Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.
Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.
JAVNA NAROČILA - POGODBENO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - VARSTVO KONKURENCE
VSL00013970
ZPOmK-1 člen 6, 7, 7/4, 7/4-a, 7/4-a(3). ZJN-3 člen 5.
konkurenčna klavzula - omejevalni sporazum - prepoved omejevalnih sporazumov - ničnost - horizontalni sporazum - delitev trga - tržni delež - kršitev pravil konkurenčnega prava - postopek oddaje javnega naročila
Tak dogovor po oceni pritožbenega sodišča po vsebini predstavlja (protikonkurenčni) dogovor o razdelitvi trga oziroma najmanj ohranitvi (če ne povečanju) tržnega deleža obeh pogodbenic, ki je prepovedan. Zaradi dogovora je bila namreč zmanjšana neodvisnost obeh pogodbenih strank pri odločanju, saj je bila z njim določena obveznost strank, da na trgu ravnajo oziroma ne ravnajo na določen način, v konkretnem primeru, da ne sklepajo pogodb z določenimi naročniki (druge pogodbene stranke), kar posledično pomeni tudi, da v skladu z dogovorom tožena stranka naj ne bi smela sodelovati v postopku oddaje javnega naročila naročnika N., ki je bil takrat še naročnik tožeče stranke. Tak dogovor je izključujoč, ker omejuje možnost pogodbenih strank, da si konkurirata med seboj oziroma s tretjimi strankami in s tem vodi do protikonkurenčnega omejevanja dostopa do trga.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL00013571
ZOR člen 359, 360, 383, 388. OZ člen 352, 353, 360, 365. ZVK člen 11, 27. ZPOmK-1 člen 62, 62/3.
zloraba prevladujočega položaja - kršitev pravil konkurenčnega prava - protipravnost ravnanja - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - zastaranje odškodninske terjatve - splošna pravila odškodninskega prava - objektivni in subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaranja odškodninske terjatve - pretrganje zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire kot pravni standard - stand-alone tožba - retroaktivna veljavnost predpisa - obseg in višina škode - izgubljeni dobiček
Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani.
Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene razmere ter tako v določeni meri tudi upošteva razloge, ki so zakonodajalca vodili pri pripravi nove zakonodaje. To velja zlasti takrat, ko je nova zakonska ureditev le dekleratorne narave in pomeni zakonsko ureditev stališč, ki so se v sodni praksi pri uporabi določenega (prej veljavnega) pravnega pravila že oblikovala. Po prepričanju višjega sodišča pa ne sme z razlago zakonske norme priti do takšnega pomena, ki bi, če bi jo sprejel zakonodajalec, pomenila nedovoljeno retroaktivno veljavnost zakona.
Iz sprejetega 62. člena ZPOmk-1 je jasno izhajalo, da zakon ni uredil celotnega sklopa odškodninskega prava v primeru kršitev pravil konkurence, temveč le tisto, kar pomeni posebno ureditev. Zato je po prepričanju višjega sodišča treba upoštevati, da je bilo zadržanje teka zastaralnega roka iz razloga postopka pred Uradom določeno šele z ZPOmK-1, vendar ta določba ni bila posledica prej razvite sodne prakse (po ZVK ali ZPOmK), niti ni bila posledica take razlage določb ZVK ali ZOR-a s strani pravne teorije. Po prepričanju višjega sodišča gre za spremembo (dograditev) prej obstoječega sistema odškodninskega varstva. Pritožbeno ponujena razlaga določb ZOR za konkretno pravno razmerje, ki je imelo ob začetku veljavnosti ZPOmK-1 celo že naravo dokončanega dejanskega stanu, bi zato po prepričanju višjega sodišča pomenila razlago, ki bi imela učinke retroaktivnosti, zato je nedopustna.
Postopek pred Uradom oziroma rečeno natančneje pritožničina aktivnost pri Uradu ni dejanje v smislu 365. člena OZ oziroma 388. člena ZOR. Postopek pred Uradom namreč ni namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve. Pravno odločilno je namreč le upnikovo dejanje pred pristojnim organom.
