Po določbi 59. člena ZDoh se za ugotovitev davčne osnove pri prodaji nepremičnin in premičnin upošteva tudi valorizirana vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja. Glede na to, da pomeni investicija naložbo kapitala, pri ugotavljanju davčne osnove pa se upošteva tudi valorizirana vrednost izdatkov investicijskega vzdrževanja, pomeni tako investicija kot tudi izdatek investicijskega vzdrževanja na strani investitorja izdatek oziroma denarni odhodek, ki ga po naravi stvari ni mogoče izkazovati s cenilnim zapisnikom.
ZDRS člen 10, 10/1-8, 40, 40/1, 40/3. KZJ člen 93, 93/2. KZRS člen 103, 103/4.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Če je bila obsodba izbrisana iz kazenske evidence, potem sodba, na katero se sklicuje tožena stranka, ne more biti podlaga za sklep, da so podani razlogi iz 8. točke 10. člena Zakona o državljanstvu RS v zvezi s 1. in 3. odst. 40. člena istega zakona za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva RS. Ker tožena stranka takih drugih okoliščin ni ugotavljala, pomeni, da dejansko stanje, ki bi bilo podlaga za uporabo 3. odst. 40. člena ZDRS, ni popolno ugotovila.
plačilo carine - upravni spor - postopek s tožbo - nepopolna ugotovitev dejanskih okoliščin - odprava izpodbijanega upravnega akta
Sodišče ne more presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe, če upravni organ ni obrazložil, zakaj šteje pritožbene navedbe za neutemeljene in tudi ne navaja konkretnih številk UCD, ki naj bi bile z dvema ICD pokrite.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Po pričetku veljavnosti omenjene novele ZPP (Ur.list RS št.55/92) vložena tožba že z višino takratnega tožbenega zahtevka ni dosegala mejnega, za dovoljenost revizije odločilnega zneska, v reviziji izpodbijani znesek pa je še nižji. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 392. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 382. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo.
Ker lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki niso bile lastniki teh zemljišč v času podržavljenja, ZDen ne ureja, tako ne gre za upravno stvar, o kateri bi odločali upravni organi v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu.
Merilo iz uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo, ki opredeljuje zakonsko nedoločeni pravni pojem "nevarnost za obrambo države" je, glede na naravo instituta dovoljenja za stalno prebivanje, pravno utemeljena podlaga za opredelitev meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku iz 16. čl. ZTuj.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Tožena stranka ima na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS pravico po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva RS zavrniti tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDRS, če so podani pogoji iz 8. točke 1. odst. 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Če se nevarnost za javni red ne ugotavlja na podlagi pravnomočnih neizbrisanih sodb, ampak na podlagi drugih ravnanj osebe, za katere državljanstvo gre (takih, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška), morajo biti taka ravnanja (obnašanja ali osebne lastnosti osebe) ugotovljena z dokazi, izvedenimi v upravnem postopku (159. člen ZUP).
STANOVANJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - USTAVNO PRAVO
VS03518
UREDBA O PREOBLIKOVANJU POSLOVNIH ENOT TER O NAČINU IN POGOJIH PREOBLIKOVANJA člen 3, 5, 5/2, 6, 7, 7/2, 8.URS člen 13, 14, 14/1, 14/2, 67, 68.UZS68 člen 1.UZIU člen 9.UZITUL člen 4, 16.ZS člen 3, 3/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - razpolaganje tuje pravne osebe v korist domače pravne osebe, z nepremičnino v RS - pravne osebe s področja nekdanje SFRJ - subjekti, na katere se nanaša Uredba o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja - neskladje med določili zakona in uredbe kot podzakonskim aktom - opravljanje sodniške funkcije - vezanost na določila ustave in zakona
Ustava Republike Slovenije se sklicuje na Temeljno ustavno listino, saj preambula izrečno določa, da izhaja iz nje, kar pomeni, da ta ostaja v veljavi hkrati z novo ustavo. Dejansko pa je to lahko pomembno le v povezavi s časovnim nastankom slovenske države in ureditvijo razmerij z nekdanjimi deli prejšnje skupne države. Ustavni zakon za njeno izvedbo zato še vedno ureja le tista vprašanja, ki zadevajo prehodno obdobje ter načine in roke za ureditev določenih področij.
Za pozneje nastala razmerja mora zato veljati ureditev, ki jo predpisuje Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). To pa med drugim pomeni, da tudi za tujce velja 67. člen, ki določa, da le zakon lahko določa način uživanja lastnine, tako da bo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 68. členu (Ur.l. RS, št. 42/97) je namreč urejeno le vprašanje pridobivanja lastninske pravice tujcev v bodoče (najnižji pravni akt je tudi tu zakon), v 9. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave pa začasna prepoved njene pridobitve do ureditve v zakonu. V obravnavanem primeru pa ne gre za pridobitev lastninske pravice tujca, temveč za razpolaganje tujca v korist domače pravne osebe.
