Oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka, mora začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza). Ukrep odvzema premoženjske koristi se sicer izvrši v korist proračuna, vendar pa država ni tista, ki je pasivno legitimirana v pravdi za ugotovitev oškodovančevega zahtevka, saj z oškodovancem ni v materialnopravnem razmerju (da bi ta imel terjatev do nje). Pasivno legitimiran je namreč obsojenec (oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist). Država je le subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.
Revizija je dopuščena glede vprašanja, ali ima v okoliščinah konkretnega primera delodajalec na podlagi sklenjene pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu pravico zahtevati regres izplačane odškodnine ZPIZ-u in ZZZS-ju od zavarovalnice.
Kasnejše prenehanje zavarovalne pogodbe zaradi poteka dobe, za katero je bilo sklenjeno zavarovanje, oziroma neplačila premije po petem odstavku 937. členu OZ (v roku enega leta po zapadlosti neplačane premije) na morebitno obveznost zavarovalnice v primeru do takrat nastalega škodnega dogodka ne vpliva.
Ureditev po tretjem odstavku 937. člena OZ se ne nanaša le na primer, ko zavarovalec ni plačal celotnega zneska premije. Enako kot četrti odstavek 937. člena OZ velja določba tretjega odstavka tudi za primere, ko ni plačan kateri od zapadlih obrokov premij.
Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.
Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.
Ni pravno pomembno, ali gre za gospodarsko pogodbo pri poroštveni pogodbi, pač pa bi bilo lahko pravno pomembno, ali gre morebiti za gospodarsko pogodbo pri pogodbi, za katero je toženka dala poroštvo.
Obveznost solidarnega poroka zastara v enakem roku kot obveznost glavnega dolžnika.
Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.
Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodb ali bančne garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel in namen določb Pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi varstvo in neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile namreč posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene (tudi v javnem interesu) z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000), sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000), ki bi bile v primeru drugačnega materialnopravnega stališča izvotljene ter zgolj gola črka na papirju. Ratio ureditve položaja podizvajalcev v sistemu javnega naročanja je namreč tako v varovanju njihovega položaja kot (tudi) v javnem interesu. Ne velja, da odškodninska obveznost zapade šele, ko je znan obseg škode, kar naj bi bilo v primeru stečajnih postopkov šele z zaključkom postopka, saj naj bi (navadni) upniki stečajnega dolžnika šele takrat izvedeli, v kolikšni meri bodo njihove terjatve ostale neplačane.
Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.