STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084524
OZ člen 9. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti – upravnik – plačilo hišniških storitev – stroški sanacije strehe in fasade
Glede plačila stroškov tekočega vzdrževanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero so toženka in ostali etažni lastniki priznali obstoj in višino dolga do tožnice za plačilo sanacije fasade in strehe, pri čemer so se hkrati zavezali dolg poravnati tožnici obročno, in sicer toženka v 12-tih mesečnih obrokih po 53,61 EUR. Pogodba je veljavna, pogodbena določila so jasna in nedvoumna ter toženko zavezujejo.
Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Predlog tožeče stranke je tožeča stranka vložila sama in ne odvetnik, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Zakoniti zastopnik tožeče stranke (pravne osebe) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uspešno opravljati procesnih dejanj v smislu tretjega odstavka 86. člena ZPP.
povračila stroškov v zvezi z delom – prevoz na delo in z dela – kilometrina – javni prevoz – regres za letni dopust
Javnega (oziroma brezplačnega) prevoza na relaciji kraja tožničinega stalnega bivališča in kraja tožničinega opravljanja dela ni bilo, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo stroške prihoda na delo in z dela v spornem obdobju v višini kilometrine.
Tožnica je svoj zahtevek za obračun ter izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust utemeljevala s četrtim odstavkom 131. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v primeru, če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, v zvezi z 161. člena ZDR-1, ki določa, da je v primeru, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, vsak delodajalec delavcu dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen v primeru, če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi glede izrabe sorazmernega dela letnega dopusta obstajal kakršenkoli dogovor med tožnico in toženo stranko oziroma tožnico in njenim prejšnjim delodajalcem, ki bi tožničino pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (in s tem pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust) uredil drugače. Zato je tožnica upravičena do sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporno leto.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK0006750
ZFPPIPP člen 20, 42, 42/1, 249. OZ člen 352, 352/1. ZIZ člen 38.
odškodnina - zapadlost terjatve v plačilo - prepoved odtujitve in obremenitve - stečaj
Določba 249. člena ZFPPIPP predpostavlja, da je terjatev stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika do začetka stečajnega postopka že nastala. V konkretnem primeru pa odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženca pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko ni mogla nastati, zato ni mogoče uporabiti določbe 249. člena ZFPPIPP.
ZFPPIPP člen 240, 240/1, 240/3-1, 240/4. ZIZ člen 46, 46/1.
začasna odredba – sklep o zavarovanju – učinek pravnega sredstva – vpis vsebine sklepa o zavarovanju v sodni register
Posamezna dejanja zavarovanja se začnejo opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju, razen če zakon za posamezna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Omenjena začasna odredba se vpiše v register. V konkretnem primeru to pomeni, da eventualno pravno sredstvo, vloženo proti sklepu o zavarovanju, ne zadrži izvršitve tega sklepa v smeri zaznambe oziroma vpisa vsebine sklepa o zavarovanju v sodnem registru.
ZP-1 člen 202.d, 202.d/1, 202.d/6, 202.d/8, 202.e, 202.e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preklic odložitve – predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program
Obveznosti, neizpolnjevanje katerih ima za posledico preklic prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja so po oceni pritožbenega sodišča (le) tiste obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih, kar izhaja iz prvega odstavka 202.d člena ZP-1. Edina obveznost, ki se nanaša na predložitev dokazila v določenem roku, kršitev katere ima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je kršitev obveznosti, ki storilcu nalaga, da sodišču dostavi dokazilo, da je izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih, kot mu je določilo sodišče v sklepu v skladu s šestim odstavkom 202.d člena ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 202.d člena ZP-1. Pri preklicu odložitve izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), treba izhajati iz pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odložitev izvršitve navedene sankcije, določenih v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, to je pogoja, da storilec v času, ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od 24 mesecev (preizkusna doba), ne stori hujšega prekrška in pogoja, da v roku, ki ga določi sodišče izpolni obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih in o tem sodišču dostavi dokazilo. Pri preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je torej logično, da se izhaja iz (kršitev) obveznosti, ki so naštete v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, med katere pa ne spada obveznost, ki se tudi sicer naloži storilcu v sklepu v skladu z osmim odstavkom 202.d člena ZP-1 (to je predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program).
Poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo se ni udeležila nobena stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo obravnavani sklep o ustavitvi postopka, potem ko je ugotovilo, da je bilo za oba naroka vabilo strankam pravilno vročeno, toda na nobenega ni pristopil nihče. Takšen izostanek obeh strank pa ima za posledico, da se šteje tožba za umaknjeno (tretji odstavek 28. člena ZDSS-1).
Po drugem odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka ali pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. S Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem je določena vsebina ter oblika obrazca, ki je drugačna od odločbe ZZZS o bolniškem staležu zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prošnje tožeče stranke za preložitev glavne obravnave.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi
Očitki tožniku pri ravnanju z odpadno embalažo, neurejenostjo skladišča, neustrezno organizacijo in vodenjem akcij pri odpravljanju pomanjkljivosti ter nezačetim izvrševanjem določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, zadostujejo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagi števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je pravočasnost, strokovnost in kvaliteta opravljanja dela potrebno ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi.
