: ZDSS-1 člen 28, 28/2, 28/5, 28/6. ZPP člen 188, 188/3.
umik tožbe – ustavitev postopka – izostanek z naroka
Ker razlog tožnikove odsotnosti s prvega naroka za glavno obravnavo (nujna zadržanost pooblaščenca tožnika zaradi selitve sedeža pisarne, nujna zadržanost tožnika, nemožnost prenosa pooblastila na drugega odvetnika in nenadna odpoved delovnega razmerja odvetniškega kandidata, zaposlenega pri pooblaščencu tožnika) ni opravičljivo izkazan, je sodišče prve stopnje postopek zaradi fikcije umika tožbe s sklepom zakonito ustavilo.
Terjatev občine iz naslova stroškov institucionalnega varstva za zapustnike, stroškov pokopa in mrliškega ogleda zapustnika, v kolikor ta predstavlja pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ki se financira iz proračunskih sredstev občine, predstavlja terjatev, v zvezi s katero ZD v 128. čl. določa, da omejuje dedovanje po zapustniku do višine vrednosti prejete pomoči.
Pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil tožnik – invalid za neustrezno delo, ni nična, saj določba 116. člena ZPIZ-1, ki ureja pravico do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom, ni imperativne narave.
Tožena stranka je ravnala protipravno, saj je tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zaradi neznatnega pomena dejanja pa bi morala disciplinski postopek ustaviti. Kljub protipravnosti ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi nezakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ker ni podana njena krivda – disciplinski organi tožene stranke postopka zoper tožnika niso izvedli z namenom škodovanja ali iz šikanoznih nagibov, disciplinsko obravnavo sta omogočala tako delovnopravna zakonodaja kot interni splošni akt.
pogodbeno pravo - prepoved zlorabe pravic - načelo dobre vere in poštenja - zamudne obresti
Določba Pogodbe o varščini je po razumevanju pritožbenega sodišča smiselna le, če pride do končnega prevzema opravljenih del v razumnem roku po izvedbi del. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da ni niti logično niti ni življenjsko sprejemljivo, da bi podizvajalec prevzel dolžnost garancije za brezhibnost opravljenih del, ki so v času neizogibno izpostavljena spremembam, ne glede pri tem na začetek teka garancijske dobe, na katerega pogosto nima možnosti vpliva.
Tožena stranka bi morala glede na potek časa (10 let po prekinitvi del na gradbišču) sama izkazati, da je storila prav vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prišla do naročnikovega plačila.
ZObr člen 88, 88/3, 88/3-5, 88/7. KZ člen 99, 99/4.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – pravnomočna obsodba – vojak – pravna posledica obsodbe – prepoved retroaktivnosti
Ker je tožnik kaznivo dejanje storil pred uveljavitvijo novele ZObr-C, s katero je bila določena pravna posledica obsodbe iz 7. odst. 88. čl. ZObr, mu tožena stranka zaradi prepovedi retroaktivnosti ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da je bil pravnomočno obsojen šele po uveljavitvi novele ZObr-C.
ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 76, 76/7, 80, 81, 81/1, 81/5, 76, 76/7, 80, 81, 81/1, 81/5.
procesne predpostavke - sposobnost biti stranka - pravdna sposobnost - prenehanje pravne osebe - odprava pomanjkljivosti - zavrženje predloga za izvršbo
Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka in tudi ne stranka v izvršilnem postopku, ker nima pravne subjektivitete. Če je do tega prišlo pred vložitvijo tožbe oz. predloga za izvršbo, gre za pomanjkljivost, ki je v skladu s čl. 81 ZPP ni mogoče odpraviti. Zato je treba tožbo oz. predlog za izvršbo zavreči.
KZ člen 171, 171/1, 171, 171/1. ZKP člen 402, 538, 544, 402, 538, 544, 402, 538, 544.
