taksne olajšave – zavrnitev predloga za odlog plačila sodne takse – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi takojšnjega plačila sodne takse – trditveno breme – načelo pravičnosti
Taksne olajšave (ki obsegajo odlog, obročno plačilo in delno ali celotno oprostitev plačila sodne takse) so izjeme od splošne ureditve, po kateri morajo stranke zato, da si zagotovijo sodno varstvo, plačati sodno takso. Do katerekoli od navedenih izjem so lahko upravičene le, če izpolnjujejo za to določene pogoje. Ti so, za pravne osebe, predpisani v četrtem odstavku 11. člena ZST-1.
V primeru, ko stranka predlaga odlog plačila sodne takse, mora sodišče presoditi, ali je premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke takšno, da ji takojšnjega plačila ne omogoča, brez da bi se pri tem ogrozilo izvajanje njene dejavnosti. Zgolj in edino to je razlog, ki omogoča odlog plačila sodne takse.
ZST-1 člen 1, 1/3. ZPP člen 112, 112/1, 112/2, 189, 189/3, 274, 274/1.
ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse - obstoj pravde - litispendenca - res iudicata - pravočasnost pritožbe - dan prejema - navadna pošta - dan oddaje vloge - priporočena pošiljka
Dan oddaje na pošto je odločilen le, če je vloga poslana priporočeno.
Vse dokler je v teku prvotni postopek o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 10. 10. 2015, ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse ni dovoljen. Ko bo o zgoraj navedenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 10. 10. 2015 pravnomočno odločeno, pa bo to predstavljalo negativno procesno predpostavko za ponovno vsebinsko presojo le-tega.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - delna oprostitev - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - postopek prisilne poravnave nad taksnim zavezancem - trditveno in dokazno breme - sklep o oprostitvi plačila sodne takse - veljavnost sklepa o oprostitvi plačila sodne takse - konkretna zadeva - mnoštvo sodnih sporov - veliko število tožb - skupni znesek sodnih taks
Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta - če bi bilo tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil.
Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, kar pomeni, da se predlog za delno oprostitev plačila sodne takse (podrejeno za oprostitev oziroma obročno plačilo) presoja samo za konkretno zadevo in upoštevaje okoliščine te zadeve, torej tudi, da znaša sodna taksa v tej zadevi 99,00 EUR. Dokaza z vpogledom v sodne evidence v smeri ugotavljanja števila sodnih postopkov, ki jih tožeča stranka še vodi, posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.
Otroka predlagatelja je kot družinskega člana po Navodilih za izpolnjevanje izjave o premoženjskem stanju, ki so del Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju, mogoče upoštevati le, če ga je predlagatelj dolžan preživljati po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053536
ZFPPIPP člen 216, 221b, 221b/4.
ugovor - vloga - presoja vloge po vsebini - pravnomočno končana poenostavljena prisilna poravnava - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka
Glede na to, da je bilo sodišču prve stopnje znano, da je bil nad dolžnikom 6. 11. 2015 začet, 24. 3. 2016 pa končan postopek poenostavljene prisilne poravnave (nenazadnje je izdalo sklep o prekinitvi izvršilnega postopka z dnem 6. 11. 2015 in sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dnem 24. 3. 2016), bi moralo vlogo dolžnika z dne 28. 4. 2016, glede na njeno vsebino, obravnavati kot pripravljalno vlogo v okviru sklepa, ki ga izvršilno sodišče izda na podlagi 216. člena v zvezi s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP.
objava odgovora na objavljeno informacijo – podajanje informacij v smislu ZDIJZ – pasivna legitimacija – presoja vsebinskih pogojev
Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) pri sporni objavi ne gre za medijsko dejavnost toženca v smislu medijskega poročanja, ampak za podajanje informacij v smislu ZDIJZ – sporna objava ni medijski članek ter uredniško ali avtorsko oblikovana vsebina, 2) toženec ni odgovorni urednik in ni pasivno legitimirana stranka, 3) niso podani vsebinski pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed. Ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.
umik tožbe – pravdni stroški – neprerekane navedbe – umik tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek
Tožeča stranka je v vlogi, s katero je tožbo umaknila, pojasnila specifične okoliščine obravnavanega primera. Navedla je, da ji je bil znesek, s katerim se je dejansko kril vtoževani dolg, nakazan s strani drugega njenega dolžnika (in ne tožene stranke). Pojasnila je tudi, da je, prav z namenom razjasnitve vprašanja, kateri dolg je s svojim plačilom pokrival, plačnika večkrat klicala, a ji ta ni bil dosegljiv. Samovoljno pa izvršenega plačila (v višini 420,00 EUR) ni mogla šteti kot plačilo dolga tožene stranke (ki je znašal 412,00 EUR). Tožena stranka se na takšne navedbe ni odzvala. V vlogi, ki je sledila umiku tožbe, je navedla le, da se z umikom strinja. Zato je v obravnavanem primeru treba šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila.