Tožnikova skupna ocena za sporno leto „nezadovoljivo“ je nepravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev ocene delovne uspešnosti tožnika za to leto utemeljen.
Sodišče prve stopnje je glede ocen, ki jih je komisija spremenila iz nezadovoljive v zadovoljive, nespretno navedlo, da te niso sporne (tožnik se je namreč zavzemal za višje ocene kot zadovoljivo, torej so zanj ocene bile sporne) in se posledično z njihovim preizkusom ni ukvarjalo. Vseeno pa tožena stranka napačno razloguje, da bi bilo potrebno v sodnem sporu preverjati, ali so bile ocene s strani komisije neutemeljeno zvišane, saj bi to predstavljalo nedopustno ravnanje v tožnikovo škodo.
Tožnik zahteva plačilo odškodnine in rente za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči, ko ga je v približno dva metra globokem jarku do prsi oziroma vratu zasula zemlja, do česar naj bi prišlo zato, ker stene jarka niso bile zavarovane, s tem da je bila prvotožena stranka njegov delodajalec in podizvajalec drugotožene stranke, ki je bila izvajalec del na spornem delovišču in je imela odškodninsko odgovornost zavarovano pri tretjetoženi stranki. Obširne tožbene navedbe se nanašajo predvsem na drugotoženo stranko, le v manjšem delu se tožbene navedbe nanašajo na prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno in objektivno odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca), čeprav delo v dva metra globokem jarku z navpičnimi stenami samo po sebi ni nevarna dejavnost, ampak je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Iz trditvene podlage v tožbi ne izhaja jasna materialno pravna posledica glede odgovornosti prvotožene stranke. Tožba ni sklepčna, saj navedbe v njej ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev temelja odškodninske obveznosti prvotožene stranke. Zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ob izdaji zamudne sodbe (še) ni bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe, sodišče pa tudi ni uporabilo zakonskih možnosti, ki jih ima v zvezi z odpravo nesklepčnosti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del delne zamudne sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odškodninska odgovornost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - konkurenčna prepoved - zastaranje
Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo odškodnine, ker naj bi bi toženec med trajanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki sodeloval z dobavitelji in kupci tožeče stranke na način, da jim je ponujal storitve bodisi sam kot fizična oseba ali preko družbe C. d. o. o., namesto da bi potencialnim kupcem ponudil storitve tožeče stranke (svojega delodajalca). Toženec naj bi z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke opravljal enako dejavnost kot tožeča stranka, opravljene storitve in dobavljeno blago pa je kupcem zaračunaval v gotovini kot fizična oseba ali z računom omenjene družbe, katere edini družbenik je toženčeva žena, sam pa je prokurist te družbe. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčevega ugovora zastaranja oziroma ugovora prepoznega uveljavljanja kršitve konkurenčne prepovedi napačno poudarilo pomen 182. člena ZDR in posledično upoštevalo zgolj splošni zastaralni rok iz 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek), namesto posebnega določila o krajšem zastaralnem roku iz 37. člena ZDR. Iz dejanskih navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu očitala še kakšna druga ravnanja, ki bi segala zunaj okvira kršene konkurenčne prepovedi. Čeprav je za presojo elementov odškodninske obveznosti delavca treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, velja za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve konkurenčne prepovedi specialna ureditev iz 37. člena ZDR. Ker je tožeča stranka za sporno dejavnost toženca izvedela najkasneje 20. 2. 2011, tožba pa je bila vložena šele 8. 6. 2011, je vtoževana terjatev zastarana. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.
PRAVO DRUŽB – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006774
OZ člen 336, 336/1, 352, 352/1.
odškodnina – zapadlost terjatve v plačilo - zastaranje
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo (izgubo tovora) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Nobenega dvoma ni (te ugotovitve sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožeča stranka za ti dve okoliščini izvedela 6.11.2009, tožbo pa je vložila šele 30.11.2012, torej po izteku triletnega zastaralnega roka. Zaradi tega v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe iz prvega odstavka 20. člena CMR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – sodna razveza – denarno nadomestilo – denarno povračilo
Iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da višino denarnega povračila določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena relativno kratko obdobje (nekaj več kot 5 let). Tožničine zmožnosti za novo zaposlitev so majhne (glede na njeno invalidnost, izobrazbo in zaposlitvene možnosti v regiji). Tožnica nima prihodkov. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala kakršnekoli pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi odklonila zato, ker ji je bila ponujena zaposlitev za neustrezno delo) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita zato, ker ni vsebovala razlogov za odpoved in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov, je tožnica glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upravičena do denarnega povračila v višini 12 mesečnih plač, izplačanih tožnici v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
umik predloga za izvršbo – ustavitev postopka – dejanski konec izvršilnega postopka – dolžnost odločiti o pravnih sredstvih – pravni interes za pritožbo
Umik predloga za izvršbo je dispozitivno dejanje upnika, na podlagi katerega sodišče ustavi postopek brez dolžnikove privolitve. ZIZ v takem primeru predpisuje ustavitev postopka in to ne glede na stanje, v katerem je v času izjave o umiku. Ustavitev postopka pa vedno ne pomeni tudi dejansko konca izvršilnega postopka. Če sodišče pred umikom predloga za izvršbo oziroma izdajo sklepa o ustavitvi postopka še ni odločilo o vloženih pravnih sredstvih strank, se ustavitev postopka lahko nanaša le na samo opravo izvršbe, ne pa tudi na fazo odločanja o pravnih sredstvih.
