CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00046877
URS člen 26. ZPP člen 343a. ZUP člen 2. OZ člen 131. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 18/2, 26, 26/2, 39, 39/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
ravnanje z odpadno embalažo - upravna zadeva - upravni postopek - učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje - odškodninska odgovornost države - izrek sodbe - očitna napaka - nadomestna sodba - izpodbijanje odločbe o stroških postopka - povračilo materialnih stroškov
Določba 343.a člena ZPP izdaje nadomestne sodbe ne omejuje le na razloge sodbe, pa tudi iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da je mogoča sprememba tako obrazložitve kot izreka sodbe.
Pri obveznosti DROE za prevzem odpadne embalaže ne gre za upravno zadevo po 2. členu ZUP.
Objava deležev tako kot sklep Vlade, ki ga je nadomestil v kasnejši ureditvi, ni posamični akt, temveč je akt sui generis, s katerim je ministrstvo (tako kot kasneje Vlada) na podlagi podatkov o DROE, ki v okviru skupnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo zagotavljajo ravnanje z odpadno embalažo, in podatkov iz evidenc o masi embalaže, ki so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže ali pridobitelji embalaže, trgovci in končni uporabniki, ki so vključeni v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo), dali v promet, določilo deleže prevzemanja odpadne embalaže od izvajalcev javne službe za tekoče koledarsko leto.
ZNP-1 člen 126, 126/2.. ZOdv člen 17, 17/5.. Odvetniška tarifa (2015) člen 39, 39/2.
skrbnik za poseben primer - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - znižanje nagrade - plačilo iz predujma - razglasitev pogrešane osebe za mrtvo
Pritožnik je bil na podlagi drugega odstavka 126. člena ZNP-1 res po uradni dolžnosti postavljen za skrbnika za poseben primer pogrešani osebi, vendar pa plačilo za njegovo delo ne bo izvedeno iz proračuna, temveč iz predujma, ki ga je predhodno založil predlagatelj. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre skrbniku za poseben primer na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv zgolj polovica nagrade, ni pravilna.
Odvetniške storitve po tarifni št. 39 se posebej obračunajo le tedaj, če gre za samostojne storitve, torej če niso zajete v drugih tarifnih postavkah. Pregled spisovnega gradiva je v konkretni zadevi sodil v sklop širših priprav za pristop na narok, zato so te storitve že zajete v nagradi za zastopanje na naroku.
Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo del glavnice v višini 360,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je s tem, ko je tožnici dosodilo glavnico v višini 19.929,45 EUR tožnici priznalo več, kot pa je zahtevala. Glede na to, da je tožnica zahtevala plačilo glavnice v višini 19.929,45 EUR, zavrnjen pa je bil zahtevek za plačilo glavnice v višini 360,00 EUR, znaša glavnica, do katere je tožnica upravičena 19.569,45 EUR. Kljub temu, da gre po oceni pritožbenega sodišča pri tem za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pooblastil, da bi sodbo popravilo v skladu z 328. členom ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje do sprejema odločitve o pritožbi, je pritožbeno sodišče to kršitev moralo upoštevati kot nedopustno prekoračitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP).
Po določbi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala oziroma jih ni konkretizirano prerekala. Iz navedenega sledi, da dokazovanje praviloma sledi konkretiziranemu prerekanju in ne obratno.
Za presojo glede konkretiziranosti trditev je treba med drugim upoštevati, da je dolžnost stranke po konkretizaciji trditev soodvisna od konkretiziranosti trditev nasprotne stranke. Dolžnost konkretizacije ugovora je tako soodvisna od tega, kako konkretne so tožbene trditve, dolžnost tožnice po konkretizaciji trditev v tožbi oz. natančneje v njeni dopolnitvi in morebitnih nadaljnjih vlogah pa je soodvisna od navedb v ugovoru in morebitnih nadaljnjih vlogah toženke.
V zvezi z očitki o opustitvi izvedbe dokazov z zaslišanji zakonitih zastopnikov in prič pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Manjkajoče trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z vsebino dokazov.
Zgolj trditve, da količine niso bile takšne, kot so navedene na dobavnicah in računih, in da je toženka natančno beležila dobavljeno blago, brez navedbe, kakšne so količine potem bile, ne zadostijo zahtevi po obrazloženem prerekanju iz drugega odstavka 214. člena ZPP, saj so preveč pavšalne, da bi jih bilo sploh mogoče preizkusiti.
URS člen 23. ZIZ člen 55, 71, 71/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 273, 273/1.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - nedopustno sredstvo zavarovanja - regulacijska začasna odredba - začasna ureditev spornega razmerja - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - neprimerno sredstvo zavarovanja - prepoved vložitve predloga za izvršbo - pravica do sodnega varstva - tehtanje pravic - pomanjkljive trditve - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - odlog izvršbe
Upnica je zahtevala izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankama. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le (v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov), če so kumulativno izpolnjene še nadaljnje predpostavke, tj. da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, če te škode ni mogoče odvrniti drugače, kot le z izdajo takšne začasne odredbe, in če začasna odredba ne bi nedopustno posegla v dolžničin pravni položaj s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja ustavno pravico do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju upničine ustavne pravice do zasebne lastnine in dolžničine do sodnega varstva pa pretehta slednja, saj ima pritožnica v primeru morebitnega izvršilnega postopka možnost uveljavljati pravne ugovore, ki jo ščitijo pred morebitno zlorabo teh institutov s strani dolžnice. Stališče pritožnice je pravno in življenjsko nevzdržno, saj bi tako lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami.
Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, ter da imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.
ZPP člen 319. OZ člen 311, 312, 313, 314, 315, 316, 317, 318.
procesni pobotni ugovor
Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z ugovorom pobota v pravdi. Gre za t.i. procesni pobotni ugovor, ki ga izvrši sodišče s sodbo po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in obstoj nasprotne terjatve toženca. Zmotna so zato razlogovanja tožnika, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožnika lahko uveljavljala le terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena ali pripoznana.
OZ člen 13, 13/2, 435, 435/1, 459, 461, 468, 468/1.
prodajna pogodba - gospodarska pogodba - pregled stvari - kdaj gre za stvarne napake - obvestilo o stvarnih napakah - ustno grajanje napak - pravočasna notifikacija - pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki - dogovorjene lastnosti - dokazni standard nemudoma - ugovor znižanja plačila - trditveno in dokazno breme - samostojni zahtevek
Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, zato je bila med njima sklenjena gospodarska pogodba, kar pomeni, da je bila tožena stranka kot kupec dolžna napake grajati nemudoma. Na toženi stranki je trditveno in dokazno breme, da je napake pravočasno in konkretizirano grajala. Če je grajala ustno, mora postaviti natančne konkretne trditve komu, kdaj, na kakšen način itd. in jih v dokaznem postopku dokazati. Ugovor znižanja plačila je povsem samostojen zahtevek, ki ga mora stranka konkretizirati in utemeljiti in ga ne definira zahtevek tožeče stranke po plačilu preostanka del.
Logično življenjske presoje ne zdrži trditev pritožnice, da je šele, ko je bil ves parket položen, videla, da nima želenih lastnosti, sploh glede na izpovedbo priče P., da je vsakodnevno imela možnost videti, kako parket izgleda položen in ni nemudoma opozorila tožeče stranke, da ne ustreza njenim pričakovanjem, torej da nima dogovorjenih lastnosti.
denarna odpravnina - poravnalni odbor za preizkus menjalnega razmerja - stroški postopka za sodni preizkus menjalnega razmerja
V skladu z določbo 614. člena ZGD-1 stroške postopka sodnega preizkusa (predhodno in dokončno) po splošnem pravilu nosi prevzemna družba. Razlog takšne ureditve je, da v postopku lahko nastanejo precejšnji stroški, zlasti stroški povezani z izvedenci. Že samo začasno kritje teh stroškov bi bilo za upravičence do dodatnega denarnega doplačila lahko prehudo breme, zaradi česar postopka ne bi mogli niti začeti.
Pritožbeno sodišče stoji na stališču, da sodišče le v izjemnih primerih lahko naloži stroške predujma za izvedence (poravnalni odbor) predlagatelju. Tudi iz sodne prakse namreč izhaja, da stroške sodnega preizkusa odpravnine trpi močnejša stranka, v konkretnem primeru večinski delničar.
upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - stranke predhodnega postopka - hipotekarni (realni) dolžnik - ločitvena pravica - procesna legitimacija za pritožbo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik terjatev zoper glavnega dolžnika, medtem ko je insolventni dolžnik v tem postopku hipotekarni (realni) dolžnik. Pritožnik je pridobil zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila naknadno prenesena na dolžnika. Dolžnik ni osebni dolžnik pritožnika, saj z njim ni v nobenem obligacijskopravnem razmerju. Pritožnik ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet zastavne pravice, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je dolžnik zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke ne zadošča za popolno plačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika. Pritožnik ima terjatev zoper glavnega dolžnika, na nepremičnem premoženju realnega dolžnika pa lahko uveljavlja ločitveno pravico. S tem se pokaže, da pritožnik v predmetnem postopku nima svoje terjatve do dolžnika.
