prodajna pogodba - odgovornost za stvarne napake - garancija za brezhibno delovanje stvari - garancijski list - tehnično blago - odgovornost prodajalca in proizvajalca - pravice kupca - zahteva za popravilo ali zamenjavo - razveza pogodbe
Na podlagi garancijskega lista jamči proizvajalec za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku z obveznostjo, da bo v primernem roku odpravil napake na proizvodih in kvare, nastale pri normalni uporabi v času garancijskega roka. Kupec pa ima pravico zahtevati zamenjavo kupljenega proizvoda samo tedaj, če gre za resnejšo in težjo popravljivo napako, ki onemogoča redno rabo, tako pravico pa mora uveljavljati ob oddaji proizvoda v popravilo. Po določilu 501. in 502. člena ZOR lahko kupec zahteva od prodajalca kot tudi od proizvajalca zamenjavo tehničnega blaga, kadar kupljena stvar ne deluje brezhibno oziroma pravilno, napaka pa ni bila popravljena v primernem roku (oziroma v 45 dneh po garancijskem listu). Ker tožnik v tem primeru po ugotovitvah nižjih sodišč sploh ni dokazal, da bi bile sporne okvare posledica napake proizvoda oziroma njegove kakovosti (pač pa konstrukcijskim značilnostim traktorja neustrezne uporabe), tožnikov glavni tožbeni zahtevek (za zamenjavo traktorja ali za plačilo njegove vrednosti) tudi po presoji revizijskega sodišča ni bil utemeljen. Namreč materialnopravne predpostavke za tak zahtevek niso bile podane (po določbah 501. in naslednjih členov ZOR oziroma po garancijskem listu). Neutemeljenost tega zahtevka pa potrjuje tudi nadaljnja ugotovitev nižjih sodišč, da celo zatrjevane napake spornega traktorja niso take, ki bi onemogočale njegovo redno uporabo, ker tožnik uporablja traktor nemoteno že več kot 8 let (ker ga sedaj očitno uporablja v skladu z njegovimi konstrukcijskimi značilnostmi in ker traktor sedaj tudi pozna).
S tem, ko je uvoznik v uvozni carinski deklaraciji za uporabnika uveljavljal ugodnost pogojne oprostitve carine ob izpolnitvi obveznosti izvoza po 50. čl. CZ, je prevzel tveganje za primer neizpolnitve te obveznosti in je carinski zavezanec (24. člen CZ).
revizija - dovoljenost revizije - opredelitev revizijskih razlogov - obnova postopka - obnovitveni razlogi - nezakonito postopanje sodišča - nova dejstva in novi dokazi - objektivni zastaralni rok
Obnovitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 421. člena ZPP (ki vsebinsko predstavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) je podana, kadar sodišče med vodenjem postopka z nezakonitim postopanjem odvzame stranki možnost obravnavanja pred sodiščem. Po stališčih pravne teorije in sodne prakse so taki primeri podani predvsem, kadar sodišče stranke ne povabi na narok ali pa tako pozno, da se naroka ne more udeležiti, če ji ne dostavi tožbe oziroma njenemu pooblaščencu, kadar ga ima, če je ne zasliši pa je zaslišalo nasprotno stranko in podobno. Posplošeno rečeno, sodišče zagreši navedeno kršitev postopka, kadar z nespoštovanjem pravil postopka onemogoči stranki, da bi sodelovala v postopku. V reviziji navedeni - obravnavani razlog glede na povedano ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 421. člena ZPP (pač pa iz 9.
točke istega člena) ter zato sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili takih kršitev postopka, ki jih uveljavlja revizija tožnikov.
dokazni postopek - ocena dokazov - ocena izpovedbe priče
Sodba pojasnjuje, iz kakšnih razlogov šteje za dokazano trditev tožbe, da sporni znesek ni bil plačan. Potrdilo tožničinega delodajalca šteje za močnejši dokaz kot je pričevanje toženčeve žene. S tem je ta dokaz dovolj jasno ocenjen. Nadaljnje razlogovanje, zakaj je pričina izpoved takšna, kot je, ni potrebno. Bistveno je, da sodba pove, zakaj pričevanja ne sprejema.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti
Okoliščina, da je nasprotni udeleženec v tesni zvezi z delavko sodišča, lahko povzroči zaplete v nadaljnjem postopanju. Gre za tehten razlog, zaradi katerega je treba na podlagi 68.čl. Zakona o pravdnem postopku določiti za postopanje v tej zadevi drugo stvarno pristojno sodišče.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti
Okoliščina, da je toženka zaposlena pri sodišču, ki mora odločati o tožbenem zahtevku zoper njo, lahko povzroči zaplete v nadaljnjem postopanju. Gre za tehten razlog, zaradi katerega je treba na podlagi 68.čl. Zakona o pravdnem postopku določiti za postopanje v tej zadevi drugo stvarno pristojno sodišče.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz razlogov smotrnosti
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan razlog iz 68. člena ZPP. Po tej določbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja, če za to obstajajo tehtni razlogi. Dejstvo, da je drugotoženec sodnik pri krajevno pristojnem sodišču, nedvomno predstavlja tehten razlog za postopanje po navedeni zakonski določbi.
