CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC0004753
SZ člen 118. ZPP člen 181, 274, 274/1. SPZ člen 41.
lastninska pravica na stanovanju - v zemljiški knjigi nevpisano stanovanje - originarna pridobitev lastninske pravice - odkup stanovanja po SZ - ugotovitveni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes
V tem konkretnem primeru, ko nepremičnina-stanovanje še ni vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe, ko še ni vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, v kateri se predmetno stanovanje nahaja, tožbeni zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katere se dovoljuje, da se pri tej nepremičnini-stanovanju vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke, ni utemeljen. Tožeča stranka je zatrjevala, da je A. P. (kot bivši imetnik stanovanjske pravice), to stanovanje kupil na podlagi določb SZ. V skladu s 118. členom SZ pa so ti kupci že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzeli pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni bilo v tem zakonu drugače določeno, zato se je v sodni praksi in literaturi uveljavilo stališče, da gre v takem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice, za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Tožeči stranki tako zaradi zemljiškoknjižne neizvedljivosti (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) uveljavljenega dajatvenega zahtevka ni mogoče odreči pravnega varstva njenega ugotovitvenega zahtevka, zanj ima prav gotovo pravni interes, saj bo, če se bo njen ugotovitveni zahtevek izkazal za utemeljenega, ravno ugodilna sodba tožeči stranki predstavljala prvi korak za nadaljnje urejanje etažne lastnine.
Med strankama je bil sklenjen dogovor o prenosu 10 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2012 od prejšnjega delodajalca. Tožnica je v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, od tega 2 dneva dopusta za leto 2013. Preostalih 26 dni dopusta za leto 2013 in sorazmernega dela dopusta za leto 2014 (7 dni) ni izrabila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica za izrabo dopusta zaprosila ustno, kot je bilo običajno pri toženi stranki, vendar ji tožena stranka izrabe preostalih 33 dni dopusta za leto 2013 in 2014 ni omogočila. Zato je utemeljeno zaključilo, da tožnici zaradi neizrabe letnega dopusta pripada nadomestilo.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka se je odločila za drugačno organizacijo oziroma način dela glede na ekonomsko situacijo (zmanjšanje plačil za isti obseg dela) tako, da je obstoječi obseg dela razporedila v krajši delovni čas. Iz načina razporeditve dela ne izhaja, da bi za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali osebni razlogi ali da bi bila izbira tožnice diskriminatorna. Pravilno se sodišče prve stopnje ni spuščalo v način poslovanja, organizacijo dela in pravilnost ter primernost odločitev delodajalca. Ugotavljalo je le, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici skladno z določbami 1., 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se šteje nova pogodba o zaposlitvi za razvezano ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je pravilna.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za sporno leto upravičen do izplačila nadurnega dela v sporni višini. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen ZDCOPMD, saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon, tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v zdravstvenem stanju
Tožnica je svojo dejavnost frizer zmožna opravljati v krajšem delovnem času od polnega, to je 4 ure dnevno od 13. 4. 2015 dalje. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in v okviru dejavnosti frizer priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega od 13. 4. 2015 dalje in od dneva nastanka invalidnosti tudi pravico do delnega nadomestila s tem, da je odmero in izplačevanje delnega nadomestila naložilo toženi stranki.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 144.
telesna okvara - invalidnina
Ker bolečine in zmanjšana gibljivost v desni rami tožnika ne predstavljata takšne funkcionalne motnje, ki bi bila v Seznamu telesnih okvar opredeljena kot telesna okvara, mu za stanje rame ni mogoče priznati invalidnine.
Pogodba ne nastane niti takrat, ko je navzven sledeč izjavi pogodbenih strank soglasje sicer doseženo, a je to soglasje v nasprotju z resnično voljo o naravi, podlagi in predmetu pogodbe.
ZFPPIPP člen 131, 132, 390, 390/2. ZIZ člen 34, 34/3, 53, 53/2, 170. ZJSRS člen 28.
postopek osebnega stečaja - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja - dovoljenost izvršbe ali zavarovanja - prednostne terjatve - terjatev iz naslova zakonite preživnine - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - dovoljenost izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju - izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe
Po izrecni določbi drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na postopek izvršbe in zavarovanja zaradi izterjave zakonite preživnine, začetem pred začetkom stečajnega postopka. Prav tako je po začetku stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku dovoljeno izdati sklep o izvršbi in zavarovanju zaradi izterjave zakonite preživnine.
Pritožnik meni, da prisilno prodajo istega premoženja sočasno vodita dve sodišči. Zgodilo bi se lahko celo, da bi bilo premoženje sočasno prodano na dveh dražbah sodišč kupcem, ki drug za drugega ne bi vedeli. Po mnenju pritožbenega sodišča to ni pravna ovira, da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti 390. člena ZFPPIPP. Izvršilni postopek s prodajo nepremičnin je sestavljen iz več faz postopka. Sodišče je zaznamovalo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičninah v zemljiški knjigi in s tem je pridobil upnik zastavno pravico na nepremičnini (prim. 170. člen ZIZ). Ostala izvršilna dejanja pri izvršbi glede nepremičnine pa bodo v izvršilnem postopku opravljena le, če nepremičnina ne bo prodana že v stečajnem postopku. Izvršilno sodišče bo moralo stečajni postopek upoštevati toliko, da ne pride do dvojne prodaje iste stvari. Na to bo moralo paziti izvršilno sodišče pri opravi nadaljnjih izvršilnih dejanja v postopku unovčenja nepremičnine. Tudi pritožnik ugotavlja, da se sočasno ne moreta voditi dve prisilni prodaji nepremičnine. Ker pa gre za izterjavo prednostne terjatve ni razloga, da se ne bi uporabil drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP, ki izključuje 131. člen ZFPPIPP, pri dovolitvi izvršbe in zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ter posledično pri poplačilu terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino.
zavrženje obtožnega predloga - razlogi za zavrženje obtožnega predloga - okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe drugega odstavka 277. člena ZKP, saj meni da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje zavrženje obtožnega predloga obrazlaga s tem, da obdolženemu ni moglo vročiti obtožnega predloga, kakor tudi ne vabila za glavno obravnavo, ker se obdolženi ne nahaja na prijavljenem naslovu v tujini, in sicer R.S., kar je po mnenju pritožnika napačno. Dejstvo, da se obdolženi naj ne bi zadrževal na prijavljenem naslovu, namreč še ne pomeni, da je na begu. Ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi sicer državljan R.S., bi lahko sodišče na podlagi člena 547 ZKP preko ustreznih organov, in sicer policije, opravilo poizvedbe o njegovem dejanskem prebivališču, na kar se sklicuje tudi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče opozarja na Komentar ZKP (mag. Štefan Horvat, točka 13, str. 741), iz katerega izhaja, da med okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med drugim niti neznano bivališče ne more biti podlaga za zavrženje obtožnega predloga.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - povratnik - ponovitvena nevarnost
Po obrazloženem tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja pritožnica niso takšne, ki bi utemeljevale spremembo izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Pri obsojencu namreč z nadomestitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist ne bi bil dosežen namen kaznovanja in bo tako le v celoti prestana zaporna kazen na obsojenca vplivala toliko vzgojno, da v bodoče tovrstnih in podobnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 403, 403/3. ZPP člen 339, 339/15. ZDSS-1 člen 62.
telesna okvara - invalidnina - bolezen
Pri tožniku je od 22. 11. 2013 dalje zaradi bolezni podana 30 % telesna okvara. Čeprav nima pravice do invalidnine (ker je telesna okvara posledica bolezni), obstaja pravni interes za ugotovitev višine telesne okvare.
Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.
Toženka je bila prejemnica Republiške štipendije, in sicer za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe računovodja. Toženka šolanja ni končala. V zvezi z vrnitvijo izplačanih zneskov je toženka s tožečo stranko sklenila poravnavo o vrnitvi prejetih zneskov. Ker je toženka vrnila le del dolgovanega zneska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo še vračilo preostalega dolga.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
predlog za obnovo postopka - pravočasnost - seznanitev z odločbo
V konkretnem primeru tožeči stranki odločba Centra za socialno delo ni bila vročena. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo pričetek teka subjektivnega roka od dneva, ko se je tožeča stranka seznanila z vsebino odločbe, to je po zatrjevanju tožeče stranke z dnem 16. 10. 2014. To pa pomeni, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca in torej pravočasno. S tem je izpolnjen pogoj pravočasnosti. Ker določba 267. člena ZUP v okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka izrecno določa tudi preizkus njene dovoljenosti in popolnosti in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, bo tožena stranka predlog za obnovo postopka vložila tožeča stranka, preizkusila še v tem obsegu (prvi odstavek 267. člena ZUP). Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana upravna akta pravilno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač. Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, neutemeljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023248
KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 54, 54/1, 58, 58/3, 205, 205/1, 295/1-1, 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 370, 370/2.
nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine - pogojna obsodba - način izvršitve kaznivega dejanja - predkaznovanost - dejansko stanje - sodba na podlagi priznanja krivde
Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP).
Okoliščina, na katero se sklicuje pritožnik, in sicer, da sta z ženo v postopku ločitve, ni odločilna za oprostitev plačila sodne takse. Zato je po podatkih v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se vrednost hiše ter stanovanja upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja. Ker so mesečni povprečni dohodki na člana družine presegali mejo, do katere je mogoče prosilcu še dodeliti brezplačno pravno pomoč, je pravilno zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trajnejša nelikvidnost – dokazno breme – blokada transakcijskega računa – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Stranka mora zatrditi in izkazati razloge za nezmožnost unovčenja premoženja zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse. Zgolj gola pritožnikova navedba, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrozil svojo dejavnost, ne zadošča.