Po 1. odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. To pomeni, da uredba ni akt, na katerega je sodišče vezano, če ugotovi, da je takšna uredba v nasprotju z zakonom ali ustavo. Vrhovno sodišče je zato navedeno nejasno določbo uredbe presojalo v povezavi s sedaj veljavno ustavo in zakoni ter ugotovilo, da je ni mogoče uporabiti za pravne osebe, ki v času osamosvojitve niso imele poslovnih enot na območju Republike Slovenije.
Ker je plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča trajna zakonska obveznost, je odločitev upravnega organa pravilna, četudi je pri izračunu višine nadomestila uporabil vrednost točke, določene za preteklo leto.
Odlok o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 člen 6. Uredba o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 člen 7. CZ (1976) člen 272, 272/1, 274.ZUP člen 232, 232/2, 245. ZUS (1977) člen 39, 39/1, 39/3.
obračun carine in drugih uvoznih dajatev - znižana carinska stopnja - poznejše preverjanje podatkov o uvoženem blagu - upravni spor - nova dejstva in novi dokazi
Iz 6. člena odloka in 7. člena uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga (v letu 1992 in 1993) izhaja, da se ugodnost uvoza po 50% nižji carinski stopnji, kot je predpisana v carinski tarifi, nanaša na konkretnega uporabnika, za katerega je Gospodarska zbornica Slovenije izdala potrdilo, da se blago za reprodukcijo ne proizvaja v Sloveniji.
Določbe odloka in uredbe je treba razlagati v kontekstu CZ kot pogoje in merila za uvoz blaga za reprodukcijo po znižani carinski stopnji, ki jih Gospodarska zbornica Slovenije konkretizira v potrdilih, vendar izključno za namene reprodukcije in ne prodaje. Pravno pomembno je, da je uporabnik blago naročil in ga od uvoznika prevzel v roku veljavnosti posameznega potrdila Gospodarske zbornice Slovenije.
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da so bili celotni stroški gradnje znani že v letu 1975, zaradi česar bi lahko tožnika že v tem letu terjala od tožene stranke, da jima povrne denarno vrednost večjih vlaganj. Nadalje sta sodišči ugotovili, da se toženca na način, ki ga določa zakon (pismena pripoznava zastarane obveznosti, zastava ali kakšno drugo zavarovanje - 7. člen ZZT in sedaj 366. člen ZOR), zastaranju nista odpovedala. Po ugotovitvah nižjih sodišč toženca dolga tudi nista pripoznala, zaradi česar nikoli ni prišlo do pretrganja zastaranja (31. člen ZZT in 387. člen ZOR). Dejstvi, da sta tožnica in toženka sestri in da sta pravdni stranki nekaj časa živeli v isti hiši, tudi nista imeli za posledico zadržanje zastaranja (381. člen ZOR). Ob upoštevanju vsega povedanega in seveda dejstva, da je tožeča stranka tožbo za plačilo vtoževanega zneska vložila šele 5. 9. 1988, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja prenehala. Za terjatev, katere izpolnitev sta imela tožnika pravico terjati že v letu 1975, je do vložitve tožbe (5. 9. 1988 ) najdaljši splošni zastaralni rok desetih let (14. člen ZZT) že zdavnaj potekel.
ZPP (1977) člen 40, 40/2, 186, 186/2, 189, 382, 382/3.
revizija - dovoljenost revizije - določitev vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi - darilna pogodba - izročitev nepremičnine v posest - izstavitev zemljiškoknjižne listine
Pravnomočna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa temelji na ugotovitvi, da je toženec (nasprotni tožnik) pridobil nepremičnino v last na podlagi veljavne darilne pogodbe. Za svojo posest ima torej veljavni pravni naslov. Tožnikov zahtevek, ki temelji na sklepu o dedovanju iz leta 1983, zato ne more biti več utemeljen. S poznejšo sodbo, s katero je bila ugotovljena lastninska pravica J. D., je ugotovitev, da je A. H. lastnik tega zemljišča, izgubila pravno veljavo.
vrnitev zaplenjenega premoženja - povrnitev dejanske vrednosti - zavezanec za vrnitev - lokalna samouprava
Ob vložitvi predloga in v času izdaje prvostopne odločbe nove občine kot samoupravne lokalne skupnosti še niso bile ustanovljene. V času izdaje odločbe sodišča prve stopnje (5. 12. 1994) je stara Občina G. še obstajala in je bila na podlagi določbe drugega odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in kasnejši) lahko zavezanec za plačilo odškodnine. Odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je ob upoštevanju stanja na dan izdaje prvostopnega sklepa, potrdilo z izpodbijanim sklepom tudi drugostopno sodišče, zato materialnopravno ni bila nepravilna. Situacijo, ki je nastala po 1. januarju 1995 z uveljavitvijo zakona o ustanovitvi novih občin ter določitvi njihovih območij - Ur. l. RS, št. 60/94 - pa rešuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U -I -43/96 z dne 16. 10. 1997, ki je objavljena v Uradnem listu RS, št. 67/97. V obravnavanem primeru je namreč postopek odločanja o odškodnini zaradi zaplembe premoženja že pravnomočno končan kar pomeni, da že obstoji tudi izvršilni naslov. Zato je v skladu z drugo alineo izreka odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-43/96 z dne 16. 10. 1997, Ur. l. RS, št. 67/97 obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - delež zakonca - darilna pogodba - pogodbena volja strank
Bistveno je, da je sedanje solastninsko stanje nastalo na podlagi veljavnih pogodb, sklenjenih potem, ko je bilo pridobivanje v smislu drugega odst. 51.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih že končano. Solastninska deleža pravdnih strank temeljita na pravnem poslu, to je na dveh darilnih pogodbah z dne 13.1.1988, in ne na skupnem pridobivanju v zakonski skupnosti po 2. odst. 51.čl.
navedenega zakona. Sklenjeni pogodbi stranki zavezujeta. Zato ni mogoče uveljavljati spremembe solastninskega deleža, ki izhaja iz pogodb, s sklicevanjem na razloge, ki so pomembni za določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev.
ZAPPNI člen 49, 49/3.ZUP člen 9. ZPD člen 84, 84/3.
nadziranje kot poseben upravni postopek po ZAPPNI - davek od prometa proizvodov (prometni davek) - vodenje evidenc - odprava ugotovljenih nepravilnosti - ugotovitev obveznosti davčnega zavezanca s cenitvijo
Iz ugotovitev prvostopnega organa zanesljivo sledi, da tožeča stranka ni vodila oziroma zelo neredno, površno in pomanjkljivo poslovne knjige in evidence o svojem poslovanju in da zaradi tega na tej podlagi ni bilo mogoče ugotoviti celotnega dejanskega stanja, ki bi služil za osnovo preveritve pravilnosti in zakonitosti plačevanja davkov in prispevkov. Zato se je prvostopni organ upravičeno poslužil pooblastila iz tretjega odstavka 49. člena Zakona o agenciji za plačilni promet in ugotovil obravnavane obveznosti s cenitvijo.
Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 7.12.1988, opr.št. Cp 967/88-2 že enkrat vložil revizijo in sicer dne 9.2.1989, ki jo je takratno Temeljno sodišče v Kopru, enota v Sežani, s pravnomočnim sklepom z dne 3.3.1989, opr.št. P 94/86 zavrglo kot prepozno, saj jo je vložil po preteku tridesetih dni od vročitve prepisa sodbe. Pravico do vložitve revizije zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Kopru je torej toženec izgubil že januarja leta 1989, kot je to navedeno v prej omenjenem sklepu in kot ga pravilno opozarjata tudi sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sklepih. In če te pravice že takrat ni imel več, je tudi sedem let kasneje nima.
ZZZDR člen 76, 78. ZPP (1977) člen 142, 144, 385, 385/1-1, 385/1-2, 392.
revizija - dovoljenost revizije zoper pravnomočno odločbo o razvezi zakonske zveze - razmerja med starši in otroci po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok - določitev višine preživnine
V 76. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b.) je določeno, da pravnomočne sodbe, s katero se zakonska zveza izreče za neveljavno ali se razveže, ni mogoče spremeniti na podlagi predloga za obnovo postopka ali na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer ne glede na to, ali je kateri od zakoncev sklenil novo zakonsko zvezo ali ne. Navedena določba je bila sprejeta leta 1976 (Uradni list SRS, št. 15/76), ko ZPP še ni poznal revizije kot izrednega pravnega sredstva. Tedaj (do 1. julija 1977, ko je začel veljati spremenjeni ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77), sta bili obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti izredni pravni sredstvi, revizija pa redno pravno sredstvo. Zato je treba določbo 76. člena ZZZDR razumeti tako, da prepoveduje vsa izredna pravna sredstva, torej sedaj tudi revizijo.
Po 78. členu ZZZDR mora sodišče, ko razveže zakonsko zvezo, po uradni dolžnosti odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. To pomeni, da glede teh vprašanj ni vezano na zahtevek strank. To pa tudi pomeni, da tožba na razvezo zakonske zveze lahko vsebuje tudi zahtevek za dodelitev otroka in plačevanje preživnine, ni pa to nujno. Tudi če ga vsebuje, sodišče nanj ni vezano.