ZPP člen 191, 191/1, 191/1-2. ZST-1 člen 19. ZST-1 tarifna številka 1111.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – navadno sosporništvo – odmera sodne takse
Tožniki vsak s svojim zahtevkom zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato so navadni sosporniki. Sodna taksa se odmeri za vsakega tožnika posebej glede na vrednost njegovega zahtevka (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZST-1 in tar. št. 1111 ZST-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0072589
ZPP člen 7, 155, 155/2, 163, 163/1, 163/2, 285, 451, 452, 453. OZ člen 336, 336/1, 1017, 1017/3, 1019, 1019/1, 1025. SZ-1 člen 24, 24/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
spor majhne vrednosti – upravnik – razmerje lastnik najemnik – izvrševanje pravic najemnika – zakonito subsidiarno poroštvo – oblike poroštva – obseg porokove odgovornosti – stroški izterjave glavnega dolžnika – obratovalni stroški najemnika – ugovor zastaranja – pravočasnost ugovora zastaranja – začetek teka zastaranja – kapitalizirane zamudne obresti – trditveno in dokazno breme – prekluzija – materialno procesno vodstvo – nepravilna priglasitev stroškov – nagrada v evrih – nagrada v točkah
Tožeča stranka tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti, ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke za njihovo plačilo. Tožeča stranka bi morala pravočasno utemeljiti zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih vtožuje znotraj skupnega vtoževanega zneska 2.974,85 EUR, in v dokaz svojih navedb predložiti dokaze.
V konkretnem primeru je tožena stranka (kot lastnik) subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika. Gre za zakonito subsidiarno poroštvo. Če zakon (SZ-1) določa poroštveno obveznost, pa le-te podrobneje ne določa, se uporabljajo pravila OZ o poroštvu. Za zakonito poroštvo se torej smiselno uporabljajo pravila pogodbenega poroštva.
Trditve o zapadlosti vtoževane terjatve in posledičnem začetku teka zastaranja je tožena stranka prvič podala v njeni drugi pripravljalni vlogi, kar je v postopkih v sporu majhne vrednosti prepozno. Tožeča stranka je namreč trditve in dokaze glede pravne podlage (računi dobaviteljev, izvršilni stroški, obresti) ter v zvezi z višino vtoževane terjatve podala že v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. Zato bi morala (in bi jih tudi lahko, ne glede na to, da se matematični izračun ni izšel) tožena stranka trditve, vezane na presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, podati v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na tožbo. Ker tega ni storila, je v zvezi s temi dejstvi prekludirana.
Za začetek teka zastaranja je v konkretnem primeru ključno, kdaj bi le-ta začel teči, če bi bila storitev dobavitelja zaračunana neposredno toženi stranki, in ne kdaj je tožeča stranka kot upravnik ta račun plačala.
Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo 23. 12. 2014, je treba odvetniške stroške določiti na podlagi ZOdvT. Tožeča stranka je stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo priglasila v točkah, katerih ZOdvT ne pozna, saj nagrado odvetniku določa v evrih, zato jih ni priglasila v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati.
predčasna pokojnina – uporaba zakona – prehodne in končne določbe
V prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema, določena v 394. členu ZPIZ-2, med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek, kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Zato ne sodi med taksativno določene osebe, določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2.
ZDR-1 člen 77, 82, 83, 83/1, 83/5, 87, 88. OZ člen 45, 49.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - prenehanje delovnega razmerja - napaka volje - grožnja - bistvena zmota
Tožnik pri pisanju svoje lastnoročne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil deležen fizičnega nasilja ali verbalnih groženj s strani tožene stranke in ni bil v zmoti, temveč je redno odpoved podal zato, ker je želel opozoriti na nezadovoljstvo nad tem, da je tožena stranka menila, da je odgovoren za incident določenega dne, pri tem pa je tožnik pričakoval, da ga bo direktorica v zvezi z njegovo odpovedjo povabila na razgovor. Tožnik tako ni dokazal, da bi ga tožena stranka kakorkoli prevarala, da bi ga zapeljala v zmoto ali da je bil deležen grožnje s strani delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku niso bile podane napake volje zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Nobenega dvoma torej ni, kakšna je (sama) vsebina določila 20.2 točke Najemne pogodbe, sklenjene dne 5. 2. 1997. To pritožbeno sodišče poudarja ponovno. Tudi ni dvoma, da sta pravdni stranki svoje obligacijsko razmerje lahko uredili na ta način in da takšno določilo (načeloma) veže obe pravdni stranki v smislu pacta sunt servanda. Kljub temu pa je potrebno zavrniti pravno varstvo v primeru, ko ena od pogodbenih strank zlorabi upravičenje, ki ji ga takšno pogodbeno določilo daje oziroma ko to upravičenje ne izvršuje v skladu s temeljnimi načeli OZ in njegovim namenom. In to je v obravnavanem primeru najemodajalka (tj. tožeča stranka) storila prek pogajanj oziroma obljub toženkini podnajemnici, da bo ta kot najemnica prevzela sporne prostore.
