DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016212
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 8. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 165. ZPP člen 311..
plačilo odškodnine - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odreditev nedopustnega dela - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri tožencu zaposlen kot voznik tovornega vozila, od toženca v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kazenskega postopka in pripora v Nemčiji. Nemška carina je namreč določenega dne pri ugotavljanju porekla goriva ugotovila, da tožnik ni prevažal dizelskega goriva, temveč tekočino rust cleaner, pri čemer je šlo za večmilijonsko utajo davkov. Zoper več oseb, tudi tožnika, je bila zato vložena obtožnica. Tožnik je bil spoznan za krivega 30 dejanj pomoči pri davčni utaji in obsojen na pogojno zaporno kazen 12 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Tekom kazenskega postopka pa je bil priprt 5 mesecev in 13 dni. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku naložil opravljanje nedopustnega dela. Tožniku je v okviru zaposlitve odredil delo prevoza tovora, v zvezi s katerim niso bili spoštovani davčni predpisi. Toženec se je zavedal, da tožniku odreja nedopustno delo (da opravlja prevoze tekočine, ki ni dizelsko gorivo in da gre za utajo davkov) in prav zaradi opravljanja tega nedopustnega dela je bil zoper tožnika sprožen kazenski postopek, ki je tožniku povzročil materialno škodo, v okviru kazenskega postopka pa je bil tožnik več mesecev tudi priprt, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Zato je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi kazenskega postopka in premoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi delnega plačila računa okrožnega državnega tožilstva v Nemčiji. Utemeljeno pa tožnik vtožuje tudi povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu, zaradi okrnitve svobode ter zaradi okrnitve osebnostne pravice.
Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije člen 43.
jubilejna nagrada – podjetniška kolektivna pogodba
Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke v 126. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe v višini 60 % povprečne mesečne plače RS za pretekle 3 mesece. Ne gre za isti jubilej pri jubilejni nagradi za 20 let (pri kateremkoli delodajalcu skupno) in za jubilej 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Zato ni bistveno, da je tožnik pri toženi stranki na podlagi takrat veljavne podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke prejel jubilejno nagrado v skladu s takrat veljavnim 82. členom, ki je določal jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 75 % povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu RS za pretekli mesec. Tožnik ne uveljavlja že uveljavljene pravice, temveč zahteva izplačilo iz naslova novo pridobljene pravice, ki je definirana v novi podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke, in sicer 20 let neprekinjene delovne dobe brez dokupa, dosežene pri toženi stranki.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7. ZDR-1 člen 6, 7, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodninska odgovornost delodajalca – mobing – trpinčenje na delovnem mestu – prepoved diskriminacije – neizrabljen letni dopust
Trpinčenje ni samo žaljenje in grdo obnašanje, ampak tudi izključevanje, ignoriranje, osamitev in prav to tožnik zatrjuje. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje. Bistveno je torej, da sodišče ne sme presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, da ne more predstavljati trpinčenja, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Presoje vseh ravnanj, ki jih tožnik navaja, kot celote, sodišče prve stopnje ni opravilo.
Nadomestilo za neizrabljen letni dopust je sicer neke vrste odškodnina, vendar pa pritožba neutemeljeno meni, da je potrebno ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti, s tem, ko se zavzema zato, da je mogoče tožniku očitati, da mu dopust ni bil odobren. Bistveno je, da tožnik pripadajočega letnega dopusta ni mogel izrabiti brez svoje krivde. Količina dela, ki jo je opravljal mu je onemogočala izrabo dopusta. Pogodba o zaposlitvi mu je prenehala zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar je bil v okoliščinah tega primera nepredvidljiv vzrok za neizrabo dopusta. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom v sklepu (s katerim je sodnemu izvedencu za izvedensko mnenje priznalo nagrado), v 3. točki obrazložitve, za besedilom „nad 200 do 500 strani“, dodalo besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“ ter obenem sklenilo, da v ostalem ostane sklep nespremenjen. Predsednik senata lahko po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP popravi le očitne pomote in ne sme dodajati izpuščenega besedila. Vendar samo dodano besedilo (zaradi pravilnega izračuna skupnega zneska navedenega v izreku in še v obrazložitvi) v popravnem sklepu v konkretnem primeru ne predstavlja take kršitve, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti, saj iz popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve le dodalo izpuščeno besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“, ob upoštevanju, da je izvedenec stroške za to storitev v takšni višini priglasil. V konkretnem primeru tudi ne gre za drugačno odločitev kot je v izreku in v obrazložitvi.
