Določba 2. odstavka 54. člena ZVoD o izjemni odložitvi vojaške vaje vojaškemu obvezniku v rezervnem sestavu, ki je obrtnik, pooblašča pristojni upravni organ, da ob izpolnjenih formalnih pogojih o tem odloči po prostem preudarku.
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - delna oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca (sokrivda oškodovanca) - krivdna odgovornost - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega
Nakladanje in razkladanje ter odprema proizvodov tožene stranke z vagoni ali tovornjaki na omejenem prostoru (skladišču) je nevarna dejavnost. Nevarna dejavnost zato, ker se v enem prostoru srečujejo vagoni na industrijskem tiru s tovornjaki, ki ta tir prečkajo, na obe vrsti vozil pa se naklada in razklada težak tovor, kar vse onemogoča popolno varnost delavcev, ki tam delajo. Če pa gre za nevarno dejavnost, je odgovornost tožene stranke objektivna (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Svoje odgovornosti se lahko v celoti ali delno oprosti le, če dokaže, da je oškodovanec izključno ali delno kriv za nastalo škodo (2. in 3.
odstavek 177. člena ZOR).
Prepoved opravljanja dela na določen način ali z določenim sredstvom obenem zavezuje tistega, ki delo organizira, da takšen pristop k delu tudi v resnici prepreči. Tožena stranka pa ni poskrbela za pravilno organiziran odvoz blaga. S tem je posegla v ostale faze delovnega procesa v tem skladišču. Da bi delavci lahko pravočasno nakladali in razkladali, in s tem izvrševali svojo delovno dolžnost, bi morali imeti na razpolago tudi ustrezen delovni prostor in zagotovljen pravočasen odvoz že naloženih vozil. V času nezgode pa v skladišču ni bilo ne premikalnega vodje, ne lokomotive, in tudi ne E. K.
nadrejenega delavca (med postopkom nesporna dejstva). Slednji je namreč sprožil verigo poznejših dejanj, ki so povzročila škodo.
Sodišči sta ugotovili, da je prav on pred začetkom nakladanja na tovornjak na nedovoljen način (z viličarjem) organiziral potiskanje vagonov, da je omogočil prihod tovornjaka, ki pa potem (zaradi neočiščene kopice snega in večje teže) ni mogel odpeljati iz skladišča.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS03467
ZD člen 106, 111.ZOR člen 210, 210/3.
izročitev in razdelitev premoženja za življenja (izročilna pogodba) - pridržanje pravic ob izročitvi - preužitkarska pogodba - neupravičena pridobitev
210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage ali če je pravna podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu ZOR.
Preužitkarske pogodbe sodna praksa zaradi pomanjkanja oblike in zaradi njihove vsebine ponavadi obravnava kot preužitkarske pogodbe obligacijskega prava. Toda to velja le za pogodbe med strankami, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Preužitkarske pogodbe, ki jo sklenejo zapustnik in potomci, pa ni mogoče presojati le po obligacijskem pravu, temveč je zanjo treba analogno uporabiti tudi določbe o pravi izročilni pogodbi iz 106. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD).
Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in toženko, zaradi pomanjkanja obličnosti ni prava izročilna pogodba, zato ne sme poslabšati tožnikovega položaja.
Res mora za presojo, ali ima po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen) kdo status upravičenca do denacionalizacije, predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev darilne pogodbe, za kar gre v tej zadevi. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa vodijo k pravnemu sklepu, da je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. Do darilne pogodbe pride zaradi neke vezi med darovalcem in obdarjencem, pa naj bo ta sorodstvena, čustvena ali kakšna druga, kot na primer hvaležnost ipd. Darovalčev namen je obdarjenca za nekaj poplačati, ga osrečiti, izpolniti neko moralno dolžnost. Darovalec mora darovati prostovoljno, če naj bo darilni posel veljaven. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed naštetih okoliščin. Še več, prav vse na nižjih stopnjah ugotovljene pričajo prav o nasprotnem:
upravičenčevo ženo je vojaško sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic (avgusta 1945), upravičenca so za en dan zaprli (oktobra 1945) in mu potem odvzeli stanovanje z vsemi, tudi najdrobnejšimi predmeti (februarja 1946), nakar je podpisal obravnavano darilno izjavo (5.3.1946) torej res, kot poudarja revizija, upravičenec ni mogel čutiti do takratne oblasti ne le nobene naklonjenosti marveč, skozi življenjske izkušnje gledano, le odpor. Spričo teh okoliščin je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno sklepati, da je upravičenec iz utemeljenega strahu, povzročenega z ravnanjem druge pogodbene stranke oziroma njenih organov sklenil pogodbo.
Ko že načenja izpodbijana odločba vprašanje nagiba in zavzema stališče, da sam nagib za sklenitev pogodbe ne vpliva na njeno veljavnost (očitno mišljen prvi odstavek 53. člena ZOR), je potrebno povedati, da to pač ne velja, ko gre za nedopusten nagib. Ugotovljeno je bilo, da je bil eden izmed motivov, ki so pripeljali upravičenca do odločitve o daritvi, da bi dobil dovoljenje za prehod čez mejo cone A in B in da bi tako prišel do svoje družine, kar se je po obravnavani daritvi tudi zgodilo. Darovati tolikšno premoženje državi za to, da bi se dosegli pravica prostega gibanja in pravica otroka, da ni ločen od svojih staršev kot temeljni človekovi pravici - priča o nedopustnosti takšnega nagiba. Za nedopusten nagib pa je šlo tudi na drugi pogodbeni strani - državi, ki se je po prej opisanih dejanjih zoper upravičenca in njegovo družino, pa naj je šlo za takrat legalna ali ne, pustila nagraditi še z darilom - rudnikom. Nedopusten, nemoralen nagib pri neodplačnih pogodbah povzroči ne le izpodbojnost posla temveč tudi njegovo pravno neučinkovitost oziroma ničnost (pravno pravilo paragrafa 879 ODZ oziroma tretji odstavek 53. člena ZOR).
SZ člen 50, 50/2. ZUN člen 50, 50/2.ZUP člen 263, 263/1-1.
odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - odločba, ki jo izda stvarno nepristojen organ - dovoljenje za opravljanje dejavnosti v stanovanju
Višji organ mora po nadzorstveni pravici odpraviti odločbo nižjega organa, če ugotovi, da jo je izdal stvarno nepristojni organ (namesto po členu 50/II SZ organ, pristojen za stanovanjske zadeve, bi jo moral izdati organ, pristojen po čl. 50/II ZUN).
Preseganje cenzusa, ki ga za podelitev republiške priznavalnine določa zakon, ne more biti podlaga za ukinitev republiške priznavalnine, ki je bila podeljena po 2. odstavku 6. člena Zakona o republiških priznavalninah, torej ne glede na cenzus iz 1. odst. 6. čl. tega zakona.
ZDR (1990) člen 103. ZDSS člen 14. ZPP (1977) člen 370, 370/3.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - nova dejstva in dokazi - ugovorni postopek pri delodajalcu
Ker je bila tožniku izdana odločba direktorja tožene stranke, ne da bi mu bila dana v tem ugotovitvenem postopku možnost, da sam navaja dejstva, ki vplivajo na pridobitev ali spremembo njegovih pravic, je tudi po presoji revizijskega sodišča nujno - zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic - upoštevati nova dejstva, ki jih delavec uveljavlja v zahtevi za varstvo pravic in ki so nastala do izteka ugovornega roka. Po presoji revizijskega sodišča bi moral delavski svet tožene stranke ob zatrjevanem dejstvu, da ima tožnik nezaposleno ženo, prijavljeno na zavodu za zaposlovanje, ravnati skladno določilu iz 103. člena ZDR v zvezi s 14. členom ZDSS in tretjim odstavkom 370. člena ZPP. Ker delavski svet v postopku odločanja o varstvu pravic pri svoji odločitvi, s katero je kljub zatrjevanemu, za pravilno odločitev pravno pomembnemu dejstvu, vzdržal v veljavi odločitev prvostopnega organa, ni ravnal skladno določilu 103. člena ZDR, je njegov sklep nezakonit tudi iz formalnih razlogov.
ZPP (1977) člen 332, 332/1, 332/1-4, 354, 354/2, 354/2-6.
sodba na podlagi izostanka - kršitev določb pravdnega postopka
Čeprav je pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka, določen v 4. točki 332. člena ZPP, po vsebini materialnopravne narave, je v zakonu opredeljena kot procesna predpostavka. Njeno neupoštevanje zato pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede na določbo 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP absolutne narave.
KPND člen 39. ZPP (1977) člen 385, 385/1, 385/1-3, 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/1, 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcu - plače in drugi prejemki - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razveljavilo del dokončne odločbe toženca na podlagi katere je bila tožniku znižana plača, ker izobrazba, ki jo je imel, ni ustrezala zahtevam delovnega mesta. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca odločbo prvega sodišča spremenilo in je zahtevek zavrnilo. Menilo je, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko znižal plačo, če bi imel tožnik nižjo stopnjo izobrazbe od zahtevane, ne bi je pa smel znižati, ker je imel tožnik višjo stopnjo izobrazbe od zahtevane, čeprav ni ustrezala delovnemu mestu. Ker ni imel zahtevane izobrazbe, njegov zahtevek ni utemeljen.
Reviziji tožnika je sodišče ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, kot tudi zmotne uporabe materialnega prava in je razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje. Materialno pravo je bilo kršeno tudi, ker ni bilo zavzeto stališče do 39. člena splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo.
delovno razmerje pri delodajalcu - razporeditev na drugo delovno mesto
Potrebno pa bi bilo, da bi revidentka, če je tožnico razporejala na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja stokovne izobrazbe (za stopnjo nižje delovno mesto, kot je to opredelila revidentka v svojih listinah), imela za to podlago v splošnem aktu. Ta akt (pravilnik o delovnih razmerjih) trajne razporeditve na delovna mesta, za katera se zahteva nižja strokovna izobrazba od delavčeve, ne pozna, saj je možna samo začasna razporeditev na tako delovno mesto (60. člen pravilnika). Pri izjemni trajni razporeditvi pa mora obvezno biti dano delavčevo soglasje (tretji odstavek 59. člena pravilnika). Ker tožnica soglasja za sporno razporeditev ni dala, jo na tako delovno mesto trajno, po določbi 17. člena ZTPDR, ki naj bi po navedbah revidentke bila uporabljena, ni bilo mogoče razporediti (18. člen ZTPDR tako ureja drug postopek, ki v spornem primeru ni bil zatrjevan).
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - trajni presežek
Revizijsko sodišče sodi, da se v primeru, če so izdelana vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko ugotavlja tudi v različnih časovnih obdobjih. Pogoj pa je, da so delovna mesta podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki, saj je le tako možna objektivna ocena uspešnosti na tem delu. Če niso izpolnjeni ti pogoji, pa je ugotavljanje uspešnosti v različnih časovnih obdobjih res nemogoče, ker ni bistvenega elementa primerljivosti.
Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopnega sklepa v mejah razlogov iz drugega odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vsaj v marcu 1993 zvedela za domnevno kršitev svoje pravice, je imelo pritožbeno sodišča za svojo pravno pravilno presojo oporo tudi v določbi drugega odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.
delovno razmerje pri delodajalcu - odgovornost za delovne obveznosti - disciplinska odgovornost
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in je odločbi disciplinskih organov tako spremenilo, da je tožnici na podlagi drugače ugotovljene kvalifikacije kršitve delovnih obveznosti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v ukrep javni opomin. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca sodbo spremenilo in zavrnilo zahtevek. Odločitev je obrazložilo s tem, da so disciplinski organi preklicali pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa za eno od prejšnjih kršitev. Ker je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi, je prepuščeno disciplinskim organom ali bodo pogojno odložitev ukrepa preklicali ali bodo izrekli drug ukrep.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti - nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi
Očitek revizije, da v ravnanju tožnika - ki denarja ni odnesel iz prostorov tožene stranke - ni zaznati elementov dejanskega stanu prilastitve, ne drži. Za prilastitev stvari je odločujoče, da delavec z odvzemom onemogoči razpolaganje prejšnjemu imetniku, saj preide stvar v storilčevo dejansko razpolaganje. Pri tem ni pomembno, da je stvar odnešena iz prostora, kjer je bila vzeta, zadošča, da jo delavec spravi v žep, v skrinjico ali podobno oziroma da jo sicer loči od drugih stvari.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - hujša kršitev delovne obveznosti
Poskus storitve kaznivega dejanja majhne tatvine ni kaziv, zato niso podani elementi hujše kršitve delovne obveznosti, ki se stori z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje.
Sklicevanje na četrti odstavek 382. člena ZPP, da je revizija dovoljena tudi zoper sklep o izdaji začasne odredbe ni utemeljeno, ker je treba upoštevati tudi prvi odstavek 400. člena ZPP, po katerem je dovoljena revizija le zoper sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Z izdajo sklepa o začasni odredbi pa postopek ni pravnomočno končan.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za sodno varstvo - kazen - dejansko stanje
1) Zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti kaznovani ali njegov zagovornik. 2) Z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazni in tudi ne uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.