nadurno delo – evidentiranje delovnega časa – dokazno breme
Pritožba utemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala voditi ustrezne evidence o prisotnosti oziroma delu svojih zaposlenih. Če je tožničine navedbe o opravljenih nadurah tožena stranka štela za neresnične, bi jih morala argumentirano prerekati. Tožena stranka je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnice, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka take evidence nedvomno ni vodila, v spis pa tudi ni vložila drugih ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožničine navedbe o opravljenih nadurah. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova, saj je očitno (zmotno) menilo, da je dokazno breme na tožnici.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066252
ZVoz člen 50, 50/8, 50/11, 60, 60/2, 61, 61/3. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 30, 30/2, 30/3.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - ponovna pridobitev vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini - zmota - dejanska zmota
Obdolženec (državljan Republike Slovenije), ki po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, le-tega ni ponovno pridobil v Republiki Sloveniji, v času storitve prekrška ni bil v dejanski zmoti, da sme v Republiki Sloveniji voziti s srbskim vozniškim dovoljenjem, saj je bil v Republiki Sloveniji pred tem že dvakrat spoznan za odgovornega zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je voznik tovornega vozila kršil cestno prometne predpise s tem, ko je prehiteval na mestu, kjer je neprekinjena sredinska črta med dvema voznima pasovoma, in ker je prehiteval s premajhno bočno razdaljo, saj je tožnik vozil kolo na razdalji najmanj 1,65 metra od desnega roba vozišča, še preden se je toženkin zavarovanec odločil za prehitevanje in je torej tožnikovo vožnjo videl. Tako je toženkin zavarovanec lahko pričakoval, da bo tožnik z enakim načinom vožnjo nadaljeval tudi med prehitevanjem in bi, če se je za prehitevanje odločil kljub neprekinjeni sredinski črti, ta manever moral izvesti na večji bočni oddaljenosti od tožnika in ga prehiteti z vožnjo v celoti po levem voznem pasu. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni pogojev niti za delno oprostitev odgovornosti toženkinega zavarovanca na podlagi določbe tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in je toženkin zavarovanec v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledično tožnikovo škodo, njegova odgovornost pa je objektivna, ker je tovorno vozilo nevarna stvar.
predlog za oprostitev plačila stroškov postopka – prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči – stroški izvedenca – oprostitev plačila stroškov za izvedenca – pravočasnost predloga – preuranjenost odločitve
Ker se oprostitev plačila stroškov postopka lahko predlaga za tiste stroške, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in za dejanja v pravdi, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena (11. člen ZBPP), o prošnji tožeče stranke pa v trenutku izdaje sklepa sodišča prve stopnje še ni (bilo) odločeno, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pritožnici naložilo plačilo dela stroškov izvedenke, preuranjena.
Toženec v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez nadaljnjih pravdnih dejanj) po tem, ko ta med pravdo izpolni svojo obveznost. Tudi kadar do umika pride pozneje, pa takšna „zamuda“ nima stroškovnih učinkov, kot ji jih pripisuje izpodbijana sodba (ne povzroči situacije, kot da do umika sploh ne bi prišlo, ampak bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen). Takšna „zamuda“ v primeru delnega umika tožbe pomeni le, da mora tožeča stranka toženi povrniti t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi prepoznega umika.
ZPP člen 208. ZPUOOD člen 18. ZFPPIPP člen 427, 348, 350. ZGD-1 člen 100.
