Na splošno ni mogoče zgolj s številom ravnanj določiti razmejitve, kdaj je storjeno ravnanje nelojalne konkurence in kdaj ne. Za nelojalno konkurenco gre vselej, ko je ravnanje podjetja mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz drugega oziroma iz tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Kvalifikacija ravnanja podjetja kot nelojalne konkurence je odvisna od vrste ravnanja, njegovega vrednotenja in drugih okoliščin, v katerih je delovalo podjetje. Zato načeloma ni mogoče izključiti niti tega, da bi že enkratno ravnanje zadostne intenzitete (kršitve dobrih poslovnih običajev) zadoščalo za ugotovitev o obstoju nelojalne konkurence.
Upoštevaje, da je treba v sklicu skupščine med drugim navesti tudi čas skupščine, preložitev skupščine na drug termin terja naknadno spremembo vsebine sklica skupščine. Tehnično gledano gre v primeru preložitve (še ne začete skupščine) za preklic prvotnega sklica skupščine in objavo novega sklica skupščine. To pomeni, da je treba pri objavi novega sklica skupščine, pa čeprav je sprememba le v času skupščine, upoštevati tako pravila glede same objave sklica kot tudi pravila glede sklicnega roka.
To, da v aktu o oblikovanju etažne lastnine ni posebej predvideno, da postane etažna lastnina tudi stavbna pravica na nepremičnini, na kateri ali pod katero je v določenem delu zgrajena zgradba, ne pomeni, da etažna lastnina na zgradbi ni nastala in da lastniki posameznih delov zgradbe niso postali imetniki stavbne pravice po idealnih deležih.
Po naravi stvari je položaj proizvajalca blaga, ki želi uveljaviti domnevno pravico do prostega nastopanja s svojimi proizvodi na trgu, ogrožen že s tem, da imetnik izključujoče pravice uveljavlja varstvo zoper kateregakoli od udeležencev v verigi poslov, prek katerih naj bi bil realiziran poslovni namen proizvajalca. S tožbenimi trditvami, da je tožena stranka s sodnimi postopki zoper njena distributerja poseglo v njen položaj, je tožeča stranka trditvenemu bremenu glede konkretno ogroženega pravnega položaja zadostila. Tožba po prvem odstavku 116. člena ZIL-1 predstavlja časovno omejeno možnost izpodbijanja pravice do znamke. Takšen postopek je usmerjen v prenos upravičenj, ki izvirajo iz znamke, na tožnika. Z uveljavitvijo takšnega zahtevka pridobi tožnik upravičenje, da preprečuje drugim osebam uporabo zavarovanega znaka na trgu. Drugačen pa je domet ugovora iz točke d) prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Uveljavljanje tega ugovora ne cilja na pridobitev monopolnega položaja pri uporabi zavarovanega znaka, temveč je usmerjen zgolj v omejitev učinka izključujočih upravičenj imetnika znamke v razmerju do tistega, ki takšen ugovor uveljavlja. Zaradi različnega pravnega varstva, ki ga omogočata tretji osebi, se ti dve pravni sredstvi medsebojno ne izključujeta.
Določba prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP določa znesek zgornje meje odgovornosti za škodo, za katero upnikom odgovarja posamezen član poslovodstva. Če je ugotovljena škoda nižja, član poslovodstva odgovarja "samo" do višine ugotovljene škode. Če pa škoda upnikom sploh ne nastane, član poslovodstva ni odškodninsko odgovoren.