Tožeča stranka je svoje upravičenje namreč „materializirala“ tako, da se je s podnajemnico tožene stranke (ki je zasedala sporni poslovni prostor) pogajala za sklenitev najemne pogodbe in s tem dosegla, da se je podnajemnica upirala izselitvi iz poslovnega prostora, uporabnino pa toženi stranki zaračunala z očitkom, da je njena dolžnost, da (ne glede na pogajanja) izseli podnajemnico.
Izselitev (podnajemnika) ni zgolj najemnikova dolžnost. Je tudi pravica (to je v obravnavanem primeru še posebej izrazito). In če najemodajalka uresničitev te pravice otežuje ali celo preprečuje (s tem, da najemnikovemu podnajemniku obljublja, da bo z njim nadaljevala razmerje kot z najemnikom), toženki ne more naprtiti bremena plačila uporabnine (kot to določa 20.2 točka najemne pogodbe) oziroma posledic, ki so nastale s tem, ko se je C. d. o. o. odločila vztrajati z zasedbo tožničinega poslovnega prostora.
dopolnilni sklep – dopolnitev odločitve o stroških pritožbenega postopka – odločitev o stroških odgovora na pritožbo – prekinitev postopka pred sodiščem prve stopnje
Pritožbeno sodišče ni odločalo o stroških pravočasno vloženega odgovora na pritožbo, četudi je odločitev glede predlagateljev postala pravnomočna, ampak je v izreku odločbe zapisalo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
denarno nadomestilo - brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnih
Tožena stranka v določbi 65. člena ZUTD ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 7. alineji 65. člena ZUTD je kot razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila naveden primer, ko je zavarovanec zavodu posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Tožnik je toženi stranki na tipskem obrazcu označil odgovore v zvezi z njegovim statusom, tožena stranka pa bi morala preveriti, ali so ti podatki pravilni.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016927
ZDR člen 182. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – vmesna sodba – krivdna odgovornost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik poškodovan zaradi okvare na vratih viličarja (zaradi okvare so se vrata sunkovito zaprla in tožniku padla na nogo), ni prišlo zaradi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, zato je pri presoji temelja odškodninskega zahtevka pravilno upoštevalo pravila o krivdni odgovornosti.
Tožena stranka je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu, saj ni poskrbela za varno, pravilno delovanje viličarja, kar je bila tožniku, kot delavcu s tem njenim sredstvom, dolžna zagotoviti. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke.
ZPP člen 316, 316/1. ZDR-1 člen 115, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča, kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku (12 tožničinih povprečnih plač) glede na uveljavljeno sodno prakso, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
Z odločbo z dne 29. 8. 2012 je tožena stranka tožnici zavrnila zahtevo za izplačevanje starostne pokojnine v polovičnem znesku od 10. 7. 2012 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da tožena stranka tudi preneha izplačevati akontacijo starostne pokojnine z 9. 7. 2012, ker se je tožnica ponovno zaposlila. Ker je tožena stranka tožnici z nalogom z dne 7. 6. 2012 določila akontacijo starostne pokojnine v znesku 1.131,95 EUR na mesec, ki se je tožnici izplačevala od 1. 7. 2012 dalje, je tožena stranka mnenja, da upoštevaje odločbo z dne 29. 8. 2012 tožnica ni bila upravičena do izplačila akontacije pokojnine v času od 10. 7. 2012 do 31. 8. 2012 in da naj bi s tem v zvezi nastalo preplačilo v znesku 1.918,67 EUR, ki ga vtožuje v tem sporu. Odločba z dne 29. 8. 2012 je bila s sodbo odpravljena. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi sedaj samo ugotavljalo, ali je morebiti nastalo preplačilo v zvezi z realizacijo navedene sodbe. Če je do preplačila prišlo, je to lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.