Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.
Dolžnik lahko v postopku nasprotne izvršbe od upnika zahteva samo tisto, kar je upnik z izvršbo dobil, in ničesar drugega.
Pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo pravila o pravnomočno že razsojeni stvari iz 319. člena ZPP, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, ob upoštevanju dejstva, da je izvršilno sodišče v postopku nasprotne izvršbe zahtevo tožeče stranke (tam dolžnika oziroma upnika po nasprotni izvršbi) na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno izterjanega zneska zavrnilo z obrazložitvijo, da je obseg zahtevka po nasprotni izvršbi omejen zgolj na vrnitev tistega, kar je bilo z izvršbo dobljeno.
Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da „če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe“, ta določba zavezuje predvsem toženo stranko (Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje) na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob odločanju o pritožbi tretje toženke zoper sklep sodišča prve stopnje o delni oprostitvi sodne takse in obročnem plačilu njenega preostanka dne 24. 4. 2019 ni upoštevalo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena že pred tem (18. 5. 2018). V skladu z načinom izvršitve odločbe, kot ga je določilo Ustavno sodišče, bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izdati nov plačilni nalog tretji toženki za pritožbo zoper sodbo.
Tožnik v okoliščinah konkretnega primera pri uporabi spletne banke ni ravnal s hudo malomarnostjo. Vprašanje hude malomarnosti se ne presoja samo glede pričakovanega ravnanja normalno skrbnega uporabnika, ampak tudi manj skrbnega uporabnika. Od manj skrbnega uporabnika spletne banke gotovo ni pričakovati, da bo pozorno prebral in upošteval vsak stavek v obvestilih, ki mu jih banka pošlje, še posebej, ker teh obvestil ni malo.
Pritrditi je sicer stališču tožene stranke v odgovoru na revizijo, da omemba Uredbe št. 1083/2006 v Pogodbi ne vpliva na samo veljavnost oziroma učinkovanje te Uredbe, saj ti učinki nastopijo na podlagi pravil, določenih v 288. členu PDEU. Vendar smiselna in logična razlaga takšnega pogodbenega določila, ob upoštevanju tudi preostalega dela 13. člena Pogodbe, pripelje do rezultata, da je tožena stranka na ta način pogodbeno prevzela breme naknadnih finančnih popravkov, če razlogi zanje izvirajo iz njene sfere. Pogodbeno (splošno) sklicevanje v prvi alineji 13. člena, da se upoštevajo predpisi, ki veljajo za porabo sredstev iz evropskih strukturnih skladov ter predpisi glede državnih pomoči, je zato treba razumeti, da je na ta način tožena stranka prevzela navedeni pogodbeni rizik ob upoštevanju vseh predpisov s tega področja, torej tudi meril za oblikovanje finančnih popravkov v okviru Smernic, ki so predstavljale konkretizacijo kriterijev, določenih v 98. členu Uredbe št. 1083/2006. Okoliščina, da se pravdni stranki v Pogodbi nista izrecno sklicevali na Smernice, zato ne more biti odločilna.
Če likvidacijski upravitelj zgolj unovčuje premoženje likvidirane družbe in poplačuje upnike, kar je njegova poglavitna zakonsko opredeljena naloga (412. člen ZGD-1), res ne opravlja nalog poslovodje, za katerega je bistveno, da vodi posle družbe (10. člen ZGD-1). Vendar pa lahko likvidacijski upravitelj tudi nadaljuje dejavnost likvidirane družbe s sklepanjem novih poslov s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1). V takem primeru vodi posle družbe in se njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje.
Sodni register je javna knjiga (7. člen ZSReg). Določbe 8. člena ZSReg ustvarjajo publicitetni učinek vpisov. Nihče se ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register ali predložitev listine sodnemu registru objavljena po prvem odstavku 43. člena ZSReg, ni poznal tega podatka in vsebine listin, na katerih temelji vpis tega podatka, ali vsebine listine, ki je bila predložena sodnemu registru, če zakon ne določa drugače (peti odstavek). Kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice (tretji odstavek). Publicitetni učinek vpisov ne sega preko fikcije, da je vsakdo seznanjen z vpisi in varovanja dobre vere tistih, ki se zanašajo na vpisane podatke, če le ravnajo vestno.
Če bi tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom, se toženci ne bi mogli uspešno sklicevati na vpise v sodnem registru, ki izvirajo iz Sporazuma o združitvi poslovnih deležev in o upravljanju skupnega deleža v družbi A., d.o.o. Na skupščini družbe A., d.o.o., ne bi smeli nastopati kot imetniki združenega poslovnega deleža. Poglavitni pravni interes tožeče stranke bi bil s tem dosežen.