Moti se revizija v stališču, da za priposestvovanje ni dovolj posredna posest. Zakon namreč ne nudi opore za takšno stališče. Ko obravnava priposestvovanje kot enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice po samem zakonu (prvi odstavek 20. člena ZTLR), določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem (četrti odstavek 28. člena ZTLR), definicijo posesti in s tem posestnika, ki izvaja posest, pa podaja v 70. členu ZTLR, ki določa, da ima posest stvari tako tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest - prvi odstavek) kakor tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest - drugi odstavek). V obeh primerih gre za posest in v obeh primerih so z njima povezani enaki pravni učinki. Tako tudi zakonska določba o dobroverni posesti ne razlikuje med eno in drugo vrsto posesti (drugi odstavek 72. člena ZTLR).
Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa ni utemeljena. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da je potrebno sklenjene pogodbe spoštovati, vendar pa pri tem tožena stranka prezre, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo delno ugodeno zato, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ampak zato, ker je tožena stranka s svojim ravnanjem, ki je opisano v 3. in 4.
odstavku na 5. strani in v 1. odstavku na 6. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje in ki ima vse elemente civilnega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani tožene stranke) tožeči stranki povzročila škodo. Pravna podlaga za obveznost tožene stranke tedaj ni pravni posel ampak določba 1.
odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.
Revizijski očitki sodiščema druge in prve stopnje, da ne spoštujeta sklenjenih pogodb in pogodbenega prava zato niso utemeljeni.
ZUN člen 53, 54, 54/2. Odlok člen 10, 11, 42a.ZUP člen 80, 80/1, 245.
lokacijsko dovoljenje
Tožena stranka bi morala že po uradni dolžnosti preizkusiti izpolnjevanje pogojev za gradnjo po odloku. Po določbi 53. člena ZUN mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor, kar zajema tudi dokazilo o ugasli služnosti.
Potrdilo z dne 4.6.1992, na katerem gradi svoje trditve revizija, dokazuje le, tako kot sta to korektno ugotovili tudi obe nižji sodišči, da je tožena stranka izročila tožeči stranki 4.000,00 DEM. V potrdilu ni prav nobene izjave o tem, da naj bi vračilo navedenega zneska predstavljalo vrnitev celotnega dolga. Ob upoštevanju trditev tožene stranke, da naj bi potrdilo z dne 4.6.1992 vendarle potrjevalo vračilo celotnega dolga, sta sodišči izvedli obširen dokazni postopek in po oceni vseh izvedenih dokazov prišli do zaključka, da toženec vseh svojih obveznosti ni izpolnil in da tožečima strankama dolguje še znesek, ki jima je bil s sodbo sodišča prve stopnje prisojen.
Revident neutemeljeno napada lastno tožbo v njenem ugotovitvenem delu, ker predmet sklenjene sodne poravnave (res judicialiter transacta) ni istoveten s predmetom tožbe. Tako ne pride v poštev določba 323. člena ZPP in tudi ni bila storjena kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.
Res lahko toženec vloži do konca glavne obravnave pri istem sodišču nasprotno tožbo med drugim, če je zahtevek le-te v zvezi s tožbenim zahtevkom ali če se zahteva z njo ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 189. člena ZPP). Vendar pa mora biti njegov zahtevek takšen, da se mu v nobenem primeru ne more zadostiti oziroma se mu ne more ustreči s tem, da bi se le zavrnil tožbeni zahtevek iz tožbe. Kadar lahko toženec doseže zavrnitev tožbenega zahtevka le s svojimi obrambnimi dejanji, ugovori, nasprotna tožba ni dovoljena. Tožba in nasprotna tožba v takšnem primeru trčita ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem že teče pravda (litispendenca) in ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata), za kar oboje gre v tej zadevi. Če tožnik zahteva, naj se ugotovi obstoj nekega pravnega razmerja (skupno premoženje na sporni nepremičnini), ne more toženec postaviti zahtevka, da to razmerje ne obstaja. In zlasti v tem primeru, ko je bilo s sodbo P 51/79 pravnomočno ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ne more toženka postaviti zahtevka, naj se ugotovi, da ta ni skupno premoženje. Če bi sodišče dovolilo takšno nasprotno tožbo bi to pomenilo kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (1945) člen 2, 2/1, 3, 3/3. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 144.
