odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi - tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - izselitev družinskega člana - aktivna legitimacija
Ko sta nižji sodišči uporabili zakon o stanovanjskih razmerjih sta se sklicevali na določbo drugega odstavka 159. člena SZ. Gre za prehodno določbo, ki ureja pravna razmerja med lastniki stanovanj in imetniki stanovanjske pravice za čas do sklenitve najemne pogodbe po stanovanjskem zakonu, ne podaljšuje pa veljavnosti zakona o stanovanjskih razmerjih za osebe, ki ob začetku veljavnosti stanovanjskega zakona niso imele stanovanjske pravice. Stanovanjski zakon na novo ureja razmerja med lastniki in najemniki stanovanj. Stanovanjska pravica po zakonu o stanovanjskih razmerjih kot pridobljena pravica ima posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po stanovanjskem zakonu. Vendar gre pri tem samo za stanovanjsko pravico, ki je obstajala na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Ob dejanski ugotovitvi, da toženkin oče kot imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju le-tega ni nehal uporabljati, pomeni, da se toženka nahaja v stanovanju kot ožji družinski član. Tudi iz trditev obeh strank izhaja, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice. Tako ni razloga, da se uporabijo določbe zakona o stanovanjskih razmerjih na podlagi omenjene določbe drugega odstavka 159. člena SZ, marveč določbe slednjega zakona. Ta pa lastniku stanovanja ne daje možnosti, da s tožbo zahteva izselitev ožjega družinskega člana. Ne tožba zaradi odpovedi najemne pogodbe (52. in 53. člen SZ) ne izpraznitvena tožba (58. člen SZ) ne moreta biti vloženi samo proti ožjemu družinskemu članu. Pravilna je torej presoja nižjih sodišč, da ni podana pasivna legitimacija toženke, pa čeprav sta prišli do takšne odločitve na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih.
Vrednost spornega predmeta mora tožnik navesti v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPP že v tožbi. Če tožnik spremeni tožbeni zahtevek, mora navesti to vrednost tudi za spremenjeni tožbeni zahtevek. Posebej to velja tedaj, ko tožnik sprva uveljavlja denarni zahtevek, kjer ni potrebna posebna označba vrednosti spornega predmeta, ker je ta izražena že s tožbenim zahtevkom samim.
Spremenjeni tožbeni zahtevek ima status samostojne (nove) tožbe (190. člen ZPP).
delniška družba - sklepi skupščine - tožba na neveljavnost - način objave sklica skupščine
Po splošnem določilu prvega odstavka 10. člena ZGD bi bila obvezna objava sklica skupščine v Uradnem listu Republike Slovenije le, če bi zakon ne določal drugače. V sedmi alinei prvega odstavka 184. člena ZGD kot posebni določbi za delniško družbo pa je prepuščeno delničarjem, da v statutu določijo obliko in način objav, pomembnih za družbo oziroma delničarje. Ta posebna določba bi ne bila potrebna, če bi se objave in tako tudi sklic skupščine morali objaviti v uradnem listu, kot to napačno zaključuje tožeča stranka. V statutu tožene delniške družbe pa je v tretjem odstavku 21. člena med drugim določeno, da se o sklicu skupščine 30 dni pred sejo obvestijo vsi delničarji - z alternativo, da se sklic objavi v dnevnem časopisju. Objave sklica skupščine v častniku Delo ni moč šteti kot zakonite objave, ker časopis Delo v statutu tožene stranke ni določen kot glasilo za objavo sklica, kar sicer izrecno zahteva 186. člen ZGD, namreč da se objavijo podatki oziroma sporočila v glasilu, ki ga določi statut družbe. Takšen zaključek je utemeljen, saj v statutu tožena stranka ni objavila, v katerem časopisu se objavi sklic skupščine. Toda glede na ugotovitev o objavi sklica skupščine z osebnim obvestilom družbenikom navedena nezakonitost ne vpliva na odločitev o zadevi.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - vojaško stanovanje - dolžnost vrnitve prejšnjega stanovanja
Glede na navedene ugotovitve je odločitev sodišč druge in prve stopnje delno materialnopravno zmotna. Pravno zmotna je v delu kolikor ni bil sprejet ugovor tožene stranke, da ji mora tožeča stranka ob izselitvi iz spornega stanovanja omogočiti vrnitev, to je vselitev v njeno prejšnje stanovanje. Pravno zmotni del odločitve je posledica neupoštevanja celotnega ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega sicer izhaja, da toženec osebno stanovanja ne uporablja več. Toda stanovanje uporablja očitno vsaj en njegov družinski član -
uporabnik in sicer hčerka E.. Uporabniki stanovanja pa so po določilu 2. odstavka 19. člena ZSR, ob predpisanih predpostavkah (ki se v tem primeru niso problematizirale) ohranili pravico do nadaljnje uporabe stanovanja in sicer v obsegu pravic imetnika stanovanjske pravice. Čim pa je v stanovanju ostal eden od družinskih članov imetnika stanovanjske pravice, katerega status uporabnika ni bil sporen po 2. odstavku 19. v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZSR, mora lastnik stanovanja v takem primeru, kot je obravnavani, ob izselitvi iz nezakonito vseljenega stanovanja omogočiti uporabniku, da se vseli v prejšnje (zakonito zasedeno stanovanje), ki je v tem primeru Z. v L.
Blago, ki je v prodaji, mora biti ustrezno opremljeno z deklaracijami v slovenskem jeziku, ker je namen deklaracije kupca seznaniti s podatki, povezanimi z uporabo in kakovostjo blaga.
Če je upravni organ v denacionalizacijskem postopku ugotavljal, ali odškodnina, ki jo je prejel denacionalizacijski upravičenec za razlaščeno zemljišče, presega 30% njegove sedanje vrednosti, torej je ugotavljal dejansko stanje po 2. odst. 90. člena v povezavi s 4.