Tožeča stranka je dolžnost prijaviti svojo terjatev po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru izpolnila. Pri tem je iz njene prijave terjatve celo razbrati, da terjatev uveljavlja pogojno, sicer z navedbo razveznega pogoja, s čemer je po presoji sodišča druge stopnje v celoti zadostila zakonskim pogojem iz 296. člena ZFPPIPP, zaradi česar, tudi če bi šteli, da bi zaradi učinkov razveze pogodbe terjatev pridobila šele 24. 9. 2013, tožeča stranka ne bi bila dolžna ponovno prijaviti svoje terjatve. To še posebej ne ob dejstvu, da je v času, ko je prišlo do razveze pogodbe, že tekel obravnavani postopek, v katerem tožeča stranka nasproti toženi stranki uveljavlja zahtevek, da obstoji njena terjatev, ki jo je v stečajni postopek pravočasno prijavila.
brezposelnost – izbris iz evidence – vabilo na zaposlitveni razgovor
Tožnik se kljub vabilu zavoda ni udeležil zaposlitvenega razgovora. To je bil dolžan storiti skladno z zaposlitvenim načrtom, zato se je tožena stranka utemeljeno odločila, da se tožnik preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb.
Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V predmetnem postopku je šlo za spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožniku ni mogoče očitati, da je zlorabil svoje procesne pravice. Ker ni podan razlog iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, zaradi katerega bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.
zavrženje tožbe – sodno varstvo – gasilec – pravica do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem – pravica do dodatnega pokojninskega zavarovanja
Pri vključitvi tožnika (gasilca) v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi bilo skladno s 4. odst. 200. čl. ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086164
KZ-1 člen 186, 186/5. ZKP člen 148, 148/9, 220.
odvzem predmetov v fazi po obtožbi
Zmotno je stališče pritožnika, da policisti v fazi postopka, ko je obtožnica že pravnomočna, ne bi smeli zaseči jadrnice na podlagi 220. člena ZKP. V konkretnem primeru je policija jadrnico zasegla že po pravnomočnosti obtožnice, saj jo je formalni lastnik šele takrat s kontejnerskim prevozom pripeljal v Marino. Policija je v zvezi s tem zasegom izdala poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe na podlagi devetega odstavka 148. člena ZKP. Kadar policija že po vložitvi kazenske ovadbe izve za nova dejstva, dokaze ali sledove kaznivih dejanj, mora zbrati vsa potrebna obvestila in o tem poslati državnemu tožilstvu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. Policija je torej postopala povsem pravilno in skladno z določbami devetega odstavka 148. člena ZKP, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da policija jadrnice v tej fazi postopka ne bi smela zaseči.
Predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku ali ki se morajo vzeti, se res praviloma zasegajo v predhodnem kazenskem postopku, lahko pa tudi kasneje. Gre za posebno preiskovalno dejanje, po katerem se predmeti začasno vzamejo, dokončno pa se o njih odloči v sodbi. V kazenskem zakonu je v posebnem delu navedenih več kaznivih dejanj, pri katerih je odvzem predmetov obvezen. To velja tudi za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, saj je v petem odstavku 186. člena KZ-1B med drugim navedeno, da se odvzamejo tudi prevozna sredstva, uporabljena za prevoz in hrambo drog, če imajo za to posebej prirejen prostor ali če je njihov lastnik vedel ali bi bil mogel vedeti, da bodo uporabljena za tak namen. V konkretnem primeru je podan utemeljen sum, da je bila zasežena jadrnica uporabljena za prevoz kokaina, kar je opisano v točki VII. obtožnice. Prevozno sredstvo se torej sme vzeti ne le, če ima posebej prirejen prostor za prevoz prepovedane droge, temveč tudi v primeru, če je lastnik vedel ali bi glede na vse okoliščine zadeve, mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen. Na ta način se zagotavlja sorazmernost pri posegu v lastninsko pravico druge osebe na prevoznem sredstvu, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno.
V izreku izpodbijane sodbe je kot čas storitve navedeno časovno obdobje med 3. 8. 1999 ter 31. 12. 2000. Upoštevajoč 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šesti odstavek 112. člena KZ ter dejstvo, da od storitve očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ (ki je bilo kazenskopravno procesuirano v juniju 2007 z izdajo sklepa o preiskav) do odločanja v pritožbenem postopku še ni poteklo obdobje dvajsetih let (šesti odstavek 112. člena KZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje. Zmotno je stališče pritožnika, da je vprašanje zastaranja "vezano" na čas storitve predhodnega kaznivega dejanja.
Glede na pritožbeno grajo, da izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanja izvora, ni opisano, sodišče druge stopnje izpostavlja, da sta v izreku izpodbijane sodbe opisani dve tipični operaciji pranja denarja. In sicer gre za pošiljanje denarja preko plačilnega sistema W., ki je v tovrstnih kriminalnih dejavnostih pogosto uporabljen za prenos umazanega denarja in nakazovanja v manjših zneskih z namenom prikrivanja transakcij, ter za prenašanje denarja čez državno mejo s pomočjo kurirjev.
Za ugotovitev obstoja predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja in ki po pravni teoriji lahko predstavlja katerokoli kaznivo dejanje iz kazenskega zakonika, sicer ni potrebno, da bi bil znan in procesuiran njegov storilec, temveč zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve. Le-ta so v obravnavani zadevi v zadostni meri pojasnjena in konkretizirana.
Stranska kazen se ob pogojni obsodbi izreka na poseben način, in sicer tako, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni. Ker je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ne da bi jo pred tem določilo v okviru pogojne obsodbe, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP.
Tožnik je delal preko polnega delovnega časa. Za to delo ni prejel plačila, zato mu je tožena stranka dolžna izplačati vtoževane mesečne zneske iz naslova nadurnega dela.
ZPIZ-1 člen 4, 94, 94/3, 94/3-3, 102, 103. ZDR-1 člen 13, 89, 89/1, 89/1-3, 116, 116/1. OZ člen 18, 18/1.
nadomestilo za invalidnost – invalid III. kategorije – prenehanje pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – poslovni razlog
Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.
obveznost plačila - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Ker tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, posledično ni moglo priti do situacije, da bi ji bila izraba prepovedana ali onemogočena. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust pravilno zavrnilo.
neposredno plačilo podizvajalca od naročnika javnega naročila - nenominirani podizvajalec - pogoji za neposredno plačilo - obstoj terjatve izvajalca do naročnika - koneksnost terjatev
Za koneksnost terjatev gre, ko se obstoječa in zapadla terjatev podizvajalca do izvajalca in obstoječa in dospela terjatev izvajalca do naročnika nanašata na ista dela. V konkretnem primeru mora podizvajalec dokazati, da mu izvajalec dolguje plačilo za dela v zvezi s slikopleskarskimi in fasaderskimi deli, ter da naročnik dolguje izvajalcu plačilo za prav ta dela (torej da naročnik teh del še ni plačal izvajalcu). Podizvajalec namreč ni upravičen do poplačila iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu za katerokoli delo, na primer delo, ki ga je opravil izvajalec sam, brez podizvajalcev ali delo, ki ga je opravil kak drug podizvajalec in podobno.
zavrženje tožbe – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Rok 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravic, se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.