kazniva dejanja zoper narod in državo - vojni zločin - kriva prisega - dolžnost pričanja - protipravnost
V dani situaciji, ko sta V.B. in F.B. morali pričati (dolžnost biti priča po določbah 13.poglavja Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo) in je bilo pričevanje pod sankcijo kazni po paragrafu 144 Kazenskega zakonika in ko po drugi strani ni pravne dolžnosti ravnati drugače, kot sta ravnali obsojenki, njunih izpovedb, ki sta bili podani pred sodiščem na glavni obravnavi in ki sta bili po svoji vsebini objektivno in subjektivno resnični, ni moč šteti kot protipravno dejanje. Dejanje, ki ni protipravno, pa ne more biti kaznivo dejanje.
Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 354. člena ZPP je podana samo takrat, kadar sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik, stranka pa se je zaradi tega pritožila.
Okoliščina, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je sodišče toženo stranko opozorilo na pravice, ki jih ji nudi ZPP glede uporabe jezika, je kršitev 2. odst. 102. člena ZPP. Kot takšna pa bi lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP pod predpostavko, da je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (1994) člen 13, 14, 20, 2072.
osnovno in srednje šolstvo - napredovanje v naziv - izpolnjevanje pogojev za napredovanje v naziv svetnica
Določba 20. člena pravilnika ima prehodni značaj. Pri napredovanju po tej določbi se upoštevajo vsa dodatna strokovna dela, določena v 13. členu pravilnika, ki jih je zaposleni opravil do uveljavitve tega pravilnika, tako tista, ki jih je že uveljavljal v postopku pridobljenega naziva, kot tista, ki jih v prejšnjem postopku ni uveljavljal.
Z izpodbijanim sklepom sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje glede kaznivega dejanja po 9.čl. ZKLD razveljavljeni in je bil postopek za to kaznivo dejanje ustavljen, za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, za katerega obnova postopka ni bila dovoljena, pa je ostala pravnomočna sodba tako v izreku o krivdi kot tudi v odločbi o glavni in stranski kazni, čeprav je ta dana v obrazložitvi, v veljavi. V obravnavanem primeru torej ne gre za izrekanje enotne kazni v smislu določb 3.odst. 409.čl. ZKP-77.
Predmet zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka z začasno odredbo po 12. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ne more biti zazidano stavbno zemljišče, ker to ne more biti predmet denacionalizacije.
ZOR člen 190, 185, 185/1, 186, 189, 189/2. ZDP (1985) člen 17.
povrnitev gmotne škode - vzpostavitev prejšnjega stanja in denarna odškodnina - popolna odškodnina - določitev višine gmotne škode v tuji valuti - zapadlost odškodninske obveznosti
Kadar je oškodovančev gmotni položaj dovolj varovan, ker je njegova denarna terjatev za premoženjsko škodo v skladu z zakonom dovoljeno izražena v tuji valuti, je s tem ustrežena načelu o popolni odškodnini iz 190. člena ZOR. Tožnica je kot tuja državljanka za tim. tožnika na svojem v Nemčiji registriranem osebnem avtomobilu od zavarovalnice dovoljeno zahtevala plačilo v tuji valuti. Ker je znesek opredelila glede na razmere v času nastanka škode, v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba 2. odstavka 189. člena ZOR o odmeri gmotne škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Namen tudi te zakonske določbe je v vzpostavitvi takega oškodovančevega gmotnega položaja, kot ga je imel pred škodnim dogodkom, ta namen pa je dovoljenim izkazom vrednosti v tuji valuti že dosežen. Posledično tudi ne pride v poštev uporaba na tej določbi utemeljene sodne prakse o pričetku teka zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pač pa uporaba 186. člena ZOR, po kateri se odškodninska obveznost šteje od trenutka nastanka škode.
