Dolžnika zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik. Predlog za dopustitev revizije ni bil vložen v elektronski obliki, temveč je bil na Vrhovno sodišče poslan priporočeno po pošti, kar je v nasprotju z določbe prvega odstavka 123.a člena ZFPPIPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali kršitev pogodbene obveznosti, da naročitelj z osebo, s katero ga je seznanil posrednik, v času trajanja pogodbe ali po njenem prenehanju, sam in brez vednosti posrednika sklene prodajno pogodbo s to osebo, pomeni kršitev denarne ali nedenarne obveznosti oziroma, v kolikor gre za kršitev (nedenarne) obveznosti, ali je pogodbena kazen, dogovorjena, za primer takšne kršitve pogodbene določbe, dopustna.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali uveljavitev Kazenskega zakonika (KZ-1), ki je v primerjavi s prejšnjim KZ odpravil institut pretrganja zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji, pomeni, da vodenje kazenskega postopka in izdaja pravnomočne obsodilne kazenske sodbe zoper povzročitelja škode ne povzročita več ponovnega začetka teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev na podlagi prvega in drugega odstavka 353. člena OZ?
- Ali se določba 367. člena OZ o trimesečnem varovalnem roku za vložitev odškodninske tožbe smiselno uporablja tudi v primeru, ko se kazenski postopek zoper povzročitelja škode sicer zaključi s pravnomočno obsodilno sodbo, vendar kazensko sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v skladu s 105. členom ZKP napoti na pravdo?
Posebna ureditev iz 444. člena ZFPPIPP omogoča uveljavljanje terjatve oziroma druge premoženjske pravice izbrisane pravne osebe tudi po njenem prenehanju, vendar le prek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem. Ker tak stečajni postopek ni bil začet, tožeča stranka pa zaradi prenehanja nima več sposobnosti biti stranka, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje revizije.
Okoliščine, navedene v predlogu, da je pooblaščena oseba etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, na katero se nanaša predlog za zavarovanje, ravno sodnik na sodišču, pred katerim se vodi postopek, in da imenovani sodnik opravlja delo prav na gospodarskem oddelku pristojnega sodišča, ter je kot tak dolžniku tudi pošiljal odpoved pogodbe o upravljanju, predstavlja drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
Vrhovno sodišče glede na razsežnost posega v pravico do pritožbe, relativno majhen obseg procesnih dejanj, ki jih bo moralo opraviti pritožbeno sodišče in dosedanje trajanje postopka, presoja, da v obravnavanem primeru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehta nad posegom v pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi namreč v obravnavanem primeru nedopustno podaljšala že tako predolgo trajajoč pravdni postopek.
V izvršilni zadevi je bil na drugi stopnji izdan sklep, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se zavrne dolžničin predlog za omejitev izvršbe proti pravni osebi oziroma za izvzem predmetov iz izvršbe (po 80. členu ZIZ), ki v prvem odstavku 10. člena ZIZ ni naveden med sklepi, zoper katere je revizija dovoljena.
V skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku je mogoče na Vrhovno sodišče vložiti pritožbo (zgolj) zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. Pritožnika s pritožbama ne izpodbijata takega sklepa, ampak sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe, zato njuni pritožbi nista dovoljeni in ju je Vrhovno sodišče zavrglo.
V obravnavanem primeru tožnika, ki sta fizična in pravna oseba, predmetnih vlog nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer nista niti zatrjevala niti izkazala, da ima prvi tožnik oziroma zakoniti zastopnik druge tožnice opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predlogov za dopustitev revizije zato nimata postulacijske sposobnosti in se posledično takšni vlogi kot nedovoljeni zavržeta.
V obravnavani zadevi ne gre za odločitev o glavni stvari (o odškodninskem zahtevku), ampak za (vmesno) odločitev o predlogu za razkritje dokazov ali podatkov, ki so poslovna skrivnost, ki je bila sprejeta tekom pravdnega postopka na podlagi 120. člena ZPOmK-2. To pomeni, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi se postopek o samem tožbenem zahtevku (o glavni stvari) pravnomočno končal (tretji odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPP).
Spora o pristojnosti v tej fazi postopka še ni, saj Okrajno sodišče v Mariboru svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo. Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je zadevo odstopilo po njegovi oceni stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča namreč odstopa na podlagi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoče šteti kot odstopa po prvem odstavku 23. člena ZPP.
Dolžnikove navedbe o povezanosti razpravljajoče sodnice, predsednice sodišča in izvršitelja ostajajo na ravni splošnih in nekonkretiziranih trditev. Dolžnik ne navede določno, iz katerih konkretnih okoliščin naj bi izhajala zatrjevana povezanost, kako naj bi se kazala navzven in zakaj naj bi prav zaradi nje nastal razumen dvom v objektivno nepristranskost celotnega sodišča. Goli sumi, domneve in posplošene navedbe za delegacijo pristojnosti ne zadostujejo.
Dejstvo, da je lastnica in edina družbenica naročnice del v obravnavani zadevi, ki je z razmerjem oziroma sporom med strankama močno povezana, zaposlena na sodečem sodišču z manjšim številom zaposlenih, ki se dnevno srečujejo, izmenjujejo informacije in so vsakodnevno v stiku, predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče, saj utegne povzročiti dvom o nepristranskosti odločanja.
Zavrnitev postavitve izvedenca v arbitražnem postopku ni ravnanje, ki bi ogrozilo pravno in moralno integriteto domače pravne ureditve, mednarodno običajno pravo, temeljna moralna načela ali vitalne gospodarske, politične interese države.
Pritožnik z navajanjem medijskih prispevkov o koruptivnih poslih v Ukrajini in trditvijo, da je Ukrajina najbolj koruptivna država v Evropi, ni dokazal, da je v tem postopku in pri izdaji odločbe, katere priznanje in izvršitev se zahteva, prišlo do nepravičnega in nepoštenega arbitražnega postopka zaradi korupcijskega tveganja.
Vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe ni ovira za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe. Nasprotni udeleženec (dolžnik) ima v takem primeru zagotovoljeno pravno varstvo v okviru izvršilnega postopka, v katerem lahko v skladu s 3. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe, v primeru morebitne kasnejše razveljavitve arbitražne odločbe pa lahko uveljavlja opozicijski ugovor, da izvršilni naslov več ne obstaja (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
K odgovoru na predlog priložena tožba (kot dokaz) ne more nadomeščati trditvene podlage odgovora na predlog v tem postopku. Nasprotni udeleženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb iz tožbe in da je bila tožba sestavni del njegovega odgovora v predmetnem postopku oziroma trditvene podlage, saj to iz odgovora niti ne izhaja.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča, niti ni sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji, tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika.
Dvom tožeče stranke v ustrezno organizacijo dela pristojnega sodišča je pavšalen in ne more omajati videza objektivne nepristranskosti sodišča. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP. Razumnega razloga za dvom ali za utemeljeno vzbujanje dvoma tudi ne more predstavljati strankino morebitno nezadovoljstvo z odločitvami in delom sodišča oziroma z ravnanjem in sprejetimi odločitvami razpravljajoče sodnice.