V nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev.
Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda.
Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov sporne stvari. Negativne posledice prekluzije je praviloma mogoče udeležencu nepravdnega postopka naložiti le, če je prekršil svojo obveznost prispevanja k pospešitvi postopka. Nasprotni udeleženec se je v prvem postopku zavedal pomembnosti ugovora glede pridržka vzajemnosti, pa sodišču ni predlagal pridobitve izraelskega prava in je ves čas vztrajal le pri ugovoru, da je podan pridržek vzajemnosti, ker izraelska sodišča ne obravnavajo zahteve za priznanje tuje sodne odločbe, če je ta vložena več kot pet let po izdaji sodbe. Izrecno je navedel, da vsebine izraelskega prava ne dokazuje z listinami, ker ne želi po nepotrebnem povečevati stroškov postopka. Zamudo z navajanjem novih ugovorov je zato treba v celoti pripisati njegovi krivdi.
V pravni teoriji je poudarjeno, da za obstoj vzajemnosti ni nujno, da bi tuja država predvidela povsem enake predpostavke in postopek za priznanje tujih sodnih odločb, saj v tem primeru vzajemnosti praktično nikoli ne bi bilo. Treba je le oceniti, ali so načeloma možnosti za priznanje tujih sodnih odločb v tej državi zaradi drugačne pravne ureditve bistveno manjše. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju določb izraelskih določb zakona, ki urejajo priznanje tujih sodnih odločb ni izkazano, da bi bili izraelski pogoji in postopek priznanja toliko strožji, da bi bilo priznavanje slovenskih sodnih odločb do te mere oteženo, da je mogoče govoriti o pridržku vzajemnosti. Pomembno je, da nasprotni udeleženec ni niti zatrjeval, niti izkazal, da bi izraelska sodišča v primerljivem primeru, ko bi šlo za odločbo kakšne druge evropske države, priznanje tuje sodne odločbe zavrnila. Takšnega primera pritožbeno sodišče tudi ni našlo v prikazu izraelske sodne prakse na področju priznavanja tujih sodnih odločb. Pritožbeno sodišče tako kot ob prvem odločanju zagovarja stališče, da je treba k ugotavljanju dejanske materialne vzajemnosti pristopiti prožno, saj je v interesu držav, da se gradi medsebojno zaupanje in pravna varnost državljanov.7 Zato je treba restriktivno pristopiti k zavračanju priznanja zaradi vzajemnosti. Žrtve nasprotnega pristopa so stranke, ki želijo zavarovati svoje pravice. S tem, ko se omogoči izvršba tuje sodbe, se strankam zagotavlja učinkovito varstvo njihovih pravic tudi pravice do sodnega varstva iz 6. člena ESČP.
Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je izraelsko sodišče nasprotnemu udeležencu omogočilo sodelovanje v postopku in je bilo torej v celoti spoštovano načelo kontradiktornosti. Načelo kontradiktornosti je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki ga zagotavlja tudi 22. člen Ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze, pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in da sodeluje v dokaznem postopku. Ugotovljeno je bilo, da je bilo vse to nasprotnemu udeležencu v postopku pred izraelskim sodiščem omogočeno.
Tako v slovenskem kot v izraelskem civilnem postopku veljata načelo dispozitivnosti in razpravno načelo, kar je logična posledica prevlade avtonomije volje strank v materialnem civilnem pravu. Stranka lahko z različnimi dispozitivnimi dejanji vpliva na rezultat postopka. Ena takšnih možnosti je tudi, da se odloči, da v dokaznem postopku ne bo sodelovala in s tem sprejme, da bo sodišče odločitev oprlo na dokaze, ki jih sodišču predloži nasprotna stranka oziroma, da bo sodišče uporabilo svoja pravila o izvajanju dokaznega postopka. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izraelske sodne prakse v zadevi „Axelrod“ odločilo, da bo pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo kljub temu, da tožnik glede izgube zaslužka in stroškov oskrbe sodišču ni predložil nobenih listinskih dokazil, upoštevalo aktuarni izračun, nikakor ne pomeni kršitve načela enakega varstva pravic v postopku. Toženec je imel možnost, da takemu pristopu nasprotuje, vendar se je svoji pravici odrekel, v zadnji fazi postopka še s tem, ko zoper odločbo o določitvi višine odškodnine tudi ni vložil pritožbe.
