ZMinP člen 2, 2/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost zasebnega varovanja (2016) člen 7, 7/1, 7/3, 8.. ZDR-1 člen 131, 131/2, 161.. ZPP člen 262, 262/1.
razlika v plači - regres za letni dopust - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici plačo obračunala in izplačala skladno z določbami ZMinP. V znesek minimalne plače, ki je v letu 2017 znašala 804,96 EUR bruto, je pravilno vštela pogodbeno dogovorjeno plačo za redno delo v bruto znesku 603,00 EUR, nadomestilo plače zaradi odsotnosti na praznik, dodatek za delovno dobo (minulo delo) in dodatek do minimalne plače.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe, po katerem delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom pripada najmanj v višini 3,56 EUR za vsak dan prisotnosti na delu, in podatkov o prisotnosti na delu, ki jih tožnica ni obrazloženo prerekala, pravilno zaključilo, da so ji bili stroški za prehrano med delom povrnjeni v pravilni višini.
Sodna praksa je jasna o dopustni možnosti, da se v kolektivni pogodbi dogovori t.i. pavšalna odškodnina ali pa pogodbena kazen, če sodišče ugotovi nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Gre za poseben institut delovnega prava, ki se ne presoja skladno z določbami OZ.
Ne govorimo o posesti samo takrat, kadar ima nekdo stalen fizičen stik s stvarjo, ampak je pomembna tudi navzven izražena volja do posesti.
Soposest vedno pomeni določen poseg v zasebnost, vendar so tožničini prihodi redki in iz okoliščin primera ne izhaja, da bi posestno varstvo izrabljala za vdor v toženčevo intimo.
Dejanje, ko oseba, ki se posluži samopomoči na ta način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, pomeni prekoračitev dovoljene samopomoči.
pravdna stranka - sposobnost biti stranka v pravdnem postopku - nepopolna tožba - predhodni preizkus tožbe - zavrženje tožbe - pravna oseba - pravna subjektiviteta - tuja pravna oseba - zakoniti zastopnik - poslovni naslov
Pravdna stranka je lahko vsaka fizična ali pravna oseba.
Iz tožbe že na prvi pogled jasno izhaja, da je tožeča stranka, tako kot je označena, gospodarska družba v pravnoorganizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Po pravu družb Republike Slovenije je d. o. o. pravna oseba. Ali ima določena družba status pravne osebe, se presoja po pravu države, v kateri je družba registrirana.
V Bosni in Hercegovini (BIH) ureja ustanavljanje in upravljanje gospodarskih družb zakonodaja entitet, in sicer Zakon o gospodarskih družbah v Federaciji BIH in Zakon o gospodarskih družbah v Republiki Srbski. Po določbah obeh zakonov je d. o. o. pravna oseba. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da oseba s podatki navedenimi v tožbi, ne more biti pravdna stranka in da naj dokaže, da je pravdno sposobna.
Sodišče prve stopnje bi imelo podlago za poziv k odpravi pomanjkljivosti na strani tožeče stranke le, če bi ugotovilo, da oseba, ki nastopa kot tožeča stranka, nima statusa pravne osebe in se ta pomanjkljivost da odpraviti. V takem primeru bi moralo pozvati tožečo stranko, naj popravi v tožbi kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.
Tudi v zvezi s pooblaščencem tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenega nasprotja od določbe 87. člena ZPP. Pooblastilo, ki ga je predložil pooblaščenec, je prav tako v redu izpolnjeno. Vsebuje žig družbe, ime in priimek zakonitega zastopnika ter njegov lastnoročni podpis, datum, opis vsebine pooblastila in ime in štampiljko s podpisom pooblaščenca, ki je sprejel pooblastilo. Brez podlage je poziv sodišča tožeči stranki, da navede in dokaže, da jo zastopa njen zakoniti zastopnik in da je pooblastilo odvetniku podpisal zakoniti zastopnik "prave tožnice". Kdo je prava tožnica v predhodnem preizkusu tožbe ni pomembno. Sodišče se ne more že na podlagi odgovora na tožbo, brez obravnavanja spornega predmeta, opredeliti do vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V tem smislu je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da je odločitev pravilna v povezavi z materialnopravno zgrešeno legitimacijo tožeče stranke. Če materialnopravno tožeča stranka ni upravičena tožiti, ker škoda ni nastala njej pač pa drugi osebi, ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko sodišče odpravilo v predhodnem preizkusu tožbe.