Pojem nepremagljivih ovir iz 383. člena ZOR je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsaki zadevi posebej. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Ustavno sodišče je navedlo, da ni stvarno pričakovanje, da bo posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega razmerja (npr. za sprejem v državljanstvo; v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje z mamili), hkrati zoper njo vodil odškodninsko pravdo zaradi plačila škode, ki jo posameznik pri tem utrpi.
Pritožnica je imela ves čas realno možnost, da vloži odškodninski zahtevek neodvisno, ali je/bi bil postopek pred Uradom začet ali ne (stand-alone tožba; to velja še danes). ZVK odškodninskega varstva ni pogojeval s predhodnim upravnim postopkom pred Uradom. Prav nasprotno, pravno varstvo je bilo v ZVK uresničeno na več načinov (kazenskopravno, upravnopravno in civilnopravno varstvo) in zanj so skrbeli različni organi. Pritožničinega položaja ni enačiti s položajem »izbrisanih« v njihovem prizadevanju za priznanje pravnega položaja in škode zaradi ravnanja države.
Nepremagljive ovire iz 383. člena ZOR nujno zajemajo tiste okoliščine, ki ne izvirajo iz sfere upnika – okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katero stranka ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine opravičujejo upnikovo pasivnost. Te ovire niso nujno le dejanske narave, lahko so tudi pravne narave. Vendar ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da bi domnevno oteženo pravdanje, potencialno večletni postopek, ki bi bil za tožečo stranko drag, pomenil tako oviro. Dokazno zahteven postopek ni ovira za dostop do sodišča ali ovira na strani sodišča.
ENERGETIKA - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
VSL00014538
ZP-1 člen 14, 14/2, 15a, 17, 17/5, 66, 154. ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-1, 9, 73, 73/1, 73/1-2, 73/2. EZ člen 4, 23, 23a, 23a/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Akt o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja (2005) člen 14, 19. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 1.
obstoj prekrška - prepoved zlorabe prevladujočega položaja - podjetje - pojem podjetja - sistemski operater distribucijskega omrežja - obvezna državna gospodarska javna služba - omrežnina - obračunavanje omrežnine - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - odgovornost za prekršek - odgovornost pravne osebe - odgovornost odgovorne osebe - pravica do pritožbe - hitri postopek - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - globa, predpisana v razponu - razlogi za pritožbo
Iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa nedvomno izhaja, da se očita storitev prekrška A. A. kot odgovorni osebi pravne osebe, ker je kot direktor postopal v imenu in na račun pravne osebe, pri čemer mora kot direktor pravne osebe razpolagati s posebnim znanjem, ki ga zahteva vodenje pravne osebe, in skrbeti za zakonito poslovanje pravne osebe ter je tako v izreku odločbe prekrškovnega organa nedvomno opredeljena odgovornost A. A. kot neposrednega storilca, ki mora skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, česar pa direktor ni upošteval, ker je prepustil EDP, da so zaračunavali PPJEE proizvajalcem (uporabnikom) električne energije v obliki obračuna na podlagi dejansko izmerjenih prevzetih količin, ne da bi te uporabnike enotno obravnavali na vsem enotnem slovenskem trgu proizvajalcev in odjemalcev električne energije.
Glede na zakonodajo in Koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije z dne 21. 6. 2007 višje sodišče ugotavlja, da so dejansko in pravno pravilne ugotovitve prekrškovnega organa in sodišča ter posledično pravilni razlogi odločbe o prekršku in sodbe, da je imela pravna oseba SODO d.o.o. monopol, ki ji je omogočal, da uporabnikom distribucijskega omrežja zaračunava obvezno plačevanje za storitve gospodarske javne službe (GJS) SODO.
Pravna in odgovorna oseba neutemeljeno izražata mnenje, da GJS SODO ni mogoče presojati z vidika skladnosti s pravili konkurence, ker ne predstavlja podjetja po 1. točki 3. člena ZPOmK-1, ki bi bilo podvrženo uporabi in spoštovanju 9. člena ZPOmK-1.
