postopek osebnega stečaja - izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika - zaseg denarnega dobroimetja na dolžnikovih denarnih računih - odgovornost organizacije za plačilni promet - odgovornost organizacije za plačilni promet za opuščeni rubež - pritožba proti sklepu
Iz normativne ureditve izhaja, da je za kršitev obveznosti iz sklepa o zasegu denarnega dobroimetja odgovorna pritožnica kot banka, pri kateri je imel dolžnik odprt denarni račun in mora za to nositi tudi posledice, določene v tretjem odstavku 393. člena ZFPPIPP. Materialnopravno nerelevantna je zato že v prvostopenjskem postopku zatrjevana in v pritožbenem postopku ponovljena trditev o dolžniku kot prejemniku neutemeljeno izplačanega zneska, zaradi česar ga je na upraviteljičin fiduciarni denarni račun dolžan plačati dolžnik, ne pa pritožnica.
Po ZFPPIPP pritožba zoper sklep o zasegu denarnega dobroimetja iz 394. člena nima suspenzivnega učinka, zato ni bila ovira za izvršitev sklepa še pred njegovo pravnomočnostjo.
ZUJF člen 2, 2-1, 154, 154/1, 164, 164/1, 177.. ZJU člen 1, 1/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 12, 12/3.
jubilejna nagrada
Tožnik je pri toženi stranki prejel izplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe novembra 2011, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade še za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju.
Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 9, 9/2, 30, 30/1, 30/2. ZPPCP-1 člen 70, 70/2, 70/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - mednarodni cestni prevoz - poškodba blaga - mednarodni tovorni list (CMR) - Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) - subsidiarna uporaba zppcp-1 - odškodninska odgovornost prevoznika - prekluzivni rok za grajanje napak - protispisnost - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se za razmerja v mednarodnem cestnem prometu uporabljajo tudi določbe ZPPCP-1, če z mednarodno pogodbo, ki obvezuje RS, ni določeno drugače (1. člen ZPPCP-1). Ker CMR ne določa pogojev za uveljavljanje odškodninskega zahtevka prejemnika za škodo iz naslova poškodb na blagu, je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti tudi določila ZPPCP-1. Ta pravico do uveljavljanja odškodnine zaradi poškodbe blaga veže na pravočasno uveljavljanje ugovorov. V primeru vidnih napak mora prejemnik ugovarjati takoj ob prevzemu blaga, pri skritih napakah pa mora to storiti brez odlašanja, vendar najpozneje v sedmih dneh od dneva izročitve, sicer izgubi pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka (drugi v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZPPCP-1). Ta predpis ne določa oblike, v kateri mora biti podan ugovor, zato ga je mogoče podati tudi ustno.
Protispisnost je podana takrat, kadar sodišče v svojo sodbo napačno povzame vsebino listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepis zvočnih posnetkov. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Če se zatrjevana protislovnost nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča, opr. št. Pd 225/2017 z dne 21. 3. 2019 sodišče o tožbenem zahtevku tožnika v celoti odločilo. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje o obstoju procesne ovire za meritorno sojenje v tej zadevi, in sicer v obliki res judikata (pravnomočno razsojene stvari).
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 9. ZGD-1 člen 295, 295/2, 305, 305/1, 330, 385, 386. ZPre-1 člen 47, 47/1, 47/2, 47/3. ZPP člen 257, 286, 286a, 319, 338, 338/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
sklic skupščine - izključitev manjšinskih delničarjev - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - spremembe statuta - prenos najmanj 25 % premoženja družbe - prevzemna namera - denarna odpravnina - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnost sklepov skupščine - delničarjeva pravica do obveščenosti - pravica delničarjev do obveščenosti - zaslišanje strank - dokaz z zaslišanjem strank - prekluzija glede navajanja dejstev - enako varstvo pravic - kršitev pravice do izjave - pravica do poštenega sojenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti
Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku. Tako stranko (kot tudi priče) zasliši sodišče le o tistih dejstvih, ki so bile pravočasno zatrjevane, saj je zaslišanje dokaz, ki je namenjen ugotavljanju resničnosti pred tem pravočasno zatrjevanih dejstev in ne širjenju trditvene podlage.
