zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika
ZKP daje tako obtožencu kot postavljenemu zagovorniku po uradni dolžnosti pravico, da zahtevata razrešitev zagovornika. Pri tem so upravičeni razlogi lahko pravne narave ali pa dejanske narave, med katerimi so poleg bolezni, preobremenjenosti z drugimi zadevami, tudi nesoglasja oziroma konflikti med obtožencem in zagovornikom. Razrešitev zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, je zahteval le obtoženec sam, sedaj v pritožbi pa tudi zagovornik poudarja, da je njuno sodelovanje onemogočeno zaradi povsem porušenega medsebojnega zaupanja. Kadar zagovornik sam izpostavlja in zahteva svojo razrešitev, je težko pričakovati, da se bo maksimalno angažiral pri obtoženčevi obrambi.
brezposelnost – izbris iz evidence – vabilo na zaposlitveni razgovor
Tožnik se kljub vabilu zavoda ni udeležil zaposlitvenega razgovora. To je bil dolžan storiti skladno z zaposlitvenim načrtom, zato se je tožena stranka utemeljeno odločila, da se tožnik preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb.
družinska pokojnina – prenehanje pravice do družinske pokojnine – otroci – redno izobraževanje – izredno izobraževanje
Za prejemanje družinske pokojnine je pomemben samo vpis v izobraževalni program, ki potrjuje, da se oseba šola. ZPIZ-2 določa, da ima otrok umrlega zavarovanca pravico do družinske pokojnine do konca šolanja, najdalj do dopolnjenega 26. leta starosti, torej, dokler se šola. Takšne pravice ni mogoče omejevati z dodatnimi pogoji in ugotavljati, ali se je takšna oseba zmožna že sama preživljati, ali se je poskušala v času šolanja zaposliti, menjavanja šolskih programov, in ali opravlja obveznosti iz programa izobraževanja v katerega je vpisana.
ZPIZ-1 v prvem odstavku 116. člena določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. V petem odstavku iste določbe pa je določeno, da otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. V primeru tožnika, ki je bil ob očetovi smrti star 41 let, je za pritožbeno rešitev zadeve pomembno, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za pridobitno delo zaradi slepote, kakor tudi zaradi ugotovljenih intelektualnih sposobnosti in da je tožnika njegov oče preživljal. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo družinske pokojnine utemeljen.
Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije člen 43.
jubilejna nagrada – podjetniška kolektivna pogodba
Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke v 126. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe v višini 60 % povprečne mesečne plače RS za pretekle 3 mesece. Ne gre za isti jubilej pri jubilejni nagradi za 20 let (pri kateremkoli delodajalcu skupno) in za jubilej 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Zato ni bistveno, da je tožnik pri toženi stranki na podlagi takrat veljavne podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke prejel jubilejno nagrado v skladu s takrat veljavnim 82. členom, ki je določal jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 75 % povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu RS za pretekli mesec. Tožnik ne uveljavlja že uveljavljene pravice, temveč zahteva izplačilo iz naslova novo pridobljene pravice, ki je definirana v novi podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke, in sicer 20 let neprekinjene delovne dobe brez dokupa, dosežene pri toženi stranki.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016212
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 8. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 165. ZPP člen 311..
plačilo odškodnine - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odreditev nedopustnega dela - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri tožencu zaposlen kot voznik tovornega vozila, od toženca v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kazenskega postopka in pripora v Nemčiji. Nemška carina je namreč določenega dne pri ugotavljanju porekla goriva ugotovila, da tožnik ni prevažal dizelskega goriva, temveč tekočino rust cleaner, pri čemer je šlo za večmilijonsko utajo davkov. Zoper več oseb, tudi tožnika, je bila zato vložena obtožnica. Tožnik je bil spoznan za krivega 30 dejanj pomoči pri davčni utaji in obsojen na pogojno zaporno kazen 12 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Tekom kazenskega postopka pa je bil priprt 5 mesecev in 13 dni. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku naložil opravljanje nedopustnega dela. Tožniku je v okviru zaposlitve odredil delo prevoza tovora, v zvezi s katerim niso bili spoštovani davčni predpisi. Toženec se je zavedal, da tožniku odreja nedopustno delo (da opravlja prevoze tekočine, ki ni dizelsko gorivo in da gre za utajo davkov) in prav zaradi opravljanja tega nedopustnega dela je bil zoper tožnika sprožen kazenski postopek, ki je tožniku povzročil materialno škodo, v okviru kazenskega postopka pa je bil tožnik več mesecev tudi priprt, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Zato je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi kazenskega postopka in premoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi delnega plačila računa okrožnega državnega tožilstva v Nemčiji. Utemeljeno pa tožnik vtožuje tudi povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu, zaradi okrnitve svobode ter zaradi okrnitve osebnostne pravice.
invalidnost – poslabšanje zdravstvenega stanja – invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ne gre niti za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za poklicno invalidnost. Tožnik je še vedno v okviru III. kategorije invalidnosti, ob določenih razbremenitvah, zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
invalidnost – nadomestilo – časovna razbremenitev – invalid III. kategorije
Skladna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od določenega dne dalje in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da dela z omejitvami ne bi bil več zmožen opravljati v polnem delovnem času. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. ZFPPIPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – prisilna poravnava – odškodnina za čas odpovednega roka
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Po določbi 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, terjatev tožeče stranke (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa je nastala istega dne, kot je bil začet postopek prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi dospe v plačilo terjatev iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega odpovednega roka in zato ne gre za terjatev, ki bi nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela
Tožnik od določenega dne dalje ni več prihajal na delo in svojega izostanka več kot pet delovnih dni ni opravičil. Odsotnost delavca z dela, če za to nima opravičenega razloga, pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca in sicer opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik je delal preko polnega delovnega časa. Za to delo ni prejel plačila, zato mu je tožena stranka dolžna izplačati vtoževane mesečne zneske iz naslova nadurnega dela.
ZPIZ-1 člen 4, 94, 94/3, 94/3-3, 102, 103. ZDR-1 člen 13, 89, 89/1, 89/1-3, 116, 116/1. OZ člen 18, 18/1.
nadomestilo za invalidnost – invalid III. kategorije – prenehanje pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – poslovni razlog
Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.
Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot upiranje in da zato policist ne bi smel uporabiti strokovnega prijema. V konkretnem primeru sicer res ne gre za aktivno upiranje. Bistveno je, da tožnik ni upošteval policistovih jasnih navodil. Policist se je zato po tožnikovem zamahu z roko, za katerega ni mogel oceniti, čemu je namenjen, pravilno odločil za najmilejši ukrep fizične sile, to je strokovni prijem ključ na komolcu s kontroliranim rušenjem na tla.
zavrženje tožbe – sodno varstvo – gasilec – pravica do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem – pravica do dodatnega pokojninskega zavarovanja
Pri vključitvi tožnika (gasilca) v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi bilo skladno s 4. odst. 200. čl. ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo.
V izreku izpodbijane sodbe je kot čas storitve navedeno časovno obdobje med 3. 8. 1999 ter 31. 12. 2000. Upoštevajoč 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šesti odstavek 112. člena KZ ter dejstvo, da od storitve očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ (ki je bilo kazenskopravno procesuirano v juniju 2007 z izdajo sklepa o preiskav) do odločanja v pritožbenem postopku še ni poteklo obdobje dvajsetih let (šesti odstavek 112. člena KZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje. Zmotno je stališče pritožnika, da je vprašanje zastaranja "vezano" na čas storitve predhodnega kaznivega dejanja.
Glede na pritožbeno grajo, da izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanja izvora, ni opisano, sodišče druge stopnje izpostavlja, da sta v izreku izpodbijane sodbe opisani dve tipični operaciji pranja denarja. In sicer gre za pošiljanje denarja preko plačilnega sistema W., ki je v tovrstnih kriminalnih dejavnostih pogosto uporabljen za prenos umazanega denarja in nakazovanja v manjših zneskih z namenom prikrivanja transakcij, ter za prenašanje denarja čez državno mejo s pomočjo kurirjev.
Za ugotovitev obstoja predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja in ki po pravni teoriji lahko predstavlja katerokoli kaznivo dejanje iz kazenskega zakonika, sicer ni potrebno, da bi bil znan in procesuiran njegov storilec, temveč zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve. Le-ta so v obravnavani zadevi v zadostni meri pojasnjena in konkretizirana.
