pridobitev z naturalizacijo - trajni vir preživljanja
Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo, mora po 4. točki 10. člena ZDRS imeti med drugim zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, ta pogoj pa zgolj z navedbo, da so ji njeni starši in starejši brat pripravljeni pomagati pri preživljanju, ni izpolnjen, ker ni izkazano, da bi bil tak vir preživljanja iztožljiv.
ZDen člen 63, 63/3. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 9, 35, 35/1, 35/2.
ugotovitev državljanstva - nelojalno ravnanje zoper interese narodov in države FLRJ (članstvo v "Kulturbundu")
V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odst. 63. čl. ZDen mora upravni organ dati stranki, ki v postopku trdi, da denacionalizacijski upravičenec ni bil član Kulturbunda, ker je imel kot član Štajerske domovinske zveze le zeleno izkaznico (začasni član) ne pa rdeče (stalni član - član Kulturbunda), možnost, da za to trditev predloži konkretne dokaze, saj je ta okoliščina pomembna za odločitev.
ZOR člen 336. ZPP (1977) člen 40, 40/2, 40/3, 382, 382/3.
revizija - dovoljenost revizije - nedenarni zahtevek - opredelitev vrednosti spornega predmeta v tožbi - pobot - istovrstnost terjatev
Za pobotanje morajo biti izpolnjeni splošni pogoji iz 336. člena ZOR - pobota se lahko dolžnikova terjatev proti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste.
nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja - revizija - dovoljenost revizije - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Toženca sta sklenitev s strani tožeče stranke ponujene najemne pogodbe odklonila. Zato, kot sta materialnopravno pravilno ugotovili tudi sodišči druge in prve stopnje, zasedata tožnikovo stanovanje brez pravnega naslova.
denacionalizacija stavbnih zemljišč - pravica uporabe - upravičenec do denacionalizacije
Glede na 31. člen ZDen tistemu, ki ni upravičenec (podedoval je uporabno pravico na stavbnem zemljišču), ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v njegovo korist. To omogoča 2. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).
Ker lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki niso bile lastniki teh zemljišč v času podržavljenja, ZDen ne ureja, tako ne gre za upravno stvar, o kateri bi odločali upravni organi v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu.
Po določbi 59. člena ZDoh se za ugotovitev davčne osnove pri prodaji nepremičnin in premičnin upošteva tudi valorizirana vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja. Glede na to, da pomeni investicija naložbo kapitala, pri ugotavljanju davčne osnove pa se upošteva tudi valorizirana vrednost izdatkov investicijskega vzdrževanja, pomeni tako investicija kot tudi izdatek investicijskega vzdrževanja na strani investitorja izdatek oziroma denarni odhodek, ki ga po naravi stvari ni mogoče izkazovati s cenilnim zapisnikom.
Ker je plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča trajna zakonska obveznost, je pravilna odločitev upravnega organa, četudi je pri izračunu višine nadomestila uporabil vrednost točke, določene za preteklo leto.
STANOVANJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - USTAVNO PRAVO
VS03518
UREDBA O PREOBLIKOVANJU POSLOVNIH ENOT TER O NAČINU IN POGOJIH PREOBLIKOVANJA člen 3, 5, 5/2, 6, 7, 7/2, 8.URS člen 13, 14, 14/1, 14/2, 67, 68.UZS68 člen 1.UZIU člen 9.UZITUL člen 4, 16.ZS člen 3, 3/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - razpolaganje tuje pravne osebe v korist domače pravne osebe, z nepremičnino v RS - pravne osebe s področja nekdanje SFRJ - subjekti, na katere se nanaša Uredba o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja - neskladje med določili zakona in uredbe kot podzakonskim aktom - opravljanje sodniške funkcije - vezanost na določila ustave in zakona
Ustava Republike Slovenije se sklicuje na Temeljno ustavno listino, saj preambula izrečno določa, da izhaja iz nje, kar pomeni, da ta ostaja v veljavi hkrati z novo ustavo. Dejansko pa je to lahko pomembno le v povezavi s časovnim nastankom slovenske države in ureditvijo razmerij z nekdanjimi deli prejšnje skupne države. Ustavni zakon za njeno izvedbo zato še vedno ureja le tista vprašanja, ki zadevajo prehodno obdobje ter načine in roke za ureditev določenih področij.
