Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zahtevana kvantitativna izpolnitev in zahtevana lastnost izvajalca lahko predstavljata rezultat podjemne pogodbe oziroma ali odstop od teh zahtev lahko predstavlja napako izvršitve posla.
zaključek stečajnega postopka - zaključek postopka stečaja brez razdelitve premoženja upnikom - stečaj družbe - poplačilo - odškodninska odgovornost poslovodstva - kasneje najdeno premoženje - tožba v korist stečajnega dolžnika - vložitev tožbe zoper člane poslovodstva stečajnega dolžnika po zaključku stečajnega postopka - dopustnost tožbe - aktivna procesna legitimacija - nastanek terjatve - dopuščena revizija
Takšna ureditev, po kateri je treba odškodninski zahtevek na podlagi odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov vložiti v korist stečajnega dolžnika oziroma stečajne mase, jasno kaže na to, da je treba odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka. Obstoj stečajnega dolžnika (stečajne mase) je namreč materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe po omenjeni pravni podlagi, aktivna procesna legitimacija upnika pa je zato pogojena z odprtostjo stečajnega postopka.
Uveljavitev pravnega varstva v obliki ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (379. člen ZFPPIPP) bi preprečila končanje stečajnega postopka (v katerem bi upnik lahko uveljavljal odškodninski zahtevek). Ker takšnega pravnega varstva revidentka ni uveljavljala, je s pravnomočnim zaključkom stečajnega postopka in izbrisom stečajnega dolžnika iz registra izgubila aktivno procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevka po določbah petega odstavka 44. člena ZFPPIPP.
predlog za dopustitev revizije - predlog za dopustitev revizije, ki je po vsebini revizija - pomembnost pravnega vprašanja - zavrženje predloga
Z zakonom so določene stroge zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jim predlagateljica ni zadostila. Njena vloga je po vsebini podobna reviziji. V predlogu namreč ni navedla okoliščin, ki bi kazale na to, da obravnavani primer vsebuje za pravni red pomembna pravna vprašanja, ki utemeljujejo odločanje Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, „ali je kršena pravica stranke do izjave in kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP, če sodišče v obrazložitvi sodbe ne konkretizira, katere listinske dokaze je izvedlo, temveč samo v obrazložitvi pavšalno navede dve ponudbi (PON087/2016-dopolnjeno in PON102/2016), v nadaljevanju pa se opredeli zgolj do enega dokaza, ki je zgolj na videz identičen drugemu prav tako predloženemu dokazu, izvedbe katerega sodišče ne zavrne (v konkretnem primeru dokaz pod list. št. A7, A8, do katerih se sodišče ne opredeli)?“
prepoved vračila vložka - prikrito vračilo vložka delničarju - nasprotovanje pravnega posla prisilnim predpisom - dobra vera - ničnost pogodbe
Treba je ločiti vprašanji, kdaj gre za prepovedano vračilo vložka in zoper koga lahko družba uveljavlja korporacijski vrnitveni zahtevek. V pravni posel med družbo in tretjo nepovezano osebo, ki pomeni prepovedano vračilo vložka, ker po ekonomskih učinkih pomeni prenos premoženjske koristi z družbe na njenega delničarja, lahko posežemo le s pravili obligacijskega prava.
Tožena stranka (v konkretnem primeru banka) v razmerju do prve tožnice in drugega tožnika ter kapitalskih vprašanj v njuni zvezi predstavlja tretjo nepovezano osebo, ki je ne zavezuje prepoved vračila vložka in jo je v pravnem prometu praviloma treba varovati. Če oseba izpolni obveznost druge osebe, imetnika poplačane terjatve pri tem praviloma ne obremenjujejo razlogi, zaradi katerih je prva oseba izpolnila obveznost druge osebe. To pa zgolj izjemoma ne velja v primerih, ko prejemnik izpolnitve le-to sprejme, čeprav ve ali je očitno in bi zato moral vedeti, da je pogodbena stranka, ki je plačala dolg druge osebe, s tem ravnala nezakonito, kot npr. v danem primeru v nasprotju z 227. členom ZGD-1.
ZPP člen 367a, 367a/1. OZ člen 16, 86. Pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (2004) člen 2, 6.
dopuščena revizija - dolgoročni najem poslovnih prostorov - oseba javnega sektorja kot najemnik - najemnina - valorizacija denarnih obveznosti - pravilnik - delna ničnost - razlaga pogodb - skupen namen pogodbenih strank - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je določba najemne pogodbe o valorizaciji najemnine na podlagi mesečnega indeksa inflacije, ki sta jo sklenili pravdni stranki, v celoti brez pravnega učinka, ker nasprotuje določbam Pravilnika o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (Uradni list RS, št. 1/04).
upravljanje večstanovajskih stavb - etažna lastnina - poslovni prostor - stroški upravljanja - stroški obratovanja - zastaranje terjatve upravnika - čas, ki je potreben za zastaranje - enoletni zastaralni rok - dopuščena revizija
Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore.
kogentne določbe zakona - podlaga pogodbene obveznosti - causa (kavza) - varovani pas državne ceste - plačilo nadomestila za uporabo - dopuščena revizija
Po določbi prvega odstavka 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Če je nima ali je nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ).
Sodišči nižjih stopenj sta videli protidajatev tožene stranke v zagotavljanju obstoječe označitve ter posredne dostopnosti uporabnikom počivališča B. do Hotela A., ne da bi natančneje pojasnili (raziskali), v čem naj bi tožena stranka omogočila posredno dostopnost do Hotela A.
ZGD-1 člen 263. ZFPPIPP člen 43, 43/1-2, 44, 44/1, 44/2.
odškodninska odgovornost člana organa vodenja in nadzora - odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - opustitev - huda malomarnost - lahka malomarnost - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - trditveno in dokazno breme - dopuščena revizija
V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom. Da bi sodišče smelo ugotavljati višjo stopnjo krivde, pa bi tožeča stranka morala (pravočasno) ponuditi ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravdna stranka s tem, ko v okviru lastne trditvene podlage dokazuje neko dejstvo, katerega obstoj pa je možen samo ob pogoju obstoja dejstva, ki ga zatrjuje nasprotna stranka, dejansko pripoznala trditev nasprotne stranke.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se terjatve iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene pred začetkom postopka prisilne poravnave, katere predmet je priprava popolnega predloga za prisilno poravnavo in svetovanje v tem postopku, glede na prvi odstavek 151. člena ZFPPIPP štejejo za terjatve, ki se skladno z drugim odstavkom 289. člena ZFPPIPP poplačajo kot stroški stečajnega postopka, ki jih ni treba prijaviti v stečajni postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00065807
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1, 34, 34-1, 37, 37/1, 38, 38/1, 45, 45/1, 46, 46/1.
postopek za priznanje tuje sodne odločbe - sodba italijanskega sodišča - razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe - izvršljivost odločbe, ki je izvršljiva v državi izvora - pravnomočnost tuje sodne odločbe - javni red - nasprotovanje javnemu redu - prekinitev postopka razglasitve izvršljivosti - prekinitev postopka za razglasitev izvršljivosti odločbe zaradi vložitve pritožbe - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče je že v več odločbah sprejelo stališče, da se za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe ne zahteva njena pravnomočnost v državi izvora. Stališče temelji na zasnovi Bruseljske uredbe, ki po eni strani kot pogoj za priznanje in za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe predpisuje le njeno izvršljivost v državi članici, v kateri je bila izdana; po drugi strani pa skozi določbe o prekinitvi postopka omogoča upoštevanje možnosti spremembe tuje sodne odločbe s pravnimi sredstvi v državi izvora.
Zgolj preprosto nasprotovanje nacionalnim predpisom ne zadošča za to, da bi bila odločba sodišča države članice v nasprotju z javnim redom države, v kateri se predlaga razglasitev izvršljivosti. Nasprotne pritožbene navedbe, tudi tiste, s katerimi nasprotna udeleženka zatrjuje, da je italijanska ureditev v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, ker vloženo pravno sredstvo v Italiji nima suspenzivnega učinka in s katerimi uveljavlja, da so tuje sodne odločbe glede trenutka nastopa izvršljivosti privilegirane v razmerju z domačimi, po navedenem niso utemeljene. Tudi dejstvo, da imajo načeloma v Republiki Sloveniji v civilnih in gospodarskih sporih pravna sredstva suspenzivni učinek, na odločitev ne vpliva.
Vložitev pravnega sredstva v drugi državi pomeni predpostavko za dopustnost prekinitve postopka, ne pomeni pa že zadostnega razloga za prekinitev postopka priznanja tuje sodne odločbe. Zgolj dejstvo, da naj pravna sredstva v Italiji ne bi bila suspenzivna, samo po sebi ne utemeljuje predloga za prekinitev postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00022707
ZNPosr člen 13, 25. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - pogodba o posredovanju - nepremičninsko posredovanje - plačilo za posredovanje - pravica do plačila - realizacija posla
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožeča stranka upravičena do provizije za posredovanje, če se je (pisna) pogodba o posredovanju nanašala samo na določenega kupca nepremičnine, do realizacije tega posla ni prišlo, pri čemer se je posredovanje nanašalo na končnega kupca, s katerim je bila prodaja realizirana.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da v okoliščinah konkretnega primera toženi stranki ni uspelo dokazati, da je ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (pravilo podjetniške presoje).
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor krajevne pristojnosti - pravočasnost ugovora
V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZPP lahko tožena stranka ugovarja krajevno pristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.
Izjemo od navedenega pravila lahko narekuje razlaga zakonskih določb, ki glede na specifiko podajanja navedb v postopku z izvršbo na podlagi verodostojne listine upošteva, da stranke niso vedno dovolj zgodaj seznanjene z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča. V takšnem primeru bi bilo dopustno uveljavljati ugovor krajevne pristojnosti tudi tekom pravdnega postopka po prejemu dopolnitve tožbe, če bi tožena stranka šele takrat zagotovo izvedela, iz katerega pravnega razmerja sploh izhaja vtoževani tožbeni zahtevek.
ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2.
nelojalna konkurenca - pojem - število dejanj - ustvarjanje zmede na trgu - zmeda potrošnika glede izvora blaga - škoda na ugledu pravne osebe - kršitev dobrih poslovnih običajev - dopuščena revizija
Na splošno ni mogoče zgolj s številom ravnanj določiti razmejitve, kdaj je storjeno ravnanje nelojalne konkurence in kdaj ne. Za nelojalno konkurenco gre vselej, ko je ravnanje podjetja mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz drugega oziroma iz tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Kvalifikacija ravnanja podjetja kot nelojalne konkurence je odvisna od vrste ravnanja, njegovega vrednotenja in drugih okoliščin, v katerih je delovalo podjetje. Zato načeloma ni mogoče izključiti niti tega, da bi že enkratno ravnanje zadostne intenzitete (kršitve dobrih poslovnih običajev) zadoščalo za ugotovitev o obstoju nelojalne konkurence.
V predmetnem postopku je bila sodba sodišča prve stopnje v prvem sojenju res izdana 9. 2. 2015, vendar pa je bila ta sodba kasneje razveljavljena in ni moč trditi, da se je na njeni podlagi končal postopek pred sodiščem prve stopnje.
Sodba, s katero se je konkretni postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana 29. 5. 2018. To pa pomeni, da se glede na določilo 125. člena ZPP-E postopek pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah ZPP, kot veljajo po uveljavitvi ZPP-E. Prvi odstavek 367. člena ZPP (po uveljavitvi ZPP-E) pa določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.
Prepoved finančne asistence je urejena v prvem odstavku 248. člena ZGD-1. Označuje vse oblike pomoči izdajatelja delnic pridobitelju njegovih delnic. V konkretnem primeru pa tožena stranka delnic tožeče stranke po njenem zatrjevanju ni pridobivala za svoj račun, temveč naj bi jih pridobivala za račun tožeče stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, temveč ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1).
OZ člen 347, 347/1, 347/2, 348, 348/1, 364, 364/1, 364/2.
občasne terjatve - delna izpolnitev - zastaranje - zastaranje pravice - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga
Pripoznava dolga je lahko dana izrecno ali konkludentno, pri čemer tudi iz primeroma navedenih konkludentnih dejanj v drugem odstavku 364. člena OZ, to je plačilo na račun, plačilo obresti ali dano zavarovanje, jasno izhaja zakonska zahteva, da morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Odločilno je, kako je izjava objektivno videti. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.