ZDavP-2 člen 68, 68/1, 68/1-5. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - drugi dohodek - dvig gotovine s transakcijskega računa - z računa pravne osebe dvignjena denarna sredstva - odločitev ustavnega sodišča - cenitev davčne osnove - načelo materialne resnice
Po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 68. člena ZDavP-2, ki v drugem odstavku opredeljuje cenitev kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Ne glede na to, da je davčni organ kot zavezanca za davek štel pravno osebo, ki jo je pozival na predložitev listin, pa je nato odmeril davek tožniku kot fizični osebi, pri čemer sodišče pripominja, da gre za dva ločena subjekta in torej ne za istega davčnega zavezanca. Glede na to, da je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od sredstev, dvignjenih s transakcijskega računa družbe, pa je po oceni sodišča ključno vprašanje, ali je tožnik opravil dvige kot dejansko poslovodeča oseba, kot zaposleni v družbi, morebiti pa je na neupravičen način povečal svoje premoženje.
ZDIJZ člen 5, 5/5, 6, 6/1, 6/1-3, 6/1-11, 6/3, 6/3-1. ZSPJS člen 38, 38/6. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 101, 101/1, 101/1-1.
dostop do informacij javnega značaja - notranje delovanje oziroma dejavnost organa - varovanje nemotenosti dela državnih organov - motnja pri delovanju organa - osebni podatek - varstvo osebnih podatkov - podatki o porabi javnih sredstev - elektronska vloga
Podatki o imenih in priimkih posameznih javnih uslužbencev ter podatki o skupni vsoti dodatkov so sicer osebni podatki, vendar pa je podana neposredna zakonska podlaga za razkritje v šestem odstavku 38. člena ZSPJS, ki določa, da so javnosti po postopku, ki ga ureja ZDIJZ, dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Poleg tega je bilo pravilno ugotovljeno, da imajo pri tožeči stranki zaposleni status javnih uslužbencev in da se njihove plače zagotavljajo iz javnih sredstev in izplačujejo iz proračuna tožeče stranke, na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ pa se dostop do zahtevane informacije dovoli ne glede na izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.
Ker gre za podatke o porabi javnih sredstev in podatke, povezane z opravljanjem delovnega mesta javnega uslužbenca, je povsem nerelevantno, ali so podani elementi izjeme v zvezi z notranjim delovanjem organa iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Celo če bi bili ti elementi podani, bi bilo treba podatke še vedno razkriti.
Tožeča stranka povsem hipotetično navaja, da bi se okolica na razkrite podatke odzvala in bi v posledici tega odziva bili ti javni uslužbenci manj storilni. Izkaz motenj pri delovanju oziroma dejavnosti organa mora biti konkretno izkazan, zgolj hipotetično navajanje morebitnih motenj, ki bi lahko nastale, ne zadostuje za obstoj te izjeme.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - notranje delovanje oziroma dejavnost organa - dokument v zvezi z notranjim delovanjem organa - motnje ali resna ogroženost delovanju organa - motnja pri delovanju organa - dokazno breme
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožeča stranka v izpodbijani odločbi ni konkretno navedla, kakšna škoda oziroma motnja bi z razkritjem mnenj nastala, saj je zgolj na splošno navedla, da če bi vsi dokumenti postali javni, potem bi to resno ogrozilo kritično in inovativno usklajevanje vladnih gradiv ter razpravo na sejah, torej da dokaznega bremena izkazane motnje ni konkretizirala. Pravilno je ugotovila, da se s prostim dostopom do zahtevanih mnenj ne bi v ničemer poseglo v možnost kritičnega in inovativnega razmišljanja vlade, saj gre za izražena strokovna stališča.
Kakršnakoli komunikacija znotraj tožeče stranke ne more biti javno dostopna, vendar je to potrebno tudi dovolj konkretizirati in glede na samo vsebino dokumenta pojasniti, zakaj določena dokumentacija ne more biti javno dostopna.
Komisija za cepljenje poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ. Ta mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Njegova odločba mora vsebovati vse razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev, tj. zlasti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, razloge, ki so mu glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, in razloge, zaradi katerih ni ugodil kakšnemu zahtevku strank.
ZBPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/1, 14/2. ZUPJS člen 11, 11-3.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - materialni položaj - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - zakonec - povezanost z družino - razveza zakonske zveze - dokazno breme
Pri ugotavljanju materialnega položaja osebe (torej prosilca za BPP v postopku) se ne upošteva njen zakonec, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Zakonska določba je jasna in jo tudi ustaljena sodna praksa razlaga tako, da morata biti za neupoštevanje zakonca kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej dejanska nepovezanost zakoncev in začetek postopka za razvezo zakonske zveze. Tožnik ni podal nobenih trditev in dokazov glede vložitve zahteve za razvezo zakonske zveze, ravno tako takih trditev ne podaja niti v tožbi, zato pogoji za neupoštevanje materialnega položaja tožnikove žene iz 3. točke 11. člena ZUPJS že iz tega razloga niso podani.
imenovanje v uradniški naziv - razrešitev naziva - premestitev na drugo delovno mesto - premestitev na delovno mesto nižjega kariernega razreda
Dikcija drugega odstavka 84. člena ZJU "premestitev na /.../ v skladu s tem zakonom" zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v ZJU, ter da je zato treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Upravni organ mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva in začetka učinkovanja sklepa o premestitvi odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal dela na drugem delovnem mestu, še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo premestitve. Pri tem se mu ni treba ukvarjati z vprašanjem zakonitosti premestitve, posledično pa ne sodišču v upravnem sporu.