Tudi v slovenski sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da je razmerje med zdravnikom in bolnikom praviloma pogodbene narave, ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika, ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. Tako bi tudi po slovenskem pravu sodišče uporabilo določbo 147. člena OZ le v primeru, če bi ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z zdravstveno ustanovo, v kateri je bila operacija opravljena. Iz obrazložitve izraelske sodbe pa izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj pogodbo sklenil neposredno s tožencem. Ugovor, da bi bil nasprotni udeleženec tudi ob takšnih ugotovitvah zaradi določbe 147. člena OZ zavarovan pred neposredno odškodninsko odgovornostjo, tako ni utemeljen.
Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi, pisanje prejme. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.
Okoliščine, da je bil sklep nasprotnemu udeležencu vročen med sodnimi počitnicami, Vrhovno sodišče ne more upoštevati po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00009064
ZIZ člen 15. ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/4-7, 73, 363, 363/2.
zahteva za izločitev sodnika - izločitev višjega sodnika - zavrženje zahteve - posebna pritožba
Kadar odločbo o zavrženju zahteve za izločitev izda višji sodnik, stranka, katere predlog je bil zavržen, nima možnosti uveljavljati nepravilnosti ali nezakonitosti takega sklepa v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je opisani položaj bistveno drugačen od tistega, ki je abstraktno vsebovan v pravilu sedmega odstavka 72. člena ZPP. Zato citiranega določila ni mogoče uporabiti.
ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/4, 72/5, 72/6, 72/7, 363, 363/2. ZIZ člen 15.
izločitev sodnikov višjega sodišča - zavrženje zahteve - posebna pritožba
Kadar odločbo o zavrženju zahteve za izločitev izda višji sodnik, stranka, katere predlog je bil zavržen, nima možnosti uveljavljati nepravilnosti ali nezakonitosti takega sklepa v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je opisani položaj bistveno drugačen od tistega, ki je abstraktno vsebovan v pravilu sedmega odstavka 72. člena ZPP. Zato citiranega določila ni mogoče uporabiti.
ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/6, 363, 363/2. ZIZ člen 15.
izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - pravica do pritožbe
Zoper sklep, s katerim je višja sodnica zavrgla nerazumljivo oziroma nepopolno zahtevo za izločitev, je dovoljena posebna pritožba. Namen določbe sedmega odstavka 72. člena ZPP je pospešitev postopka, kadar so zahteve za izločitev očitno neutemeljene ali celo pomenijo zlorabo procesne pravice. Nepravilnost ali nezakonitost sklepa o zavrženju zahteve lahko stranka, predlog katere je bil zavržen, uveljavlja v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari.
Drugačen je položaj, kadar odločbo o zavrženju zahteve za izločitev izda višji sodnik, saj v tem primeru stranka, predlog katere je bil zavržen, nepravilnosti ali nezakonitosti takega sklepa nima možnosti uveljavljati v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari. Opisani položaj je izjemen oziroma bistveno različen od tistega, ki je abstraktno vsebovan v pravilu sedmega odstavka 72. člena ZPP in ki ga zato ni mogoče uporabiti.
ZMZPP člen 95, 95/1, 95/2, 96, 98, 98/1, 110, 111. ZNP člen 37. Konvencija Združenih narodov o izterjavi preživninskih zahtevkov v tujini (1956) člen 1.
priznanje tuje sodne odločbe - odločba srbskega sodišča - izterjava preživninske terjatve - pravni interes - ugovor prenehanja terjatve zaradi izpolnitve - uveljavljanje ugovora v izvršilnem postopku - pravnomočnost tuje sodne odločbe - potrdilo o pravnomočnosti - oblika potrdila - pristojnost tujega sodišča - možnost sodelovanja stranke v postopku - dokazno breme - prevod tuje sodne odločbe - zastopanje po pooblaščencu
Postopek priznanja tuje sodne odločbe je od izvršilnega postopka ločen postopek in vodi do nastanka izvršilnega naslova, na podlagi katerega je mogoče zahtevati izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka izvršilnega naslova ne sodijo.
Dejstvo, da je predlagateljica predložila prevod etujih sodnih odločb do obrazložitve, ne pomeni, da je njen predlog nepopoln. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predlagateljica zahtevek za izterjavo neplačane preživnine vložila na podlagi Konvencije OZN z dne 30. 6. 1956, ki predlagateljem ne nalaga obveznosti predložitve celotnega prevoda tujih sodnih odločb, in da takšen zaključek izhaja tudi iz spletne strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
kaznovanje stranke postopka - žalitev v vlogi - žalitev sodišča - žalitev sodnika - denarna kazen
Prepoved žalitve sodišča ne preprečuje tožencu, da bi v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljal razloge, ki po njegovem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe. Vendar pa določba 109. člena ZPP določa meje načina podajanja te kritike: izreči jo je treba na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča. Izražanje toženca takega standarda tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dosega.
ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8, 354. ZMZPP člen 96, 96/1. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2010) člen 17, 17/1.
priznanje tuje sodne odločbe - pravica do sodelovanja v postopku - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - pomanjkanje razlogov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - overitev sodne odločbe - pogodba o pravni pomoči med Slovenijo in Bosno in Hercegovino
Sodišče vsakega dokaznega predloga ni dolžno izvesti, svojo odločitev pa mora obrazložiti. Že zato, da se predlagatelj z razlogi za zavrnitev seznani in jim lahko nasprotuje s pravnimi sredstvi.
ZPP člen 11, 109. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
žalitev sodišča v vlogi - kaznovanje stranke - izrek denarne kazni - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - pravica do svobode izražanja
Vrhovno sodišče je v tej zadevi tehtalo med pritožničino pravico do svobode izražanja na eni strani in varovanjem avtoritete in nepristranskosti sodstva na drugi strani (drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Ob tem se je Vrhovno sodišče vprašalo, kdo kritizira, koga kritizira, kaj kritizira in kje kritizira. V tu obravnavani zadevi stranka, ki je izgubila sodni spor, v svoji vlogi, ki je namenjena zelo ozkemu krogu bralcev, kritizira sodstvo kot celoto zaradi preteklih pojavov v sodstvu, pri čemer je vsebinsko problematična samo besedna zveza "goljufivi sodniki". Če navedenemu prištejemo še dejstvo, da se pritožnica odmika od spornih izrazov, ko pravi, da se z vsebino ne strinja in da ima sama spoštljiv odnos do sodišča, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru treba dati prednost pravici do svobode izražanja.
Uredba Komisije (EU) št. 44/2011 z dne 20. januarja 2011 o določitvi izvoznih nadomestil za mleko in mlečne izdelke člen 34, 34-1, 35. ZPP člen 399, 399/2-8.
razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe - procesni javni red - izvirnik sodbe - meje preizkusa - ugovor zastaranja
Postopek razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe (eksekvature) je v prvi fazi izključno formalen, obstoj vsebinskih razlogov iz 34. in 35. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. december 2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj I) je pridržan za drugo fazo, ko sodišče odloča o morebitnem ugovoru nasprotnega udeleženca. Iz tako zasnovanega postopka jasno sledi, da sodišče preizkuša obstoj razlogov iz 34. in 35. člena Uredbe Bruselj I izključno v mejah ugovornih razlogov. Ti morajo biti zato določni, konkretni in jasni. Ta zahteva velja tembolj, ko gre za pritožbeni postopek.
ZPP člen 199, 199/1, 200, 201. ZNP člen 30, 37. ZDZdr člen 50.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - stranska intervencija - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev predloga
Pritožnik je vložil predlog za stransko intervencijo šele ob vložitvi pritožbe proti prvostopenjskemu sklepu. V tej fazi postopka pa je bila njegova pravica do pravnih sredstev enako varovana na podlagi določbe 30. člena ZNP in 50. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VS00001491
ZMZPP člen 103, 103/2. ZPP člen 7, 108, 108/1. ZIZ člen 13, 55, 55/1-8.
priznanje tuje sodne odločbe - izvršljivost tuje sodne odločbe - pravni interes - izvršilni naslov - kršitev razpravnega načela - ugovor zoper sklep o izvršbi - poprava predloga - nasprotovanje pravnemu redu RS - zakonske zamudne obresti - pravilo ne ultra alterum tantum
V postopku priznanja tuje sodne odločbe dolžnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe, prav zato pa dolžnik ni prekludiran z uveljavljanjem teh ugovorov v kasnejšem izvršilnem postopku. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je od izvršilnega postopka ločen postopek. Vodi do nastanka izvršilnega naslova, na podlagi katerega je mogoče zahtevati izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka ivzršilnega naslova ne sodijo.
Način določitve preživnine v odstotkih od plače preživninskega zavezanca in z omejitvijo minimalne preživnine na podlagi tujega predpisa, s katerim je določen znesek zajamčene preživnine za otroka, ni v takem nasprotju z našo zakonsko ureditvijo (določbami ZZZDR) in ne kaže na take razlike, da bi ne bili izpolnjeni pogoji za priznanje ukrajinske sodbe. Tudi v Republiki Sloveniji je eno temeljnih pravnih načel varstvo otrok, zato zgolj drugačen način določanja preživnine (katere višina se nadalje ugotavlja v okviru izvršilnega postopka) ne posega niti v temeljne principe slovenskega pravnega reda niti načelno zakonsko ureditev v zvezi s tematiko določanja preživnin za otroke niti ne kaže na bistveno razliko med zakonodajama obeh držav.
izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - obrazložitev predloga
Po določilu četrtega odstavka 72. člena ZPP mora stranka v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. V obravnavanem primeru je pritožnik v predlogu za izločitev z dne 11. 3. 2014 navedel zgolj, da je po njegovih informacijah višja sodnica prijateljica s tožnico, kar pa, kot je to pravilno že ugotovilo Višje sodišče v Kopru, ne zadostuje, saj mora predlagatelj še posebej, kadar navaja okoliščino za odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, le-to konkretno navesti.
V sporu, ki ga je vodila nasprotna udeleženka kot tožnica, pri čemer je hrvaško sodišče odločilo tudi o njeni pritožbi in jo zavrnilo, je takšna odločitev skladna z ustavo in pravnim redom Republike Slovenije.
Sodišče mora nameniti posebno skrbnost temu, da bi njegovo procesno vodstvo pri strankah ne povzročilo zastraševalnega učinka (takoimenovan chilling effect), zaradi katerega bi bila stranka omejena v srčiki pravice do izjavljanja pred sodiščem, s čimer bi bilo ogroženo učinkovito in resnično varstvo njenih pravic.
Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje stranke v resnici ogroža avtoriteto sodstva, se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja pred sodišči ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.
Vsebina konkretne pritožnikove izjave je po prepričanju Vrhovnega sodišča takšna, da je zaradi varstva avtoritete sodstva ni mogoče tolerirati. Bistvo njegove kritike namreč ni razprava o stvari sami (ad rem), marveč gre za preskok k razpravi o predstavnikih sodišča (ad personam). Ker takšna razprava za varstvo pritožnikovih pravic in interesov v sodnem postopku sploh ni potrebna in koristna, od nje ostane le še žaljivost sama in torej v pravno sredstvo ne sodi.
Pritožbeni očitki ne ponudijo argumentov, ki bi za odločitev o preživnini odrezali pristojnost sodišču v BIH. Celo nasprotno, pritožnik se sklicuje na drugo odločbo sodišča v Bihaču, ki ni predmet postopka in v kateri naj bi mu bilo naloženo plačevanje preživnine v nižjem znesku. Vprašanje dejanskega plačila preživnine je okoliščina, ki jo bo pritožnik lahko uveljavil v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.
Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višjega sodnika je torej tožnikovo nezadovoljstvo z njegovim postopanjem v tisti zadevi in rezultatom tistega postopka ter z njegovimi pravnimi stališči, izraženimi v odločbi. To ne pomeni izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP; stranka ima namreč za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru tistega postopka.