Izpodbijane odločbe nimajo narave akta vodenja in poveljevanja, saj tožena stranka tožnika ni le razreševala in imenovala na določene dolžnosti, ampak ga je z njimi razporejala in mu določala plačo. Tako gre za akte delovnopravne narave, zoper katere je po tem, ko je pravočasno vložen ugovor, dopustno sodno varstvo.
Ker sporazum po 251 c ZIP ni bil razveljavljen, so stranke in sodišče nanj vezani, saj ima sklenjen sporazum v delu, v katerem sta bila ugotovljena obstoj in višina zavarovane terjatve, moč izvršilnega naslova.
ZPPSL člen 121, 121/1, 121/3. ZPP člen 7, 339, 339/1.
učinki začetka stečajnega postopka - vzajemne pogodbe - odstop stečajnega upravitelja od pogodbe - pogoji za odstop - pravica druge pogodbene stranke do odškodnine - razpravno načelo
Iz analize vsebine dogovora z dne 30.11.2001, ki ga je podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja: da je tožeča stranka v celoti izpolnila ta dogovor, ker je kupila 18.602 delnic tožene stranke, ni pa svoje obveznosti iz dogovora izpolnila tožena stranka, ker ni našla kupca za te delnice oz. jih ni kupila ona sama. Gre torej za situacijo po stanju na dan začetka stečajnega postopka, ko je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost, tožena stranka pa je ni izpolnila. Glede na to uporaba 1. in v povezavi s tem 3. odst. 121. čl. ZPPSL (ob tem, da je bilo ugotovljeno, da odstopa od pogodbe s strani stečajnega upravitelja ni bilo) ne prihaja v poštev (ta prihaja v poštev le, če nobena od pogodbenih strank še ni ničesar izpolnila ali pa če sta obe izpolnili svoje obveznosti le deloma).
Tožena stranka je imela pravico določiti tipična delovna mesta in količnike zanje po svojih standardih, vendar pri tem ni mogla določiti nižjih količnikov, kot so določeni v tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače, obračunane po količniku iz tarifne priloge, je utemeljen.
ZIZ člen 21, 21/2, 21, 21/2. ZPP člen 313, 313/2, 313, 313/2. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1, 299, 299/1, 378, 378/1.
stroški pravdnega postopka - zapadlost
Načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 13.12.2006 sprejelo Vrhovno sodišče RS, je ovrglo stališče o kvazideliktni naravi stroškov postopka, ki je utemeljevala prisojo zamudnih obresti od posameznih pravdnih stroškov že pred njihovo odmero s sodno odločbo.
Kot premoženjsko škodo je tožeča stranka uveljavljala izgubljeni dobiček kot preprečitev povečanja svojega premoženja (132. člen OZ), ki pa bi se po vsebini lahko nanašal le na obveznost prevzemnikov tožene stranke, dati skladno 4. členu ZPre ponudbo za odkup delnic tožene stranke pod pogoji in na način, določen s tem zakonom. Pri tako oblikovanem odškodninskem zahtevku tožeče stranke kot pravno priznani škodi, ki naj bi se izražala v izgubljenem dobičku, bi bila podana lahko vzročna zveza le med (ne)ravnanjem prevzemnikov tožene stranke in izgubljenim dobičkom tožnika.
Tudi če bi tožena stranka ravnala skladno 2. odstavku 55. člena ZPre in bi bila postavljena v toženi stranki povsem druga uprava in drug nadzorni svet, kot je bil na podlagi izpodbijanih skupščinskih sklepov, bi bili prevzemno ponudbo dolžni dati tožeči stranki prevzemniki in ne tožena stranka. Postavljeni odškodninski zahtevek se je lahko torej nanašal le na škodo iz naslova izgubljenega dobička, ki bi lahko nastala tožeči stranki zaradi ravnanja prevzemnikov in ne tožene stranke.