ZBPP člen 13, 14. ZUP člen 8, 9. ZUPJS člen 18, 18/1, 18/1-6.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženjski cenzus - namenska raba zemljišč - pravica do izjave
Odločitev tožene stranke je preuranjena. Iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP namreč izhaja, da je tožnik v njej navedel, da je (med drugim) solastnik „kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki vam daje dohodke (KD, panj, dobiček)“. Glede na takšno vsebino tožnikove prošnje bi morala toženka, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in načela materialne resnice iz 8. člena tega zakona, pridobiti tudi podatke o namenski rabi zemljišč v so/lasti tožnika ter njegovem dohodku iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, pri ugotavljanju tožnikovega premoženja pa upoštevati tudi določbo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS.
davčni inšpekcijski nadzor - blagajniško poslovanje - izdaja računa - potrditev računa - ugotovitev nezakonitosti akta - ugotovitvena odločba
V konkretnem primeru o obstoju nepravilnosti, ki se ugotavljajo z izpodbijano odločbo, med strankama ni spora. Tudi ni spora o tem, da gre za napake oziroma nepravilnosti, ki so obstajale v inšpiciranem obdobju in torej v obdobju, na katerega se izpodbijana odločba nanaša. Kasnejša odprava nepravilnosti zato na odločitev ne vpliva in zato se tožeča stranka na zatrjevano odpravo le-teh ne more uspešno sklicevati. Glede na to, da je izdaja odločbe, tudi ugotovitvene, v primeru ugotovljenih nezakonitosti obvezna, pa seveda tudi ni razloga za to, da bi moral davčni organ še posebej izkazovati legitimen interes za njeno izdajo, kot se zahteva s tožbo.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40. ZMZ-1 člen 64.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - nova dejstva in novi dokazi - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite
Tožena stranka v izpodbijanem aktu in v postopku pred njegovo izdajo ni upoštevala deljena dokaznega bremena na podlagi 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, saj je ponovno izhajala iz stališča, da določbe o naknadni prošnji zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja in ni upoštevalo, da slovenski zakonodajalec ni pravilno prenesel določbe 40. člena Procesne direktive 2013/32/EU, ki uporablja alternativno obliko, da je bodisi prosilec navedel nove elemente, ali pa so se ti „novi elementi ali ugotovitve pojavile“.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 85, 85/6. ZUP člen 213, 213/6. Uredba o embalaži in odpadni embalaži (2021) člen 41, 41/3. Direktiva 2004/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži člen 8, 8a.
Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali pogoji za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja obstajajo tudi v konkretnem primeru. Vsebina odločitve o pravici ali obveznosti stranke mora biti namreč formulirana tako, da je jasno in konkretizirano izražena v dispozitivu odločbe. V predmetnem okoljevarstvenem dovoljenju je zato treba natančno določiti vsebino obveznosti tožnice, kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki izvaja (le) obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, kot je tudi določena v tretjem odstavku 41. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži.
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan tožeči stranki kot poroku davčne dolžnice, in sicer kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost družbe izven statustnega preoblikovanja z namenom, da bi se družba kot dolžnica izognila plačilu davka. Ker izpodbijani sklep ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti tožnika kot poroka davčne dolžnice ter mu v odmernem postopku ni bila dana možnost izjave, torej v zadevi ni bilo odločeno na ustavno skladen način, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.
Legalnost objekta je treba presojati po vseh predpisih o graditvi objektov, veljavnih v času njegove izgradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času izdaje izpodbijanega akta.
Iz relevantnih materialnopravnih predpisov izhaja, da bi investitor za postavitev predmetne ograje na mejo potreboval soglasje soseda. Desti odstavek 6. člena OLN 2007 namreč ne določa, da morajo biti ograje postavljene na mejo, temveč zgolj, da so lahko postavljene na parcelni meji. To pa po mnenju sodišča ob upoštevanju prve alineje 2. točke 20. člena Pravilnika pomeni (glede na to, da z izvedbenim prostorskim aktom ni predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, temveč zgolj možnost, da se ograje postavijo na parcelni meji), da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 0,5 m; če pa je odmik manjši, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča – v tej zadevi tožnikovo soglasje, ki ga, kar ni sporno, investitorja nista pridobila.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka - preizkus odločbe - procesna jamstva
Izpodbijana odločitev v citiranem delu namreč nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.
