Omejevanje konkurence je zakonsko prepovedano, in za kršitev zakona ni pomembno, ali je storjeno s pogodbenim, ali zunajpogodbenim ravnanjem.
Pomen 216. člena ZPP je v tem, da znižuje dokazno mero zato, da ne bi bili odškodninski zahtevki neuspešni zgolj zato, ker se ne more z zadnjo gotovostjo razjasniti, koliko je ravnanje prispevalo k nastanku škode. Ugotavljanje škode po prostem preudarku pa ni prosto v tem smislu, da bi sodišče lahko povsem „čez palec“ in torej arbitrarno ocenjevalo višino škode.
Ocena izgubljenega dobička mora sloneti na utemeljenih pričakovanjih. Temelje za oceno dobička mora torej odškodninski upravičenec razkriti in nosi glede tega trditveno in dokazno breme.
Trditve stranke, ki so same po sebi bistvene za odločitev v zadevi sami, ne morejo biti poslovna skrivnost do takšne mere, da bi jih tožena stranka sploh ne smela izvedeti. Če bi bile, bi se toženi stranki odvzela pravice do obrambe.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0078275
ZVK člen 13.
zahtevek na prepoved oglaševanja - nelojalna konkurenca – nastop na trgu - prospekt
Zmotno je stališče, da je za obstoj konkurenčnega razmerja pomembna stopnja prepoznavnosti izdelka tožeče stranke na trgu. Z nastopom na trgu je treba razumeti vsako aktivnost podjetja, ki je usmerjena na pridobitev tržnega položaja.
Prospekt ne predstavlja dokaza, da je tožena stranka v njem navedene fotografije in slike uporabljala za trženje svojih izdelkov oziroma izdelkov, ki jih je sama izdelala in ne izdelkov tožeče stranke, ki jih je prodajala preden je začela proizvajati svoje izdelke.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – VARSTVO KONKURENCE – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074634
ZPOmK člen 10, 17, 37, 44. ZPOmK-1 člen 62, 62/2. ZOR člen 16, 165, 189, 189/3. OZ člen 10, 168, 168/3. ZPP člen 186, 215, 216, 247, 249, 286, 286/5.
zloraba prevladujočega položaja – predpostavke odškodninske odgovornosti – aktivna legitimacija – višina škode – izgubljeni dobiček – sukcesivno nastajajoča škoda – zastaranje odškodninskega zahtevka – prosti preudarek – ne ultra alterum tantum – izvedensko mnenje – zahteva za izločitev izvedenca – nagrada izvedenca – potrebni stroški -privilegirana sprememba tožbe – pravočasno navajanje dejstev – prekluzija – odločanje po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu
Tožeča stranka ni nosilec pravice, ki jo s tem zahtevkom uveljavlja, kar pomeni, da ji po materialnem pravu takšno upravičenje (zahtevati od tožene stranke vključitev njenih CD-romov v I. pakete) ne pripada.
Poglavitni učinek ugotovitvene odločbe Urada je, da prizadetim udeležencem na trgu olajšuje uveljavljanje morebitnih odškodninskih zahtevkov. Eventuelno bi bilo mogoče tem udeležencem priznati upravičenje do prepovednih zahtevkov (prepoved nadaljnjih kršitev bi sicer praviloma moral izreči Urad v posledici ugotovljene zlorabe), nihče od njih pa nima samostojnega tovrstnega dajatvenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka.
Delna odločba Urada ne ureja vprašanja vzročne zveze kot predpostavke civilnopravnega instituta odškodninske odgovornosti, vendar pa ga ureja v konkurenčnopravnem kontekstu.
Tožeči stranki ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med kršitvijo in zatrjevano škodo, pač pa zgolj vzročno zvezo med že ugotovljenimi protikonkurenčnimi učinki in nastalo škodo.
Škoda v višini tržne vrednosti izgubljenih naročnikov je pravno priznana. Kot merilo dobička, „ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari“ se lahko uporabijo podatki o doseženem dobičku kršitelja. Če je ocena višine nastale škode lahko samo približna, zato je še posebej pomembno, da sodišče pri odločanju o višini škode ne uporabi previsokega dokaznega standarda (dokazne mere). V takšnem primeru je treba uporabiti pravilo prostega preudarka iz 216. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – NELOJALNA KONKURENCA
VSL0069359
OZ člen 5, 82, 82/1, 122, 274, 378, 832. ZVK člen 13, 13/2, 13/2-8. ZPOmK člen 5.
pogodba o poslovnem sodelovanju - odstop od pogodbe zaradi kršitve – bistvene sestavine pogodbe – distribucija vozil – distribucijska mreža – trajno pogodbeno razmerje – pogodbena kazen – načelo vestnosti in poštenja – venire contra factum proprium – omejevalni sporazum – enostransko ravnanje podjetja – obvestilo UVK
Bistvena kršitev, ki pogodbeno stranko, ki spoštuje pogodbene obveznosti opravičuje do odstopa od pogodbe pomeni, da ob upoštevanju normalnega gospodarskega rizika ni mogoče pričakovati, da bi stranka vztrajala pri izvrševanju pogodbe.
