ZDen člen 3, 3-6.ZPVAS člen 13.ZUP člen 125, 242, 245.
denacionalizacija agrarne skupnosti
Ker je v času odločanja tožene stranke ZPVAS že veljal, o zahtevi na prvi stopnji pa ni bilo odločeno, ker jo je organ prve stopnje zavrgel, bi morala tožena stranka na podlagi tega zakona presoditi pritožbene navedbe (13. čl. ZPVAS).
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - domneva vzročnosti - igranje nogometa - športni dan
Igranje nogometa, čeprav na vlažnem in blatnem igrišču, ne predstavlja povečanega izjemnega rizika in s tem dejavnosti s povečano nevarnostjo (173. člen ZOR).
dolžnost preživljanja - sprememba višine preživnine - preživnina za zakonca
Pravno pravilno pa je uporabljena tudi določba 5. odstavka 132. člena ZZZDR. Zvišanje (znižanje in tudi ustavitev) s pravnomočno odločbo (ali dogovorom) določene preživnine je mogoče, vendar pod pogojem, da se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. V obravnavanem primeru so se po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje razmere spremenile. Po ugotovitvah nižjih sodišč pa se te spremembe razmer ne kažejo le v dejstvu, da je toženec pridobil dodatno pokojnino (iz Sklada za vzajemno pomoč obrtnikom), kot to prikazuje revizija, ampak tudi v tem, da se je zdravstveno stanje tožnice poslabšalo, da ni več zmožna obdelovati vrta, da se je povečala tudi toženčeva redna pokojnina itd.
Tožena stranka dokazov o prenehanju društva ne ugotavlja in protispisno, brez navedbe pravne podlage, preuranjeno zaključuje, da je društvo prenehalo obstajati in da je tožeča stranka njegova pravna naslednica in ne upravičenka do denacionalizacije kot ista oseba z drugim imenom.
Zakonik o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1929) člen 79, 79/1, 325, 325/3, 330, 330/1, 333, 333/1.
pritožba zoper sodbo - umik pritožbe
Izjava o umiku že priglašenega pravnega sredstva je bila mogoča, vendar pa je bilo potrebno, da je imel branilec za umik priglašenega pravnega sredstva posebno pooblastilo.
Da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje odločili potem, ko sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval, ko je moral po kratkem ogrevanju skupaj z drugimi vojaki iz enote v teku premagovati ovire, ki so bile postavljene na neravnem, kamnitem terenu, ki je bil le delno poraščen s travo, pri tem pa ni bil oblečen v športno ampak v običajno vojaško opremo. Tak tek čez ovire pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja nevarno dejavnost, saj ne pomeni običajne športne aktivnosti, ampak predstavlja dejavnost, pri kateri je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR).
komisijska prodaja - deli motornih vozil - davčna stopnja - davčna osnova od komisijsko prodanih motornih vozil
1. Prometni davek od komisijske prodaje rabljenih motorjev za motorna vozila in rabljenih karoserij se plača po 20 % davčni stopnji po 3. točki t.št.3 Tarife davka od prometa proizvodov.
2. Če davčni zavezanec v knjigovodskih in drugih listinah nima podlage za ugotovitev davčne osnove prometnega davka od prometa rabljenih osebnih avtomobilov, lahko to ugotovi z uporabo Kataloga prometnih cen rabljenih avtomobilov.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je praviloma mogoče priznati zaradi trajne okrnitve življenjskih aktivnosti. V izjemnih primerih, ko gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ko so ugotovljene dovolj intenzivne duševne bolečine zaradi tega, je mogoče priznati to odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
ugovor neizpolnjene pogodbe - če postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova - ara - neizpolnitev pogodbe - vrnitev are
Zaradi ravnanja tožene stranke je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke za tožečo stranko vprašljiva in negotova. Zato je tožeča stranka izpolnitev svoje obveznosti lahko odložila do trenutka izpolnitve tožene stranke ali pa do trenutka, dokler ji tožena stranka ne bi dala zadostnega zavarovanja, da bo tudi ona izpolnila svojo pogodbeno obveznost (123. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje pa toženka ne le da svoje obveznosti ni izpolnila ampak je po 30.12.1993 realizacijo sklenjenega posla celo izrecno odklonila. Nobenega dvoma torej ne more biti, da je prišlo do neizpolnitve pogodbe zaradi okoliščin na strani tožene stranke.