Tožena stranka je tožnici šele dne 10. 7. 2015 vročila odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju (za katero tožnica trdi, da gre za pogodbo o zaposlitvi), zato je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe od 11. 7. 2015 dalje ter je tožba pravočasna.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika
ZKP daje tako obtožencu kot postavljenemu zagovorniku po uradni dolžnosti pravico, da zahtevata razrešitev zagovornika. Pri tem so upravičeni razlogi lahko pravne narave ali pa dejanske narave, med katerimi so poleg bolezni, preobremenjenosti z drugimi zadevami, tudi nesoglasja oziroma konflikti med obtožencem in zagovornikom. Razrešitev zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, je zahteval le obtoženec sam, sedaj v pritožbi pa tudi zagovornik poudarja, da je njuno sodelovanje onemogočeno zaradi povsem porušenega medsebojnega zaupanja. Kadar zagovornik sam izpostavlja in zahteva svojo razrešitev, je težko pričakovati, da se bo maksimalno angažiral pri obtoženčevi obrambi.
vročanje - obvestilo - vročitev s fikcijo - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - register upravnikov
Višje sodišče dopušča možnost, da se tudi pri vročanju sodnih pisanj pojavijo nepravilnosti. Vendar domneve o resničnosti vsebine javne listine ni mogoče izpodbijati le z golimi dejanskimi navedbami. V dokaz svojih trditev o nepravilnostih pri vročanju tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza.
Datum vpisa v register upravnikov (in tudi datum izbrisa iz tega registra), na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva.
Odločitev, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo počakalo na zaključek postopka, v katerem se to vprašanje meritorno rešuje, je v dispoziciji sodišča, kar pa ne pomeni, da svoje odločitve ni dolžno utemeljiti. Sodišče se mora pri odločanju o tem, ali bo predhodno vprašanje rešilo samo, ali pa bo postopek prekinilo, ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitvi postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
starostna pokojnina – dokupljena doba – služenje vojaškega roka
V zvezi z dokupljeno pokojninsko dobo je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se takšna doba vrednoti po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za dokup oz. plačila prispevka. Ker je tožnik prispevke za dokupljenih 5 let, 5 mesecev in 23 dni plačal v mesecu februarju 2013, je tožena stranka dokupljeno obdobje pravilno vrednotila po določbah ZPIZ-1.
Obdobje študija in služenja vojaškega roka samo po sebi ni del zavarovalnega obdobja, temveč to postane šele na način in po postopku ter ob pogoju plačila prispevkov. Zato se dokupljeno obdobje vrednoti in všteva šele s plačilom prispevkom, saj se pridobi pravica do vštetja zavarovalne dobe šele od trenutka plačila prispevkov dalje. Šele s tem trenutkom je nastala dokupljena zavarovalna doba in nič prej. Vrednotiti zavarovalno dobo po predpisih, ki so veljali v času študija oziroma služenja vojaškega roka, bi pomenilo, da se upošteva zavarovalna doba po takrat veljavnih predpisih, po takrat veljavnih predpisih pa navedena obdobja niso bila zavarovalna doba, temveč je dokupljeno obdobje postalo zavarovalna doba šele z dnem plačila prispevkov.
izvršilni stroški - stroški cenilca - brezplačna pravna pomoč - povrnitev v dobro proračuna RS
Stroški s strani sodišča angažiranih sodnih izvedencev oziroma cenilcev so stroški postopka.
- Stroški za cenilca, zaradi upnici odobrene brezplačne pravne pomoči, izplačani iz proračuna Republike Slovenije, zato je terjatev za njihovo povrnitev že na podlagi zakona prešla na Republiko Slovenijo (46. člen ZBPP).