Če obrazložitev upravne odločbe predpisane vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi nadana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi morala toženka v obravnavanem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe konkretno navesti pravno podlago ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.
ZIMPVI člen 2, 5. ZUP člen 8, 9, 9/1, 237, 237/2, 237/2-3.
odločba o vpisu v register - zasebna šola - pravica do izjave - načelo materialne resnice - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - ugoditev tožbi
S tem, ko toženka mnenja, ki ga je toženka pridobila v postopku, ni posredovala tožnici niti ni o navedenih dejstvih, ki jih je povzela v izpodbijano odločitev, tožnici dala možnost, da se o njih izjavi, pri čemer tudi ni niti zatrdila, da bi navedeno možnost izključila na podlagi zakona, je kršila tožničino pravico do izjave v postopku, posledično pa je s tem prekršila tudi načelo materialne resnice, saj tožnici ni omogočila, da bi do navedenih dejstev, na katere je naslonila svojo odločitev, zavzela stališče. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
promet s kmetijskimi zemljišči - ponudba - sprejem ponudbe - odobritev pravnega posla
Kolikor v ponudbi ni navedena cena za posamezno parcelo, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru, je parcele, ki se prodajajo, možno prodati le skupaj - torej kot celoto. Ker tožnik nesporno ni podal izjave o sprejemu ponudbe stranke z interesom kot celote, temveč je podal izjavo o sprejemu ponudbe le za tri parcele, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je njegovo zahtevo za odobritev pravnega posla z izpodbijano odločbo zavrnil.
enakost ali podobnost - povračilo stroškov - fiksni stroški - pomoč - podjetje - mikro družba - likvidnost
V obravnavani zadevi je davčni organ v skladu z osmim odstavkom 112. člena ZIUOPDVE izvedel nadzor, v katerem je na podlagi podatkov iz bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital tožnika na dan 31. 12. 2019 znašal 21.465,71 EUR, vpoklicani osnovni kapital pa v znesku 126.266,30 EUR, kar pomeni, da je tožniku zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar se šteje za podjetje v težavah in ni upravičen do izredne pomoči iz prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.
Tožnik se v postopku pred davčnim organom in v tožbi sklicuje na določilo 87.f Začasnega okvirja, v skladu s katero se pomoč ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. 12. 2019 že podjetja v težavah. Z odstopanjem od navedenega se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Vendar pa se sodišče potrjuje stališče obeh davčnih organov, da določila Začasnega okvirja niso obvezujoča za države članice EU, saj so z Začasnim okvirjem oziroma sporočilom določene le vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica lahko uporabi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoji - materialni položaj - dohodek - pokojnina - dohodkovni cenzus - izjemna brezplačna pravna pomoč
Tožnik ne prereka ugotovitve toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, in ki je v času, za katerega se je ugotavljala upravičenost do BPP, znašal 843,78 EUR. Na navedeni nesporni dejanski podlagi je toženka pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, kot je določen v 13. členu ZBPP.
Tožniku je bila pravnomočno delno odvzeta poslovna sposobnost za vsa dejanja, povezana s sodnimi, upravnimi in drugimi postopki, in sicer ravno zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Glede na navedeno je toženka tudi v tem delu pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev izjemne BPP, kot je določen v 6. alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP.
Glede na to, da tožnica svoje prošnje za dodelitev BPP, kljub jasnim navodilom toženke kako oz. s čim naj prošnjo dopolni, ni dopolnila s podatki, ki bi toženki omogočali ugotavljati njeno premoženjsko stanje, ki je eden izmed pogojev za odločanje o prošnji za dodelitev BPP, sodišče sodi, da je njena prošnja za dodelitev BPP ostala nepopolna in kot taka ni bila sposobna za nadaljnjo (vsebinsko) obravnavo, zato jo je toženka utemeljeno zavrgla.
Sklicevanje na predpis, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z dispozitivom odločbe. Materialno pravnomočen postane samo dispozitiv odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloča o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme; drugi sestavni deli odločbe, npr. obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, pa ne postanejo pravnomočni.
S tožbo izpodbijani akt toženke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep upravne enote o zavrženju zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca in je tem osebam položaj stranskega udeleženca priznala, je odločitev procesne narave v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorju (ki je tožnik v tem upravnem sporu), s katero navedeni postopek ni bil končan. Zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.
Z drugo izpodbijano odločitvijo je toženka v pritožbenem postopku ob ugoditvi pritožbi izpodbijano odločbo (gradbeno dovoljenje) odpravila in vrnila zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Postopek v tej zadevi torej ni bil končan, saj bo moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku tožnika kot investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo odločiti ponovno. Zato tudi ta izpodbijani akt ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.