ne bis in idem - subjektivne meje pravnomočnosti - pravnomočnost - širitev subjektivnih mej pravnomočnosti - enotni sosporniki - zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla - zavrženje tožbe
O istem pravnem razmerju je že bilo pravnomočno odločeno. Res je, da Republika Slovenija ni bila stranka v omenjeni pravdi, vendar pravilo, da gre za isti zahtevek samo, če so tudi pravdne stranke iste, ni absolutno. Upoštevati je namreč treba primere razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti, ko pravnomočna sodba učinkuje tudi proti tretjim. Tak primer so tudi potencialni enotni sosporniki. Če bi Republika Slovenija in občina tožili na ničnost pogodbe v isti pravdi, bi bili enotni sospornici, saj je glede ničnosti pravnega posla (ko se ta uveljavlja iz istega razloga) mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Ker je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi toženi stranki imeli namen preprečiti izvršitev sodbe v zadevi P1, že pravnomočno zavrnjen, ni mogoče o istem zahtevku odločati ponovno in je na podlagi citirane določbe drugega odstavka 319. člena ZPP treba tožbo v tem delu zavreči.
sojenje v nenavzočnosti obdolženca - sprememba obtožnega akta
Oceno o tem, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka.
S takšno spremembo obtožnega akta, ki za obdolženca pomeni povsem nov očitek tako glede načina storitve kaznivega dejanja kakor tudi glede osebe oškodovanca, obdolženec ni bil seznanjen in se zato o navedbah v njej tudi ni mogel izjasniti, zaradi česar zagotovo niso bili več podani pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti glavno obravnavo in s tem obdolžencu omogočiti pripravo na obrambo. S tem, ko sodišče prve stopnje obdolžencu ni omogočilo, da na spremembo obtožnice odgovori in da poda svoj zagovor, če to želi, je bilo takojšnje nadaljevanje glavne obravnave v škodo pravice obdolženca do učinkovite obrambe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 116, 212, 224, 224/1, 224/3.
vrnitev v prejšnje stanje – javna listina – vročilnica – roki – dokazno breme
Tožnik je tisti, na katerem je breme, da dokaže, da ima motor takšne tehnične hibe, zaradi katerih gre za bistveno višjo porabo olja na prevoženih 1000 km in da se ta napaka lahko odpravi samo z zamenjavo motorja.
ZOR člen 56, 56. ZPP člen 77, 80, 81, 81/1, 77, 80, 81, 81/1.
pravdna sposobnost - sposobnost biti stranka - procesne predpostavke
Tako je še vedno odprto vprašanje, ali je tožena stranka glede na svoje zdravstveno stanje oziroma svoje osebne lastnosti v času sklenitve spornih pogodb oziroma tudi v času postopka na prvi stopnji bila poslovno popolnoma sposobna in je kot taka bila tudi sposobna sama opravljati pravdna dejanja oziroma je imela pravdno sposobnost - 77. člen ZPP.
Namreč sposobnost biti stranka in procesna sposobnost sta procesni predpostavki, na obstoj teh pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, tudi če se pomanjkanje procesnih predpostavk ob predhodnem preizkusu tožbe ne opazi. S tem v zvezi pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, in izvede dokaze, ki jih nobena od strank ni predlagala, kar je predvsem podano v obravnavanemu primeru, ko ni zatrjevano ali ugotovljeno, da bi bila tožencu poslovna sposobnost odvzeta.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00049488
ZOZP člen 18. ZOR člen 919. OZ člen 376.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povrnitev škode - obseg in višina škode - stroški zdravljenja - povrnitev stroškov zdravljenja - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - obračun stroškov - dokazila o opravljenih storitvah - plačilo zdravstvenih storitev - dokazovanje plačila - dokazno breme - zapadlost terjatve - zamudne obresti - tek zamudnih obresti - kdaj obresti nehajo teči - pravilo ne ultra alterum tantum - odločitev o stroških pravdnega postopka - delitev stroškov glede na uspeh v postopku - regresni zahtevek zavoda
Predmet tožbenega zahtevka je plačilo stroškov zdravljenja, ki jih je tožeča stranka plačala izvajalcem zdravstvenih storitev. Višino škode je izkazovala s predložitvijo potrdil izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so jih le-ti izdali za posamezne zavarovance. Iz navedenih potrdil je razvidno, na katere račune izvajalcev zdravstvenih storitev se nanašajo, navedeni so tudi zneski posameznih računov.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini tožbenega zahtevka ugovarjala povsem pavšalno, saj je navedla le, da iz tožbi priložene dokumentacije ni razvidno, na kaj natančno se vtoževani znesek nanaša. Ne drži, da bi morala tožeča stranka na tako pavšalen ugovor predložiti dodatno dokumentacijo, ki bi dokazovala za koliko in kakšne ovrednotene zdravstvene storitve je šlo. Tega ne bi bila dolžna storiti niti v primeru, če bi bil ugovor tožene stranke določnejši. Vrsta, količina in vrednost opravljenih zdravstvenih storitev namreč niso predmet tega postopka, pač pa bi bilo lahko pravno pomembno le dejstvo, ali je tožeča stranka storitve, ki jih v regresnem zahtevku uveljavlja od tožene stranke, izvajalcem zdravstvenih storitev dejansko plačala.
Pri določitvi vsebine dokaznega bremena je nadalje treba upoštevati okoliščino, da je tožeča stranka oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti določa zakon. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdanih računov le v primeru, če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila oziroma da jih je izpolnila brez upravičenega temelja (na primer plačala zdravstvene storitve, ki niso bile opravljene). Takšnih okoliščin pa tožena stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni zatrjevala.
Določilo 18. člena ZOZP, po katerem naj bi tožeča stranka pridobila pravico do povrnitve stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov od zavarovalnice šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in le do višine zavarovalne vsote, res daje oškodovancem prednost pred tožečo stranko, vendar to ne pomeni, da mora tožeča stranka na izpolnitev regresnega zahtevka čakati do pravnomočnega končanja vseh postopkov, v katerih oškodovanci uveljavljajo svoje odškodninske zahtevke do zavarovalnice. Zapadlost regresnega zahtevka tožeče stranke in s tem začetek teka zamudnih obresti ne more biti odvisen od pravnih razmerij med tretjimi ali od nastopa pravnih dejstev, na katere tožeča stranka nima nobenega vpliva niti se nje ne tičejo. Nasprotno stališče bi pomenilo prehud poseg v pravni položaj tožeče stranke in bistveno ogrozilo pravno varnost.
ugovor dolžnika - nedovoljena pritožba - skupna obravnava
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 8.tč. 1.odst. 270.čl. govori o združitvi in razločitvi postopkov, v 3.odst. tega člena pa predpisuje, da zoper takšno odločbo ni pritožbe. Tako torej po tej zakonski določbi v zvezi z določbo 15.čl. ZIZ ni dovoljena pritožba proti sklepu, izdanem na podlagi 2.odst. 171.čl. ZIZ, s katerim izvršilno sodišče več izvršilnih postopkov (zadev) pravzaprav združi v skupno obravnavo. V obeh primerih (razdružitev izvršb in pristop k izvršbi) izdajo sodnega sklepa procesnega vodstva narekujejo razlogi ekonomičnosti in hitrosti postopka na prvi stopnji.
O ugovoru, da je za odločanje o sporu pristojna arbitraža po 1.odst. 464.čl. ZPP sodišče odloča na ugovor tožene stranke in ker gre za procesno vprašanje tudi ni potrebno, da bi se tožena stranka o tem posebej izjasnila. O tem se je tožeča stranka izjasnila sedaj v pritožbi, ki pa je, kot rečeno, po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljena.
verodostojna listina - neobrazložen ugovor - napotitev na pravdo
Le v kolikor in v tistem delu, v katerem je dolžnikov ugovor obrazložen, sme sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljaviti ter odločiti, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku.