Dejstvo, ki ga uveljavlja pritožba, da je omrežnina za PPJEE javna dajatev, ki je prisilna in nepovratna in jo pravna oseba pobira na podlagi javnih pooblastil, nima nobenega vpliva na pravilnost ugotovitev, da se je dajatev nepravilno in v nasprotju s pravili konkurenčnega prava obračunavala uporabnikom elektrodistribucijskih omrežij s področja različnih EDP.
OSEBNOSTNE PRAVICE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - USTAVNO PRAVO
VSL00008870
URS člen 37, 38. ZPOmK-1 člen 28, 29, 29/2, 29/2-2, 33, 33/1.
kršitev osebnostnih pravic - poseg v komunikacijsko zasebnost - postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence - preiskava elektronske pošte - zasebna komunikacija - poslovna komunikacija - preiskava brez odredbe sodišča
Tožnica ni dokazala, da bi toženka z zasegom treh elektronskih sporočil v okviru preiskave v podjetju P. d.o.o., ki je bila opravljena na podlagi 28. člena ZPOmK-1, posegla v njeno zasebnost in osebnostne pravice. Gre namreč za sporočila, ki so v celoti poslovne narave in se nanašajo zgolj na posle podjetja P. d.o.o. in ne za tožničino zasebno komunikacijo.
Prepoved nelojalne konkurence ne varuje le tržnih konkurentov, ampak tudi druga podjetja, potrošnike in javni interes, zato je treba primernost oziroma pričakovanost ravnanja, kot enega od opredelilnih elementov pravnega standarda dobrega poslovnega običaja, presojati tudi v luči teh ostalih interesov.
Pravilo menjave jeklenk (oziroma ponudnikov plina), za kakršnega se v tem sporu zavzema tožeča stranka, končnim kupcem (potrošnikom) s tem, ko novim ponudnikom (oziroma njihovim distributerjem) prepoveduje, da bi za potrošnike uredili prenehanje razmerja s prejšnjim ponudnikom, otežuje menjavo ponudnikov, še posebej v primerjavi z dobavami drugih stvari. Tudi zato takšno pravilo ne more predstavljati dobrega poslovnega običaja.
Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, da se s samim prevzemanjem tujih jeklenk še ni uresničil dejanski stan nelojalne konkurence, je pravilna in zakonita.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023357
URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 5, 5/4, 9, 9/3, 62, 62/1, 62/2. ZPOmK-2 člen 6, 9. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 226, 226/1, 339, 339/2, 339/2-8.
preprečevanje omejevanja konkurence - zloraba prevladujočega položaja - odškodnina - obstoj prevladujočega položaja - dokazovanje prevladujočega položaja - JAVK - rešitev predhodnega vprašanja - prekinitev postopka
Ena izmed osnovnih predpostavk odškodninske odgovornosti na citirani zakonski podlagi je obstoj prevladujočega položaja podjetja. V skladu z 9. členom ZPOmK-1 ima podjetje prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov (drugi odstavek), pri čemer se šteje, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu RS višji od 40 odstotkov (peti odstavek). JAVK pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti tržni delež, možnosti za financiranje, pravne ali dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco (tretji odstavek 9. člena ZPOmK-1). Trditveno in dokazno breme v tej zvezi je na tožnici. Sodišče je upravičeno in dolžno JAVK zgolj obvestiti o vsaki tožbi, s katero se zahteva odškodnina zaradi kršitev določb 6. ali 9. člena ZPOmK-2 ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Da bi lahko sodišče prve stopnje prekinilo postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, bi moral biti drugi postopek (pred JAVK-om) že v teku, česar pa tožnica pri podaji predloga za prekinitev ni zatrjevala (trdila je, da bo tak postopek šele sprožila).
PREKRŠKI - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0066282
ZP-1 člen 56, 56/4, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZPOmk-1 člen 9, 73, 73/1, 73/1-2, 73/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 102, 267.
odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - prepoved zlorabe prevladujočega položaja
Sodišče je pri svojem odločanju samostojno in neodvisno, zato povsem samostojno presoja posamezno zadevo in ni vezano na odločitev v drugem - upravnem postopku.
Pri presoji pritožbenih navedb je nosilno vprašanje, ali dejanje, kot je opisano v odločbi prekrškovnega organa in s tem povezani sodbi, vsebuje vse znake prekrška, kajti če dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek ni prekršek, je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1.
Upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov, s katerimi so določeni prekrški, morajo, ko nastopajo kot prekrškovni organi, upoštevati ZP-1 kot sistemski zakon, ki v četrtem odstavku 56. člena ZP-1 določa, kaj mora obsegati izrek odločbe o prekršku.
Glede na določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 in glede na ustaljeno sodno prakso na tem področju (v kazenskih in prekrškovnih zadevah) ni nobenega dvoma, da mora izrek odločbe o prekršku poleg abstraktnega dejanskega stanja vsebovati tudi ustrezno konkretizacijo, saj le-ta omogoča pravico do obrambe in tudi pravico do vlaganja pravnih sredstev.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080799
ZIZ člen 58, 272. OZ člen 183. ZPOmK-1 člen 63a, 63b. URS člen 22.
prepoved dejanj nelojalne konkurence - začasna odredba - prepoved dajanja izjav - varstvo ugleda in dobrega imena - škoda - razpis naroka - vročanje vloge v odgovor
S korespondenco verjetno izkazano sporočanje je po svoji vsebini in naravi takšno, da objektivno gledano samo po sebi z verjetnostjo škodi ali utegne škodovati ugledu in poslovanju upnice.
Ker je navedena škoda že po svoji naravi težko nadomestljiva, je kljub temu, da upnica navedene škode v predlogu za izdajo začasne odredbe ni kvantificirala v denarnem znesku, podala dovolj trditev, da je nastanek tovrstne škode mogoče verjetno ugotoviti.
ODŠKODNINSKO PRAVO – VARSTVO KONKURENCE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0085826
OZ člen 87, 88, 168, 168/3, 435. ZPP člen 212, 213, 285, 286, 286/4. ZVK člen 3. ZPOmK-1 člen 6, 7.
distribucijska pogodba – kršitev pogodbe – omejevalni sporazum – ničnost – dogovor o izključni distribuciji – klavzula o izključnosti – ekskluzivna distribucijska pogodba – delna ničnost – omejitev konkurence – kartelni sporazum – nedopustni kartelni sporazum – vrnitveni zahtevek – izgubljeni dobiček – metoda ugotovitve izgubljenega dobička – dejansko realizirana prodaja – primerljivi trgovec – primerljiva prodaja – izbira metode – variabilno stroški – sklepčnost – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo
V primeru zahtevka za povrnitev izgubljenega dobička niti materialni niti procesni predpisi ne določajo ene in edine možne poti za izračun višine škode. Izbira ustrezne metode za računanje škode je torej odvisna od dejanskih okoliščin primera v konkretnem sodnem postopku ter od kvalitete in dostopnosti podatkov.
Izgubljeni dobiček obravnava pričakovani dobiček in se izračunava na osnovi predvidevanj (prognoz). Zato mora izvedenec uporabiti metodo, ki daje predvidenemu dejanskemu stanju najbližji rezultat, pri čemer je pomembna kakovost vhodnih podatkov.
Materialno procesno vodstvo sodišča ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo.
