V drugem odstavku 463. člena ZTFI-1 je določeno, da se za postopek odločanja Agencije uporablja ZUP, če v ZTFI-1 ni določeno drugače. To pomeni, da so v postopku odločanja Agencije, tudi v postopku nadzora, ki ga Agencija opravi na podlagi 443. člena ZTFI-1, kot je bilo v obravnavani zadevi, določbe ZUP subsidiarno upoštevne, to je takrat, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUP in slednjo kot specialna izključuje. ZTFI-1 ima izrecne določbe o tem, kdo je stranka postopka nadzora in kdo se lahko udeleži postopka odločanja Agencije. Zato je v obravnavani zadevi za presojo, kdo se lahko udeleži predmetnega nadzornega postopka, upošteven ZTFI-1 kot lex specialis. Ta pa iz udeležbe v postopku izključuje vse, razen subjekta nadzora.
V konkretnem primeru je bil postopek izvršbe na dolžničina sredstva pri organizacijah za plačilni promet, ki se je začel na predlog upnice, ustavljen, ker sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet v Republiki Sloveniji ni mogoče nadaljevati. Glede na določila 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP bi bil postopek izvršbe na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet z začetkom stečajnega postopka v vsakem primeru ustavljen. Ker je postopek izvršbe zaradi pravnomočnega začetka stečajnega postopka nad dolžnico ustavljen, je upnica izgubila pravno korist, ki bi jo imela na podlagi uspeha z revizijo v primeru, da bi bil odgovor na dopuščena revizijska vprašanja pritrdilen in bi to narekovalo spremembo ali razveljavitev z revizijo izpodbijanih odločitev sodišč prve in druge stopnje. Zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnico se torej tudi v primeru ugoditve reviziji pravni položaj upnice ne bi v ničemer izboljšal. Upnica ima možnost svojo terjatev uveljavljati v stečajnem postopku po pravilih ZFPPIPP.
Nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogom za njegovo izločitev.
Po tem, ko se sodišče odloči, da bo izdalo sodbo na podlagi stanja spisa, do nadaljevanja glavne obravnave na naroku ne pride, saj se šteje, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. To pomeni, da ne pride do nadaljnjega poteka obravnave, na kateri bi se nadalje obravnavali predlogi strank, njihove dejanske navedbe in dokazi in do nadaljnjega izvajanja dokazov. Sodba na podlagi stanja spisa se izda v pisnem postopku na podlagi procesnega gradiva, ki je v spisu zbrano do odločitve o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa. Ker se pri izdaji sodbe na podlagi stanja spisa šteje, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno za odločitev, nadaljnje izvajanje dokazov, ki do trenutka odločitve o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa še niso bili izvedeni, ni potrebno. To velja tudi v primeru, ko je sodišče na narok povabilo priče. Če do odločitve sodišča o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa priče še niso bile zaslišane, njihovo zaslišanje več ni potrebno.
V postopku izterjave neplačane takse je ugovor, da je sodišče takso napačno odmerilo, omejen na preizkus, ali je sodišče, ob upoštevanju v tožbi ali sklepu o določitvi vrednosti predmeta postopka navedene/ugotovljene vrednosti spornega predmeta, pravilno uporabilo določila taksne tarife in napravilo pravilen matematični izračun. Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, ugotovi, da je ugovor zoper plačilni nalog iz navedenega razloga utemeljen, določi novo višino takse (drugi odstavek 34.a člena ZST-1). Tudi sodnik, ki odloča o ugovoru zoper plačilni nalog, v primeru utemeljenega ugovora o njem odloči tako, da določi novo višino takse (tretji odstavek 34.a člena ZST-1). Z odločitvijo o določitvi nove višine takse, na podlagi v plačilnem nalogu določene osnove za odmero takse, pa se ne posega v odločitev o določitvi vrednosti predmeta postopka. V primeru izdaje sklepa o vrednosti predmeta postopka po prvem odstavku 31. člena ZST-1 je o tem sodišče že odločilo s sklepom. Dopuščanje preizkusa vrednosti predmeta postopka po istem sodišču, ki je izdalo korekturni sklep, v ugovornem postopku izterjave sodne takse ni dopustno. Slednje je lahko le predmet odločanja sodišča v pritožbenem postopku s pridržano pritožbo, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.
Zato sodišče v okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 ne more preizkušati pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. To pomeni, da plačilni nalog o odmeri sodne takse iz 34. člena ZST-1 v razmerju do sklepa o določitvi vrednosti predmeta postopka ne predstavlja incidenčne odločbe iz drugega odstavka 31. člena ZST-1.
Vložitev zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika v postopkih javnega naročanja ni procesna predpostavka odškodninskega zahtevka po 49. členu Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Vendar pa se neizbrani ponudnik, v kolikor lahko v revizijskem postopku doseže poln učinek tega pravnega sredstva, z vložitvijo zahtevka za revizijo izogne učinku pretrganja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem v postopku oddaje javnega naročila in zatrjevano škodo. Neizbrani ponudnik z odškodninskim zahtevkom po 49. členu ZPVPJN zasleduje svoj zasebni interes, zato se opustitve vložitve zahtevka za revizijo ne more razbremeniti s tem, da je zahtevek za revizijo vložil zagovornik javnega interesa. ZPVPJN obema potencialnima vložnikoma določa različne vloge, temu ustrezno so tudi posebej urejena nekatera procesna vprašanja.
Dejstvo, da so vsi sodniki Okrožnega sodišča na Ptuju sodelovali v zadevah predlagatelja, ne utemeljuje predloga za delegacijo pristojnosti. V okoliščinah, ko pred krajevno pristojnim sodiščem teče več postopkov, ni neobičajno, da isti sodnik sodi o več zadevah. Pravilo naravnega oziroma zakonitega sodnika ne jamči, da o zadevi ne bo odločal isti sodnik kot v prejšnji zadevi, temveč le to, da se zadeva v odločanje dodeli sodniku po jasnih, vnaprej znanih pravilih, ki ne dopuščajo nikakršne diskrecije.
Nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogom za njegovo izločitev.
I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti.
II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.
V primeru prodaje poslovnih deležev med samimi družbeniki ne obstoji zakonita predkupna pravica družbenikov na podlagi 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon v navedenem členu ureja predvsem načine, na katere lahko družbeniki varujejo personalno strukturo obstoječih družbenikov pred vstopom drugih oseb, ki nimajo položaja družbenikov. Dispozitivna narava te ureditve pa omogoča družbenikom, da v družbeni pogodbi to uredijo tudi drugače.
Dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo. Vrhovno sodišče zato le ugotovi, da je revizija umaknjena.
Tožnica ima zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (61. člen ZPOmK-2), ki jo lahko v nadaljnjih fazah postopka izda toženka, zagotovljeno sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) (97. člen in prvi odstavek 98. člena ZPOmK-2). Odločitev toženke o ugotovitvi kršitve ZPOmK-2 oziroma PDEU je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnica uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter ugovore o morebitnih nezakonitostih in protiustavnostih izvedene preiskave. Gre torej za odloženo sodno varstvo do končne odločitve toženke. Ker je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.