Vročevalec je torej ravnal po 1. odst. 141. čl. ZPP, očitno pa je, da je z njegove strani izostalo postopanje po 3. in 4. odst. 142. čl. ZPP, saj v spisu o tem ni podatkov (tj. predhodno pisno sporočilo odsotnemu naslovniku, kdaj bo vročitev pisanja ponovno poskušana). Ker torej ni mogoče zaključiti, da je bila tožba v odgovor tretjemu tožencu pravilno vročena, s tem ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP.
neupravičena obogatitev - opravljena gradbena dela - delna izpolnitev
Pogodba med strankama ni bila razdrta, saj aneks št. 1 pomeni aneks k prvotni pogodbi, zato je treba šteti, da ima tožeča stranka pravico do plačila vrednosti tistih del oz. dobav, ki so bile dejansko opravljene. Kot rečeno je ugotovljeno, da je tožeča stranka toženi dobavila 30 vrat, ni pa dokazano, koliko od teh vrat je tožeča stranka tudi montirala. Zato ima tožeča stranka že na podlagi delne spolnitve, ki jo je toženec očitno sprejel, pravico do plačila vrednosti te spolnitve.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor - obrazloženost ugovora - dokazno breme
Ob tem je treba upoštevati tudi, da je dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja na upniku in če dolžnik v ugovoru izpodbija njegov obstoj, v takšnem primeru ta okoliščina zadošča za utemeljenost ugovora.
Izjavo z dne 28.07.2004 o vrnitvi stroja je treba šteti za poravnavo. Iz izjave je jasno razvidno, da je na njeni podlagi tožena stranka vrnila tožeči stranki sporno kartonirko s strojem za lepljenje kartonov in vso ostalo pripadajočo opremo in da je s tem medsebojni odnos strank v zvezi s to kartonirko dokončno zaključen.
zastaranje - mandatno razmerje - večstanovanjska hiša
Ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, češ da gre pri terjatvi, ki jo uveljavlja tožeča stranka zoper toženo stranko, za terjatev, utemeljeno na mandatnem razmerju med tožečo in toženo stranko in da torej ne gre za terjatev, katere zastaranje bi bilo urejeno v 6.tč. 1.odst. 355.čl. OZ. To določilo, ki ga je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo, namreč določa enoletni zastaralni rok prav za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Ta zastaralni rok velja torej tudi za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, ki jih le-ti uveljavljajo zoper uporabnike prostorov v takih hišah, ne glede na to, na čem te terjatve temeljijo, da le gre za take terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj gola pritožbena navedba tožene stranke (četudi podprta s predlogom za postavitev grafologa), da na sporni vročilnici ni njenega podpisa, ne uspe v zadostni in prepričljivi meri ovreči omenjene domneve o pravilni vročitvi, upoštevaje pri tem zlasti okoliščini, da je šlo za vročanje sodnega pisanja pravni osebi (vročitev se torej opravi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je na sedežu družbe - člen 133/1 ZPP) in da je sporna vročilnica poleg podpisa opremljena tudi s štampiljko tožene stranke.
Ker je bila predkupna pravica dogovorjena le za čas opravljanja funkcije predsednice uprave in ker je prišlo do razrešitve tožnice kot predsednice uprave prvotožene stranke pred sklenitvijo pogodbe o prodaji avtomobila med prvotoženo in drugotoženo stranko, tožnica kot predkupna upravičenka ni upravičena zahtevati, da se prodajna pogodba razveljavi.
razveljavitev pravnih dejanj - predkupna pravica - izstop iz družbe - prenos poslovnega deleža
Predvsem pa si tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka napačno razlaga izstop drugega toženca iz družbe ob izplačilu vrednosti poslovnega deleža kot prodajo poslovnega deleža družbi. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je z izstopom iz družbe drugi toženec le izkoristil možnost, ki mu jo daje zakon ob predpostavki, da nihče od družbenikov ne želi kupiti njegovega poslovnega deleža in tudi ne da soglasja za njegovo prodajo tretjim osebam.
Že izraz, da gre za morebitne podatke pa pomeni, da tudi ni točna trditev tožeče stranke, da bi moral v primeru, ko je drugi toženec ponudil tožeči stranki v odkup poslovni delež po določeni ceni, že imeti kupca prav za tako ceno.