Tožena stranka je ugotavljala tožnikovo delovno uspešnost skladno z določbami podjetniške kolektivne pogodbe. Variabilni del plače iz naslova stimulacije za delovno uspešnost se je zaposlenim v obdobju od oktobra 2013 zmanjševal, ker so se bistveno zmanjšala sredstva namenjena za ta namen, kar se je poznalo tudi pri tožniku. Drugi vzrok za znižanje stimulacije, ki jo je prejel tožnik, pa je bil v tem, da se je kvaliteta in količina tožnikovega dela zmanjšala, saj ni več dosegal odločnih rezultatov, posledica pa je bila, da tožnik stimulacije iz naslova delovne uspešnosti od marca 2014 ni več prejemal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti v spornem obdobju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožnikovo delo je postalo nepotrebno zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki (ukinitev tožnikovega delovnega mesta, do katerega je prišlo zaradi racionalizacije delovnega procesa pri toženi stranki). Ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno (tožnik je bil edini zaposlen na delovnem mestu „razvojnik logistike“), je potreba po njegovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi prenehala. Nekatera njegova opravila pa je prevzel tožnikov sodelavec, ki je poleg tega opravljal še svoje delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v zdravstvenem stanju
Tožnica je svojo dejavnost frizer zmožna opravljati v krajšem delovnem času od polnega, to je 4 ure dnevno od 13. 4. 2015 dalje. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in v okviru dejavnosti frizer priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega od 13. 4. 2015 dalje in od dneva nastanka invalidnosti tudi pravico do delnega nadomestila s tem, da je odmero in izplačevanje delnega nadomestila naložilo toženi stranki.
ugovor - trditveno in dokazno breme - odlog izvršbe
Pritrditi je pritožbi, da dolžnik z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe, saj realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.
ZFPPIPP člen 131, 132, 390, 390/2. ZIZ člen 34, 34/3, 53, 53/2, 170. ZJSRS člen 28.
postopek osebnega stečaja - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja - dovoljenost izvršbe ali zavarovanja - prednostne terjatve - terjatev iz naslova zakonite preživnine - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - dovoljenost izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju - izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe
Po izrecni določbi drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na postopek izvršbe in zavarovanja zaradi izterjave zakonite preživnine, začetem pred začetkom stečajnega postopka. Prav tako je po začetku stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku dovoljeno izdati sklep o izvršbi in zavarovanju zaradi izterjave zakonite preživnine.
Pritožnik meni, da prisilno prodajo istega premoženja sočasno vodita dve sodišči. Zgodilo bi se lahko celo, da bi bilo premoženje sočasno prodano na dveh dražbah sodišč kupcem, ki drug za drugega ne bi vedeli. Po mnenju pritožbenega sodišča to ni pravna ovira, da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti 390. člena ZFPPIPP. Izvršilni postopek s prodajo nepremičnin je sestavljen iz več faz postopka. Sodišče je zaznamovalo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičninah v zemljiški knjigi in s tem je pridobil upnik zastavno pravico na nepremičnini (prim. 170. člen ZIZ). Ostala izvršilna dejanja pri izvršbi glede nepremičnine pa bodo v izvršilnem postopku opravljena le, če nepremičnina ne bo prodana že v stečajnem postopku. Izvršilno sodišče bo moralo stečajni postopek upoštevati toliko, da ne pride do dvojne prodaje iste stvari. Na to bo moralo paziti izvršilno sodišče pri opravi nadaljnjih izvršilnih dejanja v postopku unovčenja nepremičnine. Tudi pritožnik ugotavlja, da se sočasno ne moreta voditi dve prisilni prodaji nepremičnine. Ker pa gre za izterjavo prednostne terjatve ni razloga, da se ne bi uporabil drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP, ki izključuje 131. člen ZFPPIPP, pri dovolitvi izvršbe in zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ter posledično pri poplačilu terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino.
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je namreč opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008.
Na podlagi doslej znanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta. Glede uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih, in ki bi izključevala protipravno ravnanje uprave, saj toženca nista bila člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, predsednika uprave zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva, saj so bile kupljene delnice po previsoki ceni. Toženca sta vedela za cenitev, drugi analitiki pri prvotožeči stranki so ju opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.
predlog za obnovo postopka - načelo materialne resnice
Tožnik je v vlogi v predsodnem upravnem postopku navedel, da tožena stranka ni razpolagala z dokumenti, ki jih je našel v stari personalni mapi in ki dokazujejo, da je bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je predlagal, da se to upošteva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo za tožnika sporno dejansko stanje. Tožnik res ni navedel, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca po 183. členu ZPIZ-2, vendar mu pravne podlage tudi ni bilo potrebno navesti oziroma, če bi jo navedel, toženec nanjo ne bi bil vezan. Katero pravno podlago oziroma materialno pravo se uporabi oziroma upošteva pri odločitvi, je stvar upravnega organa. Skladno z načelom materialne resnice (7. člen ZUP) mora tožena stranka dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo ali ni jasno, kaj stranka uveljavlja, je potrebno to vprašanje s stranko razčistiti in ji omogočiti, da svoje pravice na čim lažji način uveljavi. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka ni postopala na tak način in ni tožnikovega predloga presodila še po 183. členu ZPIZ-2, o njegovem smiselnem uveljavljanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku, pač pa le pogoje za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač. Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, neutemeljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023248
KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 54, 54/1, 58, 58/3, 205, 205/1, 295/1-1, 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 370, 370/2.
nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine - pogojna obsodba - način izvršitve kaznivega dejanja - predkaznovanost - dejansko stanje - sodba na podlagi priznanja krivde
Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP).
Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.
Dolžnost intervenienta je, da navede, v čem je njegova korist oziroma pravni interes, da ena stranka zmaga v pravdi, in dokaže obstoj predpostavk za dopustnost njegove intervencije v pravdi. Pritožnik svojega intervencijskega interesa ni zatrjeval. Navedel je le, da intervenira na strani tožene stranke. Ni navedel, v kakšnem razmerju je do stranke in v čem je njegov intervencijski interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo pritožnikove stranske intervencije na strani tožene stranke.
Za javno listino načeloma velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno. Vendar je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Za izpodbojnost javne listine velja dvoje dokaznih pravil. Dokazno pravilo o neresničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje, ter dokazno pravilo o nepristnosti, ki pomeni, da javne listine ni izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Prav iz slednjega razloga tožnica izpodbija notarski zapis, ko zatrjuje, da na javni listini podpisi niso pristni, ker te listine A.A. ni podpisal. V ta namen je predlagala pridobitev fotokopije overovitve notarske knjige, evidenčno listo obiskov v Centru starejših ter dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tovrstne dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z utemeljitvijo, da ni razhajanj pri podpisih, da bi bilo mogoče podvomiti v njihovo pristnost, čeprav za takšno sklepanje samo nima strokovnega znanja. Zaradi predhodno ugotovljene procesne pomanjkljivosti in kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
invalidnost I. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ92 člen 17, 39. ZPIZ-2 člen 53, 126, 394. ZPIZ-1 člen 394, 394/8.
starostna pokojnina - višina - odmera pokojnine
ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 273. OZ člen 134, 134/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - potrebnost odredbe - dokazni standard - nenadomestljiva škoda - ogroženost - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnih pravic
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, vendar le, če so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 272. člena ZIZ.
V primeru začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev gre največkrat za začasne odredbe, katerih namen je zavarovati možnost kasnejše izvršbe (zavarovalne začasne odredbe). Pomen predpostavke potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je v tem, da se začasno uredi sporno razmerje (regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe). Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bo sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena.
V konkretnem primeru bi sodišče lahko izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, s katero bi še pred izdajo sodbe odredilo toženi stranki, da sporni prispevek umakne s spletne strani, če bi ugotovilo, da po eventualni ugoditvi tožbenemu zahtevku, umik članka s spletne strani za tožečo stranko ne bi imel več pomena. Če bi lahko prišlo do takega zaključka, pomeni, da bi nastala predlagatelju nenadomestljiva škoda.
Nedvomno daje 134. člen OZ vsakemu pravico od sodišča zahtevati, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo osebnostne pravice. O zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila po 134. členu OZ, bo sodišče moralo odločiti po predhodno izvedenem kontradiktornem postopku. Tožeči stranki je bila tudi že zagotovljena pravica do objave odgovora. Glede predlagane začasne odredbe, ki meri na takojšnje prenehanje kršitev z umikom objavljenega članka s spletne strani do izdaje sodbe o tožbenem zahtevku pa bi moral predlagatelj, zato da bi s predlogom uspel, podati konkretne trditve o pomembnih dejstvih, ki bi omogočale sodišču zaključek, da bo predlagatelju brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda in da posledično v okoliščinah konkretnega primera s sodbo o tožbenem zahtevku na podlagi 134. člena OZ ne bo mogel več doseči ustreznega sodnega varstva.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe - zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe
Vložitev ustavne pritožbe ni opredeljena kot izredno pravno sredstvo v smislu 1. točke prvega ostavka 71. člena ZIZ, kajti izredna pravna sredstva izrecno določa ZPP v členih 367 do 401.
Kot posebno upravičene razloge je mogoče upoštevati le življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece.
ZIZ predpisuje zahtevo za odpravo nepravilnosti v primeru, ko izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, stori nepravilnost. Druga oseba, ki sodeluje v postopku, je lahko delodajalec, organizacija za plačilni promet, torej subjekt izven sodišča. V primeru nepravilnega ravnanja sodišča oziroma odločitve, imajo stranke pravna sredstva, zoper pravnomočne sklepe pa so to izredna pravna sredstva.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so se v konkretnem primeru toženčeve študijske obveznosti zaključile šele z dnem podelitve magistrskega naziva. Pritožbeno sodišče šteje, da je toženec vse študijske obveznosti izpolnil pravočasno, in sicer z oddajo magistrske naloge 14. 8. 2006. Kar se je z oddano magistrsko nalogo dogajalo kasneje, namreč ni bilo več v njegovi domeni. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je toženec oddal magistrsko nalogo, ki je izpolnjevala vse standarde, potrebne za podelitev naziva.
Pravilna je odločitev sodišča, da je pri določitvi višine dolga potrebno izhajati iz dejansko prejetega zneska štipendije in ne iz revaloriziranega zneska. Čeprav je bil sicer slednji s pogodbo dogovorjen, pa iz samega določila ne izhaja način revalorizacije kot ga predvideva 372. člen OZ.
družbena lastnina – pravica uporabe – lastninjenje – pridobitev pravice uporabe – gradnja – originarna pridobite pravice uporabe
Na zemljišču v družbeni lastnini je bilo mogoče pridobiti pravico uporabe z gradnjo, če je graditelj na takšnem zemljišču gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, ter z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, nato pa zgrajeni objekt tudi uporabljal.
Ker je tožnikov pravni prednik, ki je garažo leta 1972 prodal, pravico uporabe na spornem zemljišču pridobil originarno, je odveč pritožbeni očitek, da ni razpolagal z ustrezno listino, ki bi mu sploh omogočila zemljiškoknjižni vpis. Bistveno je, da je njegova pravna naslednica ob uveljavitvi ZLNDL bila dejanska imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi navedenega zakona preoblikovala v lastninsko pravico.