vodstvo glavne obravnave - posredno izvajanje dokazov
Tožnica očita izpodbijanima sodbama kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka dejstvo, da je bil postopek končan pred senatom, katerega člana sodnika porotnika v dotedanjem postopku nista sodelovala pri izvajanju dokazov. Gre za očitek kršitve načela neposrednosti. Kršitev tega načela utegne imeti relativni značaj. Načelo neposrednosti velja praviloma (4.čl. ZPP), kar pomeni, da so mogoče izjeme. Za primer, kot je obravnavani, določa zakon, da sme spremenjeni senat odločiti, ali se bodo dokazi izvedli znova ali pa se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (3. odst. 315.čl. ZPP). O tem se smejo stranke izjaviti (3. odst. 315.čl. ZPP), vendar če se pravilno povabljena stranka ne udeleži naroka, se s tem sama odreče možnosti, da bi se o tem izjavila.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - preživnina za otroka
Izkazane otrokove potrebe (do 45.000,00 SIT na mesec) so narekovale določitev takšne preživnine, ki je v sorazmerju s premoženjskim stanjem pravdnih strank, ob upoštevanju, da tožnici, ki ima otroka v oskrbi, ostajajo dnevne skrbi in trud ob njegovi rasti in razvoju. Tako je tožničina obremenitev večja, saj je tožencu naloženo le plačevanje zneska 20.000,00 SIT na mesec. Toženčevo lastno preživetje pa bo ob višini njegove plače kljub plačevanju preživninskega zneska ostalo neogroženo.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine - povrnitev bodoče škode
Navedene in ostale ugotovitve, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, so bile predmet pravne presoje, ki je morala biti opravljena na podlagi določb 200., 1. odstavka 201. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila navedena pravna podlaga delno zmotno uporabljena pri materialnopravni presoji spora na drugi stopnji in sicer v delu, kolikor sta bili odškodnini za duševne bolečine zaradi izgube moža oziroma izgube očeta zvišani prvi tožnici in drugemu tožniku za več kot 250.000,00 SIT, to je v presežku nad 1.500.000,00 SIT. Po presoji revizijskega sodišča tako zvišanje ustrezno upošteva vse pravnopomembne okolnosti iz razmerij med tožnikoma in njunim umrlim svojcem, ki so vplivale na obseg njunih duševnih bolečin zaradi smrti moža oziroma očeta. Pri taki odmeri je ustrezno upoštevano, da sta prva dva tožnika in njun umrli svojec živeli v harmoniji, čustveno medsebojno močno navezani in da je bilo zato čustvovanje prve tožnice in drugega tožnika zaradi smrti moža oziroma očeta globoko, dolgotrajno in da še traja. Na podlagi takih kriterijev odmerjena odškodnina pa je pravična, če je na drugi strani usklajena tudi z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje.
Ker je bila odločba o novi razdelitvi zemljišč izdana že pred uveljavitvijo ZKZ, se v skladu z 2. odst. 115. člena tega zakona razlika med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravna z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.
Ker je Ustavno sodišče RS v postopku odločanja o tožnikovi ustavni pritožbi proti izpodbijani odločbi zaradi ponovne zavrnitve tožnikove vloge za pridobitev državljanstva odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, še preden je VS RS odločilo o tožbi, spornega akta torej ni več in zato upravni spor ni več mogoč, zaradi česar je sodišče tožbo zavrglo.
ZZZDR člen 86, 88, 96. ZOR člen 117. ZPP-77 člen 1, 382, 382/2, 392.
razmerja med starši in otroki - ugotavljanje očetovstva - način priznanja - izpodbijanje očetovstva - izpodbijanje priznanja očetovstva - aktivna legitimacija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Po presoji revizijskega sodišča ni dovoljena tožnikova revizija v delu, s katerim pobija zavrnitev njegovega zahtevka, da naj se ugotovi, da je neveljavno njegovo priznanje očetovstva ml. toženca. Čeprav je priznanje očetovstva ena od oblik ugotavljanja očetovstva (naslov poglavja členov 86 do 95 ZZZDR), vendar po prevladujoči sodni praksi spora po tožbi zaradi razveljavitve izjave o priznanju očetovstva ni mogoče šteti za spor iz osebnih in rodbinskih razmerjih v smislu določbe 1. člena ZPP. Po takem stališču se šteje zato spor zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Glede takih sporov pa je določeno, da v njih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (3. odstavek 382. člena ZPP). V tem primeru tožnik v tožbi, ki jo je vložil 16.6.1994, ni navedel vrednosti spornega predmeta.
Tožnik si zato ni zagotovil pravice do vložitve izrednega pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 382. člena ZPP.
Tožnik je očetovstvo ml. toženca priznal in zato ni njegov domnevni zakoniti oče po določbah 86. člena ZZZDR. Zato tožnik ni aktivno legitimiran k izpodbijanju očetovstva po določbah 96. ali drugih členov ZZZDR. Sodišči druge in prve stopnje sta glede na take ugotovitve pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov obravnavani tožbeni zahtevek zavrnili.
Vojaški material (bomba), ki ga je med vojno našel otrok (fant star 11 let in pol), in je iz njega odstranil detonator, pri čemer je prišlo do eksplozije in poškodbe otroka, je šteti za zapuščeni vojaški material v smislu 2. odst. 2. čl. ZCI.
zavarovalni primer - odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - škoda nastala v respiro roku
V obravnavanem primeru sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je prišlo do tožničine nezgode (škodnega dogodka) 29.12.1992 in da ta pada v zavarovalno obdobje - od 23.12.1992 do 23.12.1993 - ki je bilo predmet pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dne 10.2.1993 (ki sta jo sklenili prva toženka in K. K.). Iz (posrednih) ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da druga toženka kot voznica ni bila skleniteljica zavarovalne pogodbe (ampak lastnica vozila).
Ugotovitvi nižjih sodišč, da je imel lastnik vozila zavarovano svojo avtomobilsko odgovornost pri prvi toženki v času (od 23.12.1992 do 23.12.1993), ko je vozilo tožnico poškodovalo (28.12.1992) in da tožnica ni bila soodgovorna za nezgodo, so utemeljevale zaključek, da je prva toženka odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi (173. in 174. člen ZOR ter 93. in dr. členi zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list bivše federacije št. 17/90) glede na to, da ni bilo ugotovljeno ničesar, kar bi izključevalo odgovornost revidentke po zavarovalni pogodbi.
Če upravni organ v odločbi ne navede razlogov, zaradi katerih določenih skupnih vlog ni štel kot zahtevo za denacionalizacijo eni izmed strank, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka.