ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. ZFPPIPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – prisilna poravnava – odškodnina za čas odpovednega roka
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Po določbi 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, terjatev tožeče stranke (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa je nastala istega dne, kot je bil začet postopek prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi dospe v plačilo terjatev iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega odpovednega roka in zato ne gre za terjatev, ki bi nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izvajanje dokazov - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - ogled
Zagovornica ni podala dokaznega predloga za neposreden ogled zasežene majice na glavni obravnavi. Tega ni storila ne na predobravnavnem naroku, pa tudi na glavni obravnavi ne. Glede na to, da je odločitev o tem, ali si bo, v kolikor dokaznega predloga v tej smeri ni bilo podanega, zaseženi predmet ogledalo ali ga morebiti tudi pokazalo pričam in izvedencem, diskreacijska pravica sodišča, to ne more predstavljati kršitve take teže, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.
Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V predmetnem postopku je šlo za spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožniku ni mogoče očitati, da je zlorabil svoje procesne pravice. Ker ni podan razlog iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, zaradi katerega bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.
Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom v sklepu (s katerim je sodnemu izvedencu za izvedensko mnenje priznalo nagrado), v 3. točki obrazložitve, za besedilom „nad 200 do 500 strani“, dodalo besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“ ter obenem sklenilo, da v ostalem ostane sklep nespremenjen. Predsednik senata lahko po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP popravi le očitne pomote in ne sme dodajati izpuščenega besedila. Vendar samo dodano besedilo (zaradi pravilnega izračuna skupnega zneska navedenega v izreku in še v obrazložitvi) v popravnem sklepu v konkretnem primeru ne predstavlja take kršitve, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti, saj iz popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve le dodalo izpuščeno besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“, ob upoštevanju, da je izvedenec stroške za to storitev v takšni višini priglasil. V konkretnem primeru tudi ne gre za drugačno odločitev kot je v izreku in v obrazložitvi.
Tožeča stranka je dolžnost prijaviti svojo terjatev po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru izpolnila. Pri tem je iz njene prijave terjatve celo razbrati, da terjatev uveljavlja pogojno, sicer z navedbo razveznega pogoja, s čemer je po presoji sodišča druge stopnje v celoti zadostila zakonskim pogojem iz 296. člena ZFPPIPP, zaradi česar, tudi če bi šteli, da bi zaradi učinkov razveze pogodbe terjatev pridobila šele 24. 9. 2013, tožeča stranka ne bi bila dolžna ponovno prijaviti svoje terjatve. To še posebej ne ob dejstvu, da je v času, ko je prišlo do razveze pogodbe, že tekel obravnavani postopek, v katerem tožeča stranka nasproti toženi stranki uveljavlja zahtevek, da obstoji njena terjatev, ki jo je v stečajni postopek pravočasno prijavila.
javni uslužbenci - disciplinski postopek - oseba, pristojna za uvedbo disciplinskega postopka - lažja disciplinska kršitev - predlog za uvedbo disciplinskega postopka - zastaranje uvedbe disciplinskega postopka - policist
Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka je urejeno v prvem odstavku 128. člena ZJU, ki določa, da za lažjo kršitev uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede zastaranja je pomembno vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določilih prvega odstavka 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Tako je potrebno določila 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik (v konkretnem primeru je to generalni direktor policije).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – alkoholiziranost na delovnem mestu -
Tožena stranka (delodajalec) ni bila dolžna sprejeti pravilnika, s katerim bi natančno določila postopek ugotavljanja alkoholiziranosti delavcev z alkotestom, vendar v kolikor delodajalec takšen pravilnik sprejme in določi pravila, se je teh pravil dolžan držati.
Tožniku ni bilo dokazano, da je spornega dne prišel na delo v alkoholiziranem stanju in torej ni dokazano, da je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7. ZDR-1 člen 6, 7, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodninska odgovornost delodajalca – mobing – trpinčenje na delovnem mestu – prepoved diskriminacije – neizrabljen letni dopust
Trpinčenje ni samo žaljenje in grdo obnašanje, ampak tudi izključevanje, ignoriranje, osamitev in prav to tožnik zatrjuje. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje. Bistveno je torej, da sodišče ne sme presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, da ne more predstavljati trpinčenja, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Presoje vseh ravnanj, ki jih tožnik navaja, kot celote, sodišče prve stopnje ni opravilo.
