ZPP člen 367a, 367a/1, člen 367c, 367c/3. ZSDP-1 člen 79. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2019) člen 7.
predlog za dopustitev revizije - dodatek za nego otroka - ugoditev predlogu - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbo 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti
Ker je tožena stranka upravnik stavbe, v kateri posluje sodišče, je zaradi zagotavljanja nepristranskega sojenja podan tehten razlog, da o zahtevku zoper toženo stranko ne odloča to sodišče.
prenos krajevne pristojnosti - pritisk javnosti - civilna družba - javno izražanje mnenja
Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.
zahteva za varstvo zakonitosti - nedokazanost - oprostilna sodba - kršitev kazenskega zakona
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057316
KZ-1 člen 240.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev oškodovanca na pravdo - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - protipravno pridobljena premoženjska korist
Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.
Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.
pravica do sojenja v navzočnosti - seja pritožbenega senata - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - kriteriji za presojo sojenja v nenavzočnosti pred sodiščem druge stopnje
Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.
Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal.
Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila."
Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057298
KZ-1 člen 135, 135/1.. ZKP člen 228, 228/1, 228/3, 241, 241/1.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - oškodovanec - zaslišanje priče - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja
Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.
Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.
Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZPP člen 286, 286b. ZPP člen 9.
mednarodna zaščita - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - zaslišanje s pomočjo tolmača - pravica tujca do uporabe svojega jezika - nova dejstva - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija pri uveljavljanju kršitve postopka
Lahko se pojavi situacija, ko stranka določenega tujega jezika, v katerem sicer lahko poteka postopek, ne razume dovolj dobro, da bi lahko povedala vse, kar želi. V takem primeru ji je treba tudi naknadno omogočiti uporabo svojega jezika. Zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da zgolj dokazni predlog za dodatno zaslišanje stranke v svojem jeziku, podan ob koncu zaslišanja, kaže na nepošteno uporabo procesnih pravic, ki jo prepoveduje 9. člen ZPP. Na nepošteno uporabo procesnih pravic pa bi po presoji Vrhovnega sodišča lahko kazalo, če bi stranka privolila v potek glavne obravnave v tujem jeziku, ob koncu glavne obravnave pa bi takšnemu poteku ugovarjala.
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi obrazloženo zavrnilo dokazni predlog pritožnikove pooblaščenke za dodatno zaslišanje pritožnika s tolmačem za kurdski jezik, pritožnik pa (po svoji pooblaščenki) navedeni procesni kršitvi na glavni obravnavi ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel. V tem pritožbenem postopku zato navedenih ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati.
Pritožnikova poroka s slovensko državljanko, s katero ima sina, ni relevantna za presojo dovoljenosti ponovne prošnje.
Zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, in nasvet tihotapcev ne moreta biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pritožnik je bil namreč o svoji dolžnosti govoriti resnico opozorjen pri vsakokratni vložitvi prošnje, česar v pritožbi niti ne zanika.
mednarodna zaščita - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - izkazanost pogojev za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi
Pritožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navajal, da so teroristi ubili njegovega brata in da so hoteli ubiti tudi tožnika, ker je bil vojak. Ker navedeno predstavlja okoliščine, ki so nedvomno obstajale že v času prvega postopka, bi pritožnik skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 moral izkazati, zakaj jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Pritožnik pa temu pogoju ni zadostil, saj ne v zahtevku ne v tožbi ni navedel nobenih razlogov, s katerimi bi opravičeval šele naknadno navajanje teh dejstev in okoliščin.
zavrnjena začasna odredba - koncesijska dejavnost - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - zdravstvene storitve - bodoče negotovo dejstvo
Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče še ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožnica je izkazala zgolj možnost razširitve koncesijske dejavnosti, kar lahko predstavlja le določeno pričakovanje oziroma bodoče negotovo dejstvo. Zato izpada sredstev, ki bi jih pridobila za dodatno opravljeno delo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1.
Pritožnica z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javnega interesa, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt zoper katerega je možen upravni spor - upravni akt - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da izpodbijana Okrožnica ni upravni akt iz 2. člena ZUS, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (2. člen ZUS-1), oziroma ni posamični oblastveni akt, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre pri obravnavani Okrožnici za dopis, naslovljen na splošen krog izobraževalnih ustanov, ki obsega zgolj pojasnila oziroma priporočila v zvezi z izvajanjem v 2. točki tega sklepa navedenega Odloka. Da ne gre za posamični akt, je odločilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-973/21 z dne 28. 12. 2021, kjer je med drugim presojalo tudi v tem upravnem sporu izpodbijano Okrožnico, in zapisalo, da ne gre za posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerimi bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov.