Po določilu 117. člena zakona o dedovanju (ZD) je pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, pogodba med preživljavcem in preživljancem o odplačni odtujitvi njegovih nepremičnin, katerih izročitev pa je odložena do njegove smrti (pogodba o dosmrtnem preživljanju). Takega značaja je po določilu šestega odstavka istega člena tudi pogodba, s katero se proti obljubi dediščine dogovori skupnost življenja ali skupnost premoženja ali da bo en pogodbenik skrbel za drugega in ga varoval, mu obdeloval posestvo in po njegovi smrti oskrbel pogreb ali kaj drugega v istem namenu. Preužitkarska (tudi izročilna) pa je po sodni praksi pogodba, s katero pogodbenika dogovorita medsebojne obveznosti podobno kot so urejene s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, le da je izročitev premoženja izvršena že ob sklenitvi pogodbe. Vse te pogodbe so odplačne. Odplačna je po pravilnih zaključkih sodišč druge in prve stopne tudi "darilna" pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 17.5.1975. Toda ta pogodba tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja izročilne (preužitkarske) ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot sta to pravilno zaključili nižji sodišči. Naveden materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj o pravni naravi sporne pogodbe je pravilen zato, ker ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Namreč iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica prepustila toženki v last 1/4-inko (to je polovico svojega polovičnega soslastninskega deleža) v hribovitem svetu ležeče kmetije zato, da je s tem poplačala toženkino dolgoletno delo na posestvu.
Pravilnik člen 16.a.ZUP člen 242. Tarifni št. 1 davka od prometa proizvodov in davka od prometa storitev.
prometni davek
Izraza "fotokopiranje", s katerim je imela tožeča stranka registrirano svojo dejavnost, ni mogoče brez pridržka izenačiti z izrazom "tiskanje" ali podobnim, ki bi izključil uporabo 2. odstavka 16.a člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku, ki opredeljuje, kaj je to storitvena dejavnost.
Če iz zaplembne odločbe izhaja pristojnostni dejanski stan, ki je po Odloku AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, predstavljal pravno podlago za to, da je o zaplembi odločal upravni organ v upravnem postopku, stranka ne more uspeti s predlogom, da se zaplembna odločba izreče za nično iz razloga, ker je ni izdal pristojni organ in to tudi ne v primeru, če je bilo dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, napačno ugotovljeno.
Stranka v postopku za odložitev izvršbe po 17. členu ZUS ne more uspeti, če k zahtevi ne predloži tudi dokaza, da ji bo z izvršitvijo odločbe prizadejana težko popravljiva škoda.
Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku člen 16a, 16a/1, 16a/2.
prometni davek - promet proizvodov, ki niso namenjeni za končno potrošnjo - storitvena dejavnost - fotokopiranje
Davčni zavezanec, ki opravlja fotokopiranje - izdelovanje izvirnega besedila ali slike in ni registriran za tiskarsko dejavnost, je dolžan plačati prometni davek od prometa storitev, ne pa od prometa proizvodov.
ZKZ člen 11. Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote Radovljica člen 28.
lokacijsko dovoljenje - kmetijska zemljišča prvega območja - sprememba namembnosti rabe
Ni pravne podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja za vrtno lopo na zemljišču, ki je po srednjeročnem družbenem planu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče prvega območja III. kategorije in po izvedbenem aktu ni dovoljena sprememba namembnosti rabe za kmetijsko dejavnost.
Ni pretrgana vzročna zveza med najdenim zapuščenim materialom in nastalo poškodbo, če je bil tak material najden in odnešen s kraja najdbe po otroku brez vednosti staršev in je otrok iz njega (bombe) demontiral detonator, zaradi česar je prišlo do eksplozije in poškodbe otroka.
Po določbi 3. člena Zakona o dedovanju kmetij iz leta 1973 in novele iz leta 1986 je kmetija tista kmetijska in gospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost ter se pri tem šteje, da je ta varnost zagotovljena, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega minimalni katastrski dohodek. Po določbah Zakona o dedovanju kmetij iz leta 1973/86 pa se zaključi dedovanje zaščitenih kmetij, ki so bile določene po teh predpisih, če je bilo dedovanje uvedeno pred uveljavitvijo (s trenutkom smrti) novega Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95 - 26. člen tega zakona). Sodišče (zapuščinsko) prekine postopek, katerega predmet je kmetija, dokler o njenem statusu ni pravnomočno odločeno v skladu s prejšnjim Zakonom o dedovanju kmetij iz leta 1973/86.