Ali so razmere izredne v tem smislu, da pride v poštev ustna oporoka, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Razmere so lahko izredne zaradi objektivnih, zunanjih okoliščin, pa tudi iz čisto subjektivnih vzrokov, ki se tičejo oporočitelja samega. Bistveno je, da oporočitelj nima možnosti napraviti pismene oporoke v katerikoli obliki.
ZTLR člen 25, 25/1. ZPP (1977) člen 40, 40/2, 186, 186/2, 333, 382, 382/3.
lastninska pravica - pridobitev - gradnja na tujem zemljišču - nedobroverna graditelj in lastnik zemljišča - pravica izbire lastnika zemljišča - revizija - dovoljenost revizije - nedenarna terjatev - opredelitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
Ko gre za gradnjo na tujem zemljišču, ima pri obojestranski nedobrovernosti lastnik zemljišča pravico izbire, da proti plačilu vrednosti uveljavlja lastninsko pravico na stavbi, ali da zahteva njeno rušenje, ali pa da zahteva od graditelja plačilo cene zemljišča. Taka sodna praksa je bila potrjena z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije dne 21.12.1987 (poročilo o sodni praksi št. II/87).
Družba z omejeno odgovornostjo lahko preneha samo na način, ki ga dogovorijo ustanovitelji, oziroma na način, ki ga določa zakon. Zato iz razlogov, ki imajo lahko za posledico razdrtje pogodbe o ustanovitvi d.o.o., ta po vpisu v sodni register ne more prenehati, če v pogodbi o ustanovitvi družbe ni predvideno tudi njeno prenehanje zaradi razdrtja pogodbe.
ZOR člen 154, 173, 174, 178. ZVGLD člen 5, 71. ZCes člen 90. ZTVCP člen 129, 133.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - vzročnost - kršitev pravne norme - trčenje z divjadjo - odškodninska odgovornost lovske družine in cestnega podjetja - postavitev prometnega znaka
Sodišči druge in prve stopnje sta sicer ugotovili vrsto odločilnih okolnosti (da je prišlo do trčenja med tožničinim avtomobilom in srno 15.1.1994 na cesti M. - T., da ima na tistem kraju divjad prehod, da je prva toženka zato že leta 1981 naslovila na drugotoženko dopis, da naj postavi prometni znak "divjad na cesti", da druga toženka do sporne nesreče tega znaka ni postavila in da v ravnanju tožnice niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi kazale na njeno soodgovornost za trčenje), nista pa ocenili vzročne zveze med opustitvami toženk in tožničino nezgodo oziroma škodo, ker sta izhajali iz materialnopravno zmotnega stališča, da odškodninska odgovornost prve tožene stranke ne more biti podana že zato, ker je čeprav 13 let pred nezgodo opozorila drugotoženko na potrebno postavitev prometnega znaka, odškodninska odgovornost drugotoženke pa da ni podana zato, ker bi do trčenja prišlo tudi, če bi bil prometni znak postavljen (kar je domneva, saj ni bilo ugotovljeno, s kakšno hitrostjo je tožnica vozila in kakšna hitrost bi bila primerna, če bi prometni znak opozarjal na divjad). Upoštevna je le pravno relevantna vzročnost, po kateri pridejo v poštev samo tisti vzroki, ki so obenem kršitve pravne norme in jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Če se ugotovi, da je bila pravna norma prekršena, je treba še nadalje ugotoviti ali je posledica kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela pravna norma preprečiti. Po določilu 5. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, naprej ZL), morajo lovske organizacije sprejemati tudi ukrepe za preprečevanje in za povračilo škode po divjadi v lovišču. Pobuda lovske organizacije, stara več kot 10 let bo težko pravno relevantna za njeno ekskulpacijo odgovornosti, če za realizacijo pobude pozneje ni ničesar več napravila. Po določilu 129. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list bivše federacije, št. 50/88)
morajo biti ceste zaznamovane s prometnimi znaki, ki opozarjajo na nevarnost, ki (člen 133) lahko grozi udeležencem v prometu na določenem delu ceste. Prometne znake pa pred drugim postavlja organizacija za redno vzdrževanje cest (90. člen zakona o cestah - Ur. list SRS, št. 2/88).
Po določilu četrtega odstavka 71. člena že citiranega zakona veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Po večinski sodni praksi lahko lovske organizacije in cestna podjetja odgovarjajo le krivdno (prvi odstavek 154. člena ZOR). V skladu s to podlago je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) oziroma cestno podjetje, povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene oziroma njegove krivde. Po tej pravni podlagi je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V zvezi z revizijskimi izvajanji o objektivni odgovornosti je pojasniti, da je v nekaterih primerih sodna praksa res zavzela stališče, da je lahko divja žival nevarna stvar (kadar divjad napade človeka), vendar pa s tem ni bilo že sprejeto načelo, da lahko lovska organizacija v vseh primerih odgovarja objektivno, kadar žival povzroči škodo (kot to želi doseči revizija, po določbah 173. in 174. ter 178. člena ZOR).
Določba 72. člena Zakona o gradnji objektov (ZGO) ne izključuje, da bi upravni organ ne mogel priznati lastnosti stranke osebi, ki izkaže, da v tem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi.
Res mora za presojo, ali ima po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen) kdo status upravičenca do denacionalizacije, predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev darilne pogodbe, za kar gre v tej zadevi. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa vodijo k pravnemu sklepu, da je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. Do darilne pogodbe pride zaradi neke vezi med darovalcem in obdarjencem, pa naj bo ta sorodstvena, čustvena ali kakšna druga, kot na primer hvaležnost ipd. Darovalčev namen je obdarjenca za nekaj poplačati, ga osrečiti, izpolniti neko moralno dolžnost. Darovalec mora darovati prostovoljno, če naj bo darilni posel veljaven. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed naštetih okoliščin. Še več, prav vse na nižjih stopnjah ugotovljene pričajo prav o nasprotnem:
upravičenčevo ženo je vojaško sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic (avgusta 1945), upravičenca so za en dan zaprli (oktobra 1945) in mu potem odvzeli stanovanje z vsemi, tudi najdrobnejšimi predmeti (februarja 1946), nakar je podpisal obravnavano darilno izjavo (5.3.1946) torej res, kot poudarja revizija, upravičenec ni mogel čutiti do takratne oblasti ne le nobene naklonjenosti marveč, skozi življenjske izkušnje gledano, le odpor. Spričo teh okoliščin je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno sklepati, da je upravičenec iz utemeljenega strahu, povzročenega z ravnanjem druge pogodbene stranke oziroma njenih organov sklenil pogodbo.
Ko že načenja izpodbijana odločba vprašanje nagiba in zavzema stališče, da sam nagib za sklenitev pogodbe ne vpliva na njeno veljavnost (očitno mišljen prvi odstavek 53. člena ZOR), je potrebno povedati, da to pač ne velja, ko gre za nedopusten nagib. Ugotovljeno je bilo, da je bil eden izmed motivov, ki so pripeljali upravičenca do odločitve o daritvi, da bi dobil dovoljenje za prehod čez mejo cone A in B in da bi tako prišel do svoje družine, kar se je po obravnavani daritvi tudi zgodilo. Darovati tolikšno premoženje državi za to, da bi se dosegli pravica prostega gibanja in pravica otroka, da ni ločen od svojih staršev kot temeljni človekovi pravici - priča o nedopustnosti takšnega nagiba. Za nedopusten nagib pa je šlo tudi na drugi pogodbeni strani - državi, ki se je po prej opisanih dejanjih zoper upravičenca in njegovo družino, pa naj je šlo za takrat legalna ali ne, pustila nagraditi še z darilom - rudnikom. Nedopusten, nemoralen nagib pri neodplačnih pogodbah povzroči ne le izpodbojnost posla temveč tudi njegovo pravno neučinkovitost oziroma ničnost (pravno pravilo paragrafa 879 ODZ oziroma tretji odstavek 53. člena ZOR).
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - delna oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca (sokrivda oškodovanca) - krivdna odgovornost - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega
Nakladanje in razkladanje ter odprema proizvodov tožene stranke z vagoni ali tovornjaki na omejenem prostoru (skladišču) je nevarna dejavnost. Nevarna dejavnost zato, ker se v enem prostoru srečujejo vagoni na industrijskem tiru s tovornjaki, ki ta tir prečkajo, na obe vrsti vozil pa se naklada in razklada težak tovor, kar vse onemogoča popolno varnost delavcev, ki tam delajo. Če pa gre za nevarno dejavnost, je odgovornost tožene stranke objektivna (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Svoje odgovornosti se lahko v celoti ali delno oprosti le, če dokaže, da je oškodovanec izključno ali delno kriv za nastalo škodo (2. in 3.
odstavek 177. člena ZOR).
Prepoved opravljanja dela na določen način ali z določenim sredstvom obenem zavezuje tistega, ki delo organizira, da takšen pristop k delu tudi v resnici prepreči. Tožena stranka pa ni poskrbela za pravilno organiziran odvoz blaga. S tem je posegla v ostale faze delovnega procesa v tem skladišču. Da bi delavci lahko pravočasno nakladali in razkladali, in s tem izvrševali svojo delovno dolžnost, bi morali imeti na razpolago tudi ustrezen delovni prostor in zagotovljen pravočasen odvoz že naloženih vozil. V času nezgode pa v skladišču ni bilo ne premikalnega vodje, ne lokomotive, in tudi ne E. K.
nadrejenega delavca (med postopkom nesporna dejstva). Slednji je namreč sprožil verigo poznejših dejanj, ki so povzročila škodo.
Sodišči sta ugotovili, da je prav on pred začetkom nakladanja na tovornjak na nedovoljen način (z viličarjem) organiziral potiskanje vagonov, da je omogočil prihod tovornjaka, ki pa potem (zaradi neočiščene kopice snega in večje teže) ni mogel odpeljati iz skladišča.
Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven. Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom M. in imenom R. Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.
Določba 2. odstavka 54. člena ZVoD o izjemni odložitvi vojaške vaje vojaškemu obvezniku v rezervnem sestavu, ki je obrtnik, pooblašča pristojni upravni organ, da ob izpolnjenih formalnih pogojih o tem odloči po prostem preudarku.
zakoniti dediči - zakonec - izguba dedne pravice - prenehanje življenjske skupnosti z zapustnikom
Toženka ni izgubila dedne pravice, ker niso podani razlogi iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD, ki zahtevajo trajno prenehanje življenjske skupnosti in krivdo toženke. Ob toženkinem odhajanju in vračanju je vprašljivo že trajno prenehanje življenjske skupnosti, vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je toženka po svoji krivdi zapustila moža, ker se je odselila. Tudi zadnjič je toženka odšla v Globodol iz objektivnih razlogov, zaradi porušene harmonije med zakoncema in ne zaradi tega, da bi zlonamerno zapustila moža.
Preseganje cenzusa, ki ga za podelitev republiške priznavalnine določa zakon, ne more biti podlaga za ukinitev republiške priznavalnine, ki je bila podeljena po 2. odstavku 6. člena Zakona o republiških priznavalninah, torej ne glede na cenzus iz 1. odst. 6. čl. tega zakona.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (tekoče stopnice)- domneva vzročnosti - objektivna odgovornost - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti zaradi dejanja tretjega
Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da v danem primeru ne pride v poštev splošno pravilo o odgovornosti po načelu krivde, ker gre za izjemo po določilih 173. in 174. člena ZOR, ko za škodo, ki nastane zaradi nevarne stvari, objektivno odgovarja njen imetnik. Tudi revizijsko sodišče se strinja z opredelitvijo, da tekoče stopnice v trgovini glede na konkretne okoliščine ustrezajo pravnemu standardu nevarne stvari, saj sta sodišči ugotovili, da so ob vhodu na stopnice opozorila o pravilni vožnji, ker premikajoča se tla očitno vplivajo na ravnotežje.
Tožena stranka bi bila oproščena objektivne odgovornosti, če bi ovrgla domnevo vzročnosti po 173. členu ZOR s tem, da bi dokazala, da tekoče stopnice niso bile vzrok za nastanek škode. Dokazati bi morala višjo silo po prvem odstavku 177. člena ZOR, ali pa bi morala dokazati, da so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti po določilu drugega odstavka 177. člena ZOR, po katerem je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je:
- škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega,
- da takega dejanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.
Ker oškodovancema nihče ne očita krivde, bi morala tožena stranka dokazati izključno krivdo tretjega, to je starejše gospe, močnejše postave, obložene z vrečkami.
privatizacija stanovanj - nezakonita vselitev - pravica do odkupa stanovanja po 149. členu SZ
Obveznost tožene stranke, da proda stanovanje tožniku, izhaja iz 149. člena v povezavi s 117. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96). Navedena določba SZ izhaja iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij in upošteva določena dejanska in pravna razmerja, ki so po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 13/84) lahko pripeljala do enakega varstva, kot jo je nudila odločba po 10. členu ZSR. To ureditev je zakonodajalec upošteval tudi v SZ. Upošteval tako, da je določeni kategoriji oseb, ki je v času uveljavitve SZ v stanovanjih v družbeni lastnini bivala brez predpisane odločbe, pod določenim pogojem vendarle omogočil odkup stanovanja. S tem je zasledoval namen privatizacije, to pa je prodaja zasedenih stanovanj. Zanjo je v 149. členu SZ predpisal le še dodatni pogoj, in sicer potek dveh let pred uveljavitvijo SZ (poleg pogojev iz 117. člena).