Tožnica v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva zagotovitev varnega delovnega okolja brez elementov trpinčenja na delovnem mestu, plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri toženi stranki je bila zaposlena od leta 1991, od 1. 12. 2011 pa je prešla k družbi A. d. o. o., B.. Zatrjuje, da je bila na delovnem mestu od leta 2009 dalje trpinčena s strani zaposlene pri toženi stranki C.C.. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejanja, ki so bila storjena po 1. 12. 2011, ko je tožnica prešla k drugemu delodajalcu. Dejstvo, da od tega datuma dalje tožena stranka ni več delodajalec tožnice, ne pomeni, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožničinega tožbenega zahtevka, kot ga je postavila v tožbi.
Toženec v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez nadaljnjih pravdnih dejanj) po tem, ko ta med pravdo izpolni svojo obveznost. Tudi kadar do umika pride pozneje, pa takšna „zamuda“ nima stroškovnih učinkov, kot ji jih pripisuje izpodbijana sodba (ne povzroči situacije, kot da do umika sploh ne bi prišlo, ampak bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen). Takšna „zamuda“ v primeru delnega umika tožbe pomeni le, da mora tožeča stranka toženi povrniti t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi prepoznega umika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog
Tožnik je opravljal identična dela kot drugi skrbniki kupcev, pri čemer je dela skrbnika kupcev izvajal tako za slovenski kot srbski trg, poleg tega pa je bil še prokurist v Srbiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se posamezna opravila delovnega mesta skrbnik kupcev po izvedeni reorganizaciji izvajala centralno, zaradi česar tožnikovo delo v tem delu ni bilo več potrebno, delo priprave izvedbenih in vzdrževalnih pogodb, kot ga je opravljal tožnik, pa je bilo s pripojitvijo ukinjeno. Preostale naloge tožnikovega delovnega mesta so bile prenešene na preostale zaposlene. Navedeno predstavlja utemeljen organizacijski razlog oz. poslovni odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
KZ člen 73, 74, 74/1, 74/1-2, 75, 77, 77/2, 77/2-6.
vzgojni ukrepi - vzgojni ukrep navodila in prepovedi - delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti - vzgojni ukrepi in sankcije za mladoletnike - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - mlajši mladoletnik - preizkus vzgojnega ukrepa
Z delom v splošno korist bi imel mladoletnik priložnost in čas, da kritično razmisli o kaznivem dejanju in da do svojega početja zavzame ustrezno stališče, vse s ciljem, da se na tak način razvija njegova osebna odgovornost tudi za njegova bodoča ravnanja.
V predmetni zadevi ne gre za spor o postopku izvršbe, zato uporaba 132. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, prav tako pa zaradi začetega postopka poenostavljene prisilne poravnave ni druge zakonske podlage za prekinitev postopka individualnega delovnega spora. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo predlog za prekinitev postopka.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017216
ZDR člen 184. OZ člen 131, 150, 153, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - padec pri sestopu - soprispevek - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila
pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Tožnik se je povzpel na kamion, pokril asfalt, pri spustu z kamiona pa mu je spodrsnilo in je padel na tla, pri tem pa se je poškodoval. Tožnikovo delo v zvezi s pokrivanjem asfalta na kesonu tovornega vozila je treba presojati kot celoto, torej vzpenjanje na keson, pokrivanje asfalta na njem s ponjavo in spuščanje z višine več kot 3 metre po lestvi, pričvrščeni na stranico kesona, pri čemer na celotno delovno operacijo vpliva tudi dejstvo, da je imel asfalt na kesonu temperaturo nad 180
º
C. Pri opravljanju tega dela se je tožnik poškodoval, res sicer šele pri sestopanju s kesona, a je zdrsnil že s prvega (najvišjega) klina lestve, kar pomeni, da je padel skoraj z višine treh metrov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Tožena stranka je podala trditve, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi vihravosti in nepazljivosti tožnika, kar je utemeljevala z načinom pokrivanja asfalta (dejstvom, da tožnik ni pokrival asfalta z rampe oziroma podesta, pač pa je zlezel na keson in ga pokrival na njem). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi se „vihravost in nepazljivost“ tožnika izražali v njegovi neprevidni uporabi lestve. Ugotovitve o domnevnem napačnem oprijemu tožnika na lestvi se prvič pojavijo v izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu. Ker pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage strank, sodišče prve stopnje tem trditvam ne bi smelo slediti. Glede na to je zmotno uporabilo materialno pravo in je zaključek, da je tožnik prispeval k nastali škodi v deležu 5 % zato, ker je bil premalo skrben pri sestopanju z lestve, nepravilen. Za škodo, ki je nastala tožniku, je v celoti odgovorna tožena stranka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066252
ZVoz člen 50, 50/8, 50/11, 60, 60/2, 61, 61/3. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 30, 30/2, 30/3.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - ponovna pridobitev vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini - zmota - dejanska zmota
Obdolženec (državljan Republike Slovenije), ki po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, le-tega ni ponovno pridobil v Republiki Sloveniji, v času storitve prekrška ni bil v dejanski zmoti, da sme v Republiki Sloveniji voziti s srbskim vozniškim dovoljenjem, saj je bil v Republiki Sloveniji pred tem že dvakrat spoznan za odgovornega zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vročitev, ki jo je opravil pooblaščeni vročevalec, bila opravljena v skladu z 141. členom ZPP in je veljavna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena 10. 1. 2013, tožnik pa ni uveljavljal notranjega pravnega varstva pri toženi stranki, saj v roku 8 dni od vročitve odpovedi ni vložil zahteve za varstvo pravic na svet tožene stranke. Če bi postopal tako, bi lahko v roku 30 dni od prejema pisne odločitve drugostopenjskega organa zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker ni postopal tako, temveč je tožbo vložil šele 13. 6. 2013, je sodišče prve stopnje takšno tožbo pravilno zavrglo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP.
KZ-1 člen 20, 20/2, 205,205/1, 205/1-1. ZKP člen 129a, 129a/2.
preklic pogojne obsodbe - pravočasnost predloga
V obravnavanem primeru je petnajstdnevni rok za vložitev predloga za izvršitev kazni z delom v splošno korist, ob upoštevanju ugotovitve, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna že 16. 1. 2013, potekel bistveno pred 21. 11. 2016, torej bistveno po preteku petnajstdnevnega roka, kot ga določa drugi odstavek 129.a člena ZKP, kar v točki 6 izpodbijanega sklepa pravilno ugotavlja sodnica, ki je zadevo obravnavala na prvi stopnji, in obsojenčev predlog kot prepozen zavrgla, ne da bi raziskovala druga dejstva, ki jih je v predlogu navajal obsojeni. Glede na zgornji predmet odločitve, tudi pritožbeno sodišče končnega predloga v smeri alternativne izvršitve kazni zapora ni moglo vsebinsko obravnavati, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).
javni uslužbenec – premestitev – učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa
Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov
Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotavlja neenako obravnavo, ne ugotavlja pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to še ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka kršila prepoved povračilnih ukrepov. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, da bi tožnica pomagala žrtvi diskriminacije in da bi bila izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, katerega cilj je uveljavitev prepovedi diskriminacije, kot to določa sedmi odstavek 6. člena ZDR-1.
Tožnik je zlorabil osebne podatke vsaj sedmih staršev od enajstih s seznama, katerih otroci so določenega dne opravljali preizkus glasbenih sposobnosti za vpis v glasbeni pouk kljunaste flavte pri toženi stranki in sicer tako, da je kot član izpitne komisije za preizkus glasbenih sposobnosti s seznama prijavnic za vpis v glasbeno šolo prepisal osebne podatke, in sicer imena in telefonske številke staršev in jih zlorabil za oglaševanje zasebne glasbene dejavnosti. S takšnim ravnanjem je kršil 33. člen ZDR-1 in 34. člen ZDR-1, saj ni upošteval zahtev in navodil tožene stranke o varovanju osebnih podatkov prijavljenih otrok in njihovih staršev ter o tem, da naj teh podatkov ne posreduje tretjim osebam. Prav tako je kršil delovno dolžnost po 37. členu ZDR-1 in 13. členu pogodbe o zaposlitvi, saj je šlo za škodljivo ravnanje, ki je vplivalo na ugled tožene stranke. Tožnik je s tem kršil tudi določbo 31. člena Pravilnika o zavarovanju osebnih podatkov tožene stranke, ki takšno ravnanje opredeljuje kot hujšo kršitev delovne obveznosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa tudi obstoj utemeljenega razloga po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer izgubo zaupanja v tožnika, ki je osebne podatke zlorabil pri opravljanju svojega učiteljskega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Določbe ZPP, na podlagi katerih se odloča o pravdnih stroških (člen 151 - člen 168 ZPP), ne dajejo podlage za to, da bi se uspeh strank v sporu ugotavljal posebej glede na uspeh s temeljem zahtevka in posebej glede na uspeh z njegovo višino.
Stranski intervenient je glede povračila pravdnih stroškov upravičen po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Do teh stroškov ne bi bil upravičen le v primeru, če njegovo sodelovanje ne bi koristilo pri zbiranju procesnega gradiva. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je stranski intervenient v postopku aktivno sodeloval (večje število pripravljalnih vlog, dokazni predlogi, procesni ugovori,...), zato je upravičen do povračila potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh tožene stranke, ki se ji je pridružil v tem postopku.
Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot stroškov stranskega intervenienta s stroški tožnika, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za povračilo pravdnih stroškov.
spor majhne vrednosti - glavna obravnava - zahteva za obravnavo - dokazni predlog - zaslišanje prič
Ker je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v listinskih dokazih, ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, ker tega pravočasno ni predlagala nobena od pravdnih strank. Stranka mora v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlog npr. zaslišanje priče pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranke v vlogah podajo zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič) se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka.
pravica do izjave v postopku - dopolnitev trditvenega in dokaznega postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Ko pa je sodišče prejelo vlogo z opravičilom tožeče stranke, ustrezno dokazno podprto, bi moralo ustrezno reagirati. Na voljo je imelo dve možnosti: v skladu z 292. členom ZPP bi lahko že končano glavno obravnavo znova odprlo in dopolnilo (trditveni in dokazni) postopek ali pa bi vlogo tožeče stranke z dne 19. 5. 2016 štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga obravnavalo po členih 116 do 120 ZPP.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017096
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zdrs na tleh
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu, ko je v sanitarijah tožene stranke padla in pri tem utrpela zlom sramnice. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici, oziroma da je ta škoda posledica tožničine nepazljivosti oziroma nesrečnega slučaja. Pri tem je izhajalo iz nepravilne materialnopravne predpostavke, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna zagotoviti obutve, ki bi preprečevala zdrs in padec. Glede vprašanja neustrezne obutve je tožnica že v tožbi podala ustrezno trditveno podlago ter predlagala angažiranje sodnega izvedenca iz varstva pri delu, ki bi lahko podal mnenje, ali bi lahko tožena stranka z zagotovitvijo ustrezne obutve preprečila zdrs tožnice na mokrih tleh. Zagotovitev ustrezne obutve je en izmed ukrepov, ki jih mora v skladu s 5. členom ZVZD-1 zagotoviti delodajalec, da ne pride do poškodbe delavca pri delu. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali bi lahko tožena stranka z zagotovitvijo ustrezne obutve preprečila padec tožnice, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.