Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006.
Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija, na osnovi katerih naj bi tožeči stranki pripadala pravica do višjega nadomestila.
Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višjih sodnikov je torej predlagateljevo nezadovoljstvo z njihovim postopanjem v zadevi I Cpg 282/2017 in njihovimi pravnimi stališči, izraženimi v izdani odločbi. Takšno nezadovoljstvo pa ne more utemeljiti izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Stranka ima namreč za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru tistega postopka.
Meja svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi ni bila presežena. V bistvenem je Vrhovno sodišče upoštevalo razloge, da: so bile sporne izjave toženke izzvane s sprejetjem ukrepa tožnice, ki bi naj bil po mnenju toženke nesmotern; gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; gre za absolutno javno osebo, ki je dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike; pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se toženka na ravnanje tožnice lahko odzvala na drugačen, nežaljiv način; ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in je bil namen izjav v diskreditaciji tožnice; tožnici zaradi članka tudi niso nastale pravno upoštevne posledice.
V primeru, ko se zatrjuje okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe, ki je občina, je treba kriterij obstoja posebnih okoliščin, kot ga določa 183. člen OZ, razlagati strožje in bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati, v čem naj bi bila ugled in dobro ime pri izvajanju njenih pristojnosti okrnjena. Zahteva se poseg s pravno upoštevno intenzivnostjo, ki vpliva na uresničevanje funkcije, poslanstva in temeljnega namena delovanja občine.
Neresnične trditve morajo biti povezane s položajem fizičnih oseb v pravni osebi in morajo hkrati krniti ugled fizične in pravne osebe.
Če je treba nejasna pravila pogodbe razlagati v korist druge stranke v primeru, ko ima prva stranka zgolj močnejši položaj pri kreiranju pogodbene vsebine znotraj pogodbene avtonomije, to še toliko bolj velja v primeru, ko pravni red omogoča eni stranki obligacijskega razmerja, da sama oblikuje pravno pravilo, ki bo urejalo to dvostransko razmerje.