Iz sklepa sodnega registra izhaja, da je ulica označena z "bb", torej (še) brez določenih oštevilčenj posameznih objektov na ulici. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tem, ko je v tožbi navedla ulično številko 58, v dopolnitvi pa izkazala, da ta podatek sicer iste ulice v istem kraju ni vpisan v sodni register, pač pa namesto ulične številke črki bb, ni ustrezno odpravila napake, ki se nanaša na njeno identifikacijo v pravdnem postopku.
izrek o krajevni nepristojnosti po uradni dolžnosti - zavarovanje z začasno odredbo - nedenarna terjatev - več dolžnikov - izbirna krajevna pristojnost
Pravilno sicer pritožba izpostavlja, da gre v primeru 49. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za izbirno krajevno pristojnost in da je ta izbira dana tožniku oziroma upniku, vendar pa ima upnik glede na zakonsko dikcijo možnost izbire le med glavnimi dolžniki.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00047184
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 98, 99, 100, 101. ZJN-2 člen 12, 12/2, 12/2-2, 29, 29/6, 29/6-1. OZ člen 336, 336/1, 360. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 258, 267, 288, 288/2. Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 člen 152. ZJF člen 55, 55/1, 100. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/2.
vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - vračilo prejetih javnih sredstev - evropska sredstva - finančni popravek - kršitev pravil javnega naročanja - dodatno naročena dela - aneks - postopek s pogajanji brez predhodne objave - pogodba o sofinanciranju - ugovor zastaranja - aktivna stvarna legitimacija - predhodno vprašanje - trditveno in dokazno breme - višina finančnega popravka
Večstopenjska kontrola nad zakonitostjo porabe javnih sredstev po pogodbi o sofinanciranju ni bila časovno omejena, kar pomeni, da ni bilo ovire za to, da nacionalni revizijski organ ponovno izvede revizijo projekta. S podpisom pogodbe o sofinanciranju je tožena stranka pristala na določeno negotovost, povezano z možnostjo uveljavljanja zahtevka za vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev. Glede na navedeno je začetek teka petletnega zastaralnega roka pravilno vezan na datum drugega revizijskega poročila UPN.
Ne glede na to, da ima mehanizem finančnega popravka pravno podlago v evropski uredbi, sta pravdni stranki udeleženki obligacijskega razmerja (z javnopravnimi elementi), zato je sodišče prve stopnje institut zastaranja pravilno presojalo na podlagi določb OZ.
Pritožnica pravilno izpostavlja, da vsebujejo Navodila priporočilne stopnje popravkov, vendar to ne pomeni, da ima država članica v razmerju do upravičenca diskrecijsko pravico, da v primeru ugotovljene nepravilnosti ukrepa finančnega popravka ne izvede. Tudi določitev stopnje popravka v primeru ugotovljene nepravilnosti ni v prosti presoji države članice oziroma njenega organa nadzora.
V obravnavani zadevi so stroški individualnega delovnega spora tožniku nastali že pred začetkom stečajnega postopka (z vložitvijo tožbe), zato bi moral poleg glavnice tudi vse stroške postopka prijaviti v stečajnem postopku.
ZPP člen 142, 318, 318/1, 319, 338, 338/2, 481. OZ člen 39. ZZK-1 člen 243, 243/1.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vezanost na pravnomočno odločitev - izpodbijanje vsebine vročilnice - razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Vprašanje pravilnosti vročitve je za izdajo zamudne sodbe pomembno, saj lahko sodišče zamudno sodbo izda le, če je tožba toženi stranki v odgovor vročena pravilno. Vendar pravilnost vročitve, ki izhaja iz vročilnice v spisu, prvo tožena stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej, ni uspela izpodbiti. V pritožbi namreč ni ponudila nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi domnevo o resničnosti navedb, ki izhajajo iz vročilnice lahko izpodbila ali da bi dokazala, da je bila vročitev opravljena napačno.
V gospodarskih sporih se uporabljajo določbe splošnega dela ZPP, če ni v 32. poglavju zakona določeno kaj drugače. Sodišče vodi tako v rednem pravdnem postopku kot tudi v gospodarskih sporih postopek vročanja tožbe v odgovor v skladu z istimi pravili. Posebna pravila o gospodarskih sporih pa tudi ne posegajo v pogoje za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru na prvi stopnji odločalo le ob upoštevanju splošnih določb ZPP, ki pa so skupna tako pravdnemu postopku kot gospodarskim sporom, zato do kršitev postopka zaradi tega, ker je sodišče predmeti spor vodilo kot gospodarski spor in ne redni pravdni postopek, ni moglo priti in tudi ni prišlo.
Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 9. ZGD-1 člen 295, 295/2, 305, 305/1, 330, 385, 386. ZPre-1 člen 47, 47/1, 47/2, 47/3. ZPP člen 257, 286, 286a, 319, 338, 338/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
sklic skupščine - izključitev manjšinskih delničarjev - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - spremembe statuta - prenos najmanj 25 % premoženja družbe - prevzemna namera - denarna odpravnina - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnost sklepov skupščine - delničarjeva pravica do obveščenosti - pravica delničarjev do obveščenosti - zaslišanje strank - dokaz z zaslišanjem strank - prekluzija glede navajanja dejstev - enako varstvo pravic - kršitev pravice do izjave - pravica do poštenega sojenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti
Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku. Tako stranko (kot tudi priče) zasliši sodišče le o tistih dejstvih, ki so bile pravočasno zatrjevane, saj je zaslišanje dokaz, ki je namenjen ugotavljanju resničnosti pred tem pravočasno zatrjevanih dejstev in ne širjenju trditvene podlage.
Pravica delničarja do obveščenosti izhaja kot temeljna pravica delničarja iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, ki določa, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda, na vprašanja delničarjev z isto vsebino lahko da podatke v skupnem odgovoru, pravica do obveščenosti pa velja tudi za pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami. Informacija, ki jo zahtevajo delničarji v okviru te svoje pravice, se mora torej nanašati na presojo točk dnevnega reda skupščine in če je temu tako in poslovodstvo informacij ne poda, je prišlo do kršitve tozadevne pravice.
Sodišče prve stopnje pravilno ni še enkrat presojalo ravnanj, ki so bile sestavni del dejanskega podstata pri odločanju v navedenih dveh pravnomočno zaključenih zadevah in ki sta privedli do odločitev na katere je sodišče v tem postopku vezano.
Gre za pravilo nevtralnosti uprave (torej poslovodstva) ciljne družbe, ki omejuje le upravo ciljne družbe glede nekaterih obrambnih mehanizmov, ki sicer pridejo v poštev v teku postopka s prevzemno ponudbo. Da je temu tako izhaja tudi iz Člena 9 Direktive 2004/25/ES, ki predstavlja pravno podlago harmonizacije notranjega trga EU na tem področju, in govori o obveznostih uprave ciljne družbe.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času, ko je sodišče prve stopnje vročalo tožbo toženi stranki veljala Odredba o posebnih ukrepih iz 83.člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID -19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in je objavljena v Uradnem listu RS št.165 z dne 13. 11. 2020. Po tej Odredbi (2. točka – Obseg poslovanja sodišč) v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, sodišča odločajo in vročajo pisanja, ne izvajajo pa narokov in ne opravljajo drugih procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo fizično prisotnost strank ali drugih udeležencev sodnega postopka in ne izvajajo uradnih ur. Procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke štejejo za nenujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju. Po 6.točki navedene odredbe je ta začela veljati 16. novembra 2020. Z Odredbo o spremembi in dopolnitvi Odredbe, objavljene 7. 1. 2021 v Uradnem listu RS št. 2 z dne 7. 1. 2021 pa je določeno, da se 6. točka odredbe z dne 13. 11. 2020 spremeni tako da glasi: ″Ta odredba začne veljati 16. 11. 2020 in velja do 31. 1. 2021″. Tako so s 1. 2. 2021 zopet pričeli teči procesni roki in ker je toženi stranki tožba vročena (vročilnica pri listni številki 6 spisa) 12. 1. 2021, je 30 dnevni rok za odgovor na tožbo pričel teči 1. 2. 2021 in se iztekel 2. 3. 2021 , to pa je zadnji dan, ko bi morala tožena stranka vložiti obrazložen odgovor na tožbo, da bi bil pravočasen (112. člen ZPP). Pritožba na trdi, da bi tožena stranka sploh vložila odgovor na tožbo, tako da je sodišče prve stopnje smelo 30. 3. 2021 izdati zamudno sodbo.
V primeru, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo ali ne odgovori obrazloženo, se šteje, da tožena stranka priznava tožbene trditve (sistem pozitivne - afirmativne litiskontestacije) in če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, mora izdati zamudno sodbo.
sklep o poplačilu - prijava terjatve - materialno procesno vodstvo
Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da R. S. k prijavi svoje terjatve ni priložila nobenih listin, ki bi izkazovale, da se priglašena terjatev nanaša ravno na nepremičnine, ki so bile v predmetnem postopku prodane, je pravilna tudi zavrnitev poplačila priglašene terjatve.