Klavzula o izključnosti sama po sebi ni nična in tudi ni nujno v nasprotju s pravili o preprečevanju omejevanja konkurence. Nične so le tiste določbe pogodbe, ki nedopustno omejujejo konkurenco na trgu.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – VARSTVO KONKURENCE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – TELEKOMUNIKACIJE – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0085843
PES člen 82. ZPOmK člen 10, 44. ZPOmK-1 člen 62, 62/2. ZEKom člen 21, 22, 22/1. OZ člen 131, 132, 168, 169, 419, 419/1. ZPP člen 4, 4/1, 13, 163, 163/4, 185, 190, 190/1, 216, 224, 224/1, 224/4, 253, 253/1, 270, 270/3, 329, 329/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninski zahtevek – protipravnost – prevladujoči položaj – zloraba prevladujočega položaja – prepoved zlorabe prevladujočega položaja – škoda zaradi zlorabe prevladujočega položaja – relevanten trg – trg elektronskih komunikacij – cenovne škarje – neenako obravnavanje – sklepčnost – trditve o obstoju škode – pravno priznana škoda – navadna škoda – izgubljeni dobiček – sprememba vrednosti podjetja – izračun škode – metoda izračuna škode – izbira metode – informativni dokaz – prekoračitev tožbenega zahtevka – odtujitev predmeta spora – relevančna teorija – obvestitev dolžnika – sprememba tožbe – dopustitev spremembe tožbe – vezanost na pravnomočno odločbo – prejudicialen učinek odločb – prejudicialni učinek odločb regulatornih organov – dokazna ocena – javna listina – zavrnitev dokaznih predlogov – zaslišanje izvedenca – pripombe strank – dopolnitev izvedenskega mnenja – načelo neposrednosti – načelo kontradiktornosti – trditvena podlaga – sklep procesnega vodstva – imenovanje izvedenca – poziv na plačilo predujma – posebna pritožba – pravni interes – zavrženje pritožbe – stroški pravdnega postopka – dodelitev drugemu sodniku – odmera nagrade izvedencu iz tujine
Dokler odstopnik terjatve dolžnika ne obvesti o cesiji, je položaj dolžnika enak kot v primeru, kadar se odstopnik in prejemnik izrecno dogovorita, da se naznanitev ne opravi (tiha cesija). V tem primeru je dolžnik še najprej dolžan opraviti izpolnitev cedentu. Zrcalna slika te dolžnosti dolžnika pa je v upravičenju odstopnika terjatve, da še vedno lahko uveljavlja izpolnitev obveznosti na svoj račun.
Ko gre za ugotavljanje relevantnih dejstev, mora sodišče o obstoju le-teh sklepati na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju trditvene podlage in ponujenih dokazov s strani pravdnih strank. V okviru te presoje mora sodišče takšnim odločbam in analizam, ki jih je izdal organ v zakonitem postopku na podlagi zakonskih pooblastil, priznati dokazno moč javnih listin. Toženi stranki ni mogoče odvzeti pravice do izpodbijanja dejstev, ki iz tovrstne javne listine izhajajo.
Večja strokovna zahtevnost vprašanj, do katerih se mora opredeliti izvedenec, ki zahteva njegov kompleksen pristop z vidika uporabe specifičnih strokovnih znanj ali metod, sama po sebi terja širšo potrebo po dodatnem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi. To pravilo terja, da sodišče mora izvesti zaslišanje izvedenca takrat, ko je posamezna stranka tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja podala razumne ugovore in pripombe, ki rušijo prepričljivost izvedenskega mnenja.
Opredelitev, ali gre pri vtoževanih zneskih za pravno priznano škodo (navadna škoda ali izgubljeni dobiček), je materialnopravno vprašanje. Pri tem je odločilna dejanska utemeljitev posameznih kategorij škode in ne pravna kvalifikacija, kako je tožeča stranka posamezne škodne postavke kvalificirala.
Spremembe vrednosti podjetja ni mogoče opredeliti kot škode same tožeče stranke, temveč kvečjemu kot morebitno škodo oseb, ki imajo v tožeči stranki investirano finančno naložbo.
Metodološki preizkus izračuna škode ne sme preseči identitete tožbenega zahtevka, kot ga je opredelila tožeča stranka v svoji trditveni podlagi.
Podajanje novih podatkov v smislu korekcije metodologije za izračun izgubljenega dobička ne pomeni spremembe istovetnosti tožbenega zahtevka oziroma spremembe tožbe.
Zakon določa prejudicialni učinek pravnomočne odločbe upravnega organa na ugotovitev obstoja protipravnosti kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, ki jih mora presojati sodišče v odškodninskem sporu.
Sklep o imenovanju izvedenca je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišča v postopku ni vezano, zato ga lahko tekom postopka spremeni.
Ugotovitve regulatornega organa (APEK) v okviru sektorske regulacije, ki izhajajo iz odločb in analiz, na katere se je sklicevala tožeča stranka, so ustrezna osnova za opredelitev prevladujočega položaja in zatrjevanih zlorab tožene stranke na relevantnem trgu. Te analize imajo naravo javnih listin, za katere velja domneva resničnosti dejstev, ki iz njih izhajajo. Dokazno breme za izpodbijanje te domneve je na toženi stranki.
Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0066281
ZP-1 člen 8, 66, 66/2. KZ-1 člen 31, 31/2, 32, 32/2. ZPOmK-1 člen 43, 44, 74, 74/1, 74/1-1, 74/1-2, 74/2.
koncentracija - priglasitev koncentracije - rok za priglasitev koncentracije - zadržanje izvrševanja koncentracije - pravna zmota - skrajna sila - dovoljenost pritožbe - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo
Ker je bila odločba prekrškovnega organa glede odgovorne osebe s sodbo spremenjena tako, da ji je bila za prvi prekršek določena in izrečena globa na spodnji predpisani meji, za drugega pa opomin, in ji z odločbo in sodbo bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi nad 400,00 EUR, pritožba odgovorne osebe glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni dovoljena.
Pritožbene navedbe, da odgovorna oseba ni pravna strokovnjakinja in da je zaupala notarju, ki je ni opozoril na kogentna določila ZPOmK-1, ne vzbujajo dvoma o morebitni nepravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede pravne osebe, da uporaba inštituta pravne zmote iz drugega odstavka 31. člena KZ-1 ob upoštevanju določil 8. člena ZP-1 v zvezi z uporabo določil KZ-1) ne pride v poštev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079361
ZPOmK-1 člen 28, 28/1, 33. ZPP člen 44, 44/1, 44/2.
kršitev osebnostnih pravic - preiskava elektronske pošte zaposlenih v podjetju - postopek ugotavljanja kršitve zpomk-1 - preiskava brez odredbe sodišča - pravna podlaga za preiskavo - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - vrednost spornega predmeta - nedenarni tožbeni zahtevek
Tožniki so bili v družbi zaposleni, v delovnem razmerju ali pa poslovni sodelavci družbe. Preiskava se je opravljala v prostorih družbe, na računalnikih te družbe, kar lahko pripelje le do zaključka, da tožniki niso tretji v smislu 33. člena ZPOmK-1.
ZP-1 člen 56, 56/3, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156-1. ZPOmK-1 člen 9, 73, 73/1, 73/1-2.
odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - prepoved zlorabe prevladujočega položaja
Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek o prekršku zoper pravno in odgovorne osebe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v izreku odločbe prekrškovnega organa niso razvidni zakonski znake očitanega prekrška. Zakonska znaka prekrška po drugi alineji prvega odstavka 73. člena ZPOmK-1 sta prevladujoči položaj pravne osebe na tržišču Republike Slovenije kot tudi evropske unije ter zloraba tega prevladujočega položaja.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0075161
ZPP člen 13, 214, 216, 337. ZPOmK-1 člen 62, 62/2.
vezanost sodišča na odločbo organa za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - odškodninska odgovornost - predhodno vprašanje - pritožbene novote - neprerekana dejstva - dokazna ocena - odmera odškodnine po prostem preudarku - kaznovalna premija
Pri ugotavljanju elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti je sodišče vezano na pravnomočno in dokončno odločbo UVK kljub temu, da se v konkretnem gospodarskem sporu uporablja ZPOmK, ki še ni vseboval izrecne določbe o vezanosti sodišča na odločbo UVK o obstoju kršitve (prim. drugi odstavek 62. člena ZPOmK-1).
Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o predhodnem vprašanju, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena.
Sodišče prve stopnje je obširno, razumljivo in argumentirano obrazložilo celotno metodo ugotavljanja višine vtoževane škode, pri čemer se je oprlo na podatke, ki jih je v spis vložila tožeča stranka ter na izvid in mnenje izvedenke ekonomske stroke. Na ta način je ugotovilo najbolj verjetni obseg nastale škode celo bistveno bolj poglobljeno in izčrpno, kot se to pričakuje pri ugotavljanju višine škode po prostem poudarku (216. člen ZPP). Za določitev škode po „prostem preudarku“ se običajno uporabijo znatno bolj ohlapne oz. manj definirane oporne točke, kot jih je v obravnavanem primeru uporabilo prvostopno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ugotavljanje višine škode (in odločanje o njej) na področju kršitev iz varstva konkurence v teoriji in praksi presega okvirje, ki jih v odškodninskem pravu določajo klasična civilnopravna pravila.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0060760
PDEU člen 101, 102. URS člen 23, 160. ZASP člen 4, 4/2, 118, 130, 145, 146, 146/1, 146/1-7, 153, 154, 160, 162. ZPOmK-1 člen 3, 3-1, 6, 9.
