FINANČNO POSLOVANJE - STEČAJNO PRAVO - STATUSNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK0006894
ZGD-1 člen 281, 281/1, 281/2, 281/3, 282, 282/1, 282/2. ZFPPIPP člen 11, 11/3, 11/4, 14, 14/1, 14/2, 14/3, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 42, 43. ZPP člen 112, 212.
izpodbojna dejanja – insolventnost - odškodninska odgovornost nadzornega sveta
Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).
obveznost plačila - dnevnice - pobot - voznik - mednarodni promet
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo akontacijo za kritje stroškov kot terjatev tožene stranke do delavca, češ, da je šlo le za vnaprejšnje plačilo dnevnic. Že v postopku na prvi stopnji je navajala, da je tožnik pred vsako potjo prejel akontacijo za stroške, ki jih je imel v zvezi s prevozi (cestnine, vinjete, parkirnine, gorivo) ter da se je presežek akontacije nad dejanskimi stroški, ki pa so bili vedno nižji, poračunal na račun dnevnic. V postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni trdila, da je bila akontacija dana tožniku kot vnaprejšnje plačilo dnevnic, tj. stroškov prehrane tožnika na službenem potovanju, ampak z namenom kritja navedenih stroškov prevoza. Presežek akontacije nad dejanskimi stroški prevoza tako ni predstavljal delne izpolnitve tožnikove terjatve za plačilo dnevnic, ampak bi ta znesek tožena stranka od tožnika lahko zahtevala nazaj. Ker gre za terjatev tožene stranke do tožnika (za vračilo presežka akontacije), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka za pobot te svoje terjatve s tožnikovo terjatvijo za plačilo dnevnic potrebovala pisno soglasje tožnika. Ker ga ni imela, izvedeni pobot ni bil zakonit, zato je sodišče tožniku utemeljeno priznalo plačilo dnevnic tudi v delu, ki ga zaradi nevrnjene akontacije stroškov prevoza ni dobil plačanega. Ker tožena stranka ni imela tožnikovega pisnega soglasja, ni bil zakonit niti pobot drugih terjatev tožene stranke (iz naslova plačila GSM storitev, izpita iz temeljne kvalifikacije, delovnega dovoljenja, bivalne vize, voznikove kartice in stroškov hitre pošte). Zato je tožbeni zahtevek iz naslova plačil dnevnic utemeljen.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
starostna pokojnina – dokupljena doba – služenje vojaškega roka
V zvezi z dokupljeno pokojninsko dobo je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se takšna doba vrednoti po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za dokup oz. plačila prispevka. Ker je tožnik prispevke za dokupljenih 5 let, 5 mesecev in 23 dni plačal v mesecu februarju 2013, je tožena stranka dokupljeno obdobje pravilno vrednotila po določbah ZPIZ-1.
Obdobje študija in služenja vojaškega roka samo po sebi ni del zavarovalnega obdobja, temveč to postane šele na način in po postopku ter ob pogoju plačila prispevkov. Zato se dokupljeno obdobje vrednoti in všteva šele s plačilom prispevkom, saj se pridobi pravica do vštetja zavarovalne dobe šele od trenutka plačila prispevkov dalje. Šele s tem trenutkom je nastala dokupljena zavarovalna doba in nič prej. Vrednotiti zavarovalno dobo po predpisih, ki so veljali v času študija oziroma služenja vojaškega roka, bi pomenilo, da se upošteva zavarovalna doba po takrat veljavnih predpisih, po takrat veljavnih predpisih pa navedena obdobja niso bila zavarovalna doba, temveč je dokupljeno obdobje postalo zavarovalna doba šele z dnem plačila prispevkov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086164
KZ-1 člen 186, 186/5. ZKP člen 148, 148/9, 220.
odvzem predmetov v fazi po obtožbi
Zmotno je stališče pritožnika, da policisti v fazi postopka, ko je obtožnica že pravnomočna, ne bi smeli zaseči jadrnice na podlagi 220. člena ZKP. V konkretnem primeru je policija jadrnico zasegla že po pravnomočnosti obtožnice, saj jo je formalni lastnik šele takrat s kontejnerskim prevozom pripeljal v Marino. Policija je v zvezi s tem zasegom izdala poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe na podlagi devetega odstavka 148. člena ZKP. Kadar policija že po vložitvi kazenske ovadbe izve za nova dejstva, dokaze ali sledove kaznivih dejanj, mora zbrati vsa potrebna obvestila in o tem poslati državnemu tožilstvu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. Policija je torej postopala povsem pravilno in skladno z določbami devetega odstavka 148. člena ZKP, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da policija jadrnice v tej fazi postopka ne bi smela zaseči.
Predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku ali ki se morajo vzeti, se res praviloma zasegajo v predhodnem kazenskem postopku, lahko pa tudi kasneje. Gre za posebno preiskovalno dejanje, po katerem se predmeti začasno vzamejo, dokončno pa se o njih odloči v sodbi. V kazenskem zakonu je v posebnem delu navedenih več kaznivih dejanj, pri katerih je odvzem predmetov obvezen. To velja tudi za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, saj je v petem odstavku 186. člena KZ-1B med drugim navedeno, da se odvzamejo tudi prevozna sredstva, uporabljena za prevoz in hrambo drog, če imajo za to posebej prirejen prostor ali če je njihov lastnik vedel ali bi bil mogel vedeti, da bodo uporabljena za tak namen. V konkretnem primeru je podan utemeljen sum, da je bila zasežena jadrnica uporabljena za prevoz kokaina, kar je opisano v točki VII. obtožnice. Prevozno sredstvo se torej sme vzeti ne le, če ima posebej prirejen prostor za prevoz prepovedane droge, temveč tudi v primeru, če je lastnik vedel ali bi glede na vse okoliščine zadeve, mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen. Na ta način se zagotavlja sorazmernost pri posegu v lastninsko pravico druge osebe na prevoznem sredstvu, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno.
ureditev meje - udeleženci postopka - nujni sosporniki - materialno procesno vodstvo
Ker se sodna odločba, ki jo sodišče izda v postopku določanja meje, nanaša neposredno na vse solastnike in morajo biti zato v postopku udeleženi, je procesna situacija prvostopenjskemu sodišču narekovala, da v okviru materialnega procesnega vodstva predlagateljico pozove, naj predlog oblikuje v skladu s 132. členom ZNP, ki določa, da mora predlog za ureditev meje vsebovati med drugim tudi ime in priimek ter prebivališče lastnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna.
Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom v sklepu (s katerim je sodnemu izvedencu za izvedensko mnenje priznalo nagrado), v 3. točki obrazložitve, za besedilom „nad 200 do 500 strani“, dodalo besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“ ter obenem sklenilo, da v ostalem ostane sklep nespremenjen. Predsednik senata lahko po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP popravi le očitne pomote in ne sme dodajati izpuščenega besedila. Vendar samo dodano besedilo (zaradi pravilnega izračuna skupnega zneska navedenega v izreku in še v obrazložitvi) v popravnem sklepu v konkretnem primeru ne predstavlja take kršitve, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti, saj iz popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve le dodalo izpuščeno besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“, ob upoštevanju, da je izvedenec stroške za to storitev v takšni višini priglasil. V konkretnem primeru tudi ne gre za drugačno odločitev kot je v izreku in v obrazložitvi.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-8, 54/1-11, 55, 55/4, 56. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-10, 53, 53/3, 54, 237.
transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - projektno delo
Kadar delodajalec projektno organizira določeno delo, lahko za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, je odvisno od dejanskih potreb po delu. Študijski program aplikativna kineziologija, na katerem je delala tožnica, je bil stalen del toženkine dejavnosti in je bil polno zaseden, zato ni šlo za začasen projekt. Poleg pedagoškega je tožnica opravljala delo tudi na različnih projektih, ki so v posameznih obdobjih sicer potekali z različno intenzivnostjo, a še vedno tako, da se kaže neka trajnost izvajanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, temveč je v zvezi s tožničinim delo pri toženki obstajala trajna potreba. Tožničine pogodbe o zaposlitvi, v katerih je bil kot razlog naveden priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano, so bile sklenjene v nasprotju z zakonom, saj v njih navedeni razlog ni bil eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas. Zato se šteje, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi in je
utemeljeno ugodilo tudi zahtevkoma za reparacijo in reintegracijo.
Invalidnost – datum priznanja pravice – pravica do premestitve na drugo delo
Do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu definicije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2, enaka definicija pa je bila določena v prej veljavnem 60. členu ZPIZ-1, je pri tožnici prišlo 6. 5. 2008. Zato ne glede na to, da izvedenec sprememb v zdravstvenem stanju v smislu poslabšanja v obdobju 5 let (od leta 2008 do 29. 10. 2013) ni ugotovil, to ne pomeni, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma do nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru tožnica, ker je bil prejšnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost ni podana, že pravnomočno zaključen, le pravic iz invalidskega zavarovanja ne more pridobiti že od 6. 5. 2008, temveč od 1. naslednjega dne po pravnomočno zaključenem postopku. To pa je od 13. 10. 2008 in ne od 13. 9. 2008 dalje.
Na podlagi predložene dokumentacije in opravljenega osebnega pregleda na invalidski komisiji I. stopnje, pri tožniku invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni mogoče ugotoviti, in sicer zaradi potrebe po nadaljnjem zdravljenju ali ukrepih medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, posledično pa tudi na eventualni obstoj katere izmed kategorij invalidnosti, določenih v drugem odstavku 63. člena ZPIZ-2.
vročanje - obvestilo - vročitev s fikcijo - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - register upravnikov
Višje sodišče dopušča možnost, da se tudi pri vročanju sodnih pisanj pojavijo nepravilnosti. Vendar domneve o resničnosti vsebine javne listine ni mogoče izpodbijati le z golimi dejanskimi navedbami. V dokaz svojih trditev o nepravilnostih pri vročanju tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza.