OZ člen 579, 583, 583/3. SPZ člen 217, 266. EZ-1 člen 462, 463.
neupravičena pridobitev - priposestvovanje stvarne služnosti - prekarij - posodbena pogodba - električna energija - uporaba transformatorske postaje
Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje z izrazom neke vrste stvarna služnost povedalo, da naj bi pravni predniki tožene stranke priposestvovali stvarno služnost v smislu 217. člena SPZ-1, kar je ugotavljalo na ugovor tožene stranke o priposestvovanju stvarne služnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da bi za takšen zaključek sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kdaj se je priposestvovanje začelo, če se upošteva zatrjevanje, da je TP D. bila zgrajena v letu 1973 in da so takrat glede urejanja stvarnih pravic veljala določila ODZ, nato pa od leta 1980 Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, ki je priposestvovanja na družbenih sredstvih v družbeni lastnini prepovedoval in kdaj je prišlo do lastninjenja hotelov, ki so bila priključeni na TP D., ko je priposestvovanje služnosti lahko začelo (se nadaljevalo) in ali je ob uveljavitvi SPZ-1 skladno z določbo 266. člena SPZ- 1 bila stvarna pravica že pridobljena in je tako ostala v veljavi.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med sedaj pravdnima strankama obstajala posodbena pogodba skladno z določbo 579. člena OZ, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Če čas trajanja in namen uporabe nista določena. lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče (tretji odstavek 583. člena OZ).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00047588
ZDR-1 člen 45, 179.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - višina odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je tožniku (zidar) utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 1.400,00 EUR, kar toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija po temelju in po višini.
Glede temelja zmotno navaja, da izmed elementov odškodninske odgovornosti delodajalca (179. člen ZDR-1, 131. člen OZ) nista podana elementa protipravnega ravnanja oziroma opustitve toženca ter vzročne zveze.
Tožnik prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo neutemeljeno izpodbija tudi po višini, pri čemer posebej opozarja na odstop od sodne prakse, sklicujoč se na primer VSL II Cp 3313/2011, v katerem je bilo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeno 1.300,00 EUR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00081589
URS člen 24. ZIZ člen 15, 19, 29a, 226, 226/1, 226/2, 226/3, 226/5, 227, 227/1, 239, 268, 278. DZ člen 1, 2, 2/1. ZPP člen 212, 321, 322 , 332, 337, 356.
začasna odredba - kršitev prepovedi iz začasne odredbe - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe - vsebina začasne odredbe - prepovedana ravnanja - vsebinska presoja - prenehanje začasne odredbe - vsebina izreka sklepa - določnost izreka sklepa - oprava naroka v izvršilnem postopku - dokazno breme dolžnika - obveznost kaj storiti, dopustiti ali opustiti - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - nedenarna obveznost - določitev roka za izpolnitev obveznosti - izvršljivost odločbe - prepoved bodočih ravnanj - učinek sklepa o začasni odredbi - dvom v nepristranskost sojenja - naravni sodnik - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom - objava sklepa - pravica do objave - dovolitev vpogleda v sodni spis - javnost sojenja - novinarska etika - varstvo zasebnosti - pojem družine - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - aktivna legitimacija - višina denarne kazni
Pritožnik graja razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem, da je imel pravico do javne objave sklepa, s tem, da je večino osebnih podatkov upnikov anonimiziral, pri čemer pa je pustil imena in priimka obeh upnikov razkrita. Pritožbene trditve so materialnopravno napačne, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožnik poskuša s svoje materialnopravno stališče obrazložiti tudi s sklicevanjem na izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020, s katero se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do pravice do vpogleda v sodne spise in s tem posredno do javnosti sojenja. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pravilno, vendar je potrebno vedno upoštevati, da je dolžnost tudi novinarjev, ko dostopajo do odločitev sodišč, spoštovanje novinarskega etike in varovanje zasebnosti strank in udeležencev, hkrati pa tudi kot v tem konkretnem primeru, sledenju dolžnosti, ki izhajajo iz sodnih odločb v vsakem konkretnem primeru, torej opustitvenih ravnanj, določenih v sklepu o izdaji začasne odredbe v tem postopku. Posledično je tudi pravno neupoštevna trditev pritožnika, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navajala trditve glede zdravstvenega stanja matere in sestre, privolila, da so te prišle v javnost. Pritožnika namreč nista mogla predpostavljati, da bo dolžnik kljub izdani začasni odredbi in neupoštevanje ustavne pravice iz 24. člena Ustave RS oziroma neupoštevanjem uporabe 321. in 322. ter 332. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, objavil praktično celoten sklep o začasni odredbi, zgolj z brisanjem emša in davčnih številk upnikov. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je iz objave jasno razvidno tako ime kot tudi priimek upnikov, s čimer je odločba v celoti personalizirana in posledično je v popolnosti določeno tudi za katero mater in sestro upnice gre. Objava neanominiziranih sodnih odločitev z objavo osebnih podatkov o zdravstvenem stanju matere in sestre upnice je torej v nasprotju z izdano začasno odredbo in ciljem, katerega zatrjuje dolžnik v pritožbi, to je javna razprava o razmerju med svobodo tiska in pravico do zasebnosti.
Pritožnik še trdi, da je potrebno pri denarni kazni upoštevati njen namen in ostale pravne institute, ki se v pravnem redu upoštevajo pri odmeri kazenske sankcije, kot denimo stopnja ogrožanja ali posega v zavarovano dobrino ter pravne vrednote ter vse ostale okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da se o višini prvotno zagrožene denarne kazni odloča že v okviru izdaje sklepa o začasni odredbi oziroma v ugovornem postopku, v tem konkretnem postopku pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo namen izdaje sklepa začasne odredbe v primerjavi s kršitvijo opustitvene dolžnosti dolžnika izrečene v sklepu o začasni odredbi.
ZIZ člen 15, 36. ZPP člen 116, 116/2, 117, 120, 120/2, 213, 213/2.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku - dokazi in izvajanje dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno, jasno in prepričljivo obrazložilo, da je dolžnik z zadostno stopnjo prepričljivosti dokazal, da je šlo pri zakoniti zastopnici dolžnika za zelo hudo in resno ter nepričakovano, nenadno bolezensko stanje, ki ji pred iztekom bolniškega staleža ni omogočilo normalno spremljanje in opravljanje službenih zadev, zato je vrnitev v prejšnje stanje za plačilo sodne takse (ki jo je dolžnik plačal že pred vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje) utemeljeno. Iz predloženih dokazov izhaja, da je zakonita zastopnica imela v predmetnem obdobju resen zdravstveni zaplet.
Razlog za zamudo pri plačilu sodne takse za ugovor namreč niso bile težave v notranjem razmerju in medsebojni komunikaciji med pooblaščencem in dolžnikom, temveč nenadna in nepredvidljiva bolezen zakonite zastopnice dolžnika, ki v tem primeru predstavlja upravičen razlog za zamudo in s tem utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pavšalne pritožbene navedbe glede predhodno odprtih več sodnih postopkov med strankama in da bi zato dolžnik po vložitvi ugovora moral pričakovati plačilni nalog za ugovor, so za presojo izpodbijanega sklepa nerelevantne, zato se višje sodišče do njih niti ne opredeljuje.
ZKP člen 285d, 285d/2, 285d/3, 285e, 285e/2, 285e/3.
predobravnavni narok - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - konkretizacija dokazov - odločanje po uradni dolžnosti
Na kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin je sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti tekom celotnega postopka, v vseh njegovih fazah, vendar pa če takšnih kršitev ne ugotovi po uradni dolžnosti, stranke pa jih ne zatrjujejo na v kazenskem postopkovniku predpisan konkretiziran način, potem sodišče v sklepu ni dolžno po uradni dolžnosti utemeljevati, zakaj šteje, da določeni dokazi niso nedovoljeni. Prav tako pa stranke v postopku niso upravičene navajati nove ter širiti že podane ekskluzijske predloge šele v fazi pritožbenega postopka, saj se do takšnih navajanj sodišče prve stopnje niti ni moglo opredeliti.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - prepozen predlog - zavrženje predloga
Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje iz točke 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da mora obsojenec v skladu z določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP predlog za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist vložiti v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, če pa je bil njemu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen že po pravnomočnosti, pa začne predmetni petnajstdnevni rok teči od zadnje vročitve
izpolnjevanje kumulativnih pogojev - dodatek za pomoč in postrežbo - upravičenost
Tožnik, pri katerem je ugotovljeno, da je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % že vse od 1. 7. 2016, je dne 15. 10. 2018 s tem, ko se je zaposlil skladno z ugotovljeno dela zmožnostjo, izpolnil še nadaljnji pogoj oziroma oba zahtevana pogoja, določena v 100. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Od tedaj dalje, tj. od 15. 10. 2018 je tudi upravičen do tega denarnega prejemka, ne pa že od 1. 7. 2016, kot uveljavlja.