Porušeni osebni odnosi med družbeniki sicer sami za sebe ne predstavljajo utemeljenega razloga za izstop družbenika iz družbe. Tak razlog pa je bil v konkretnem primeru podan glede na ugotovljeno ravnanje tožene stranke, ki pomeni oviranje dolžnikove pravice do prenosa poslovnega deleža.
Celotni obrestni izrek vsebuje tudi opredelitev, da gre za zakonske zamudne obresti. Za čas, določen z izrekom, tečejo torej obresti, ki so določene z zakonom. Z zakonom pa ni določena le obrestna mera, pač pa je od uveljavitve OZ določena tudi omejitev vsote zapadlih, pa ne plačanih obresti, z višino glavnice (pravilo "ne ultra alterum tantum"). S tem, ko je bilo odločeno, da tečejo od terjatve v znesku 2,540.135,00 SIT zakonite zamudne obresti od 26. 4. 1997 dalje do plačila, ni bilo odločeno, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero.
Takšna ureditev, po kateri je treba odškodninski zahtevek na podlagi odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov vložiti v korist stečajnega dolžnika oziroma stečajne mase, jasno kaže na to, da je treba odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka. Obstoj stečajnega dolžnika (stečajne mase) je namreč materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe po omenjeni pravni podlagi, aktivna procesna legitimacija upnika pa je zato pogojena z odprtostjo stečajnega postopka.
Uveljavitev pravnega varstva v obliki ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (379. člen ZFPPIPP) bi preprečila končanje stečajnega postopka (v katerem bi upnik lahko uveljavljal odškodninski zahtevek). Ker takšnega pravnega varstva revidentka ni uveljavljala, je s pravnomočnim zaključkom stečajnega postopka in izbrisom stečajnega dolžnika iz registra izgubila aktivno procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevka po določbah petega odstavka 44. člena ZFPPIPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, „ali je kršena pravica stranke do izjave in kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP, če sodišče v obrazložitvi sodbe ne konkretizira, katere listinske dokaze je izvedlo, temveč samo v obrazložitvi pavšalno navede dve ponudbi (PON087/2016-dopolnjeno in PON102/2016), v nadaljevanju pa se opredeli zgolj do enega dokaza, ki je zgolj na videz identičen drugemu prav tako predloženemu dokazu, izvedbe katerega sodišče ne zavrne (v konkretnem primeru dokaz pod list. št. A7, A8, do katerih se sodišče ne opredeli)?“
Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore.
Po določbi prvega odstavka 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Če je nima ali je nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ).
Sodišči nižjih stopenj sta videli protidajatev tožene stranke v zagotavljanju obstoječe označitve ter posredne dostopnosti uporabnikom počivališča B. do Hotela A., ne da bi natančneje pojasnili (raziskali), v čem naj bi tožena stranka omogočila posredno dostopnost do Hotela A.
V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom. Da bi sodišče smelo ugotavljati višjo stopnjo krivde, pa bi tožeča stranka morala (pravočasno) ponuditi ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze.