Tožnica zoper prvostopno odločbo ni vložila pritožbe, zato je odločba postala dokončna oz. s potekom pritožbenega roka tudi pravnomočna. Od tega datuma pa se računa rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, in sicer je to rok 5-let od dneva, ko je postala odločba dokončna (22. člen ZDavP). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica predlog podala dne 29. 7. 2002, kar pomeni, da je tudi po presoji sodišča zamudila 5-letni rok za vložitev predloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki je potekel že v letu 2000. Tudi po presoji sodišča je za odločanje o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici potrebno izpolnjevanje kumulativno vseh predpisanih pogojev, tako vsebinskih kakor tudi formalnih, to je določenega roka, ki je, kot že navedeno, 5 let od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna.
Tožena stranka nima prav, ko ocenjuje izplačila dnevnic zgolj z vidika narave gradbene dejavnosti kot celote, ne da bi ob tem upoštevala Razlago KPGD, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 88/01, ki je bila sprejeta in objavljena pred izdajo izpodbijane odločbe in ob tem preverila tudi izpolnjevanje pogojev pri tožniku, kot jih ta Razlaga zahteva. Razlaga KPGD skladno z določbo 78. člena KPGD namreč pomeni obvezen način uporabe kolektivne pogodbe za delodajalca in delojemalca ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, ki izvirajo iz te pogodbe. Razlaga KPGD pa pojasnjuje prav 4. točko 55. člena KPGD in določa, da v primeru, kolikor delodajalec iz dejavnosti gradbeništva v svojem aktu določi, da so vsi delavci pri opravljanju del in nalog upravičeni do povračila stroškov na službenem potovanju, te lahko izplačuje do zneskov, navedenih v Uredbi. Delodajalec mora v takem primeru zagotoviti vso dokumentacijo v zvezi s službenimi potovanji in izpolnjevanje vseh ostalih določb KPGD. Ker je tožena stranka v celoti pritrdila odločitvi prvostopnega organa in, ne da bi v pritožbenem postopku upoštevala pred izdajo izpodbijane odločbe sprejeto ter v Uradnem listu RS objavljeno Razlago KPGD in se do nje opredelila, zavrnila pritožbo tožeče stranke, s tem ni uporabila materialnega predpisa, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga po 1. točki 1. odstavka 25. člena ZUS.
ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2, 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2.
azil iz humanitarnih razlogov - pregnanec
Sodišče sprejema utemeljitev navedene odločitve v tem smislu, da iz lastnoročno napisane vloge z dne 2. 3. 2005 in iz izjave, ki jo je tožnica podala ob podaji prošnje za azil, izhaja, da okoliščine, ki jih je tožnica navedla kot obliko preganjanja, ne pomenijo individualiziranega preganjanja niti ne dosegajo intenzivnosti ali trajnosti preganjanja, kot to izhaja iz 2. odstavka 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004783/EC, citirano delo J. C. Hathawaya pa je pravno irelevantno. Ni mogoče vsak azilni primer, v katerem se stranka sklicuje na socialne in ekonomske okoliščine v izvorni državi primerjati z zadevo Francine Van Volsem proti Belgiji in prošnjo za humanitarni azil zavrniti s sklicevanjem na omenjeni primer. Odločitev Komisije za človekove pravice namreč ni splošno veljavni predpis. Glede zadeve Anna pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 navedlo, da ni relevantna v tovrstnih sporih.
ZST člen 13/1, 13/1. ZUS člen 60-1, 60-4, 60/3, 60-1, 60-4, 60/3. ZAzil člen 1/2, 39/2, 1/2, 39/2.