Ustavitev postopka je dolžniku v korist, zaradi česar že po sami naravi ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje takšne odločitve. Večje pravne varnosti od ustavitve postopka (kar v konkretnem primeru pomeni ustavitev faze oprave izvršbe) dolžnik ne more doseči in je zato iz navedenega razloga njegova pritožba nedovoljena zaradi pomanjkanja pravnega interesa.
varstveni dodatek – višina varstvenega dodatka – samska oseba
V obravnavani zadevi je sporna višina varstvenega dodatka. Sporno je, ali je tožnik poleg invalidske pokojnine, kot periodičen dohodek v višini 411,14 EUR, letnega dodatka kot občasnega neperiodičnega dohodka v višini 367,95 EUR in dohodka iz preostalega pogodbenega razmerja v višini 1,40 EUR, v juliju prejel še 150,00 EUR, kolikor je znašal tožnikov polog na banki in torej, ali gre pri tem za sredstva, ki izvirajo iz julijske pokojnine ter letnega dodatka, kot je tožnik zatrjeval tekom postopka in enako zatrjuje v pritožbi, ali pa gre za dodaten vir dohodkov iz naslova darila, kot je navajala tožena stranka. Sodišče prve stopnje dejanskega stanje v tej smeri ni v zadostni smeri raziskalo. Potem, ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju izvedlo vse dokaze in se opredelilo do zneska 150,00 EUR, bo ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in ugotovilo, v kakšni višini pripada tožniku varstveni dodatek.
nepremičnina - vpis v zemljiško knjigo - formalni preizkus
Iz vsebine sodne poravnave, ki je podlaga za vpis lastninske pravice v predmetnem postopku, izhaja, da so nasprotni udeleženci (kot toženci) in predlagatelj (kot tožnik) v njej zgolj opisno določili del par. št. 6/6, na katerem naj bi predlagatelj pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja in se dogovorili, da geometer postavi mejo po dogovorjeni liniji parcelne meje, priposestvovalni del pa naj bi dobil novo parcelno številko. Sodna poravnava torej govori o delu parc. št. 6/6 in ne vsebuje nobenega identifikatorja, zato ni izvršljiva in ne omogoča vpisa v zemljiško knjigo. Te pomanjkljivosti pa predlagatelj ni mogel odpraviti niti s predložitvijo listin o naknadni geodetski odmeri.
Tožnik, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, to je pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjuje pa pogoje za upokojitev po posebnem predpisu, to je po 87. členu Zakona o policiji v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-2, za izplačevanje 20 % starostne pokojnine izpolnjuje pogoje pod pogoji, določenimi v tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2, ne glede na to, da določba 399. člena ZPIZ-2 le postopno spreminja pogoje glede starosti in pokojninske dobe, potrebne za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem zakonu in da ta določba ni umeščena v poglavje zakona, ki se nanaša na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja.
KZ člen 35, 35/2, 51, 51/4, 244, 244/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - obarvani naklep - družba z omejeno odgovornostjo - enoosebna gospodarska družba - edini družbenik - razpolaganje s premoženjem družbe - pogojna obsodba - izrek pogojne obsodbe - stranska kazen - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo
Predmet varstva pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ je varovanje zvestobe družbi. Je pa na tem mestu potrebno izpostaviti, da je gospodarska družba, ne glede na to v kakšni obliki se pojavlja, samostojna pravna oseba, pri kateri je premoženje družbenikov v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe. Slednje, upoštevajoč pravila gospodarskega prava, nedvomno velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, pri kateri je celotni (100%) poslovni delež v lasti enega samega družbenika.
Sam izvršitveni način ter obstoj premoženjske koristi prepričljivo izkazujeta, da je obdolženi ravnal z obarvanim namenom oziroma naklepom, zato pritožniki z nasprotnim stališčem, v okviru katerega navajajo, da edini lastnik družbe s svojim ravnanjem ne more škodovati svoji lastni družbi, v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.
Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranke kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne kazenske stranske kazni izvršijo (četrti odstavek 51. člena KZ). Iz omenjene določbe izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način, in sicer na ta način, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni. Ker je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ne da bi jo pred tem določilo v okviru pogojne obsodbe, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP.
V skrajšanem postopku je izločitev dokazov (18. člen ZKP) urejena v drugem odstavku 435. člena ZKP. Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje odloča o izločitvi dokazov, je dovoljena pritožba le v primeru, če sodišče izloči dokaze, torej v primeru pozitivne odločitve.