Nadomestilo za neizrabljen letni dopust je sicer neke vrste odškodnina, vendar pa pritožba neutemeljeno meni, da je potrebno ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti, s tem, ko se zavzema zato, da je mogoče tožniku očitati, da mu dopust ni bil odobren. Bistveno je, da tožnik pripadajočega letnega dopusta ni mogel izrabiti brez svoje krivde. Količina dela, ki jo je opravljal mu je onemogočala izrabo dopusta. Pogodba o zaposlitvi mu je prenehala zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar je bil v okoliščinah tega primera nepredvidljiv vzrok za neizrabo dopusta. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Invalidnost – datum priznanja pravice – pravica do premestitve na drugo delo
Do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu definicije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2, enaka definicija pa je bila določena v prej veljavnem 60. členu ZPIZ-1, je pri tožnici prišlo 6. 5. 2008. Zato ne glede na to, da izvedenec sprememb v zdravstvenem stanju v smislu poslabšanja v obdobju 5 let (od leta 2008 do 29. 10. 2013) ni ugotovil, to ne pomeni, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma do nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru tožnica, ker je bil prejšnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost ni podana, že pravnomočno zaključen, le pravic iz invalidskega zavarovanja ne more pridobiti že od 6. 5. 2008, temveč od 1. naslednjega dne po pravnomočno zaključenem postopku. To pa je od 13. 10. 2008 in ne od 13. 9. 2008 dalje.
izločitev dokazov - predkazenski postopek - prikriti preiskovalni ukrepi
Tudi če bi se na primer izkazalo, da je odredba nezakonita glede obtožene S.V., to še ne pomeni, da je nezakonita tudi glede obeh soobtožencev, temveč bi nezakonitost vplivala le na tiste dokaze, ki so bili konkretno pridobljeni zoper obtoženko. Zakonitost izdane odredbe je potrebno presojati tudi po njeni vsebini in ta, kot rečeno, povsem določno kaže, da ukrep po četrtem odstavku 155.a člena ZKP zajema tudi ukrep po prvem odstavku 151. člena ZKP, sicer na način, kot ga odredba dovoljuje, sploh ne bi bil uresničljiv.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-8, 54/1-11, 55, 55/4, 56. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-10, 53, 53/3, 54, 237.
transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - projektno delo
Kadar delodajalec projektno organizira določeno delo, lahko za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, je odvisno od dejanskih potreb po delu. Študijski program aplikativna kineziologija, na katerem je delala tožnica, je bil stalen del toženkine dejavnosti in je bil polno zaseden, zato ni šlo za začasen projekt. Poleg pedagoškega je tožnica opravljala delo tudi na različnih projektih, ki so v posameznih obdobjih sicer potekali z različno intenzivnostjo, a še vedno tako, da se kaže neka trajnost izvajanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, temveč je v zvezi s tožničinim delo pri toženki obstajala trajna potreba. Tožničine pogodbe o zaposlitvi, v katerih je bil kot razlog naveden priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano, so bile sklenjene v nasprotju z zakonom, saj v njih navedeni razlog ni bil eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas. Zato se šteje, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi in je
utemeljeno ugodilo tudi zahtevkoma za reparacijo in reintegracijo.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika
ZKP daje tako obtožencu kot postavljenemu zagovorniku po uradni dolžnosti pravico, da zahtevata razrešitev zagovornika. Pri tem so upravičeni razlogi lahko pravne narave ali pa dejanske narave, med katerimi so poleg bolezni, preobremenjenosti z drugimi zadevami, tudi nesoglasja oziroma konflikti med obtožencem in zagovornikom. Razrešitev zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, je zahteval le obtoženec sam, sedaj v pritožbi pa tudi zagovornik poudarja, da je njuno sodelovanje onemogočeno zaradi povsem porušenega medsebojnega zaupanja. Kadar zagovornik sam izpostavlja in zahteva svojo razrešitev, je težko pričakovati, da se bo maksimalno angažiral pri obtoženčevi obrambi.
obveznost plačila - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Ker tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, posledično ni moglo priti do situacije, da bi ji bila izraba prepovedana ali onemogočena. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust pravilno zavrnilo.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
V zvezi s kršitvijo navodil zdravnika je Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru že zavzelo stališče, da se delavec v primeru kršenja splošnih navodil osebnega zdravnika ne more uspešno sklicevati na odsotnost izrecnih prepovedi (odobritev), zlasti še, če je sam z zamolčanjem pomembnih dejstev, za katere je vedel in bi jih moral zdravniku sporočiti, povzročil odsotnost prepovedi oziroma odobritve. V času bolniškega staleža je namreč treba izhajati iz predpostavke, da je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena.
Tudi če tožnik spornega dne ne bi igral nogometa in bi izven igrišča le izvajal vaje, ki mu jih je priporočal fizioterapevt, se mora sodišče prve stopnje opredeliti tudi do očitkov tožene stranke, da je po nogometu tožnik več kot uro sedel v gostilni in da se je kasneje v poznih večernih urah vračal domov s kolesom. Navedeno vsekakor ni bilo v navodilih zdravnika. Četudi zdravnik, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje, tožniku ne bi dal jasnih navodil, da ne sme kolesariti in da ne sme sedeti v gostilni, pa ni mogoče zaključiti, da je vse dovoljeno, kar tožniku ni bilo izrecno prepovedano.
zavrženje tožbe – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Rok 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravic, se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.