nadaljevanje postopka - prekinitev - zavrženje tožbe - stečajni postopek
Osebna odgovornost družbenikov po 100. členu ZDG-1 za družbo z neomejeno odgovornostjo, kar je bila tožena stranka, ne izvira iz pravnega nasledstva, saj je podana že v času, ko družba še obstaja. Po posebni ureditvi ZFPPIPP (pododdelek 5.8.3 - Posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika) je stranka glavnega stečajnega postopka tudi osebno odgovorni družbenik in se v stečajno maso pravne osebe vključi tudi osebno premoženje družbenikov te družbe. Nad toženo stranko je bil uveden stečajni postopek, ki je bil zaključen, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Iz končnega poročila stečajne upraviteljice izhaja, da tožena stranka ni imela premoženja, stečajna upraviteljica pa je na podlagi 348. in 350. člena ZFPPIPP opravila poizvedbe tudi o premoženju osebno odgovornih družbenikov in ugotovila, da tudi osebno odgovorna družbenika nimata premoženja, ki bi ga bilo mogoče vnovčiti za poplačilo upnikov ter da ni stečajne mase. Stečajni postopek je bil zaključen brez razdelitve upnikom, tožena stranka pa je bila iz registra izbrisana. Zato tožnik v obravnavani zadevi ne more priti do poplačila svoje terjatve niti od družbenikov izbrisane tožene stranke, saj z zaključkom stečajnega postopka v celoti ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika. Zato je sodišče prve stopnje po tem, ko je prekinjeni postopek nadaljevalo, tožbo pravilno zavrglo.
vrnitev v prejšnje stanje - vročitev - plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi pravilnega stališča, da dejstvo, da tožena stranka ni plačala sodne takse zato, ker ni prejela plačilnega naloga, ker ji ga je pooblaščenka poslala z navadno pošto, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo oziroma neplačilo sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ki je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP. Plačilni nalog je bil namreč vročen njeni pooblaščenki. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je storil očitane kršitve (ni pravočasno odgovoril na poziv direktorice glede stanja aktualnih vlog in je bil v zvezi s tem s strani direktorice pisno opozorjen po elektronski pošti; kot skrbnik za naročanje pisarniškega materiala je naročil 3 tonerje, čeprav je bil pred tem pisno obveščen o novih pravilih tožene stranke, da se tonerji po sobah ne naročajo več), zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0066253
ZUP člen 87, 91, 91/1, 91/3. ZJU člen 183, 183-6, 183-10, 183-12. ZP-1 člen 163, 163/9, 168. ZLS člen 28.
vročanje odločb o prekršku - osebno vročanje - vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti - organi občine - župan - vročanje županu
Ker je bila storilcu izdana odločba o prekršku kot županu občine zaradi prekrškov storjenih v zvezi z opravljanjem funkcije župana občine, mu mora biti vročena v skladu z 91. členom ZUP, ki ureja vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017033
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te odločbe so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1 je zmotno. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, je preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
Tožnik je zlorabil osebne podatke vsaj sedmih staršev od enajstih s seznama, katerih otroci so določenega dne opravljali preizkus glasbenih sposobnosti za vpis v glasbeni pouk kljunaste flavte pri toženi stranki in sicer tako, da je kot član izpitne komisije za preizkus glasbenih sposobnosti s seznama prijavnic za vpis v glasbeno šolo prepisal osebne podatke, in sicer imena in telefonske številke staršev in jih zlorabil za oglaševanje zasebne glasbene dejavnosti. S takšnim ravnanjem je kršil 33. člen ZDR-1 in 34. člen ZDR-1, saj ni upošteval zahtev in navodil tožene stranke o varovanju osebnih podatkov prijavljenih otrok in njihovih staršev ter o tem, da naj teh podatkov ne posreduje tretjim osebam. Prav tako je kršil delovno dolžnost po 37. členu ZDR-1 in 13. členu pogodbe o zaposlitvi, saj je šlo za škodljivo ravnanje, ki je vplivalo na ugled tožene stranke. Tožnik je s tem kršil tudi določbo 31. člena Pravilnika o zavarovanju osebnih podatkov tožene stranke, ki takšno ravnanje opredeljuje kot hujšo kršitev delovne obveznosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa tudi obstoj utemeljenega razloga po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer izgubo zaupanja v tožnika, ki je osebne podatke zlorabil pri opravljanju svojega učiteljskega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10. ZSSloV člen 70, 70/1.