pravica do sodnega varstva – pristojnost Ustavnega sodišča – sodna pristojnost – pristojnost pravdnega sodišča – ničnost pravilnika – kršitev pravil konkurenčnega prava – zloraba prevladujočega položaja kolektivne organizacije – delitev nadomestil izvajalcem in proizvajalcem fonogramov
Pravilnik o delitvi nadomestila je splošen akt za izvrševanje javnih pooblastil, zato odločanje o njegovi ničnosti ne sodi v pristojnost rednega – niti civilnega, niti upravnega – sodišča.
Tudi kolektivna organizacija, ki upravlja tuje pravice (v svojem imenu in za račun izvajalcev in proizvajalcev fonogramov), lahko krši pravila konkurenčnega prva in je obravnavana na osnovi določil ZPOmK-1 in PDEU.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – NELOJALNA KONKURENCA – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081963
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 102, 267. OZ člen 132, 168, 168/3, 169, 352, 352/1, 365. ZPOmK-1 člen 9, 9/1, 9/4, 62. ZPOmK člen 10, 10/1, 10/5, 44. ZPP člen 5, 5/1, 105, 105/1, 106, 106/1, 107, 212, 213, 213/1, 216, 216/1, 226, 226/1, 226/3, 228, 228/1, 229, 229/2, 243, 285, 286, 286/1, 286a, 286a/4, 286a/5, 287, 287/1, 287/4. ZVK člen 13, 13/2.
zloraba prevladujočega položaja - nelojalna konkurenca - uporaba infrastrukture - cenovno plenilstvo - zastaranje odškodninskih zahtevkov - pretrganje zastaranja - namen prava varstva konkurence - numerus clausus dokaznih sredstev - predložitev listin - dokaz z zaslišanjem priče - dokazni predlog z vpogledom izvedenca v listine - neizvedba dokazov - predhodno vprašanje SEU - materialno procesno vodstvo - prekluzija - trditveno in dokazno breme - izgubljeni dobiček - presoja po prostem preudarku
Pravo omejevanja konkurence uporabe lastnih stvari, pravic in organizacije („infrastrukture“) ne prepoveduje. Za obstoj zlorabe morajo biti podane še druge predpostavke.
Nelojalna konkurenca je praviloma podana le, če je konkurent ravnal nemoralno. Ponuditi nižjo, konkurenčnejšo ceno zaenkrat ni nemoralno. Ali se je to dogodilo z namenom razdiranja tujega pogodbenega razmerja je zato že povsem vseeno. Tega pač pravo nelojalne konkurence ne varuje. Pravo varstva konkurence ne varuje (vseh) konkurentov prevladujočega podjetja. Tudi ni namenjeno preprečevanju propada manj uspešnega konkurenta. Namenjeno je zgolj preprečevanju, da bi prevladujoče podjetje preprečevalo obstoj vsaj enako učinkovitim konkurentom, kot je samo prevladujoče podjetje.
Zloraba prevladujočega položaja je ne glede na pojavno obliko protipravna. Protipravno ravnanje je šele tisto ravnanje, ki vsaj enako učinkovitemu konkurentu ne omogoča obstoja na trgu. Prevladujoče podjetje lahko takšno ostane, če je bolj učinkovito kot neprevladujoči, vendar manj učinkoviti konkurent.
Civilno procesno pravo je prisilno, razen kadar samo ne določa česa drugega. ZPP določa, katere vrste dokaznih sredstev („dokazov“) obstajajo. Teh je le 5 vrst (ogled, listine, priče, izvedenci in zaslišanje strank). Dokazna sredstva se izvršujejo na način, kot je določen v ZPP. Na ta pravila sta vezani tako stranki, kot tudi sodišče. Drugih dokaznih sredstev kot teh ni. Niti stranka, niti sodišče si jih ne more izmišljati po svoji prosti presoji. Izvrševanje dokazov se mora ravnati po pravilih, ki so določena v ZPP, saj je to pravo prisilno.