Tožena stranka je tožnici šele dne 10. 7. 2015 vročila odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju (za katero tožnica trdi, da gre za pogodbo o zaposlitvi), zato je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe od 11. 7. 2015 dalje ter je tožba pravočasna.
zavrženje tožbe – sodno varstvo – gasilec – pravica do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem – pravica do dodatnega pokojninskega zavarovanja
Pri vključitvi tožnika (gasilca) v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi bilo skladno s 4. odst. 200. čl. ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela
Tožnik od določenega dne dalje ni več prihajal na delo in svojega izostanka več kot pet delovnih dni ni opravičil. Odsotnost delavca z dela, če za to nima opravičenega razloga, pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca in sicer opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ureditev meje - udeleženci postopka - nujni sosporniki - materialno procesno vodstvo
Ker se sodna odločba, ki jo sodišče izda v postopku določanja meje, nanaša neposredno na vse solastnike in morajo biti zato v postopku udeleženi, je procesna situacija prvostopenjskemu sodišču narekovala, da v okviru materialnega procesnega vodstva predlagateljico pozove, naj predlog oblikuje v skladu s 132. členom ZNP, ki določa, da mora predlog za ureditev meje vsebovati med drugim tudi ime in priimek ter prebivališče lastnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086164
KZ-1 člen 186, 186/5. ZKP člen 148, 148/9, 220.
odvzem predmetov v fazi po obtožbi
Zmotno je stališče pritožnika, da policisti v fazi postopka, ko je obtožnica že pravnomočna, ne bi smeli zaseči jadrnice na podlagi 220. člena ZKP. V konkretnem primeru je policija jadrnico zasegla že po pravnomočnosti obtožnice, saj jo je formalni lastnik šele takrat s kontejnerskim prevozom pripeljal v Marino. Policija je v zvezi s tem zasegom izdala poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe na podlagi devetega odstavka 148. člena ZKP. Kadar policija že po vložitvi kazenske ovadbe izve za nova dejstva, dokaze ali sledove kaznivih dejanj, mora zbrati vsa potrebna obvestila in o tem poslati državnemu tožilstvu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. Policija je torej postopala povsem pravilno in skladno z določbami devetega odstavka 148. člena ZKP, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da policija jadrnice v tej fazi postopka ne bi smela zaseči.
Predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku ali ki se morajo vzeti, se res praviloma zasegajo v predhodnem kazenskem postopku, lahko pa tudi kasneje. Gre za posebno preiskovalno dejanje, po katerem se predmeti začasno vzamejo, dokončno pa se o njih odloči v sodbi. V kazenskem zakonu je v posebnem delu navedenih več kaznivih dejanj, pri katerih je odvzem predmetov obvezen. To velja tudi za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, saj je v petem odstavku 186. člena KZ-1B med drugim navedeno, da se odvzamejo tudi prevozna sredstva, uporabljena za prevoz in hrambo drog, če imajo za to posebej prirejen prostor ali če je njihov lastnik vedel ali bi bil mogel vedeti, da bodo uporabljena za tak namen. V konkretnem primeru je podan utemeljen sum, da je bila zasežena jadrnica uporabljena za prevoz kokaina, kar je opisano v točki VII. obtožnice. Prevozno sredstvo se torej sme vzeti ne le, če ima posebej prirejen prostor za prevoz prepovedane droge, temveč tudi v primeru, če je lastnik vedel ali bi glede na vse okoliščine zadeve, mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen. Na ta način se zagotavlja sorazmernost pri posegu v lastninsko pravico druge osebe na prevoznem sredstvu, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer do neke mere pravilno ugotovilo, da izpodbijanje veljavnosti oporoke zahteva postavitev oblikovalnega in ne ugotovitvenega zahtevka, a se pred tem spustilo v obravnavanje zadeve. Glede na izrecno vsebino napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Škofji Loki, bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo moralo opraviti materialno procesno vodstvo.
Res je tožeča stranka predlagala navedeni dokaz šele s pripravljalno vlogo z 22. 5. 2015, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa sta tožnici v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP pojasnili, zakaj tega nista mogli storiti prej. Trdili sta, da sta se seznanili z zdravstveno dokumentacijo oporočitelja in zapisi osebne zdravnice v kartonu oporočitelja šele po prejemu izvedenskega mnenja, saj sta pred tem neuspešno poskušali pridobiti zdravstveno dokumentacijo.
Novejša teorija in praksa Vrhovnega sodišča RS je odstopila od dokaznega standarda prepričanja ali standarda onkraj razumnega dvoma v skladu z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, še zlasti v primerih, ko se stranka znajde v dokazni stiski.