disciplinski postopek – zastaranje – obrambno področje - vojska
Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnico. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske, 4. 11. 2014 in da ga je 11. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnico (B 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba izvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko. Ker je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani podpolkovnika A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 4. 11. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopenjskega organa dne 14. 4. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaključila v predpisanem šestmesečnem roku iz desetega odstavka 57. člena ZObr.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vročitev, ki jo je opravil pooblaščeni vročevalec, bila opravljena v skladu z 141. členom ZPP in je veljavna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena 10. 1. 2013, tožnik pa ni uveljavljal notranjega pravnega varstva pri toženi stranki, saj v roku 8 dni od vročitve odpovedi ni vložil zahteve za varstvo pravic na svet tožene stranke. Če bi postopal tako, bi lahko v roku 30 dni od prejema pisne odločitve drugostopenjskega organa zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker ni postopal tako, temveč je tožbo vložil šele 13. 6. 2013, je sodišče prve stopnje takšno tožbo pravilno zavrglo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP.
odgovornost lastnika javne poti - pojem nevarne stvari - mestoma poledenela in zasnežena stopnica - krivdna odgovornost - povrnitev škode
Stopnice, na katerih je sneg oziroma led, ne pomenijo nevarne stvari. Sneg in led, ki se je mestoma nahajal na stopnici, ni terjal od lastnika nobenega ukrepanja. Tako spremenjena pohodna površina stopnice, nahajajoče se v spodnjem delu stopnic, ki so omogočale dostop od ceste do stanovanjskih blokov, je v zimskem času in zimskih razmerah v mejah normalnega in sprejemljivega, saj popolnoma očiščene površine stopnice ni mogoče zahtevati.
Skladno s prvim odstavkom 34.a člena ZST-1 je dopustna pritožba zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v roku osem dni od vročitve. Toženki je bil plačilni nalog vročen 15. 9. 2016, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 23. 9. 2016. Ker je toženka ugovor vložila šele 28. 9. 2016, torej po izteku prekluzivnega roka, ga je prvostopno sodišče skladno s tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1 materialnopravno pravilno zavrglo kot prepoznega.
javni uslužbenec – premestitev – učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa
Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.
zavrženje tožbe – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – pogodba o poslovnem sodelovanju
Sodišče prve stopnje je napačno štelo obvestilo z dne 25. 2. 2016 kot odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tožena stranka z navedenim obvestilom ni enostransko razdrla pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj se je sodelovanje po tej pogodbi nehalo z iztekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Ker pa je to razmerje, za katerega je tožnik kasneje ugotovil, da ima znake delovnega razmerja, prenehalo z iztekom časa t.j. 31. 3. 2016, je tožnik tožbo vložil skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1, in sicer v 30 dneh, ko mu je razmerje, za katerega meni, da ima vse znake delovnega razmerja, prenehalo.
Čeprav izvedenskemu organu v sklepu o imenovanju sodišče ni posebej naložilo, da pridobi oziroma zbere dodatno dokumentacijo, je tožnik prinesel obsežen zdravstveni karton, ki ga je proučil in upošteval pri izdelavi izvedenskega mnenja. Zato mu pripada tudi nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije.
Ker je v zemljiški knjigi vpisana dedinja, sodedič pa trdi, da je bila kupoprodajna pogodba v resnici darilna, je zapuščinsko sodišče pravilno postopek prekinilo in dediča napotilo na pravdo.
Ker ni spora o okoliščini, da je bila lastnina na stanovanju po pomoti vpisana kot skupna lastnina, sledi logičen zaključek, da je stanovanje v solastnini obeh toženih strank, zato je sodišče kot podlago za določitev velikosti deležev pravilno uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na domnevo iz 65. člena SPZ, da so deleži solastnikov enaki, pritožnik niti nima interesa za pritožbo, ker ne navaja, da je njegov delež večji od 1/2. Posledično je zato nepopomembno, kolikšen del kupnine za stanovanje je plačala katera od toženih strank.