členom ZDen, zahtevka ne more zavreči, ampak ga lahko le zavrne.
pridobitev - državljan druge republike - mladoletna oseba
Ker je bila oseba v času, ko bi moral upravni organ odločiti o državljanstvu, še mladoletna, in ker so njeni starši pridobili slovensko državljanstvo, bi moral organ, čeprav je o stvari odločal že v času njene polnoletnosti, upoštevati dejansko stanje pred nastopom njene polnoletnosti in odločiti v skladu z določbo 4. odst. 40. čl. ZDRS, torej po določbi 14. čl. ZDRS. Ker tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala pravnega mnenja sodišča, je to o stvari samo meritorno odločilo.
Kadar oblikuje tožnik tožbeni zahtevek tako, da zahteva od toženca izročitev določenih stvari, pri tem pa v smislu 327. člena ZPP postavi še ponudbo o nadomestni (denarni) izpolnitvi, gre za en sam zahtevek ter deli ponudba o nadomestni izpolnitvi usodo tožbenega zahtevka (v tem primeru glede izročitve stvari).
Poravnavo po določbah ZDen sklenejo stranke pred upravnim organom, ki je pristojen za odločanje po pravilih iz 54. člena ZDen, poravnava pa postane izvršljiva šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, v katere izrek povzame upravni organ sporazum o poravnavi in jo torej dopusti, če ne nasprotuje prisilnim predpisom.
Nacionalizacijski odločbi, ki sta postali pravnomočni, ne nudita opore za sklepanje, da bi bili neizvršljivi in da bi glede njiju bil podan ničnostni razlog nemožnosti izvršbe odločbe (3. točka 267.
člena ZUP).
V postopku izrekanja upravne odločbe za nično (267. - 269. čl. ZUP) se presoja le, ali obstojajo v ZUP določeni ničnostni razlogi (1. - 5. točka 267. člena ZUP). Morebitna drugačna nepravilnost ali nezakonitost odločbe v tem postopku, zaradi pravnomočnosti upravne odločbe, ni več pomembna ter jo upravnemu organu ni treba presojati.
KZJ člen 90, 90/3, 93.ZKP člen 510.ZDRS člen 10, 10/1-8, 40, 40/3.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red - ugotovitev dejanskega stanja
Če upravni organ ne pridobi vseh odločb in sodb, na katere se sklicuje v odločbi, in če ne ugotovi, ali je bila katera od teh obsodb brisana, je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - domneva vzročnosti - igranje nogometa - športni dan
Igranje nogometa, čeprav na vlažnem in blatnem igrišču, ne predstavlja povečanega izjemnega rizika in s tem dejavnosti s povečano nevarnostjo (173. člen ZOR).
vodstvo glavne obravnave - posredno izvajanje dokazov
Tožnica očita izpodbijanima sodbama kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka dejstvo, da je bil postopek končan pred senatom, katerega člana sodnika porotnika v dotedanjem postopku nista sodelovala pri izvajanju dokazov. Gre za očitek kršitve načela neposrednosti. Kršitev tega načela utegne imeti relativni značaj. Načelo neposrednosti velja praviloma (4.čl. ZPP), kar pomeni, da so mogoče izjeme. Za primer, kot je obravnavani, določa zakon, da sme spremenjeni senat odločiti, ali se bodo dokazi izvedli znova ali pa se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (3. odst. 315.čl. ZPP). O tem se smejo stranke izjaviti (3. odst. 315.čl. ZPP), vendar če se pravilno povabljena stranka ne udeleži naroka, se s tem sama odreče možnosti, da bi se o tem izjavila.
Tožena stranka dokazov o prenehanju društva ne ugotavlja in protispisno, brez navedbe pravne podlage, preuranjeno zaključuje, da je društvo prenehalo obstajati in da je tožeča stranka njegova pravna naslednica in ne upravičenka do denacionalizacije kot ista oseba z drugim imenom.
komisijska prodaja - deli motornih vozil - davčna stopnja - davčna osnova od komisijsko prodanih motornih vozil
1. Prometni davek od komisijske prodaje rabljenih motorjev za motorna vozila in rabljenih karoserij se plača po 20 % davčni stopnji po 3. točki t.št.3 Tarife davka od prometa proizvodov.
2. Če davčni zavezanec v knjigovodskih in drugih listinah nima podlage za ugotovitev davčne osnove prometnega davka od prometa rabljenih osebnih avtomobilov, lahko to ugotovi z uporabo Kataloga prometnih cen rabljenih avtomobilov.
razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - preživnina za zakonca
Višina preživnine, ki jo sodišče določi razvezanemu zakoncu ob razvezi zakonske zveze, je odvisna od preživninskih potreb upravičenca in možnosti zavezanca. Upoštevati je treba možnosti upravičenca, da sam pridobi sredstva za preživljanje in tudi vzroke za nevzdržnost zakonske zveze (81. čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je praviloma mogoče priznati zaradi trajne okrnitve življenjskih aktivnosti. V izjemnih primerih, ko gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ko so ugotovljene dovolj intenzivne duševne bolečine zaradi tega, je mogoče priznati to odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje odločili potem, ko sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval, ko je moral po kratkem ogrevanju skupaj z drugimi vojaki iz enote v teku premagovati ovire, ki so bile postavljene na neravnem, kamnitem terenu, ki je bil le delno poraščen s travo, pri tem pa ni bil oblečen v športno ampak v običajno vojaško opremo. Tak tek čez ovire pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja nevarno dejavnost, saj ne pomeni običajne športne aktivnosti, ampak predstavlja dejavnost, pri kateri je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR).