ZDR-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka se je odločila za drugačno organizacijo oziroma način dela glede na ekonomsko situacijo (zmanjšanje plačil za isti obseg dela) tako, da je obstoječi obseg dela razporedila v krajši delovni čas. Iz načina razporeditve dela ne izhaja, da bi za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali osebni razlogi ali da bi bila izbira tožnice diskriminatorna. Pravilno se sodišče prve stopnje ni spuščalo v način poslovanja, organizacijo dela in pravilnost ter primernost odločitev delodajalca. Ugotavljalo je le, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici skladno z določbami 1., 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se šteje nova pogodba o zaposlitvi za razvezano ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je pravilna.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - solidarna odškodninska odgovornost - imetnik nevarne stvari
Ob pravilni presoji, da je mostno dvigalo nevarna stvar in ob dejstvu, da je zavarovanec druge toženke imetnik tega dvigala, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti ne zadošča dejstvo, da ni imel vpliva na tožnikovo ravnanje. Za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti bi druga toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.
Da bi se prva toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, ne zadoščajo trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Morala bi zatrjevati in dokazati tudi, da tožnikovih ravnanj tudi ni mogla pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti, česar ni storila. Da bi se delno rešila odgovornosti, pa bi morala dokazati svojo trditev, da je vzrok (sovzrok) nastanka škodnega dogodka delo, ki ga je tožnik opravljal s pomočjo dvigala samovoljno in preko naročila nadrejenega, česar ni dokazala. Tožikova neuporaba čelade pri delu ne more pomeniti njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve toženke dopuščal neuporabo čelade pri takem delu in ni izvajal nadzora glede uporabe tega zaščitnega sredstva.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti škodo, saj je škodni dogodek nastal zaradi okoliščin, ki so posledica njunega skupnega delovanja.
Tožena stranka je ugotavljala tožnikovo delovno uspešnost skladno z določbami podjetniške kolektivne pogodbe. Variabilni del plače iz naslova stimulacije za delovno uspešnost se je zaposlenim v obdobju od oktobra 2013 zmanjševal, ker so se bistveno zmanjšala sredstva namenjena za ta namen, kar se je poznalo tudi pri tožniku. Drugi vzrok za znižanje stimulacije, ki jo je prejel tožnik, pa je bil v tem, da se je kvaliteta in količina tožnikovega dela zmanjšala, saj ni več dosegal odločnih rezultatov, posledica pa je bila, da tožnik stimulacije iz naslova delovne uspešnosti od marca 2014 ni več prejemal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti v spornem obdobju.
S takšnim postopanjem, ko je sodišče prve stopnje opravilo narok v obsojenčevi nenavzočnosti, pa ni presodilo, ali je zaslišanje obsojenca vendarle potrebno, saj ni ugotavljalo vzrokov oziroma razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja. Navedena okoliščina pa je nedvomno pomembna za pravilno ugotovitev, kaj je bil vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja, in sicer ali so bile to objektivne okoliščine ali pa je vzrok pripisati obsojenčevi krivdi.
- Razen tega pa je sodišče prve stopnje opravilo narok za preklic pogojne obsodbe, ne da bi za to bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj obsojeni ni bil pravilno vabljen na narok. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico podati razloge o tem zakaj ni izpolnil dodatnega pogoja.
Za javno listino načeloma velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno. Vendar je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Za izpodbojnost javne listine velja dvoje dokaznih pravil. Dokazno pravilo o neresničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje, ter dokazno pravilo o nepristnosti, ki pomeni, da javne listine ni izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Prav iz slednjega razloga tožnica izpodbija notarski zapis, ko zatrjuje, da na javni listini podpisi niso pristni, ker te listine A.A. ni podpisal. V ta namen je predlagala pridobitev fotokopije overovitve notarske knjige, evidenčno listo obiskov v Centru starejših ter dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tovrstne dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z utemeljitvijo, da ni razhajanj pri podpisih, da bi bilo mogoče podvomiti v njihovo pristnost, čeprav za takšno sklepanje samo nima strokovnega znanja. Zaradi predhodno ugotovljene procesne pomanjkljivosti in kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
stroški postopka – pritožbeni stroški – uspeh v pravdi – vrednost spornega predmeta
Tožnica je s pritožbo uspela v obsegu 16 %, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, ne pa 42 %.
Uspeh tožene stranke, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, znaša 58 %. Glede odgovora na toženkino pritožbo je tožnica torej uspela v obsegu 42 %.
Tožnica je na glavni obravnavi podala nasprotno tožbo, pri čemer je sodišče prve stopnje prvotno zadevo obravnavalo pod drugo opravilno številko. V nadaljevanju je sodišče nasprotno tožbo izločilo, pri tem pa ni izvedlo dokazov, ki so bili posredovani v zadevi, ki se je vodila pod drugo opravilno številko. S takšnim načinom vodenja postopka je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izločitev dokazov - predobravnavni narok - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni pomen izvedenskega mnenja - kdaj se sodba ne sme opirati na mnenje izvedenca - pravice obdolženca - konkretizacija kršitev - meje preizkusa pritožbe - omejeno število dokazov, ki so predmet izločitve
Odločanje o izločitvi dokazov na predobravnavnem naroku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov, izgube od 2014, zaradi česar je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
invalidska pokojnina - začetek izplačevanja pokojnine - invalid I. kategorije - nastanek invalidnosti
Izplačevanje pokojnin je urejeno v petem delu ZPIZ-1 pod poglavjem "Pridobitev, uživanje in izguba pravic". Poleg ostalih pogojev za pridobitev pravice je pravica do uživanja (izplačevanja) izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v prvem odstavku 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na ločevanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja te denarne dajatve. Tožnik je glede na navedeno izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine že z dnem nastanka invalidnosti, kakor je to ugotovilo v pravnomočni sodbi prvostopenjsko sodišče, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne priznala pravica do invalidske pokojnine. Vendar pa je lahko to pravico, v smislu izplačila invalidske pokojnine, realiziral šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
invalidnost I. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ92 člen 17, 39. ZPIZ-2 člen 53, 126, 394. ZPIZ-1 člen 394, 394/8.
starostna pokojnina - višina - odmera pokojnine
ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.
ZPIZ-2 člen 27, 108, 108/2, 391, 394, 394/1, 394/3.
starostna pokojnina - upokojitev po prejšnjih predpisih
Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 na zavodu za zaposlovanje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb. Po 394. členu ZPIZ-2 bi se lahko upokojil po ZPIZ-1, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje zavod za zaposlovanje. Ker je ta pogoj izpolnjen, je potrebno v ponovljenem upravnem odločanju ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Dolžnost intervenienta je, da navede, v čem je njegova korist oziroma pravni interes, da ena stranka zmaga v pravdi, in dokaže obstoj predpostavk za dopustnost njegove intervencije v pravdi. Pritožnik svojega intervencijskega interesa ni zatrjeval. Navedel je le, da intervenira na strani tožene stranke. Ni navedel, v kakšnem razmerju je do stranke in v čem je njegov intervencijski interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo pritožnikove stranske intervencije na strani tožene stranke.
Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 15, 15/3, 200, 200/3. ZPP člen 181, 181/2. OZ člen 39, 39/4. ZBPP člen 11.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obstoj pogodbenega razmerja
Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav pogodbeno (delovno) razmerje med njo in tožnikom ni bilo sklenjeno. Listina z dne 1. 11. 2015, ki navzven izkazuje pogodbo o zaposlitvi, ne more imeti pravnih učinkov, ker ni podlage - obstoja pogodbenega (delovnega) razmerja. Ker ni pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa posledično tudi listini z dne 17. 11. 2015 in 23. 11. 2015 o izredni odpovedi tega razmerja ne moreta imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.
Zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, po sedmem odstavku 185. člena ZPP ni posebne pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe združilo s sklepom o svoji stvarni nepristojnosti, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil konec postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je ta sklep izdalo. Toženki zato ni mogoče odrekati pravice do pritožbe zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe.
Tožena stranka je ob vložitvi pritožbe vedela, da bo morala plačati sodno takso, zato je lahko pričakovala, da ji bo vročen plačilni nalog, spregled vročenega plačilnega naloga s strani pooblaščenca in njegova vložitev v drug spis ne vplivata na pravilnost odločitve, da se pritožba šteje za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse.
Zamuda tožene stranke ni nezakrivljena. Pritožbene navedbe, da odvetnik ni pričakoval vročitve plačilnega naloga ob podpisovanju zapisnika na koncu naroka v enem postopku brez potrebnih pojasnil ter da je to spregledal in vložil plačilni nalog v drug spis, ni opravičljiv razlog za zamudo roka za plačilo sodne takse. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi odvetnik, ki je plačilni nalog dejansko prejel, ob vrnitvi v pisarno lahko tega na običajen način vnesel v svoj sistem za beleženje pisanj in rokov ter bi na ta način zagotovil, da bi bila tožena stranka s pisanjem seznanjena in da bi bila posledično lahko sodna taksa pravočasno plačana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil glede na okoliščine vročitve plačilnega naloga njegov spregled ter neplačilo sodne takse objektivno opravičljivo dejstvo, saj že najnižja stopnja krivde stranke izključuje vrnitev v prejšnje stanje. Ker je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke, mora ta trpeti posledice zamude, četudi je ni zakrivila sama, temveč njen odvetnik.