Pravica delničarja do obveščenosti izhaja kot temeljna pravica delničarja iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, ki določa, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda, na vprašanja delničarjev z isto vsebino lahko da podatke v skupnem odgovoru, pravica do obveščenosti pa velja tudi za pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami. Informacija, ki jo zahtevajo delničarji v okviru te svoje pravice, se mora torej nanašati na presojo točk dnevnega reda skupščine in če je temu tako in poslovodstvo informacij ne poda, je prišlo do kršitve tozadevne pravice.
Sodišče prve stopnje pravilno ni še enkrat presojalo ravnanj, ki so bile sestavni del dejanskega podstata pri odločanju v navedenih dveh pravnomočno zaključenih zadevah in ki sta privedli do odločitev na katere je sodišče v tem postopku vezano.
Gre za pravilo nevtralnosti uprave (torej poslovodstva) ciljne družbe, ki omejuje le upravo ciljne družbe glede nekaterih obrambnih mehanizmov, ki sicer pridejo v poštev v teku postopka s prevzemno ponudbo. Da je temu tako izhaja tudi iz Člena 9 Direktive 2004/25/ES, ki predstavlja pravno podlago harmonizacije notranjega trga EU na tem področju, in govori o obveznostih uprave ciljne družbe.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času, ko je sodišče prve stopnje vročalo tožbo toženi stranki veljala Odredba o posebnih ukrepih iz 83.člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID -19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in je objavljena v Uradnem listu RS št.165 z dne 13. 11. 2020. Po tej Odredbi (2. točka – Obseg poslovanja sodišč) v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, sodišča odločajo in vročajo pisanja, ne izvajajo pa narokov in ne opravljajo drugih procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo fizično prisotnost strank ali drugih udeležencev sodnega postopka in ne izvajajo uradnih ur. Procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke štejejo za nenujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju. Po 6.točki navedene odredbe je ta začela veljati 16. novembra 2020. Z Odredbo o spremembi in dopolnitvi Odredbe, objavljene 7. 1. 2021 v Uradnem listu RS št. 2 z dne 7. 1. 2021 pa je določeno, da se 6. točka odredbe z dne 13. 11. 2020 spremeni tako da glasi: ″Ta odredba začne veljati 16. 11. 2020 in velja do 31. 1. 2021″. Tako so s 1. 2. 2021 zopet pričeli teči procesni roki in ker je toženi stranki tožba vročena (vročilnica pri listni številki 6 spisa) 12. 1. 2021, je 30 dnevni rok za odgovor na tožbo pričel teči 1. 2. 2021 in se iztekel 2. 3. 2021 , to pa je zadnji dan, ko bi morala tožena stranka vložiti obrazložen odgovor na tožbo, da bi bil pravočasen (112. člen ZPP). Pritožba na trdi, da bi tožena stranka sploh vložila odgovor na tožbo, tako da je sodišče prve stopnje smelo 30. 3. 2021 izdati zamudno sodbo.
V primeru, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo ali ne odgovori obrazloženo, se šteje, da tožena stranka priznava tožbene trditve (sistem pozitivne - afirmativne litiskontestacije) in če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, mora izdati zamudno sodbo.
Ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin, zaradi katerih je tožnik kršil 11. člen Navodila 637 in tega, da ni s kršitvijo zasledoval niti dalj časa trajajočega in tudi ne naklepnega oškodovanja toženkinega premoženja, ne gre za take kršitve, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke nerazumno pričakovati, da delovnega razmerja s tožnikom ne bi mogla nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Zato je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen dodatni pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - podaljšanje ukrepa - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi po zpnd - ugovorni postopek
Namen ukrepov je v preprečitvi nasilja v primeru, ko je do nasilnih dejanj že prišlo (in v obravnavanem primeru ni dvoma, da so ta bila številna in zelo raznolika). Podaljšanje ukrepov je na mestu, saj se v času, odkar so bili ukrepi izrečeni, ni spremenilo nič bistvenega, kar bi žrtvama (predlagateljici in otroku) zagotavljalo, da do nasilja nasprotnega udeleženca ne bo več prihajalo. Še več, iz dejanskih ugotovitev, ki so povzete zgoraj, izhaja realna in konkretna grožnja, da bosta predlagateljica in sin, če ne bosta ustrezno zaščitena, znova izpostavljena nepredvidljivim dejanjem in ravnanjem nasprotnega udeleženca.
OZ-UPB1 člen 6, 6/2, 131, 131/1, 193, 766. ZPP člen 11, 185, 185/1, 185/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - kršitev obveznosti iz mandatne pogodbe - krivdno ravnanje - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - skrbnost dobrega strokovnjaka - dejanska škoda - sprememba tožbe
Podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v kršitvi pogodbenega razmerja in sicer mandatne pogodbe (členi 766 do 787 OZ). Do odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti pride v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju poklicne dejavnosti odvetnika zahteva od njega.
ugovor zastaranja terjatve - pretrganje zastaranja - tek zastaranja po pretrganju - nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlog
Ker predmetni izvršilni postopek še ni končan, zastaralni rok ne teče, temveč bo začel znova teči po koncu izvršilnega postopka.
Zoper sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZIZ, so ugovorni razlogi omejeni le na novo izvršilno sredstvo in nov predmet izvršbe. Skladno s prvim odstavkom 55. člena ZIZ so relevantni le ugovorni razlogi, ki izvršbo z novim izvršilnim sredstvom preprečujejo.
odlog izvršbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - pogoji za odlog izvršbe - nenadomestljiva škoda
Težko nadomestljiva škoda po 71. členu ZIZ je zgolj tista, ki presega škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe, zato se mora škoda odražati v nekih drugih dobrinah. Te pa hipotekarni dolžnik ne zatrjuje.
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, vendar stranki v resnici ne želita, da zanju velja. Pogoj za navideznost pogodbe je soglasna volja obeh pogodbenih strank o njeni navideznosti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da ne gre za navidezne posojilne pogodbe. Dejstvo, da so bile posojilne pogodbe realizirane tako, da je denarni tok od vsakokratnega posojilodajalca do vsakokratnega posojilojemalca dejansko stekel, da so bili roki vračila po posojilnih pogodbah večkrat podaljšani, kar ne bi bilo potrebno, če bi šlo zgolj za navidezne pogodbe in kar je za obravnavano sporno razmerje ključno, da je prišlo s pobotom medsebojnih terjatev (tožeče stranke iz sklenjene posojilne pogodbe s kupnino za odstopljeno terjatev, ki jo je tožena stranka imela do tretje družbe po posojilni pogodbi) do prenehanja obveznosti tožene stranke do tožeče stranke iz posojilne pogodbe in da tudi prvostopenjsko sodišče kljub obsežnemu dokaznemu postopku z zaslišanjem prič in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank ni prišlo do zaključka o dogovoru med pravdnima strankama, da sredstev po posojilnih pogodbah ne bo potrebno vračati, tako sklepanje o nenavideznosti posojilnih pogodb utemeljujejo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00048665
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka z dne 3. 10. 2016 prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da so posamezni deli pralnega stroja, ki so jih delavci morali izvleči in razvrstiti, presegali največjo dovoljeno maso bremena po določbah Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu pri ročnem premeščanju bremen. Te navedbe za odločitev niso bistvene, saj do poškodbe tožnika ni prišlo pri izvajanju njegovih rednih delovnih nalog (demontaži pralnega stroja), temveč pri opravilu (pri vleki pralnega stroja čez talno tehtnico), ki mu ga tožena stranka ni naložila in za opravljanje dela ni bilo potrebno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili namreč pralni stroji na mesto demontaže vedno pripeljani z viličarjem ali bagrom, tožena stranka pa od delavcev ni zahtevala, naj ga na to mesto prestavijo sami, kar v pritožbi izrecno priznava tudi tožnik.
sodna pristojnost - stvarna pristojnost - ugovor stvarne pristojnosti - kompetenčno dejansko stanje - arbitražna klavzula - sklenitev več pogodb
V prvi fazi postopka sodišče ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja dejstev, od katerih je odvisna njegova pristojnost (kompetenčno dejansko stanje), ker bi to lahko pripeljalo do zavlačevanja postopka, pač pa sodišče lahko zahteva od tožeče stranke dopolnitev tožbe z navedbami dejstev, od katerih je odvisna presoja absolutne in relativne pristojnosti sodišča.
Sodna praksa je jasna o dopustni možnosti, da se v kolektivni pogodbi dogovori t.i. pavšalna odškodnina ali pa pogodbena kazen, če sodišče ugotovi nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Gre za poseben institut delovnega prava, ki se ne presoja skladno z določbami OZ.
Ne govorimo o posesti samo takrat, kadar ima nekdo stalen fizičen stik s stvarjo, ampak je pomembna tudi navzven izražena volja do posesti.
Soposest vedno pomeni določen poseg v zasebnost, vendar so tožničini prihodi redki in iz okoliščin primera ne izhaja, da bi posestno varstvo izrabljala za vdor v toženčevo intimo.
Dejanje, ko oseba, ki se posluži samopomoči na ta način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, pomeni prekoračitev dovoljene samopomoči.
povečan obseg dela - plačilo dodatka - vojska - dodatek za posebne obremenitve
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik izpolnjuje vse kriterije iz ukazov z dne 29. 3. 2019 in 8. 5. 2019 za 19 % povišanje osnovne plače zaradi povečanega obsega dela in posebnih obremenitev, kar je utemeljilo na ugotovitvah, da je mednarodna vojaška vaja v maju 2019 trajala več kot pet zaporednih delovnih dni in da je tožnik delo na terenu opravljal več kot pet zaporednih delovnih dni. Ta presoja je materialnopravno pravilna.
odlog izvršbe na predlog tretjega - izvršba na nepremičnino v solastnini - pripadajoče zemljišče k stavbi - izkaz verjetnosti pravice, ki preprečuje izvršbo - varščina - enotni sosporniki - nesorazmernost ukrepa - kriterij pravičnosti - položaj upnika - položaj tretjega
Tretji so v obravnavanem primeru enotni sosporniki, saj je zoper njih mogoče izdati le enako odločitev. Po naravi stvari namreč ni mogoče odložiti izvršbe na sporno nepremičnino le za nekatere od tretjih, za preostale pa ne, sicer odlog izvršbe v razmerju le do nekaterih tretjih ne bi imel dejanskega učinka, t.j. taka odločba ne bi bila izvršljiva. Zato je sodišče prve stopnje tudi za plačila varščine oproščene pritožnike odlog izvršbe pravilno pogojevalo s plačilom varščine s strani preostalih tretjih.
Plačilo varščine kot pogoj za odlog izvršbe na predlog tretjih ni nesorazmeren ukrep v primerih, ko tretji obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe izkažejo le z verjetnostjo ter dodatno izkažejo verjeten nastanek nenadomestljive škode. Ne glede na to, da gre za razmerje med upnikom in tretjim, upnik namreč razpolaga tako s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, kot pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi na sporno nepremičnino, kar pomeni, da je njegov položaj v postopku po naravi stvari močnejši, odlog izvršbe pa ne glede na to, da je dovoljen na predlog tretjih, predstavlja zgolj izjemen zastoj v postopku. Drži, da je verjetnost nastanka nenadomestljive škode v razmerju do tretjih treba presojati mileje, o čemer se je že izrekla sodna praksa, vendar pa to ne velja, kolikor ne gre za ogrožanje eksistence tretjih, tudi za pogoj plačila varščine. Glede na (z gotovostjo) izkazano močnejšo pravico upnika že pojmovno zaradi določitve plačila varščine ne more priti do posega v enako varstvo pravic.
Pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva nista absolutni pravici, saj lahko zakon določi način njunega uresničevanja, kar je v konkretnem primeru določitev varščine kot pogoj za odlog izvršbe. Ob tem ni predviden pogoj, da je način uresničevanja pravic za stranke ugoden, netežaven. Določitev načina uresničevanja pravice ne pomeni posega v pravico, temveč je potrebno zgolj, da je način uresničevanja razumen ter da sta nasprotujoči si pravici v pravičnem ravnovesju, kar pa je v danem primeru oziroma v obravnavani zakonski ureditvi izpolnjeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Odpoved je torej nezakonita že iz razloga, ker je tožena stranka trem delavcem v TC E. 15. 7. 2020, ko tožniku še ni potekel odpovedni rok (kar seveda je aktualen čas odpovedi, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje), podaljšala pogodbe o zaposlitvi za pol leta, pri čemer dejansko niti ni šlo zgolj za začasno povečan obseg dela. Do zaposlitve v TC E. bi bil upravičen tudi v primeru, če bi bil dejansko pravilno najnižje ocenjen. Ključno je, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), zato obsežne pritožbene navedbe zoper obrazložitev sodišča o tem, zakaj ocena ni upoštevna, niti niso bistvenega pomena.