dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoj za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - skladnost zakona z ustavo
Za uveljavljanje pravic iz naslova pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD poleg opredelitve pogoja dejanskega življenja dopustno določiti čas in razloge, ko je bil posameznik upravičeno odsoten z ozemlja Republike Slovenije. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišče kaže na to, da je zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
koncesija - ustavitev postopka po objavi javnega razpisa - pravica javnega partnerja do neizbire
Iz prvega odstavka 59. člena ZJZP jasno izhaja, da je odločitev o sklenitvi javno-zasebnega partnerstva tudi po objavi javnega razpisa izključno na javnem partnerju.
Izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, zato jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
Ker izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
inšpekcijski ukrep - ukrep inšpektorja za ceste - objekt za oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - državna cesta - varovalni pas ceste
Sodišče kot bistveno za odločitev v obravnavani zadevi šteje ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da je sporni objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen v območju varovalnega pasu državne ceste, kar pomeni, da je bil dolžan prvostopenjski organ upoštevati določbe ZCes-1, ki se nanašajo na obveščanje in oglaševanje ob državni cesti.
Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1, ker je z dnem uveljavitve ZCes-1 ZJC prenehal veljati. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo.
Soglasje za sporne štiri objekte za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, ni bilo izdano. Gre namreč za lokacijo postavitve, ki zahteva pridobitev soglasja direkcije (peti odstavek 78. člena ZCes-1) in ga soglasje Mestne občine Koper iz leta 2010 niti ne bi moglo nadomestiti.
Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 člen 31,31/4. Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 člen 60. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 52, 349, 355. ZKme-1 člen 5, 17. ZKZ člen 33. URS člen 74. Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 člen 135, 141, 141/11.
neposredna plačila v kmetijstvu - program razvoja podeželja - zavrnitev zahtevka - pogoji za pridobitev sredstev - kmet - kmetijsko gospodarstvo
Kot ''umetno ustvarjene pogoje'' po 60. členu Uredbe (EU) št. 1306/2013/EU sodišče razume tisto ravnanje, s katero tožnik prikaže, da izpolnjuje pogoje iz Uredbe OMD, vendar ne z namenom, kot ga zasleduje Uredba OMD. Enako oziroma podobno je tožniku pojasnil termin ''umetno ustvarjeni pogoji'' tudi drugostopni organ, da umetno ustvarjeni pogoji ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu oziroma cilju, zaradi katerega so postavljeni, zato ne morejo uživati pravnega varstva.
Organ tožniku ne nalaga ukinitev posameznih KMG (in združitve v eno KMG) zaradi njihovega poslovnega sodelovanja z namenom optimizacije, temveč mu očita poslovanje vseh treh KMG kot dejansko obstoječe organizacijske in gospodarske celote glede na navedene povezave oziroma ugotovljena ravnanja. S tem pa tudi kršitev drugega odstavka 12. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014. Ta določa, da lahko upravičenec, ki zaprosi za pomoč in/ali podporo na podlagi katerega koli neposrednega plačila na površino ali ukrepa za razvoj podeželja, vloži samo eno zbirno vlogo na leto) v zvezi z a) in b) točko prvega odstavka 4. člena Uredbe (EU) št. 1307/2013/EU, ki opredeljujeta pojma ''kmet'' in ''kmetijsko gospodarstvo''.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - lokacijska informacija
Lokacijska informacija ne predstavlja ustreznega upravnega dovoljenja za gradnjo, temveč vsebuje glede na izražen namen podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določa občinski izvedbeni prostorski akt ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju (80. člen ZUreP-1 ).
Shramba za kmetijske pridelke in orodja med vrstami pomožno-kmetijskih objektov v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči ni navedena, po namenu bi ji lahko bila podobna kašča (manjša pritlična stavba, katere streha je hkrati strop nad prostorom, namenjen za shranjevanje žita, ipd, če je njena tlorisna površina do 20 m2, …). Ker pa objekt tem navedenim pogojem ne ustreza, ne gre za situacijo iz 120. člena ZGO-1B.
ZDoh-2 člen 45, 137. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - odmera dohodnine - zaposlitev pri tujem delodajalcu - odbitek v tujini plačanega davka - stroški prehrane - stroški prevoza na delo - obrazložitev odločbe
Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, kot jo je tožnik navedel v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine in ugovoru zoper informativni izračun. Navedba, da je preveril v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovil, da ta v eno smer znaša 44 km, po mnenju sodišča ne zadostuje. Zlasti ob upoštevanju, da je, tožnik priglasil drugačno razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravlja dela. Zanemariti tudi ne gre, da je toženka z odločbo o odmeri akontacije dohodnine za leto 2016 upoštevala celotne napovedane stroške tožnika in razdaljo 150 km dnevno za prevoz na delo in z dela ter da je tožnik že vse od leta 2012 uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela v razdalji 150 km dnevno, ki so mu bili po neprerekanih navedbah tožbe vedno priznani v priglašeni višini.
Z odobritvijo obravnavanega pravnega posla med prodajalcem in tožnikom zakonski namen predkupne pravice predkupnim upravičencem kmetijskih zemljišč ne bi bil dosežen, kar je tožena stranka obrazložila z ustreznimi argumenti (velikost prodajanih zemljišč, njihova lokacija v bližini zemljišč prizadete stranke in oddaljena od prebivališča tožnika, brez neposrednega dostopa).
ZVin člen 36/1, 41/1. ZUP člen 214/1. Pravilnik o označevanju in embalaži vina (2010) člen 10/2. Pravilnik o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja - cviček (2000) člen 19/1.
inšpekcijski postopek - ukrep vinarskega inšpektorja - obrazložitev odločbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZIN se glede vseh vprašanj, ki niso urejena z ZIN uporablja ZUP. Obrazložitev mora vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev, navedeno v izreku. Odločba pritožbenega organa, ki je meritorna, saj je pritožbeni organ spremenil izrečen inšpekcijski ukrep je glede na predhodno povedano neobrazložena, saj se pritožbeni organ ni opredelil do tožnikovih dokaznih predlogov in do navedb tožnika. Če obrazložitev upravnega akta nima z zakonom prepisane vsebine, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.
Na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZIN v primeru, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe (kot je to bilo tudi v predmetni zadevi) v primeru iz tretjega odstavka 29. člena ZIN pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke. Zakonite odločbe v predmetnem postopku ni mogoče izdati, ne da bi bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katera zakon ali podzakonski predpis navezuje določene pravne posledice in ne da bi bila strankam dana možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice oz. pravne koristi. Z uspehom dokazovanja je treba stranko seznaniti pred izdajo odločbe.
akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - skrbništvo - postavitev skrbnika za poseben primer - ni upravni akt po ZUS1
Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka tožniku kot prosilcu za BPP postavila začasnega zastopnika. S tem pa po presoji sodišča ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, tj. o pravici do BPP, za katero je zaprosil. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari, torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka.
V skladu z določbami 210. člena ZUP, ki se, ker gre za javnopravno stvar, skladno s 4. členom ZUP uporablja tudi v tem postopku, mora v postopku izdani akt vsebovati vse sestavine, ki so v navedenem členu določene (zlasti uvod, izrek, obrazložitev in pouk o pravnem sredstvu). Pri tem mora obrazložitev odločbe vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP).
Pritrditi gre tožničinemu ugovoru, da sklep pri ovrednotenju glede na merili "povprečna študijska ocena" in "področje izobraževanja" ni obrazložen, saj nima razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj je tožničina vloga pri navedenih dveh merilih bila ocenjena ravno z dodeljenim številom točk. V delu sklepa, ki povzema vsebinsko obrazložitev ocenjevanja, ki jo je podala komisija, v zvezi s spornima meriloma, ni podane nobene obrazložitve.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni kriterij - premoženje prosilca - vrednost nepremičnine - kršitev pravice do izjave
Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožniku v obravnavani zadevi pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev.
Toženka bi morala namreč tožniku omogočiti, da poda izjavo o ugotovljeni vrednosti zemljišč, ki so vplivale na zavrnitev njegove prošnje za dodelitev BPP oziroma mu omogočiti dokazovanje drugačne vrednosti tega premoženja. Odsotnost navedenega procesnega dejanja je imela vpliv na zakonitost odločitve tudi iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost dokazovanja pravno relevantnih okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP.
Med stranskim udeležencem in upravno stvarjo, ki je predmet upravnega postopka, mora obstajati določeno razmerje. Materialni predpis je tisti, ki ureja to povezanost s tem, ko določa, kdo ima pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi (29. točka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09).
ZDDV-1 člen 76b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 205. ZDavP-2 člen 74/4.
davek na dodano vrednost (DDV) - solidarna odgovornost za plačilo ddv - izogibanje plačilu davka - objektivne okoliščine - goljufiv namen - odbitek vstopnega DDV
Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).
Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje navedeno odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek.
brezplačna pravna pomoč - uspeh v postopku - pridobitev premoženja - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - poziv k izjasnitvi - tožbena novota
Tožnik na poziv toženke, da se izjasni o ugotovitvah glede izplačanih zneskov iz naslova BPP in o prejemu zneska 87.094,78 EUR, ni odgovoril. Prvi poziv je bil tožniku vročen dne 12. 12. 2018 z opozorilom, da se lahko do ugotovitev opredeli v roku 8 dni od prejema poziva in da bo, v kolikor ne bo predložil izjave, toženka štela, da se strinja z ugotovljenimi dejstvi, tj. da je znesek prejel. Ponovni poziv k podaji izjave mu je bil vročen dne 22. 1. 2019. Vendar tožnik na pozive ni odgovoril in dejstvom, ki so bila predstavljena v pozivu, ni oporekal. Predložil ni nobenega dokazila, s katerim bi ovrgel ugotovitve toženke. Glede na navedeno je toženka pravilno zaključila, da je tožnik prejel znesek 87.094,78 EUR in so zato izpolnjeni pogoji za vračilo BPP po 48. členu ZBPP.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 tako v pomenu, da se upoštevajo vsi operaterjevi letni prihodki za zagotavljanje omrežij oziroma izvajanje storitev (ker ima operater sedež na ozemlju RS in so v tem smislu vsi njegovi prihodki nastali – bili fakturirani v RS), kot tudi, da so mišljeni le tisti prihodki, ki so bili ustvarjeni z uporabo komunikacijske infrastrukture na ozemlju RS. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba torej temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave. Zato je izpodbijano odločbo treba v celoti odpraviti, saj temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.