Izvedenec se sicer lahko postavi, če je potrebno iz obstoječih listin ugotoviti dejstva in za takšne ugotovitve sodišče nima potrebnega znanja. Pred tem pa mora biti listina predložena sodišču. Takšna je ureditev v ZPP. Zanjo obstajajo tehtni praktični razlogi, predvsem razmeroma majhna velikost in prenosljivost listin. Obstaja pa tudi bolj načelni razlog. S predložitvijo listin je nasprotni stranki sploh šele omogočena obramba. Dokazni predlog z vpogledom izvedenca v listine tožeče stranke je bil torej nedopusten.
Cenovno plenilstvo je zgolj oblika zlorabe prevladujočega položaja. Ali je prišlo do zlorabe prevladujočega položaja, je kot pri vseh generalnih klavzulah, stvar uporabe materialnega prava. Glede zlorabe prevladujočega položaja zaslišanje priče torej ni mogoče, saj gre za pravno normo, ki se ne dokazuje.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – OSEBNOSTNE PRAVICE –PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – UPRAVNI SPOR – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072242
EKČP člen 8. URS člen 15, 15/4, 37. ZPOmK-1 člen 29, 29/5, 33. ZUS-1 člen 4. ZPP člen 1.
uresničevanje in omejevanje pravic - postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence - preiskava poslovnih prostorov - pregled elektronskih naprav - poslovna korespondenca - varstvo tajnosti pisem in drugih občil - pravica do komunikacijske zasebnosti - preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča - stvarna pristojnost
Ustava dovoljuje posege v komunikacijsko tajnost, če gre za časovno omejen poseg, če je tak poseg predviden z zakonom, če ga predhodno odobri sodišče in če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Odločilne za presojo o verjetni izkazanosti nedopustnega posega v tožničino komunikacijsko zasebnost so tako ugotovitve, 1) da je v času sporne preiskave obstajala zakonska podlaga za pridobitev poslovne dokumentacije, ki se je nahajala v prostorih preiskovane pravne osebe na kateremkoli nosilcu, 2) da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 kljub ugotovitvi, da je preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča v nasprotju s 37. členom Ustave, za obdobje enega leta dopustilo nadaljnjo uporabo zakonskih določb in 3) da je vsebina elektronskih sporočil, najdena na elektronskih napravah, ki so se nahajale v prostorih preiskovane pravne osebe, povezana s predmetom preiskave.
Odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper državo, ki temeljijo na trditvah o nezakonitosti ravnanj državnih organov, je v domeni sodišč splošne pristojnosti.
ZAVAROVANJE TERJATEV – OSEBNOSTNE PRAVICE – USTAVNO PRAVO – PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0072273
URS člen 37. OZ člen 134. ZPOmK-1 člen 28, 28/1, 29, 33. ZIZ člen 272, 272/1.
začasna odredba – zasebna elektronska pošta – prepovedni zahtevek – zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – varstvo tajnosti pisem in drugih občil – pravica do komunikacijske zasebnosti – postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence – preiskava poslovnih prostorov – pregled elektronskih naprav
Za uspešno uveljavljanje predloga za izdajo začasne odredbe s prepovednim zahtevkom po 134. členu OZ je potrebno dokazati z veliko verjetnostjo, da je bil storjen poseg v osebnostno pravico.
Fizične osebe imajo pravico do zasebnosti na delovnem mestu, vključno z uporabo elektronske pošte v zasebne namene.
Stališče tožeče stranke, da zadošča že, da posamezni tožnik sporočilo označi kot zasebno elektronsko pošto, ne vzdrži. Za kakšno elektronsko sporočilo gre, je odvisno od njegove vsebine ter okoliščin komuniciranja: od tega kje, kdaj in komu je bilo napisano in poslano. Golo dejstvo, da se nahaja med elektronsko pošto določene osebe, ni dokaz, da gre za zasebno pošto.