Vsebinsko je nepravilna odločitev v izpodbijani prvostopenjski sodbi o ničnosti obeh potrditvenih sklepov in prisojeni primerni odškodnini v višini pravdnih stroškov. Osnovno načelo, ki ga je treba upoštevati v pravdnem postopku, je namreč razpravno načelo (7. člen ZPP). Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Le v tem okviru bi lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljalo ničnost obeh potrditvenih sklepov.
ZustS člen 44, 44. ZIZ člen 76, 76/2, 76, 76/2. OZ člen 376, 1060, 376, 1060.
zakonske zamudne obresti - tek zamudnih obresti - prepoved ultra alterum tantum - odločba ustavnega sodišča
Ustavno odločbo št. U-I-300/04-25 z dne 02.03.2006 je sodišče dolžno uporabiti tudi v primerih, ko je izvršilni naslov, ki je podlaga predmetne izvršbe, bil izdan in postal pravnomočen pred izdajo te ustavne odločbe.
S sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, ni tudi pravnomočno odločeno o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti, ker trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen. O višini terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.
ZPP sicer res določa, da se vročitev osebi ali ustanovi v tujini (135. člen ZPP) opravi po diplomatski ali drugi ustrezni poti, vendar pa navedeni člen določa pravila vročanja za sodišče in ne zavezuje strank v postopku.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da iz predloženega pooblastila izhaja, da pooblaščenec R. S. ni odvetnik, da pa je v pooblastilu predvideno, da se bosta pooblastitelj in pooblaščenec posebej dogovorila o nagradi. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da gre za dogovor o nagradi, do katere pooblaščenec glede na predpise, ki veljajo v R Sloveniji, ni upravičen, saj lahko v skladu z določbo 2. člena Zakona o odvetništvu proti plačilu stranke pred sodišči zastopa le odvetnik, drugačno ravnanje pa je opredeljeno kot prekršek (71a člen ZOdv). Gre torej za nezakonito (in kaznivo) ravnanje pooblaščenca, ki mu je prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno odreklo pravico do zastopanja drugega tožnika pred sodiščem (2. odst. 87. člena ZPP). Pri tem se prvostopenjsko sodišče v celoti ustrezno sklicuje na takšno stališče teorije, ki se z argumentom prepričljivosti opira na nemško sodno prakso (Galič v Ude et al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 371, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006).
ZOR člen 449, 449. ZGD člen 394, 394/1, 394/2, 394, 394/1, 394/2. ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5. OZ člen 430, 430. SPZ člen 137, 137/1, 154, 154/1, 137, 137/1, 154, 154/1. ZGD-1 člen 425, 425/1, 425/2, 425, 425/1, 425/2.
izvršba na nepremičnine proti zastavitelju - prenehanje terjatve - prevzem obveznosti - prenehanje hipoteke
Dolžnik - zastavitelj v ugovoru in v pritožbi uveljavlja prenehanje zastave sicer na podlagi prvega odstavka 446. člena ZOR (sedaj prvi odstavek 430. člena OZ), vendar pa je v konkretnem primeru temeljno vprašanje, na katerega je v okviru pravilne uporabe materialnega prava treba najprej odgovoriti, ali glede na prej navedene določbe ZFPPod in ZGD sploh še obstaja terjatev. Ni namreč ugotovljeno, ali sta upnika v skladu z določbo drugega odstavka 394. člena ZGD uveljavljala terjatev do družbenikov iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe G. d.o.o., ki je dolžnik po posojilni pogodbi. Če je terjatev na podlagi navedene določbe ZGD prenehala, se je treba opredeliti do vprašanja prenehanja hipoteke kot zastavne pravice upnikov na nepremičninah.
Upnik ima pravico predlagati izvršbo z več sredstvi izvršbe, tako ob vložitvi predloga za izvršbo, kot tudi kasneje med izvršilnim postopkom, vendar to še ne pomeni, da je upravičen tudi do povrnitve vseh izvršilnih stroškov, ki mu ob tem nastanejo, ampak mu gredo le tisti stroški, ki so bili za izvršbo potrebni.
