Vsi posli, pogodbi o zavarovanju obveznosti, prodajni pogodbi in kompenzacija, so sklenjeni v izpodbojnem obdobju. To pomeni, da bi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če ta dejanja ne bi bila opravljena.
Tožnica je postavila tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka prodaje in prenosa lastninske pravice na nepremičninah. V prodajni pogodbi sta vsebovana zavezovalni pravni posel in razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo). S tem je hkrati izpodbila učinek obeh pravnih poslov in poseben oblikovalni zahtevek za razveljavitev učinkov zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben.
Določba 278. člena ZFPPIPP ne vsebuje pravil o zamudi in začetku teka zamudnih obresti, zato je treba v tem delu uporabiti splošna pravila, ki so urejena v OZ. Čeprav nastanejo pravne posledice sodbe za izpodbijanje dejanj skladno s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP po pravnomočnosti sodbe, se v obravnavani zadevi uveljavlja povračilni zahtevek. Zato je treba drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP uporabiti v zvezi s 193. členom OZ, ki določa, da je treba neupravičeno pridobljeno vrniti (vsaj) od dneva vložitve tožbe.
Tožena stranka je že v obeh ugovorih zoper sklep o izvršbi podala trditev, da sta se glede vseh odprtih računov (ne glede na to, ali so predmet tega postopka ali ne) pravdni stranki na sestanku 3. 3. 2015 dogovorili za daljši rok plačila. Takšen ugovor po eni strani priznava poslovno sodelovanje med pravdnima strankama v obdobju, na katero se nanašajo vtoževani računi. Hkrati pa je tožena stranka s tem izrecno priznala, da so iz njunega poslovnega sodelovanja na dan 3. 3. 2015 obstajale neporavnane obveznosti tožene stranke. Ob tako podanih trditvah tožene stranke njenih dodatnih ugovorov, da dolžnik iz previdnosti zanika, da bi bil kakorkoli dolžan in bi upnik (tožeča stranka) moral z listinami dokazati, da so bile storitve opravljene, ni mogoče razlagati kot kopičenje dopustnih ugovorov tožene stranke, kot je to razložilo sodišče druge stopnje (25. točka obrazložitve sodbe). Če je tožena stranka priznala obstoj dolga do tožeče stranke, je bilo na njeni strani trditveno breme, katera od vtoževanih storitev je zanjo sporna in bi jo tožeča stranka morala izrecno dokazovati.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je višje sodišče s tem, ko ni izvedlo pritožbene obravnave in sprejelo diametralno drugačno odločitev (spremenilo dejansko stanje) od sodišča prve stopnje, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov, je pozitiven. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je brez opravljene pritožbene obravnave drugače dokazno oceno ocenilo izvedene dokaze, v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP poseglo v ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in s tem kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov.
Tožnica je v okviru izpolnitvenega zahtevka navajala, da se je do toženkinega odstopa od pogodbe že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov tujemu partnerju (navajala je zneska 10.000 in 35.000 EUR). Toženka pa je oporekala višini zahtevka z navedbo, da že plačana sredstva (5.000,00 EUR z dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh že opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke. V svoji prvi pripravljalni vlogi je še opozorila, da je tožeča stranka zagotavljala podobne rešitve tudi drugim pravnim subjektom. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je s tem dokazno breme prešlo na tožnico, ki je razpolagala s potrebnimi podatki glede višine izdatkov.
Za odločitev o zastaranju poslovne odškodninske terjatve ni odločilen sam čas nastanka škode, pač pa je začetek teka petletnega zastaralnega roka vezan na prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Četudi bi bilo poslovno področje, v katerega sodi Pogodba, ne le s pravilnikom, pač pa statutarno, preneseno v vodenje drugemu tožencu, s čimer bi bila prvemu tožencu odtegnjena možnost aktivnega poseganja v to poslovno področje, to prvega toženca ne bi odvezalo odgovornosti za vodenje poslov s tega področja. Ker delitev na poslovna področja ne posega v zakonsko določeno pravilo o odgovornosti uprave (prvi odstavek 246. člena ZGD), ohrani vsak član uprave pravico ugovarjati zoper ravnanje drugih članov uprave in ima zato pravico kadarkoli zahtevati od uprave (kot kolektiva), da merodajno in dokončno odloči o posameznem vprašanju. Kot izhaja iz revizijskih navedb, naj bi se prvi toženec zanesel na odločitev in presojo pristojnega člana uprave. To pa za razbremenitev njegove odškodninske odgovornosti (četudi ob predpostavki ustrezne statutarne ureditve) nikakor ne more in ne sme zadostovati.
Sestavni del Pogodbe so tako tudi navodila ministrstva oziroma njihove spremembe. Zato upoštevanje sprememb navodil ne predstavlja nedopustne spremembe pogodbe o sofinanciranju oziroma razpisnih pogojev, saj je upoštevanje sprememb navodil v času izvajanja pogodbe o sofinanciranju predvidela že sama tožeča stranka in to vnesla v uvodoma navedeno določilo Pogodbe.
Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je uporabljiva v primerih, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar. S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo. Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dovoljeno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.