Stranska kazen se ob pogojni obsodbi izreka na poseben način, in sicer tako, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni. Ker je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ne da bi jo pred tem določilo v okviru pogojne obsodbe, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izvajanje dokazov - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - ogled
Zagovornica ni podala dokaznega predloga za neposreden ogled zasežene majice na glavni obravnavi. Tega ni storila ne na predobravnavnem naroku, pa tudi na glavni obravnavi ne. Glede na to, da je odločitev o tem, ali si bo, v kolikor dokaznega predloga v tej smeri ni bilo podanega, zaseženi predmet ogledalo ali ga morebiti tudi pokazalo pričam in izvedencem, diskreacijska pravica sodišča, to ne more predstavljati kršitve take teže, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.
izločitev dokazov - predkazenski postopek - prikriti preiskovalni ukrepi
Tudi če bi se na primer izkazalo, da je odredba nezakonita glede obtožene S.V., to še ne pomeni, da je nezakonita tudi glede obeh soobtožencev, temveč bi nezakonitost vplivala le na tiste dokaze, ki so bili konkretno pridobljeni zoper obtoženko. Zakonitost izdane odredbe je potrebno presojati tudi po njeni vsebini in ta, kot rečeno, povsem določno kaže, da ukrep po četrtem odstavku 155.a člena ZKP zajema tudi ukrep po prvem odstavku 151. člena ZKP, sicer na način, kot ga odredba dovoljuje, sploh ne bi bil uresničljiv.
Tožeča stranka je dolžnost prijaviti svojo terjatev po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru izpolnila. Pri tem je iz njene prijave terjatve celo razbrati, da terjatev uveljavlja pogojno, sicer z navedbo razveznega pogoja, s čemer je po presoji sodišča druge stopnje v celoti zadostila zakonskim pogojem iz 296. člena ZFPPIPP, zaradi česar, tudi če bi šteli, da bi zaradi učinkov razveze pogodbe terjatev pridobila šele 24. 9. 2013, tožeča stranka ne bi bila dolžna ponovno prijaviti svoje terjatve. To še posebej ne ob dejstvu, da je v času, ko je prišlo do razveze pogodbe, že tekel obravnavani postopek, v katerem tožeča stranka nasproti toženi stranki uveljavlja zahtevek, da obstoji njena terjatev, ki jo je v stečajni postopek pravočasno prijavila.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7. ZDR-1 člen 6, 7, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodninska odgovornost delodajalca – mobing – trpinčenje na delovnem mestu – prepoved diskriminacije – neizrabljen letni dopust
Trpinčenje ni samo žaljenje in grdo obnašanje, ampak tudi izključevanje, ignoriranje, osamitev in prav to tožnik zatrjuje. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje. Bistveno je torej, da sodišče ne sme presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, da ne more predstavljati trpinčenja, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Presoje vseh ravnanj, ki jih tožnik navaja, kot celote, sodišče prve stopnje ni opravilo.
Nadomestilo za neizrabljen letni dopust je sicer neke vrste odškodnina, vendar pa pritožba neutemeljeno meni, da je potrebno ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti, s tem, ko se zavzema zato, da je mogoče tožniku očitati, da mu dopust ni bil odobren. Bistveno je, da tožnik pripadajočega letnega dopusta ni mogel izrabiti brez svoje krivde. Količina dela, ki jo je opravljal mu je onemogočala izrabo dopusta. Pogodba o zaposlitvi mu je prenehala zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar je bil v okoliščinah tega primera nepredvidljiv vzrok za neizrabo dopusta. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0060286
SPZ člen 39, 92. ZPP člen 154, 154/1, 214, 216, 282, 282/3, 313. OZ člen 131, 132, 299, 299/1.
varstvo lastninske pravice – rei vindicatio – reivindikacijska tožba – vrnitveni zahtevek – pravni naslov za pridobitev lastninske pravice – sklep o dedovanju – povrnitev stroškov z izročitvijo premičnin – krivdna povzročitev stroškov – presoja višine škode po prostem preudarku – preložitev naroka – bolezen – zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov – rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Tožeča stranka je dokazala, da je osebno vozilo in traktor podedovala po pokojnem očetu in o tem predložila pravnomočni sklep o dedovanju. Toženi stranki, ki zadržujeta vozila, sta tako dolžni obe premičnini izročiti. Ne moreta se braniti s tem, da tožnik ni predložil zadostni pravni naslov. Vindikacijska tožba je tako utemeljena (92. člen SPZ).