Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči druge in prve stopnje pravno neutemeljeno opustili pravno presojo ravnanj tožeče stranke v času po nakupu z uporabo določbe četrtega in petega odstavka 243. člena OZ glede dolžnosti oškodovanca zmanjševati (ali izničevati) škodo?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali ni pred odločitvijo o odškodnini sodišče dolžno preveriti, ali je oškodovanec postopal po 171. členu OZ, kar spada med njegove dolžnosti? Konkretno - ali je bila nova uprava A. od junija 2009 dalje, glede na to, da sinergije do tedaj še niso nastale, dolžna ravnati kot vesten oškodovanec po 171. členu OZ, to je storiti vse, da bi bila škoda zaradi eventuelno izostalih sinergij čim manjša, ali da ta sploh ne bi nastala? Ali je bila nova uprava A. od junija 2009 dalje dolžna posel z B. voditi tako, kot ga je načrtovala predhodna uprava do avgusta 2008 in ali ga je bila dolžna voditi kot vesten in pošten gospodarstvenik?
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je tožeča stranka kakorkoli soprispevala, ali odločilno prispevala s svojimi ravnanji, da je nastala škoda na osnovi izgubljenega dobička?
- Ali je nova uprava imela kakršenkoli vpliv na doseganje sinergij?
- Ali lahko neaktivnost uprave ali celo hoteno ravnanje uprave in strokovnih služb vpliva na nedoseganje sinergij?
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali dejanje poškodovanega delavca pomeni instinktivno in hipno dejanje, zaradi katerega poškodovanemu delavcu ni mogoče pripisati odgovornosti za nastale poškodbe.
Z določbo petega odstavka 72. člena OZ je zavarovan položaj dobroverne (vestne in poštene) stranke, ki je prepričana, da je pogodbo sklenila z zastopnikom nasprotne stranke, ki ima pooblastilo zastopanega (ta pa ga je prekoračil). Legitimno pričakovanje dobroverne stranke, ki temelji na zaupanju, da je pogodba sklenjena, ima enak cilj in vsebino, kot če bi bila pogodba sklenjena. Posledice neizpolnjenega pričakovanja so s perspektive dobroverne stranke v primeru prekoračitve zastopanja po vsebini enake kot v primeru neizpolnitve pogodbe. Ni videti prepričljivega razloga, da škoda, ki jo je utrpela dobroverna (vestna in poštena) pogodbena stranka, ki ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil ter je upravičeno zaupala, da je pogodba sklenjena in bo izpolnjena, ne bi bila vzročno povezana s prekoračitvijo pooblastila. Dobroverna pogodbena stranka je upravičena do povrnitve vse oziroma celotne škode, ki jo je utrpela prav zaradi tega, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena po zastopniku. Celotna materialna škoda pa po določilih prvega odstavka 168. člena in 169. člena OZ zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali prodajalec za napake po določilih 465. člena OZ odgovarja tudi, če je za napako izvedel ali bi zanjo moral vedeti šele več kot 6 mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe in izročitvi stvari kupcu oziroma po izteku daljšega jamčevalnega roka, v kolikor je bil s prodajno pogodbo dogovorjen daljši jamčevalni rok?
Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.
Kadar se po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 izreka ukrep oprave oziroma opustitve določenih dejanj, je okvir prostora presoje za izbiro ukrepa z navedeno vsebino s strani AZN očrtan in s tem zamejen s predhodno ugotovljeno kršitvijo, ker morajo (in smejo) biti vsi ukrepi po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 (le) v funkciji odprave kršitve.
Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 je zato treba razlagati na način, da je AZN po zakonu dano pooblastilo za izrek ukrepov za odpravo kršitev zoper subjekt nadzora le, kadar ugotovi kršitev predpisa in kolikor ima izrečeni ukrep lahko pomen odprave predhodno ugotovljene kršitve.
Kadar izrečeni ukrep v odredbi iz 302. člena ZZavar-1 po vsebini odstopa od predhodno ugotovljene kršitve, ni ustrezen za odpravo te kršitve in ne more imeti pomena odprave kršitve. Tak ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu za ukrepanje in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona.
AZN je pri izbiri ukrepov (med drugim) omejena s prisilnimi predpisi, ker je ugovorni razlog po 5. točki 464. člena ZZavar-1 očitek, da je subjektu nadzora naloženo dejanje, katerega izvršitev bi povzročila kakšno dejanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.
Z določbo tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2 se v zakonu vzpostavlja dolžnost in s tem odgovornost za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente, ki pripade imetniku pravice do pokojninske rente, za določno in nedvoumno na abstraktni in splošni ravni opredeljen subjekt – tj. za izplačevalca pokojninske rente. Ta določba ima pomen prisilnega predpisa.
Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso že večkrat zavzelo stališče, da je tudi v primeru sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna konvalidacija pogodbe, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki. Predpisana izenačitev obličnosti pogodbe in pooblastila za podpis pogodbe v 75. členu OZ zato terja razlago, da je v primerih, ko je dopustna konvalidacija oblikovno pomanjkljive pogodbe, lahko pravno upoštevno tudi pooblastilo, ki ni izpolnjevalo predpisane obličnosti. Enako mora veljati tudi za pravni akt odobritve pogodbe po drugem odstavku 73. člena OZ.
Kadar je o odločilnem dejstvu (v obravnavanem primeru o dopolnitvi domnevno nesklepčne tožbe) podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu.
V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega.
Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe.
Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotraj pravnega reda, ga dopolnjuje in izpopolnjuje, ne sme pa ogrožati njegove notranje skladnosti in rušiti ravnotežja. Zato je treba posebno pozornost nameniti odgovoru na vprašanje, ali institut neupravičene obogatitve v okoliščinah primera morda lahko izvotli pomen drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava. Smisel in namen obogatitvenih zahtevkov ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.
Dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neopravičene obogatitve za plačilo tu obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca.
Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank.
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.