Sodišče lahko odloči o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP in članom poslovodstva naloži v plačilo povrnitev škode, še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase.

Način kritne prodaje blaga je bil primeren in opravljen v skladu z drugim in tretjim odstavkom 505. člena OZ (v primernem roku, na primeren način in po obvestitvi tožeče stranke). Način kritne prodaje (prodaja določenega blaga s 70 % popustom) je bil glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da si je tožena stranka prizadevala najti ugodnejšega kupca in da višje kupnine ni mogla doseči, primeren. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da tudi v primeru neprimerne oprave kritne prodaje prodajalec ne izgubi pravice do povrnitve škode, kot trdi revidentka, temveč lahko nasprotna stranka zahteva (le) ustrezno zmanjšanje odškodnine.

Ne držijo revizijske navedbe, da je z navedenimi popusti tožena stranka povečala nastalo škodo. Ravno obratno: s tem se je škoda zmanjšala. Ker je opravila kritno prodajo blaga, je škoda, ki ji je nastala, manjša za kupnino, ki jo je dobila na podlagi kritne prodaje. S tem je zadostila tudi svoji dolžnosti prizadevati si zmanjšati nastalo škodo (četrti odstavek 243. člena OZ).

Pritrditi je mogoče revidentki, da pod utemeljene razloge v smislu tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 ne sodi le krivdno ravnanje družbenika. Razlikovanje med krivdnimi in nekrivdnimi razlogi na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Odločilno je le, ali ravnanja, ki jih toženi stranki očita tožeča stranka, predstavljajo utemeljen razlog za izključitev iz družbe, ne pa tudi, ali je tožena stranka pri tem ravnala krivdno ali ne. Niso samo krivdna ravnanja tista, ki bi lahko predstavljala utemeljen razlog za izključitev. Za takšno razlikovanje namreč v zakonu ni najti podlage.

Teorija zastopa stališče, da izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo (ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo) ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo. Temu stališču Vrhovno sodišče pritrjuje. Izključitev družbenika je namreč izjema od pravila ter skrajno sredstvo in ne mehanizem za maščevanje družbeniku. Izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj „groba“ oziroma resna. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da ima nezadovoljni družbenik v skladu z zakonom pravico do izstopa iz družbe.

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala.

Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge letalskega inženirja, potem je jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.