ZUP člen 215, 215/3, 215/4. ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2.
pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - pravni pouk - štetje roka za vložitev tožbe - napačen pravni pouk
Vsebino pravnega pouka glede možnosti začetka upravnega spora ureja ZUP v tretjem odstavku 215. člena. Ta določa, da če je zoper odločbo mogoč upravni spor, je treba v pouku navesti, pri katerem sodišču lahko stranka vloži tožbo in v katerem roku. Taka določba ne daje podlage za sklepanje, da je sestavni del pravnega pouka v drugostopenjskem upravnem aktu navedba zadnjega dneva za vložitev tožbe. Tak izračun niti ni mogoč, saj je računanje poteka roka za vložitev tožbe eno od dejanj, ki se lahko opravi šele v obdobju po vročitvi odločbe (od akta vročitve je namreč odvisen začetek štetja roka) in torej po prejemu pravnega pouka kot sestavnega dela odločbe.
ZUP v četrtem odstavku 215. člena, v katerem se v primeru, če je pouk v odločbi napačen, vsaka stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, če se ravna po napačnem pouku, pa to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Ta določba pomeni, da ob morebitni napaki pravnega pouka v odločbi (npr. nepravilni navedbi roka za vložitev tožbe v upravnem sporu) oziroma njegovi nejasnosti (dvoumnosti), ki bi imela za posledico prekoračitev roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, tožbe ni mogoče zavreči kot prepozne. Inšpektorjevo štetje roka ni pravni pouk in njegov morebiti napačen izračun poteka roka za tožbo ne posega v pravni pouk, ki ga je dal za to pristojni (drugostopenjski) upravni organ v svoji v odločbi, pritožnikovo pravno sredstvo ne more biti obravnavano kot pravočasno v smislu, da ga ne zadenejo posledice zamujenega roka. Za to presojo je tudi nepomembno, ali je pritožnik pravni laik, saj v ZUS-1 ni podlage za drugačno računanje rokov, če tožbo vlaga prava neuka oseba. Pravilen izračun v skladu s pravnim poukom v odločbi je njeno breme, tudi če se odloči, da bo sama začela s sodnim postopkom.
ZDIJZ člen 5a, 5a/1, 6, 6/1, 6/1-8,. PoDS-1 člen 18, 18/4, 25, 101. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - parlamentarna preiskava - dostop do podatkov - dostop do informacij javnega značaja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je skladna s 5.a členom ZDIJZ razlaga sodišča, po kateri parlamentarna preiskava predstavlja nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.
predlog za dopustitev revizije - lekarniška dejavnost - podružnica
Revizija se dopusti glede vprašanja:
1. Ali je sodišče pravilno razlagalo in uporabilo določbi drugega odstavka 39. čl. ZLD-1 in tretjega odstavka 10. čl. ZLD-1 na način, da ima koncesionar materialno upravičenje podati vlogo za izdajo dovoljenja podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta)?
Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V primeru pritožnikovega uspeha s tožbo bo namreč Plačilni nalog odpravljen in pritožnik ne bo dolžan plačati z njim naložene mu upravne takse, kar očitno pomeni izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pritožnik tako brez dvoma izkazuje tudi pravni interes za vložitev tožbe zoper Plačilni nalog. Vrhovno sodišče dodaja še, da v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
ZBPP člen 34, 34/2, 34/4. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
brezplačna pravna pomoč - nujna zadeva - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
Za vprašanja postopka v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, ki jih ZBPP ne ureja, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP), ki pa posebnega režima za vročanje odločb v času poletnega poslovanja sodišč ne določa.
V obravnavanem primeru gre za „nujno zadevo“, saj je bila tožba vložena zaradi presoje zakonitosti odločbe, s katero je tožena stranka razrešila postavljeno odvetnico za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in ugotovila, da je bila pritožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, takšna odločitev pa temelji na določbah ZBPP, zato gre za zadevo, ki se glede na določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP obravnava kot nujna, in tako posledično tudi za „nujno zadevo“ v smislu 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS.
V obravnavani zadevi je pritožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal Plačilni nalog za plačilo upravne takse zaradi izdaje potrdila o namenski rabi zemljišča. Pritožniku je bilo s Plačilnim nalogom naloženo plačilo upravne takse, kar je tipičen primer denarne obveznosti. Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost.
URS člen 157, 157/2. ZOsn člen 60a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe - začasna odredba - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - zavrnitev pritožbe
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen ZOsn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe. Temeljnih pogojev za izvajanje teh dejavnosti pa šola ne določa sama, temveč to storijo pristojni normodajalci, v obravnavani zadevi Vlada z Odlokom. Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov.