Za javno listino načeloma velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno. Vendar je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Za izpodbojnost javne listine velja dvoje dokaznih pravil. Dokazno pravilo o neresničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje, ter dokazno pravilo o nepristnosti, ki pomeni, da javne listine ni izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Prav iz slednjega razloga tožnica izpodbija notarski zapis, ko zatrjuje, da na javni listini podpisi niso pristni, ker te listine A.A. ni podpisal. V ta namen je predlagala pridobitev fotokopije overovitve notarske knjige, evidenčno listo obiskov v Centru starejših ter dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tovrstne dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z utemeljitvijo, da ni razhajanj pri podpisih, da bi bilo mogoče podvomiti v njihovo pristnost, čeprav za takšno sklepanje samo nima strokovnega znanja. Zaradi predhodno ugotovljene procesne pomanjkljivosti in kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016604
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3. ZDR-1 člen 7.
premestitev zaradi delovnih potreb – javni uslužbenec – odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – nepremoženjska škoda
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.
Pri D. so obstajale potrebe po dodatnih delavcih. Del tožničinega dela pri toženi stranki so prevzeli drugi delavci. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev. Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. Zato zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi in njegovi razveljavitvi ni utemeljen.
Tožnica se je morala po nalogu nadrejenega preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna. Nadrejeni je tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela. Njegov odnos do tožnice je bil neprimeren (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
ZPIZ92 člen 17, 39. ZPIZ-2 člen 53, 126, 394. ZPIZ-1 člen 394, 394/8.
starostna pokojnina - višina - odmera pokojnine
ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017248
ZUP člen 7, 9, 9/1, 138, 138/1, 144, 144/1, 144/1-2. ZPIZ-2 člen 183.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka - vsebina vloge
Tožniku je bila s pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnik je na podlagi potrdila delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju pri toženki podal vlogo, ki jo je naslovil pritožba na odločbo z dne 11. 9. 2009. Toženka je tožnikovo vlogo obravnavala kot pritožbo na odločbo z dne 11. 9. 2009 in jo kot prepozno vloženo zavrgla. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da bi morala tožena stranka pri obravnavi tožnikove vloge
izhajati iz njene vsebine ter pri tem ravnati v skladu z določili ZUP. Tožnik je v svoji vlogi jasno navedel svoj zahtevek, ki se nanaša na to, da bi morala toženka pri pokojninski osnovi upoštevati tudi nadure, kakor izhajajo iz potrdila, ki jih je tožnik opravil v spornem obdobju. Tožena stranka ni ravnala v skladu s tem in je v posledici tega prvostopenjsko sodišče izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - solidarna odškodninska odgovornost - imetnik nevarne stvari
Ob pravilni presoji, da je mostno dvigalo nevarna stvar in ob dejstvu, da je zavarovanec druge toženke imetnik tega dvigala, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti ne zadošča dejstvo, da ni imel vpliva na tožnikovo ravnanje. Za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti bi druga toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.
Da bi se prva toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, ne zadoščajo trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Morala bi zatrjevati in dokazati tudi, da tožnikovih ravnanj tudi ni mogla pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti, česar ni storila. Da bi se delno rešila odgovornosti, pa bi morala dokazati svojo trditev, da je vzrok (sovzrok) nastanka škodnega dogodka delo, ki ga je tožnik opravljal s pomočjo dvigala samovoljno in preko naročila nadrejenega, česar ni dokazala. Tožikova neuporaba čelade pri delu ne more pomeniti njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve toženke dopuščal neuporabo čelade pri takem delu in ni izvajal nadzora glede uporabe tega zaščitnega sredstva.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti škodo, saj je škodni dogodek nastal zaradi okoliščin, ki so posledica njunega skupnega delovanja.
Tožnica je na glavni obravnavi podala nasprotno tožbo, pri čemer je sodišče prve stopnje prvotno zadevo obravnavalo pod drugo opravilno številko. V nadaljevanju je sodišče nasprotno tožbo izločilo, pri tem pa ni izvedlo dokazov, ki so bili posredovani v zadevi, ki se je vodila pod drugo opravilno številko. S takšnim načinom vodenja postopka je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov, izgube od 2014, zaradi česar je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je namreč opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008.
Na podlagi doslej znanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta. Glede uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih, in ki bi izključevala protipravno ravnanje uprave, saj toženca nista bila člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, predsednika uprave zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva, saj so bile kupljene delnice po previsoki ceni. Toženca sta vedela za cenitev, drugi analitiki pri prvotožeči stranki so ju opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.
ZPIZ-2 člen 27, 108, 108/2, 391, 394, 394/1, 394/3.
starostna pokojnina - upokojitev po prejšnjih predpisih
Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 na zavodu za zaposlovanje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb. Po 394. členu ZPIZ-2 bi se lahko upokojil po ZPIZ-1, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje zavod za zaposlovanje. Ker je ta pogoj izpolnjen, je potrebno v ponovljenem upravnem odločanju ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za sporno leto upravičen do izplačila nadurnega dela v sporni višini. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen ZDCOPMD, saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon, tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge.
Tožena stranka je ob vložitvi pritožbe vedela, da bo morala plačati sodno takso, zato je lahko pričakovala, da ji bo vročen plačilni nalog, spregled vročenega plačilnega naloga s strani pooblaščenca in njegova vložitev v drug spis ne vplivata na pravilnost odločitve, da se pritožba šteje za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse.
Zamuda tožene stranke ni nezakrivljena. Pritožbene navedbe, da odvetnik ni pričakoval vročitve plačilnega naloga ob podpisovanju zapisnika na koncu naroka v enem postopku brez potrebnih pojasnil ter da je to spregledal in vložil plačilni nalog v drug spis, ni opravičljiv razlog za zamudo roka za plačilo sodne takse. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi odvetnik, ki je plačilni nalog dejansko prejel, ob vrnitvi v pisarno lahko tega na običajen način vnesel v svoj sistem za beleženje pisanj in rokov ter bi na ta način zagotovil, da bi bila tožena stranka s pisanjem seznanjena in da bi bila posledično lahko sodna taksa pravočasno plačana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil glede na okoliščine vročitve plačilnega naloga njegov spregled ter neplačilo sodne takse objektivno opravičljivo dejstvo, saj že najnižja stopnja krivde stranke izključuje vrnitev v prejšnje stanje. Ker je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke, mora ta trpeti posledice zamude, četudi je ni zakrivila sama, temveč njen odvetnik.
URS člen 29, 29/2.. ZKP člen 301, 302/2, 340, 340/2, 349, 349/4, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
(ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.
ZFPPIPP člen 131, 132, 390, 390/2. ZIZ člen 34, 34/3, 53, 53/2, 170. ZJSRS člen 28.
postopek osebnega stečaja - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja - dovoljenost izvršbe ali zavarovanja - prednostne terjatve - terjatev iz naslova zakonite preživnine - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - dovoljenost izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju - izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe
Po izrecni določbi drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na postopek izvršbe in zavarovanja zaradi izterjave zakonite preživnine, začetem pred začetkom stečajnega postopka. Prav tako je po začetku stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku dovoljeno izdati sklep o izvršbi in zavarovanju zaradi izterjave zakonite preživnine.
Pritožnik meni, da prisilno prodajo istega premoženja sočasno vodita dve sodišči. Zgodilo bi se lahko celo, da bi bilo premoženje sočasno prodano na dveh dražbah sodišč kupcem, ki drug za drugega ne bi vedeli. Po mnenju pritožbenega sodišča to ni pravna ovira, da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti 390. člena ZFPPIPP. Izvršilni postopek s prodajo nepremičnin je sestavljen iz več faz postopka. Sodišče je zaznamovalo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičninah v zemljiški knjigi in s tem je pridobil upnik zastavno pravico na nepremičnini (prim. 170. člen ZIZ). Ostala izvršilna dejanja pri izvršbi glede nepremičnine pa bodo v izvršilnem postopku opravljena le, če nepremičnina ne bo prodana že v stečajnem postopku. Izvršilno sodišče bo moralo stečajni postopek upoštevati toliko, da ne pride do dvojne prodaje iste stvari. Na to bo moralo paziti izvršilno sodišče pri opravi nadaljnjih izvršilnih dejanja v postopku unovčenja nepremičnine. Tudi pritožnik ugotavlja, da se sočasno ne moreta voditi dve prisilni prodaji nepremičnine. Ker pa gre za izterjavo prednostne terjatve ni razloga, da se ne bi uporabil drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP, ki izključuje 131. člen ZFPPIPP, pri dovolitvi izvršbe in zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ter posledično pri poplačilu terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino.
Okoliščina, na katero se sklicuje pritožnik, in sicer, da sta z ženo v postopku ločitve, ni odločilna za oprostitev plačila sodne takse. Zato je po podatkih v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se vrednost hiše ter stanovanja upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja. Ker so mesečni povprečni dohodki na člana družine presegali mejo, do katere je mogoče prosilcu še dodeliti brezplačno pravno pomoč, je pravilno zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse.
ugovor - trditveno in dokazno breme - odlog izvršbe
Pritrditi je pritožbi, da dolžnik z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe, saj realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče v primeru, če tožena stranka zahtevek pripozna izda posebno sodbo: sodbo na podlagi pripoznave. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče. Zato ni potrebno, da bi se tožnica s pripoznavo zahtevka pred izdajo sodbe seznanila, in prav tako ni treba, da bi tožnica eventualno podala predlog za izdajo takšne sodbe. Tožnica izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če tožena stranka zahtevek pripozna, tudi ne more preprečiti. Zato namreč ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje takšne sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC0004753
SZ člen 118. ZPP člen 181, 274, 274/1. SPZ člen 41.
lastninska pravica na stanovanju - v zemljiški knjigi nevpisano stanovanje - originarna pridobitev lastninske pravice - odkup stanovanja po SZ - ugotovitveni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes
V tem konkretnem primeru, ko nepremičnina-stanovanje še ni vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe, ko še ni vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, v kateri se predmetno stanovanje nahaja, tožbeni zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katere se dovoljuje, da se pri tej nepremičnini-stanovanju vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke, ni utemeljen. Tožeča stranka je zatrjevala, da je A. P. (kot bivši imetnik stanovanjske pravice), to stanovanje kupil na podlagi določb SZ. V skladu s 118. členom SZ pa so ti kupci že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzeli pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni bilo v tem zakonu drugače določeno, zato se je v sodni praksi in literaturi uveljavilo stališče, da gre v takem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice, za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Tožeči stranki tako zaradi zemljiškoknjižne neizvedljivosti (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) uveljavljenega dajatvenega zahtevka ni mogoče odreči pravnega varstva njenega ugotovitvenega zahtevka, zanj ima prav gotovo pravni interes, saj bo, če se bo njen ugotovitveni zahtevek izkazal za utemeljenega, ravno ugodilna sodba tožeči stranki predstavljala prvi korak za nadaljnje urejanje etažne lastnine.