Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač. Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, neutemeljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023248
KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 54, 54/1, 58, 58/3, 205, 205/1, 295/1-1, 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 370, 370/2.
nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine - pogojna obsodba - način izvršitve kaznivega dejanja - predkaznovanost - dejansko stanje - sodba na podlagi priznanja krivde
Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožnikovo delo je postalo nepotrebno zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki (ukinitev tožnikovega delovnega mesta, do katerega je prišlo zaradi racionalizacije delovnega procesa pri toženi stranki). Ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno (tožnik je bil edini zaposlen na delovnem mestu „razvojnik logistike“), je potreba po njegovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi prenehala. Nekatera njegova opravila pa je prevzel tožnikov sodelavec, ki je poleg tega opravljal še svoje delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
stranska denarna kazen - sprememba v zaporno kazen
Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu stransko denarno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 9797/2013 dne 26. 8. 2013, in sicer 12.000,00 EUR, ki jo je obsojeni bil dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih spremenilo v zaporno kazen v trajanju 120 dni zapora. Obsojeni namreč ni plačal izrečene stranske denarne kazni niti do roka plačila, to je do dne 30. 9. 2015, niti do izdaje napadenega sklepa, to je do 14. 12. 2016 in tako še vedno dolguje celoten znesek izrečene denarne kazni v višini 12.000,00 EUR. Ker sodišču navedenega zneska ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kljub izdanemu sklepu o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu I 32/2016 z dne 22. 1. 2016, ter je tako še vedno kot sredstvo izvršbe odprt rubež plače dolžnika pri podjetju S. d.o.o., ki pa se na pozive sodišča ne odziva, dolžnik, to je obsojeni, pa drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo nima.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za izdaje začasne odredbe, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da je pooblaščenec tožene stranke v dopisu pojasnil, da je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje iz krivdnih razlogov, ker je izostala z dela dvakrat brez predhodne obrazložitve, ni koristila dopusta in tudi ni bila v bolniškem staležu. Ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni točna, saj iz dopisa izhaja le, da je tožena stranka tožnico obvestila, da obstajajo tehtni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo tožnici prenehalo (in ne da ji je prenehalo) delovno razmerje iz krivdnih razlogov. Glede na to obstaja nasprotje v tem odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dopisa in samim tem dopisom. Zato je podana bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena oziroma kdaj ji je bila vročena, je preuranjeno zaključilo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi te izredne odpovedi (in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Posledično je preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Nevročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prepozno vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delavca ne more imeti pravnih učinkov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trajnejša nelikvidnost – dokazno breme – blokada transakcijskega računa – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Stranka mora zatrditi in izkazati razloge za nezmožnost unovčenja premoženja zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse. Zgolj gola pritožnikova navedba, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrozil svojo dejavnost, ne zadošča.
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 403, 403/3. ZPP člen 339, 339/15. ZDSS-1 člen 62.
telesna okvara - invalidnina - bolezen
Pri tožniku je od 22. 11. 2013 dalje zaradi bolezni podana 30 % telesna okvara. Čeprav nima pravice do invalidnine (ker je telesna okvara posledica bolezni), obstaja pravni interes za ugotovitev višine telesne okvare.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka se je odločila za drugačno organizacijo oziroma način dela glede na ekonomsko situacijo (zmanjšanje plačil za isti obseg dela) tako, da je obstoječi obseg dela razporedila v krajši delovni čas. Iz načina razporeditve dela ne izhaja, da bi za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali osebni razlogi ali da bi bila izbira tožnice diskriminatorna. Pravilno se sodišče prve stopnje ni spuščalo v način poslovanja, organizacijo dela in pravilnost ter primernost odločitev delodajalca. Ugotavljalo je le, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici skladno z določbami 1., 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se šteje nova pogodba o zaposlitvi za razvezano ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je pravilna.
Sodišče v primeru, če tožena stranka zahtevek pripozna izda posebno sodbo: sodbo na podlagi pripoznave. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče. Zato ni potrebno, da bi se tožnica s pripoznavo zahtevka pred izdajo sodbe seznanila, in prav tako ni treba, da bi tožnica eventualno podala predlog za izdajo takšne sodbe. Tožnica izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če tožena stranka zahtevek pripozna, tudi ne more preprečiti. Zato namreč ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje takšne sodbe.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
Toženka je bila prejemnica Republiške štipendije, in sicer za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe računovodja. Toženka šolanja ni končala. V zvezi z vrnitvijo izplačanih zneskov je toženka s tožečo stranko sklenila poravnavo o vrnitvi prejetih zneskov. Ker je toženka vrnila le del dolgovanega zneska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo še vračilo preostalega dolga.
zavrženje obtožnega predloga - razlogi za zavrženje obtožnega predloga - okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe drugega odstavka 277. člena ZKP, saj meni da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje zavrženje obtožnega predloga obrazlaga s tem, da obdolženemu ni moglo vročiti obtožnega predloga, kakor tudi ne vabila za glavno obravnavo, ker se obdolženi ne nahaja na prijavljenem naslovu v tujini, in sicer R.S., kar je po mnenju pritožnika napačno. Dejstvo, da se obdolženi naj ne bi zadrževal na prijavljenem naslovu, namreč še ne pomeni, da je na begu. Ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi sicer državljan R.S., bi lahko sodišče na podlagi člena 547 ZKP preko ustreznih organov, in sicer policije, opravilo poizvedbe o njegovem dejanskem prebivališču, na kar se sklicuje tudi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče opozarja na Komentar ZKP (mag. Štefan Horvat, točka 13, str. 741), iz katerega izhaja, da med okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med drugim niti neznano bivališče ne more biti podlaga za zavrženje obtožnega predloga.
izrek sklepa o vzgojnem ukrepu – razpis seje oziroma glavne obravnave v postopku proti mladoletniku
V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.
Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.
delni umik tožbe - popravni sklep - poroštvo - porok - glavni dolžnik - poplačilo iste terjatve - vračunavanje izpolnitve
V izreku sodbe je navedeno zgolj, da se „delni umik tožbe vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi“. Ker o konkretnem umiku dela tožbe sodišče tako sploh ni odločilo, glavnica, naložena tožencu v plačilo, torej ni dvakrat zmanjšana za znesek 1.250,00 EUR, kot to zatrjuje tožnica. S takšno (ne)odločitvijo o delnem umiku tožbe je prvostopenjsko sodišče sicer kršilo določbe postopka, a ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, ker toženec tožnici po tej sodbi ne dolguje manj, kot je na račun tega dolga po ugotovitvah sodišča že plačano.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – učinek izpodbijanja – relativna neučinkovitost dolžnikovih pravnih dejanj – plačilo po zaključku glavne obravnave – časovne meje pravnomočnosti
Plačil, ki so bila na račun spornih dveh terjatev opravljena 14. 7. 2016, glede na časovne meje pravnomočnosti niti v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Dejansko podlago izpodbijane sodbe namreč lahko tvorijo samo dejstva, ki so nastala in sta jih pravdni stranki navajali do zaključka glavne obravnave, v tem primeru torej do 4. 7. 2016.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 273. OZ člen 134, 134/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - potrebnost odredbe - dokazni standard - nenadomestljiva škoda - ogroženost - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnih pravic
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, vendar le, če so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 272. člena ZIZ.
V primeru začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev gre največkrat za začasne odredbe, katerih namen je zavarovati možnost kasnejše izvršbe (zavarovalne začasne odredbe). Pomen predpostavke potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je v tem, da se začasno uredi sporno razmerje (regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe). Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bo sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena.
V konkretnem primeru bi sodišče lahko izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, s katero bi še pred izdajo sodbe odredilo toženi stranki, da sporni prispevek umakne s spletne strani, če bi ugotovilo, da po eventualni ugoditvi tožbenemu zahtevku, umik članka s spletne strani za tožečo stranko ne bi imel več pomena. Če bi lahko prišlo do takega zaključka, pomeni, da bi nastala predlagatelju nenadomestljiva škoda.
Nedvomno daje 134. člen OZ vsakemu pravico od sodišča zahtevati, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo osebnostne pravice. O zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila po 134. členu OZ, bo sodišče moralo odločiti po predhodno izvedenem kontradiktornem postopku. Tožeči stranki je bila tudi že zagotovljena pravica do objave odgovora. Glede predlagane začasne odredbe, ki meri na takojšnje prenehanje kršitev z umikom objavljenega članka s spletne strani do izdaje sodbe o tožbenem zahtevku pa bi moral predlagatelj, zato da bi s predlogom uspel, podati konkretne trditve o pomembnih dejstvih, ki bi omogočale sodišču zaključek, da bo predlagatelju brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda in da posledično v okoliščinah konkretnega primera s sodbo o tožbenem zahtevku na podlagi 134. člena OZ ne bo mogel več doseči ustreznega sodnega varstva.