Dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo. Vrhovno sodišče zato le ugotovi, da je revizija umaknjena.
Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb pomenilo neupravičen poseg v pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave in s tem absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.
Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.
Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.
Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju (pogodba o upravljanju je bila z nespremenjeno vsebino sklenjena leta 1997), temveč na podlagi neveljavnosti te pogodbe o upravljanju (v spornem delu). Stranki sta spor temeljili na različni razlagi pogodbenih določil o ključu delitve stroškov. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je vsebino pogodbe (v spornem delu - ključ delitve stroškov) razložilo. Tudi pritožbeno (pritožbo je vložila tožena stranka, ki je pred sodiščem prve stopnje propadla) veljavnost pogodbe o upravljanju ni bila sporna. Sodišče druge stopnje pa je v spornem delu odreklo veljavnost pogodbe iz razloga, ker za spremembo ključa delitve v tem delu ni bilo soglasja vseh etažnih lastnikov, kot to zahteva SPZ. Strankam v pritožbenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, na možnost uporabe te pravdne podlage pa, kot izhaja iz podatkov spisa, nista mogli in morali računati.
Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.
Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.
Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je glasovanje toženca A. A. v zvezi s 6. korespondenčno sejo nadzornega sveta B., d. d., ki je potekala od 29. 8. do 1. 9. 2008, glede glasovanja o sprejemu sklepa, da nadzorni svet daje soglasje k sklenitvi posla s C., veljavno, ali neveljavno, če je toženec A. A. oddal glas po izteku roka korespondenčne seje, to je dne 2. 9. 2008, in je prav zaradi tega oddanega glasu sedaj odškodninsko dogovoren za nastalo škodo?
- Ali je bila nova uprava B. od junija 2009 dalje, glede na to, da sinergije do tedaj niso nastale, dolžna ravnati kot oškodovanec po 171. členu OZ, to je storiti vse, da bi bila škoda iz sinergij čim manjša, ali da ta sploh ne bi nastala?
Dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo. Vrhovno sodišče zato le ugotovi, da je revizija umaknjena.
Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira.
Navedena odločba (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.