žaljiva obdolžitev - predlog za razveljavitev vpisa neupravičene obsodbe
Že iz dikcije 544. čl. ZKP je jasno razvidno, da se razveljavitev vpisa neupravičene obsodbe v navedenem določilu nanaša le na primere iz 538. čl. ZKP, kar je nenazadnje navedeno tudi v komentarju Zakona o kazenskem postopku avtorja mag. Štefana Horvata.
OZ člen 610, 610/1, 610, 610/1. ZDR člen 73, 73/1, 138, 73, 73/1, 138. SZ-1 člen 103, 103/3.
najemna pogodba - sprememba delodajalca - delovno razmerje - prenos delavcev - izselitev - odpoved najemne pogodbe - krivdni razlog
Tožeča stranka očitno ne ločuje med pravno kontinuiteto v statusnem (tj. gospodarskopravnem smislu) in pravno kontinuiteto delovnega razmerja. ZDR namreč omogoča prenos pravic in obveznosti iz delovnega razmerja iz starega na novega delodajalca, pri čemer prenos lahko temelji na zakonu, drugem predpisu, pa tudi pravnem poslu, tj. dogovoru/pogodbi, sodni odločbi, ..., s čimer omogoča kontinuiteto delovnega razmerja. Možnost nastanitve za čas delovnega razmerja je lahko del pogodbe o zaposlitvi, torej gre za pravico iz delovnega razmerja. Glede na vsebino najemne pogodbe ne more biti sporno, da sta se toženec in G., gradbeno podjetje J., p.o., dogovorila za "nastanitev med delovnim razmerjem". Toženec je, glede na zgoraj povzete navedbe, zatrdil, da je ta pravica prešla na novega delodajalca (v statusnopravnem smislu torej na drug pravni subjekt), in sicer v skladu z dogovorom med starim in novim delodajalcem. Sodišču prve stopnje je za ugotovitev tega dejstva zadostovalo zaslišanje toženca, saj tožeča stranka, ki je zgolj pavšalno zatrdila, da se pravno nasledstvo dokazuje zgolj z listinami. Dokazna ocena, da je do prevzema delavcev (na podlagi dogovora) prišlo, je ob takih trditvah tožeče stranke pravilna, glede na določbe ZDR pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se pogoj, naveden v najemni pogodbi, ni izpolnil, torej najemna pogodba še vedno velja.
Opomina ni mogoče enačiti s tožbo, saj je norma predpisana zaradi varovanja najemnika in ga varuje pred morebitnimi zlorabami najemodajalca. Šele, ko lastnik najemnika pisno obvesti (pisno obvestilo pa, kot izhaja iz jezikovne razlage, ni tožba), da krši najemno pogodbo, mu pove, v čem je kršitev, mu ponudi način odprave le-te ter mu za to določi rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni, so izpolnjeni tisti pogoji, ob katerih je mogoče vložiti tožbo. Če je tožba vložena, ko vsi pogoji niso izpolnjeni, pa se izpolnijo tekom pravdnega postopka, ki teče na podlagi te tožbe, pa to ne pomeni, da so bili pogoji izpolnjeni že ob vložitvi tožbe (veljavnost za nazaj), saj bi taka interpretacija izničila ves smisel določbe.
Pritož beno sodišče torej soglaša z oceno, da ureditev prostora velikosti 42 m2, ki je včasih služil kot poslovni prostor, v dvosobno stanovanje, sama po sebi ne pomeni nove stvari v smislu paragrafa 418 ODZ. Iz navedb tožnikov ne izhaja, da bi šlo za nov del zgradbe, pač pa le za (nedoločen) poseg v obstoječi del. Po oceni pritožbenega sodišča pa to ni nič drugega kot adaptacija brez stvarnopravnih učinkov. (Šlo bi sicer za nesklepčnost, posledica nepopolnih navedb, ki bi morala biti načeloma poskus saniranja z materialnoprocenim vodstvom, če bi šlo zgolj za problem ne dovolj opredeljenih posegov, vendar je iz sicer skopih navedb dovolj jasno razvidno, da očitno sploh ni šlo za ustvarjanje novega dela stavbe.)
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je čebelnjak, četudi je "podkleten", takšna stvar, ki jo je mogoče brez nevarnosti za njeno bistvo (glede na namen) odstraniti, prestaviti. Glede na 8. člen in 1. odst. 18. člena SPZ to pomeni, da sporni čebelnjak ni nepremičnina, pač pa premičnina (2. odst. 18. člena SPZ).
Ni namreč dvoma, da tako primarni, kot podredni zahtevek izhajata iz istega materialnopravnega razmerja, se pravna podlaga njunega razmerja ni spremenila. Pri poravnavi gre namreč za to, da prejšnje razmerje preneha le v delu, v katerem je to razmerje urejeno s poravnavo, v preostalem delu pa prejšnje razmerje ostane nespremenjeno (primerjaj dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 4. knjiga, stran 2782). S poravnavo oziroma zapisnikom sta torej pravdni stranki spremenili le višino obveznosti tožene stranke, medtem ko se pravni in dejanski temelj, iz katerega izhaja obveznost plačila, ni spremenil.
Čim pa je tako, je materialnopravni temelj obveznosti tožene stranke ostal isti. Pri uveljavljanju tožbenega zahtevka iz vtoževanih računov (po primarnem tožbenem zahtevku) in iz zapisnika (po podrejenem zahtevku), torej ne gre za spremembo tožbe, kot to zmotno menita tako prvostopenjsko sodišče kot tudi pritožnik.
ZZK-1 člen 100, 100/3, 100/4. ZIZ člen 278, 278/1.
prenehanje začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve - izbris zaznambe - listina, ki je podlaga za izbris
Glede na določbo 3. in 4. odstavka 100. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki ureja izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, je predlogu za izbris treba priložiti sklep sodišča, ki je podlaga za izbris. Ta sklep pa je predviden v določbi prvega odstavka 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To posledično velja tudi za primere, ko je bila začasna odredba izdana npr. za čas do pravnomočnega zaključka pravde ali še za 30 dni po pravnomočnem zaključku pravde. Odpravek sodbe, ki izkazuje njeno pravnomočnost in potek 30 dni od pravnomočnosti ter začasna odredba ne predstavljata ustrezne listine za predlagani vpis.
ZOR člen 61, 61/1, 74, 74/4, 277, 997, 1083, 1083/1, 61, 61/1, 74, 74/4, 277, 997, 1083, 1083/1. ZPP člen 286, 362, 362/2, 499, 499/3, 286, 362, 362/2, 499, 499/3. OZ člen 376, 376.
razlaga pogodbe - zmota - odložilni pogoj
Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo.
Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen.
ZPP člen 212, 212/1, 212/3, 277, 318, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 376.
zamudna sodba – pogoji za izdajo
Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je podano relevantno dejansko stanje pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Preizkus materialnopravne sklepčne pritožbe se nanaša na preizkus ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP); in da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim dejstvom, prav tako tudi ne splošno znanim dejstvom (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 36, 37. ZMZPP člen 12, 12/4.
ponovna odmera pokojnine
Tožnica je pri hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobila pravico do predčasne pokojnine z odločbo z dne 5. 9. 1990 (pred 8. 10. 1991). Iz tega razloga pogoji za preračun predčasne pokojnine (tako da bi ji sorazmerni del pokojnine za dobo, prebito v Sloveniji, priznal toženec, določeni v 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško) niso izpolnjeni, četudi je tožnica po letu 1990 nadaljevala z delom, saj ji je bila z odločbo hrvaškega nosilca z dne 22. 3. 1993 na novo določena pokojnina ponovno priznana le za naprej (od 1. 1. 1993 dalje), odločba za dne 5. 9. 1990 pa z odločbo z dne 22. 3. 1993 tudi ni bila odpravljena, temveč razveljavljena.