Datum vpisa v register upravnikov (in tudi datum izbrisa iz tega registra), na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
V zvezi s kršitvijo navodil zdravnika je Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru že zavzelo stališče, da se delavec v primeru kršenja splošnih navodil osebnega zdravnika ne more uspešno sklicevati na odsotnost izrecnih prepovedi (odobritev), zlasti še, če je sam z zamolčanjem pomembnih dejstev, za katere je vedel in bi jih moral zdravniku sporočiti, povzročil odsotnost prepovedi oziroma odobritve. V času bolniškega staleža je namreč treba izhajati iz predpostavke, da je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena.
Tudi če tožnik spornega dne ne bi igral nogometa in bi izven igrišča le izvajal vaje, ki mu jih je priporočal fizioterapevt, se mora sodišče prve stopnje opredeliti tudi do očitkov tožene stranke, da je po nogometu tožnik več kot uro sedel v gostilni in da se je kasneje v poznih večernih urah vračal domov s kolesom. Navedeno vsekakor ni bilo v navodilih zdravnika. Četudi zdravnik, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje, tožniku ne bi dal jasnih navodil, da ne sme kolesariti in da ne sme sedeti v gostilni, pa ni mogoče zaključiti, da je vse dovoljeno, kar tožniku ni bilo izrecno prepovedano.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – alkoholiziranost na delovnem mestu -
Tožena stranka (delodajalec) ni bila dolžna sprejeti pravilnika, s katerim bi natančno določila postopek ugotavljanja alkoholiziranosti delavcev z alkotestom, vendar v kolikor delodajalec takšen pravilnik sprejme in določi pravila, se je teh pravil dolžan držati.
Tožniku ni bilo dokazano, da je spornega dne prišel na delo v alkoholiziranem stanju in torej ni dokazano, da je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.
V primeru, ko sodno varstvo pred delovnim sodiščem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni bilo uveljavljano, razloge za prenehanje delovnega razmerja presoja socialno sodišče kot predhodno vprašanje. Tožnik je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbijal v delovnem sporu, vendar je bila tožba zavržena, zato do pravnomočne odločitve v zvezi z zakonitostjo oziroma nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. V socialnem sporu v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca. Ob presoji, ali so podani razlogi za priznanje pravice do denarnega nadomestila, oziroma, ali je podan odklonitveni razlog za priznanje te pravice, pa je mogoče, ob ustrezni trditveni podlagi, tudi ugotavljanje razlogov za prenehanje delovnega razmerja oziroma tega, ali je prenehalo po volji ali krivdi zavarovanca.
javni uslužbenci - disciplinski postopek - oseba, pristojna za uvedbo disciplinskega postopka - lažja disciplinska kršitev - predlog za uvedbo disciplinskega postopka - zastaranje uvedbe disciplinskega postopka - policist
Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka je urejeno v prvem odstavku 128. člena ZJU, ki določa, da za lažjo kršitev uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede zastaranja je pomembno vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določilih prvega odstavka 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Tako je potrebno določila 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik (v konkretnem primeru je to generalni direktor policije).
obveznost plačila - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Ker tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, posledično ni moglo priti do situacije, da bi ji bila izraba prepovedana ali onemogočena. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust pravilno zavrnilo.
Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V predmetnem postopku je šlo za spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožniku ni mogoče očitati, da je zlorabil svoje procesne pravice. Ker ni podan razlog iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, zaradi katerega bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.
Odločitev, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo počakalo na zaključek postopka, v katerem se to vprašanje meritorno rešuje, je v dispoziciji sodišča, kar pa ne pomeni, da svoje odločitve ni dolžno utemeljiti. Sodišče se mora pri odločanju o tem, ali bo predhodno vprašanje rešilo samo, ali pa bo postopek prekinilo, ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitvi postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
neposredno plačilo podizvajalca od naročnika javnega naročila - nenominirani podizvajalec - pogoji za neposredno plačilo - obstoj terjatve izvajalca do naročnika - koneksnost terjatev
Za koneksnost terjatev gre, ko se obstoječa in zapadla terjatev podizvajalca do izvajalca in obstoječa in dospela terjatev izvajalca do naročnika nanašata na ista dela. V konkretnem primeru mora podizvajalec dokazati, da mu izvajalec dolguje plačilo za dela v zvezi s slikopleskarskimi in fasaderskimi deli, ter da naročnik dolguje izvajalcu plačilo za prav ta dela (torej da naročnik teh del še ni plačal izvajalcu). Podizvajalec namreč ni upravičen do poplačila iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu za katerokoli delo, na primer delo, ki ga je opravil izvajalec sam, brez podizvajalcev ali delo, ki ga je opravil kak drug podizvajalec in podobno.
zavrženje tožbe – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Rok 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravic, se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.
Tožena stranka je tožnici šele dne 10. 7. 2015 vročila odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju (za katero tožnica trdi, da gre za pogodbo o zaposlitvi), zato je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe od 11. 7. 2015 dalje ter je tožba pravočasna.