Izločitev sodnikov pa je namenjena le zagotovitvi nepristranskega sojenja kot odraza ustavne pravice do sodnega varstva in ne odpravi nepravilnosti v postopku odločanja.
Ločitvena pravica, ki jo uveljavlja tožeča stranka v postopku stečaja, temelji na pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave, in ne na predhodni odredbi. Ločitvena pravica je bila priznana kot nepogojna in s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo je o njej pravnomočno odločeno.
Kadar je zoper sklep o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog vložena pritožba, je s sklepom sodišča druge stopnje o njej postopek izterjave sodne takse pravnomočno končan. S smiselno uporabo določbe prvega odstavka 384. člena ZPP je torej zoper ta pravnomočni sklep dovoljena revizija.
Terjatev za plačilo sodne takse je v konkretnem primeru nastala pred začetkom stečajnega postopka, zato obveznost za njeno plačilo ni strošek stečajnega postopka.
Za pravilno presojo vprašanja, ali ravnanja oziroma opustitve tožene stranke sodijo v okvir pravno relevantne vzročne zveze, je treba odgovoriti na vprašanje, ali je podana vzročna zveza med škodnim ravnanjem in konkretno nastalimi stroški požarne intervencije. Z drugimi besedami, treba je presoditi, ali so prav zaradi ravnanj oziroma opustitev tožene stranke nastali stroški požarne intervencije oziroma so nastali višji stroški kot bi bili, če bi tožena stranka ravnala v skladu s pravnimi akti, ki so jo zavezovali pri sanaciji gramozne jame. Če bi se izkazalo, da je tožena stranka s svojimi ravnanji in opustitvami prispevala k nastanku (višjih) stroškov nujnega ukrepanja, je šteti, da je povzročila ogroženost, zaradi katere so ti (višji) stroški nastali (prvi odstavek 118. člena ZVNDN).
Nasprotna razlaga, ki jo zagovarja revidentka, da naj bi imel tožnik tudi po izteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 396. člen ZGD-1 pravico uveljavljati nove izpodbojne razloge, je zato v nasprotju z namenom te zakonske določbe, saj bi povečevala negotovost v pravnem prometu. Odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje zato ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na stališča čiste procesne teorije glede identitete tožbenega zahtevka. Namen, ki ga zasleduje citirana določba o prekluzivnem roku za vložitev tožbe, zato od tožnika terja, da v tem roku s tožbo jasno usmeri svoj pravovarstveni zahtevek in s tem zameji negativne učinke, ki izvirajo iz podaljšanega stanja negotovosti glede veljavnosti sklepa skupščine. Glede trditev, podanih po izteku prekluzivnega roka, ki presegajo navedeni okvir v tožbi, je tožeča stranka prekludirana.
Ni dopustno, da sodnik, ki je v stečajnem postopku izdal sklep o soglasju k prodaji poslovne enote stečajnega dolžnika, odloča o pritožbi v gospodarskem sporu zoper tega istega stečajnega dolžnika kot toženo stranko, v katerem se kot predhodno vprašanje presoja (delna) ničnost prodaje te iste poslovne enote.