Pojem sporazuma temelji na obstoju soglasja volj med najmanj dvema strankama. Podjetji (oziroma podjetja) morata izraziti skupno voljo, da bosta na trgu ravnali na določen način. Če odločitev podjetja pomeni enostransko ravnanje tega podjetja, se zanjo ne uporablja navedena prepoved.
ničnost pogodbenega določila – nasprotovanje prisilnim predpisom – zloraba prevladujočega položaja – sklepčnost ugovora – relevantni trg – prevladujoč položaj – pravni standard – ugovor delne neizpolnitve pogodbe – zavračanje delne izpolnitve pogodbe – eventualni pobotni ugovor – neupravičena obogatitev – obogatitev – prikrajšanje – odsotnost pravne podlage
Določba 2. odstavka 214. člena ZPP, na katero se opira sodišče prve stopnje pri ugotovitvi obstoja prevladujočega položaja, se namreč nanaša na dejstva, ne pa na pravno kvalifikacijo oziroma pravni zaključek. Pojem prevladujočega položaja nekega subjekta na trgu je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti s pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki ga udejanjajo. Tako je za pravni zaključek, da ima nek subjekt prevladujoč položaj na trgu, treba najprej opredeliti relevantni stvarni (produktni ali storitveni) in geografski trg, saj je o prevladujočem položaju mogoče govoriti le glede na nek konkreten stvarni in geografski trg. Seveda pa mora stranka, ki se na zlorabo prevladujočega položaja sklicuje, navesti dejstva in predlagati dokaze, na podlagi katerih bo mogoče opredeliti stvarni in geografski trg, prav tako pa tudi navesti dejstva in predlagati dokaze, ki omogočajo zaključek, da ima subjekt na relevantnem trgu prevladujoč položaj. Ker tožena stranka teh dejstev ni navedla, sodišče ni moglo ugotavljati ne relevantnega trga ne obstoja prevladujočega položaja tožeče stranke na tem trgu. Že zato je ugovor tožene stranke o (delni) ničnosti spornega pogodbenega določila nesklepčen.
Predmet pogodbe je bil tako zakup podatkovnih vodov, kot tudi zakup podatkovnih vmesnikov, vendar pa je tožena stranka vztrajala pri uporabi svojih vmesnikov. Ker je tožena stranka izrecno zavračala (delno) izpolnitev po sporni pogodbi, se v pravdi ne more uspešno sklicevati na to, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila v celoti.
Svobodni gospodarski pobudi, zlasti v situaciji, ko prihajajo na določeni trg novi igralci (ponudniki storitev), stoji nasproti dolžnost izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda), ki je temeljno in univerzalno načelo obligacijskega prava. Očitno se je tega načela zavedal tudi zakonodajalec, zato je v 5. odst. 18. člena ZZVZZ-H zapisal povsem jasno in razumljivo določbo. Gre za zakonsko določbo, s katero se posega v obstoječa pravna razmerja. Že zaradi tega je treba vsebino takšnega zakonskega teksta razlagati skrajno restriktivno, nikakor pa ne široko, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - NELOJALNA KONKURENCA
VSL0055622
ZVK člen 13, 13/2. ZZMP člen 15, 15/1, 15/1–3, 116a. TRIPS člen 39.
dejanje nelojalne konkurence – nastopanje na trgu – upravni postopek – kršitev določb - upravnega postopka - dobri poslovni običaji
Kljub temu, da po mnenju tožeče stranke za izdajo dovoljenja za promet niso bili izpolnjeni pogoji, nastopanje tožene stranke z zdravilom T. na trgu še ni dejanje nelojalne konkurence.
Vprašanje registracije zdravila tožene stranke kot nujno potrebne pripravljalne faze za dostop in nastopanje z zdravilom na trgu, ne sodi v pojem „nastopanje na trgu kot aktivnost podjetja, ki je usmerjena na pridobitev tržnega položaja“.
ZVK člen 13, 13/2, 13/3, 13, 13/2, 13/3. ZGD člen 23, 23/1, 23/2, 23, 23/1, 23/2.
varstvo firme - nelojalna konkurenca
Družba, ki ima registrirano firmo v tujini, proti družbi na območju Republike Slovenije nima varstva firme po 23. členu ZGD. Za obstoj nelojalne konkurence po 10. alinei 3. odstavka 13. člena ZVK niso dovolj zgolj pavšalne trditve, da se z neupravičeno uporabo firme drugega podjetja ustvarja ali utegne ustvariti zmeda na trgu, ampak je treba take trditve tudi utemeljiti s konkretnimi dejstvi in dokazati.