SZ-1 člen 110, 110/1, 110/2. ZNP člen 37. ZPP člen 339, 339/2-12.
razveza zakonske zveze - sodna poravnava za ureditev razmerij razvezanih zakoncev - določitev najemnika stanovanja - odločitev v nepravdnem postopku
Med razveznim postopkom sta udeleženca sklenila sodno poravnavo, s katero sta se med drugim dogovorila, da še naprej ostaneta v stanovanju skupaj in sicer bo nasprotni udeleženec izključno uporabljal otroško sobo, predlagateljica pa spalnico in delovno sobo, ostali prostori so skupni. Stanovanjski zakon v 1. in 2. odst. 110. čl. določa, da se po razvezi zakonske zveze prejšnja zakonca lahko sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporazumu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Stranki sta se s poravnavo samo dogovorili, da oba še naprej ostaneta skupaj v stanovanju, ničesar pa ne o tem, kdo ostane ali postane najemnik stanovanja in kdo se bo iz stanovanja izselil, torej poravnava ne zajema celovitega sporazuma, kot ga predpostavlja 110.čl. SZ-1. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v času sklenitve poravnave še niso nastopili pogoji za uporabo citiranega določila. Šele sedaj je nastopil dejanski stan, ki opravičuje uporabo 110. čl. SZ-1.
Za odločitev sodišča prve stopnje je bilo odločilno dejstvo, da sta bila oba mladoletna otroka z že omenjeno sodno poravnavo ob razvezi zakonske zveze zaupana v varstvo in vzgojo materi - predlagateljici.
Iz spisa izhaja, da je odvetnik vložil tožbo v imenu tožnika in da posebnega pooblastila za vložitev tožbe ni priložil. Prvostopno sodišče je zato pravilno ravnalo s tožbo kot z nepopolno vlogo in jo po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) poslalo vlagatelju (to je domnevnemu pooblaščencu) v popravo z opozorilom na posledice, če v danem roku ne bo predložil pooblastila. V zvezi s tem je omeniti, da sodišče poziva domnevnega pooblaščenca za predložitev pooblastila, ne pa stranke k odobritvi pravdnih dejanj, kar je logično, saj gre za poziv po 108. členu ZPP k dopolnitvi vloge. Ker pooblaščenec v roku ni predložil pooblastila, niti ni zaprosil za dodaten rok, da bi tožnik pooblastilo pridobil ali da bi tožnik njegovo pravdno dejanje odobril kot svoje, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.
objektivna odgovornost – soodgovornost oškodovanca – zastaranje odškodninskega zahtevka – začetek teka zastaralnega roka – dokazno breme
1. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 7.2.2002, ko se je tudi stabiliziralo njegovo stanje in je bil torej znan obseg škode. Dejstvo, da tujo pomoč še vedno občasno potrebuje, na tak zaključek ne vpliva, saj je tudi po uveljavljeni sodni praksi za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko se stanje stabilizira in je škodo, ki nastaja še v bodočnosti že mogoče zanesljivo predvideti. Za povzročitelja škode je tožnik vedel ves čas. Ker je tožbo razširil z zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi tuje pomoči šele 5.5.2005, torej več kot tri leta po 7.2.2002, je njegov zahtevek v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZOR zastaran.
2. V pravdnem postopku je potrebno dejstva ugotavljati z dokaznim standardom gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik je predložil podatke o svojem poslovanju pred nezgodo in so to edini zanesljivi podatki, ki kažejo na tožnikove prihodke, na njihovi podlagi je bilo tožniku tudi odmerjeno nadomestilo za čas bolniške odsotnosti in nadomestilo plače. Ostale možne metodologije, ki jih je uporabila izvedenka, temeljijo na predpostavkah, ki so zgolj domneve, posebej še, ker glede na predložene dokaze ni dvoma, da tožnik pred nezgodo ni imel enakih dohodkov kot poklicni vozniki ali kot povprečni mali samostojni podjetnik. Verjetno je sicer, da je zaslužil več od prijavljenih prihodkov, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene okoliščine, na podlagi katere bi lahko z gotovostjo ugotovili višje dohodke od prijavljenih, v zvezi s tem pa tudi ne, da bi po 24.1.2000 lahko predvideli višje dohodke tožnika, če do nezgode ne bi prišlo.