Za pozneje nastala razmerja mora zato veljati ureditev, ki jo predpisuje Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). To pa med drugim pomeni, da tudi za tujce velja 67. člen, ki določa, da le zakon lahko določa način uživanja lastnine, tako da bo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 68. členu (Ur.l. RS, št. 42/97) je namreč urejeno le vprašanje pridobivanja lastninske pravice tujcev v bodoče (najnižji pravni akt je tudi tu zakon), v 9. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave pa začasna prepoved njene pridobitve do ureditve v zakonu. V obravnavanem primeru pa ne gre za pridobitev lastninske pravice tujca, temveč za razpolaganje tujca v korist domače pravne osebe.
Po 1. odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. To pomeni, da uredba ni akt, na katerega je sodišče vezano, če ugotovi, da je takšna uredba v nasprotju z zakonom ali ustavo. Vrhovno sodišče je zato navedeno nejasno določbo uredbe presojalo v povezavi s sedaj veljavno ustavo in zakoni ter ugotovilo, da je ni mogoče uporabiti za pravne osebe, ki v času osamosvojitve niso imele poslovnih enot na območju Republike Slovenije.
ZPP (1977) člen 40, 40/2, 186, 186/2, 189, 382, 382/3.
revizija - dovoljenost revizije - določitev vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi - darilna pogodba - izročitev nepremičnine v posest - izstavitev zemljiškoknjižne listine
Pravnomočna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa temelji na ugotovitvi, da je toženec (nasprotni tožnik) pridobil nepremičnino v last na podlagi veljavne darilne pogodbe. Za svojo posest ima torej veljavni pravni naslov. Tožnikov zahtevek, ki temelji na sklepu o dedovanju iz leta 1983, zato ne more biti več utemeljen. S poznejšo sodbo, s katero je bila ugotovljena lastninska pravica J. D., je ugotovitev, da je A. H. lastnik tega zemljišča, izgubila pravno veljavo.
Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 7.12.1988, opr.št. Cp 967/88-2 že enkrat vložil revizijo in sicer dne 9.2.1989, ki jo je takratno Temeljno sodišče v Kopru, enota v Sežani, s pravnomočnim sklepom z dne 3.3.1989, opr.št. P 94/86 zavrglo kot prepozno, saj jo je vložil po preteku tridesetih dni od vročitve prepisa sodbe. Pravico do vložitve revizije zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Kopru je torej toženec izgubil že januarja leta 1989, kot je to navedeno v prej omenjenem sklepu in kot ga pravilno opozarjata tudi sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sklepih. In če te pravice že takrat ni imel več, je tudi sedem let kasneje nima.
odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - oprostitev odgovornosti - sokrivda oškodovanca - ugotovitev deležev odgovornosti - denarna odškodnina
V primeru, ko nepravilno ravnanje avtomobilista prispeva k nastanku nesreče, ki jo je sicer sozakrivil oškodovanec, pa prav primerjava kršitev obeh udeležencev ob hkratnem upoštevanju objektivne odškodninske odgovornosti avtomobilista, omogoči ugotovitev deležev odgovornosti enega in drugega.
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da so bili celotni stroški gradnje znani že v letu 1975, zaradi česar bi lahko tožnika že v tem letu terjala od tožene stranke, da jima povrne denarno vrednost večjih vlaganj. Nadalje sta sodišči ugotovili, da se toženca na način, ki ga določa zakon (pismena pripoznava zastarane obveznosti, zastava ali kakšno drugo zavarovanje - 7. člen ZZT in sedaj 366. člen ZOR), zastaranju nista odpovedala. Po ugotovitvah nižjih sodišč toženca dolga tudi nista pripoznala, zaradi česar nikoli ni prišlo do pretrganja zastaranja (31. člen ZZT in 387. člen ZOR). Dejstvi, da sta tožnica in toženka sestri in da sta pravdni stranki nekaj časa živeli v isti hiši, tudi nista imeli za posledico zadržanje zastaranja (381. člen ZOR). Ob upoštevanju vsega povedanega in seveda dejstva, da je tožeča stranka tožbo za plačilo vtoževanega zneska vložila šele 5. 9. 1988, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja prenehala. Za terjatev, katere izpolnitev sta imela tožnika pravico terjati že v letu 1975, je do vložitve tožbe (5. 9. 1988 ) najdaljši splošni zastaralni rok desetih let (14. člen ZZT) že zdavnaj potekel.
Odlok o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 člen 6. Uredba o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 člen 7. CZ (1976) člen 272, 272/1, 274.ZUP člen 232, 232/2, 245. ZUS (1977) člen 39, 39/1, 39/3.
obračun carine in drugih uvoznih dajatev - znižana carinska stopnja - poznejše preverjanje podatkov o uvoženem blagu - upravni spor - nova dejstva in novi dokazi
Iz 6. člena odloka in 7. člena uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga (v letu 1992 in 1993) izhaja, da se ugodnost uvoza po 50% nižji carinski stopnji, kot je predpisana v carinski tarifi, nanaša na konkretnega uporabnika, za katerega je Gospodarska zbornica Slovenije izdala potrdilo, da se blago za reprodukcijo ne proizvaja v Sloveniji.
Določbe odloka in uredbe je treba razlagati v kontekstu CZ kot pogoje in merila za uvoz blaga za reprodukcijo po znižani carinski stopnji, ki jih Gospodarska zbornica Slovenije konkretizira v potrdilih, vendar izključno za namene reprodukcije in ne prodaje. Pravno pomembno je, da je uporabnik blago naročil in ga od uvoznika prevzel v roku veljavnosti posameznega potrdila Gospodarske zbornice Slovenije.
sosporništvo (zemljiškoknjižni lastniki) - pravno nasledstvo - zaslišanje strank - odsotnost stranke kljub vročenemu vabilu na zaslišanje - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delež na skupnem premoženju
Kadar gre za vprašanje pravnega nasledstva in s tem zvezano sosporništvo, pa je treba uporabiti 196. člen ZPP, kar sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili. Sicer pa, tudi če bi ga kršili, ne bi šlo za kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč za morebitno zmotno uporabo materialnega prava zaradi (ne)obstoja pasivne legitimacije. Za preizkus pasivne legitimacije na revizijski stopnji pa je pomembno le to, da je bilo v času zadnje glavne obravnave o dajatvenem zahtevku odločeno nasproti vsem trem zemljiškoknjižnim lastnikom oz. solastnikom.
Po 269. členu ZPP pa zoper stranko, ki se noče udeležiti postopka oz. ne pristane na izvedbo dokaza z zaslišanjem, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Sodišče pač presodi, kakšen pomen ima okoliščina, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo navedene določbe ZPP in se pravilno omejilo le na oceno, ali neaktivnost tožnice v tem postopku lahko vpliva na izid pravde ali ne.
Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR velja domneva, da sta zakonca prispevala k nastanku skupnega premoženja vsak do 1/2. Zato mora tisti zakonec, ki trdi, da je prispeval več, to tudi dokazati.
Neaktivnost tožnice torej materialnopravno ne pomeni, da je prispevala manj, temveč le, da soglaša s polovičnim deležem. Tožbo je morala vložiti le zaradi tega, ker je njen pokojni zakonec z oporoko razpolagal tudi z njenim deležem pri tem premoženju. Prva toženka torej, in nato še druga toženka in tretji toženec, bi zato morali dokazati, da je tožničin delež manjši.
Sodišči se utemeljeno nista posebej spuščali v vprašanje, katere predpise je kršil toženec, ko ni tožniku vrnil ali mu ni mogel vrniti delovne knjižice ali je ni deponiral pri občinskem organu in ko mu ni odpovedal delovnega razmerja, kdo je za vse to odgovoren ipd. To namreč ni bilo potrebno, ker pač tožeča stranka ni ne izkazala ne dokazala, da bi bilo takšno ravnanje vzrok za to, da se tožnik ni zaposlil. Nesmotrno bi bilo raziskovati te okoliščine, ko pa na končni rezultat ne morejo vplivati zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Skratka, neka nepravilnost sama ob sebi ne more biti pravno pomembna, če ni niti sprožila nadaljnjega niza dogodkov, ki pripeljejo do škode. Ali drugače povedano, upoštevaje obravnavani primer, ker tožnik sploh ni iskal zaposlitve iz zdravstvenih in drugih razlogov, še ni moglo priti do izraza, še ni moglo učinkovati dejstvo, da ni imel v rokah delovne knjižice (ki, mimogrede, po delovni zakonodaji niti ni pogoj za sklenitev delovnega razmerja) in ne odpovedi delovnega razmerja.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - delež zakonca - darilna pogodba - pogodbena volja strank
Bistveno je, da je sedanje solastninsko stanje nastalo na podlagi veljavnih pogodb, sklenjenih potem, ko je bilo pridobivanje v smislu drugega odst. 51.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih že končano. Solastninska deleža pravdnih strank temeljita na pravnem poslu, to je na dveh darilnih pogodbah z dne 13.1.1988, in ne na skupnem pridobivanju v zakonski skupnosti po 2. odst. 51.čl.
navedenega zakona. Sklenjeni pogodbi stranki zavezujeta. Zato ni mogoče uveljavljati spremembe solastninskega deleža, ki izhaja iz pogodb, s sklicevanjem na razloge, ki so pomembni za določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev.