Z neobrazložitvijo zavrnitve izvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila tožnici kršena pravica do izjave v postopku oziroma je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.
Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je odvetnik B.B. po svoji krivdi povzročil stroške postopka, ko je vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu. ZPP v členu 156/2 namreč določa, da sodišče lahko naloži plačilo stroškov zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke, ki jih je povzročil po svoji krivdi. V tem sporu pa odvetnik B.B. v trenutku odločanja o stroških postopka sploh ni bil več pooblaščenec tožnika, saj je to vlogo prevzel Center za socialno delo kot skrbnik za poseben primer. Zato je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP in plačilo stroškov naložilo v plačilo tožniku.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - JAVNI RED IN MIR - OROŽJE
VSL0066256
ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZOro-1 člen 8, 8/2, 23, 23/1, 23/5. ZP-1 člen 8, 9, 25, 25/2, 136, 136/1, 136/1-1, 155, 155/1, 155/1-6, 155/1-8. KZ-1 člen 29, 29/1. ZKP člen 236.
kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - nošenje in prenos orožja - pravila nošenja orožja - neprištevnost - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - dokazna ocena - nedovoljen dokaz - privilegirana priča
Ker je namen določb o nošenju orožja, da z nošenjem orožja na javnem kraju niso ogroženi ljudje ali premoženje, prekrška po 5. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne stori, kdor nosi orožje ali ga ima pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih.
Upniki kasneje dovoljenih izvršb v že potekajočo izvršbo, ki se opravlja z izvršilnim dejanji, ki si kontinuirano sledijo v točno določenem sosledju, pristopajo in se vanjo vključujejo v stanju izvršbe, kot je ta v času njihovega pristopa. Do pristopa že opravljena izvršilna dejanja zanje učinkujejo, od pristopa dalje pa pristopljenim upnikom gredo glede oprave izvršilnih dejanj vse pravice in upravičenja, kot jih ZIZ daje upnikom.
Toženec v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez nadaljnjih pravdnih dejanj) po tem, ko ta med pravdo izpolni svojo obveznost. Tudi kadar do umika pride pozneje, pa takšna „zamuda“ nima stroškovnih učinkov, kot ji jih pripisuje izpodbijana sodba (ne povzroči situacije, kot da do umika sploh ne bi prišlo, ampak bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen). Takšna „zamuda“ v primeru delnega umika tožbe pomeni le, da mora tožeča stranka toženi povrniti t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi prepoznega umika.
vrnitev v prejšnje stanje - vročitev - plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi pravilnega stališča, da dejstvo, da tožena stranka ni plačala sodne takse zato, ker ni prejela plačilnega naloga, ker ji ga je pooblaščenka poslala z navadno pošto, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo oziroma neplačilo sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ki je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP. Plačilni nalog je bil namreč vročen njeni pooblaščenki. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.
Tožnik je zlorabil osebne podatke vsaj sedmih staršev od enajstih s seznama, katerih otroci so določenega dne opravljali preizkus glasbenih sposobnosti za vpis v glasbeni pouk kljunaste flavte pri toženi stranki in sicer tako, da je kot član izpitne komisije za preizkus glasbenih sposobnosti s seznama prijavnic za vpis v glasbeno šolo prepisal osebne podatke, in sicer imena in telefonske številke staršev in jih zlorabil za oglaševanje zasebne glasbene dejavnosti. S takšnim ravnanjem je kršil 33. člen ZDR-1 in 34. člen ZDR-1, saj ni upošteval zahtev in navodil tožene stranke o varovanju osebnih podatkov prijavljenih otrok in njihovih staršev ter o tem, da naj teh podatkov ne posreduje tretjim osebam. Prav tako je kršil delovno dolžnost po 37. členu ZDR-1 in 13. členu pogodbe o zaposlitvi, saj je šlo za škodljivo ravnanje, ki je vplivalo na ugled tožene stranke. Tožnik je s tem kršil tudi določbo 31. člena Pravilnika o zavarovanju osebnih podatkov tožene stranke, ki takšno ravnanje opredeljuje kot hujšo kršitev delovne obveznosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa tudi obstoj utemeljenega razloga po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer izgubo zaupanja v tožnika, ki je osebne podatke zlorabil pri opravljanju svojega učiteljskega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje – policist – naklep – malomarnost – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje v razlogih
Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju dajal v promet sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti. v tem sporu je posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Takšna opredelitev malomarnosti je relevantna le za uporabo 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi za presojo malomarnosti ob uporabi 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede malomarnosti je namreč potrebno upoštevati, da vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen okoliščine, da je bil tožnik policist, saj je ravno to posebej pomembna okoliščina za presojo njegove malomarnosti.
Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožnici z delno sodbo ugodeno le glede tožbenega zahtevka v razmerju do drugotoženca, se pravni položaj pritožnika z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati, saj na njegov pravni položaj ne vpliva. Takšen tožbeni zahtevek (na izpodbijanje očetovstva) bi namreč tožnica zoper drugotoženca lahko uveljavljala tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od tožbenega zahtevka, ki ga ima do prvotoženca (na ugotovitev očetovstva).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog
Tožnik je opravljal identična dela kot drugi skrbniki kupcev, pri čemer je dela skrbnika kupcev izvajal tako za slovenski kot srbski trg, poleg tega pa je bil še prokurist v Srbiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se posamezna opravila delovnega mesta skrbnik kupcev po izvedeni reorganizaciji izvajala centralno, zaradi česar tožnikovo delo v tem delu ni bilo več potrebno, delo priprave izvedbenih in vzdrževalnih pogodb, kot ga je opravljal tožnik, pa je bilo s pripojitvijo ukinjeno. Preostale naloge tožnikovega delovnega mesta so bile prenešene na preostale zaposlene. Navedeno predstavlja utemeljen organizacijski razlog oz. poslovni odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnica v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva zagotovitev varnega delovnega okolja brez elementov trpinčenja na delovnem mestu, plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri toženi stranki je bila zaposlena od leta 1991, od 1. 12. 2011 pa je prešla k družbi A. d. o. o., B.. Zatrjuje, da je bila na delovnem mestu od leta 2009 dalje trpinčena s strani zaposlene pri toženi stranki C.C.. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejanja, ki so bila storjena po 1. 12. 2011, ko je tožnica prešla k drugemu delodajalcu. Dejstvo, da od tega datuma dalje tožena stranka ni več delodajalec tožnice, ne pomeni, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožničinega tožbenega zahtevka, kot ga je postavila v tožbi.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066252
ZVoz člen 50, 50/8, 50/11, 60, 60/2, 61, 61/3. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 30, 30/2, 30/3.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - ponovna pridobitev vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini - zmota - dejanska zmota
Obdolženec (državljan Republike Slovenije), ki po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, le-tega ni ponovno pridobil v Republiki Sloveniji, v času storitve prekrška ni bil v dejanski zmoti, da sme v Republiki Sloveniji voziti s srbskim vozniškim dovoljenjem, saj je bil v Republiki Sloveniji pred tem že dvakrat spoznan za odgovornega zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017073
ZJU člen 3, 3a, 3a/3, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 87.
plače javnih uslužbencev - vrnitev preveč izplačane plače - nezakonitost določbe pogodbe o zaposlitvi
Tretji odstavek 3.a člena ZSPJS delavcu neposredno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, ampak določa, da se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. ZSPJS delodajalcu nalaga zgolj, da se poskuša z javnim uslužbencem dogovoriti o vračilu preveč izplačane plače, če pa v tem ne uspe, mu zakon nalaga vložitev tožbe za vračilo preveč izplačane plače. Ali bo tožbeni zahtevek utemeljen pa določba 3.a člena ZSPJS prepušča presoji sodišča, upoštevajoč splošna pravila civilnega prava in siceršnjo zakonsko ureditev.
Pri kršitvi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS zaradi določitve previsoke plače ne gre za ničnost pogodbene določbe v smislu 86. in 87. člena OZ, ampak za nezakonitost, ki ima za posledico, da se javnemu uslužbencu za naprej v pogodbi o zaposlitvi določi ustrezno nižja plača oziroma, da se mu za naprej dejansko izplačuje plača neposredno na podlagi aktov, ki določajo pravno podlago za določitev plače. Ne nastopijo torej posledice odprave nezakonitega pogodbenega določila za nazaj, kar bi pomenilo tudi obveznost vrnitve preveč izplačane plače, ampak le za naprej. Že zato toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala na tej podlagi tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – napake volje – grožnja – nedopustna grožnja
Grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja niso razlogi, ki bi pomenili nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah), ki bi lahko povzročila razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 80, 81, 81/5, 269, 269/2. ZFPPIPP člen 441, 442, 442/2. ZGD-1 člen 472.
zavrženje tožbe - izbris pravne osebe iz registra - lastnost biti stranka
Z izbrisom iz sodnega registra zaradi pravnomočno zaključenega postopka izbrisa iz registra brez likvidacije, je tožena stranka skladno 441. členom ZFPPIPP izgubila lastnost pravne osebe, s tem pa tudi lastnost biti stranka v postopku. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo pravilno zavrglo (5. odstavek 82. člena ZPP).
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – huda malomarnost
Delavec je po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 dolžan delodajalcu povrniti škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom, le v primeru, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Toženčevo hudo malomarnost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo. Poudarilo je pomen skrajne nepazljivosti ter dejstvo, da je toženec poklicni voznik, ki je bil pri tožeči stranki zaposlen kot voznik, zato bi moral in mogel biti pri vožnji pazljiv, ne pa da je zapeljal v prenizek predor, s čimer je odstopil od ravnanja povprečno skrbnega voznika.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10. ZSSloV člen 70, 70/1.
disciplinski postopek – zastaranje – obrambno področje - vojska
Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnico. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske, 4. 11. 2014 in da ga je 11. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnico (B 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba izvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko. Ker je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani podpolkovnika A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 4. 11. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopenjskega organa dne 14. 4. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaključila v predpisanem šestmesečnem roku iz desetega odstavka 57. člena ZObr.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0066253
ZUP člen 87, 91, 91/1, 91/3. ZJU člen 183, 183-6, 183-10, 183-12. ZP-1 člen 163, 163/9, 168. ZLS člen 28.
vročanje odločb o prekršku - osebno vročanje - vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti - organi občine - župan - vročanje županu
Ker je bila storilcu izdana odločba o prekršku kot županu občine zaradi prekrškov storjenih v zvezi z opravljanjem funkcije župana občine, mu mora biti vročena v skladu z 91. členom ZUP, ki ureja vročanje organom samoupravnih lokalnih skupnosti.