Sodišče lahko pravno osebo oprosti plačila sodnih taks le za vloge, ki so taksativno naštete v I. odstavku 105. člena ZPP.
Za spregled pravne osebnosti so potrebna zavestna ravnanja družbenika. Do spregleda ne pride, če je družbenik prisiljen v poslovne odločitve npr. v zmanjšanje in prenos poslovanja zaradi tega, ker partnerji prekinejo sodelovanje z družbo in zato pride do zmanjšanja razpoložljivih sredstev družbe iz objektivnih razlogov.
nepremoženjska škoda - bodoča škoda - pretekla škoda - dokazno breme
Za presojo ali tožnik upravičeno zahteva s predmetno tožbo odškodnino za novo nepremoženjsko škodo, to je tako, ki je po normalnem teku stvari ne bi bilo mogoče predvideti, bi bilo treba izhajati iz njegovega zdravstvenega stanja ob izdaji sodbe delovnega sodišča dne 16.04.1996. Seveda je dokazno breme o obstoju pogojev za presojo take škode na strani tožeče stranke. Ona bi morala dokazati, da v času izdaje prve sodbe ni bilo mogoče niti predvideti, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje, zaradi posledic poškodbe, znatno poslabšalo.
Ker je bil razveljavljen tudi zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega tožniki utemeljujejo svoj pravni interes za to pravdo in torej tožniki do prodajalca po (razveljavljeni) pogodbi, na katero se sklicujejo, nimajo nobenega zahtevka, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožniki nimajo pravnega interesa za ugotovitev neveljavnosti pogodbe med tožencem in I.V. V preostalem delu zahtevka gre za ti. izbrisno tožbo. Tožeča stranka na sporni nepremičnini nima nobene pravice, še manj pa pravice, ki bi bila kršena, zato za izbrisno tožbo ni aktivno legitimirana.
Tožeča stranka ni umaknila tožbe proti tretji toženi stranki zaradi morebitne izpolnitve njenega zahtevka, temveč zato, ker je s sklenitvijo sodne poravnave s prvo in drugo toženo stranko dosegla cilj, ki ga je zasledovala, zaradi česar nima več interesa za vodenje postopka proti tretji toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za odločitev o stroških bistveno, da do umika tožbe proti tretji toženi stranki ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka z njene strani, česar tožeča stranka s pritožbo ni izpodbila.
Z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki z dne 15.4.1999, je bil spremenjen v M.O.K. način plačevanja odvoza smeti tako, da merilo ni bilo več površina stanovanjske oz. poslovne površine, ampak po 3. odst. 34. člena tega Odloka volumen posode, ki jo za odlaganje ločeno zbranega ostanka odpadkov uporablja občan.
pravna sposobnost poslovne enote - neizvedba dokaza - plačilo predujma - dokazno breme
Poslovna enota v času, ko je prišlo do škodnega dogodka, ni imela samostojnega pravnega statusa, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravna naslednika prvotne tožene stranke oba, to je tako prva tožena stranka, ki je nasledila Z., kot tudi druga tožena stranka, ki je pridobila pravno sposobnost šele z vpisom v sodni register.
Drugotožena stranka bi morala najprej sprejeti sklep o povečanju osnovnega kapitala in šele zatem bi lahko sledila sklenitev pogodbe o konverziji terjatve tožeče stranke v poslovni delež. Zakon o podjetjih (Ur.list. SFRJ, št. 77/88 s spremembami) je izrecno zahteval spremembo pravil, ta pravila pa je lahko določil oziroma spremenil le delavski svet.
Vročitev po 141. členu ZPP, ki določa način vročanja s posledico fikcije vročitve, pride v poštev le, če naslovnik tam dejansko živi, če pa je, kot v konkretnem primeru, stranka pred tem dejansko bivališče spremenila, fiktivna vročitev tožbe na tak način kot se je ravnalo, ni možna.