V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZFPPIPP ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo zoper sklep lahko vložijjo samo nekatere stranke. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožnik ni verjetno izkazal svoje terjatve do insolventnega dolžnika, zato nima procesne legitimacije za pritožbo proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave (3. točka 55. člena ZFPPIPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00047147
ZPP člen 3, 3/3, 214, 214/1, 316, 339, 339/1, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15, 451, 453, 458, 458/1. OZ člen 619.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - protispisnost - podjemna pogodba (pogodba o delu) - nesklepčnost - priznanje dejstev - dokazovanje priznanih dejstev - pripoznava tožbenega zahtevka - nedovoljena razpolaganja strank - nedovoljene pritožbene novote
Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov toženke, s katerimi je ta izpodbijala evidence tožnice o opravljenem delu za mesec marec 2019, ni dovolj konkretiziran, da bi ga lahko pritožbeno sodišče vsebinsko presojalo. Pritožnica ni navedla konkretno, katere so tiste trditve, ki naj bi po njenem ostale prezrte. Tega bremena se ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. To še zlasti velja za pritožbene razloge, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zaradi abstraktnosti te pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri so navedeni jasni in prepričljivi zaključki glede ugovorov toženke v zvezi z evidencami opravljenega dela. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zato ni podana.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev sodišče stori takrat, ko svojo odločb opre na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oz. prepovedi materialnega prava. Takšnega nedovoljenega razpolaganja tožnice pa pritožnica z navrženimi navedbami o tem, da naj bi tožnica navajala neresnična dejstva, predložila za ta postopek prilagojene evidence, ki niso odraz dejanskega stanja in niso bile potrjene z ostalimi izvedenimi dokazi, zaradi česar naj bi bile tožničine navedbe in dokazi neresnični, nemoralni in nasprotujoči prisilnim predpisom, ni dokazala. Pač pa s povzetimi navedbami tudi v tem delu dejansko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - ogroženost otroka - izvajanje stikov - začasna odredba o stikih - začasna odredba po uradni dolžnosti - omejitev starševske skrbi - načelo najmilejšega ukrepa
Pri tem je izhajalo iz dejstva, da so začasne odredbe nujni ukrepi, ki jih zakon predvideva zaradi zaščite koristi ml. otrok.
Sodišče druge stopnje je izdano začasno odredbo po uradni dolžnosti spremenilo zgolj v trajanju slednje, saj je zakonsko izdaja takšne začasne odredbe omejena na devet mesecev (drugi odstavek 163. člena DZ).
Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše.
Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe.
Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev, sobivanje ni potrebno, ker se preužitkarju dogovorjena pomoč lahko zagotovi tudi v primeru, če s preužitkarskim zavezancem ne živita skupaj, po potrebi tudi s pomočjo tretje osebe.
Zaklenjen del kleti (eden od dveh prostorov v kleti) v primerjavi z omogočeno izključno uporabo dogovorjene sobe in souporabo ostalih delov hiše pomeni neizpolnitev le neznatnega dela obveznosti, kar pa v skladu s 110. členom OZ ne omogoča razdora pogodbe.
Upnikov zahtevek ima naravo prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, za katerega je bilo že v predhodnem sklepu višjega sodišča obrazloženo, da ima učinek trajne narave in zagotavlja ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Zajema (ureja) torej prihodnost oziroma potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Prepoved bodočih ravnanj z znaki omejevanja konkurence je bila dolžniku izrečena šele z drugostopenjsko odločbo. Šele takrat je postala obveznost izvršljiva in šele takrat je upnik pridobil za izvršbo primeren izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva pravno varstvo neposredno v izvršilnem postopku. Povedano drugače: pravovarstveni zahtevek za izvršbo se vzpostavi šele z nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova.
Denarne kazni v našem izvršilnem pravu nimajo narave povračilnih ukrepov.
postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - povrnitev stroškov postopka - stroški izvedenca klinične psihologije - predhodno plačilo stroškov iz proračuna
Ne drži pritožbeno stališče, da je bilo s sklepom o odmeri nagrade izvedenki že dokončno odločeno o povrnitvi teh stroškov. Šlo je zgolj za odločitev o predhodnem kritju teh stroškov, ne pa za končno odločitev o tem, kdo jih je dolžan nositi.
Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem toženki onemogočilo, da bi tekom postopka zaprosila za BPP. Navedb, da je njeno premoženjsko slabo in da izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, ni v ničemer podkrepila in so ostale na pavšalni (ter hipotetični) ravni.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na premičnino - zamudna sodba - lastništvo tretjega - prekluzija dejstev in dokazov - nova dejstva in dokazi - specialne določbe - uporaba določb ziz - materialno procesno vodstvo - pojasnilna dolžnost sodišča
Prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ za dolžnika, velja tudi za tretjo osebo. Šesti odstavek 65. člena ZIZ namreč določa, da se v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, ki jo sproži tretji, smiselno uporablja tudi 60. člen ZIZ. Tretji odstavek 60. člena ZIZ določa, da nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. Navedene omejitve veljajo tudi za upnika, ki je tožen v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe. Na navedene omejitve je sodišče prve stopnje obe stranki pravočasno opozorilo. Glede na navedeno vsebino citiranih določb je zmotno stališče pritožbe, da je 286. člen ZPP specialnejši od določb ZIZ.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje začasnega zavarovanja - časovna omejitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sprememba sklepa - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Pritožnik utemeljeno graja kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki se nanaša na čas podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Začasno zavarovanje za odvzem premoženjske koristi po vloženi obtožnici do izreka sodbe, na podlagi četrtega odstavka 502.b člena ZKP, traja največ tri leta. Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi obtožnica Specializiranega državnega tožilstva vložena dne 11. 4. 2019, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljšalo do 11. 4. 2022.
Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe, v skladu z določilom 387.člena ZKP, po uradni dolžnosti ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca (udeleženca) v korist tudi drugim, ki se zoper sklep niso pritožili (beneficium cohaesionis).
Za odločitev o jamčevalnem zahtevku za znižanje kupnine (ali povrnitve škode zaradi odprave napak po drugem izvajalcu) sta pomembni dejstvi obstoja in vzroka napake ter njenega pravočasnega in pravilnega grajanja.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tako obstoj temelja (izguba zavarovančevih (zavarovalnih) pravic iz naslova obveznega zavarovanja v prometu) kot tudi višino prisojene (vtoževane) terjatve.
V skladu z 29. členom ZNP-1 namreč lahko udeleženci nepravdnih postopkov navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona, le do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, za navajanje novih dejstev na pritožbeni stopnji pa veljajo enake omejitve, kot za vse ostale zadeve v skladu s 337. členom ZPP. Tudi za tovrstne postopke tako velja, da sodišče odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave oziroma naroka, če tega ni, pa po stanju na dan izdaje sodne odločbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 29. člena ZNP-1 lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati.
Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja naravo začasne odredbe, ki je v začasni ureditvi oziroma spremembi obstoječega stanja in njen namen, ki je v odpravi ugotovljene ogroženosti otroka zaradi ravnanj na strani nasprotnega udeleženca oziroma ugotovljenih psihosocialnih težav otroka v okolju, v katerem živi. Že sama narava začasne odredbe izključuje možnost dogovora udeležencev postopka, saj gre pri njej za prisilno ureditev razmerja. Da bi bila začasna odredba o stikih izvršljiva, morajo zato biti stiki dovolj natančno določeni. Takšna pa gotovo ni ureditev stikov ″po dogovoru″.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00047940
OZ člen 311. SZ-1 člen 71, 71/1, 71/2. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - pobot - pogoji za pobot - vzajemnost medsebojnih terjatev - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - poravnava zapadlih obveznosti - časovne meje pravnomočnosti - nove trditve v pritožbi - prenehanje terjatve zaradi plačila - naknadno prenehanje terjatve - ugovor v izvršilnem postopku
Po določbi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz tega med drugim izhaja, da lahko dolžnik s svojo obveznostjo pobota le tisto terjatev, ki jo ima do upnika, ne pa do koga drugega.