azil
Tožena stranka je napačno interpretirala pojem preganjanja iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil, ker je štela, da sta bila tožnika preganjana v smislu ZAzil samo s strani Srbov, ki so ju zaradi njune etnične pripadnosti silili h krajam zoper Albance, ni pa štela, da bi lahko pomenilo preganjanje tudi nasilje, ki so ga Albanci kot akt maščevanja, ob upoštevanju dejstva, da sta tožnika Roma, izvajali nad tožnikoma po vojni. Niti določilo 6c. člena Direktive niti omenjeni standard Visokega komisarita ZN za begunce ne izključujeta možnosti, da so zasebni akterji preganjanja omejeni na sovaščane. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila tudi več dejstev (zapisnik o zaslišanju tožnika), ki pa jih ni vključila v dokazno oceno, četudi niso brez pomena za odločitev. Poročila, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi, pojasnjujejo zgolj splošno situacijo na Kosovu in v posameznih elementih so omenjene manjšine na Kosovu in v okviru tega Romi. Tožnika pa nista uveljavljala preganjanja samo zaradi tega, ker sta Roma, ampak naj bi bilo njuno preganjanje na podlagi etnične pripadnosti posebej individualizirano zaradi njunega sodelovanja s Srbi v zvezi s prisilnimi krajami in povojnem maščevanju s strani Albancev. Za presojo, da je izpodbijana odločba nezakonita, pa je sodišče upoštevalo tudi nekonsistentnost v dokazni oceni tožene stranke glede neverodostojnosti tožnikov. Kadar gre za opise subjektivnih doživljanj nasilja ali za vprašanja natančne opredelitve posameznih pojmov, kot to velja v konkretnem primeru, mora tožena stranka upoštevati določeno polje tolerance, ali pa s stranko na podlagi posebnega vprašanja zadevo razjasniti, če sporno okoliščino šteje za bistveno. Stroga pa je lahko pri oceni verodostojnosti, ko gre za objektivna dejstva, ki niso v tolikšni meri odvisna od opazovalčeve subjektivne reakcije.
ZST člen 13/1, 13/1. ZAzil člen 39/2, 35/2-1, 35/2-2, 36-5, 39/2, 35/2-1, 35/2-2, 36-5.
ocena verodostojnosti tožnikove navedbe
Trditev tožnika, da ni vedel, da lahko zaprosi za azil, je po mnenju sodišča neprepričljiva, saj ni prišel iz izvorne države v Slovenijo brez kakršnih koli komunikacij z ljudmi iz drugih držav, saj je sam povedal, da je imel prijatelja v BiH in tudi v Sloveniji, kjer je prebival v času azilnega postopka oziroma da je prijatelj od očeta od prijatelja v Sloveniji prosil zanj garantno pismo.
V obravnavanem primeru gre za specifično situacijo saj so bila sredstva neposredno z bančnega računa tožeče stranke pri banki nakazovana na vplačilne račune za javnofinančne obveznosti, pri tem pa je bil sporni znesek prispevkov namesto na račun XXX (pravilni račun) nakazan na račun YYY (napačen račun), na katerega so bila tako sredstva nakazana dvakrat, in sicer pravilni del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posebne primere zavarovanja iz drugih pravnih razmerij) in napačen del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Ker v obravnavanem primeru niti ni sporno, da je vsa sredstva prejel ZPIZ, ki je prejemnik obojih prispevkov, prav tako so bila sredstva tudi razporejena (vplačana) z računa tožnice na vplačilni račun ZPIZ, je po presoji sodišča v tem primeru moč šteti, da je bila davčna obveznost poravnana z dnem, ko je banka prenakazala sredstva z računa tožnice na vplačilni račun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa čeprav ne na v celoti pravilni vplačilni račun. Sodišče pa ob tem še pripominja, da je eden od bistvenih namenov obračuna zamudnih obresti (poleg kaznovalnega) tudi v vplivanju na dolžnika, da redno izpolnjuje svoje obveznosti. V obravnavanem primeru je pri vplačilu prispevkov prišlo do očitne pomote, sredstva pa je pravočasno (brez zamude) prejel pravi prejemnik (ZPIZ), ki je v postopku tudi izrecno predlagal, da naj se tožnici ne zaračuna zamudnih obresti, zaradi česar bi bila, ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin obravnavanega primera, po presoji sodišča, tožeča stranka s plačilom zamudnih obresti obremenjena v nasprotju z namenom zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti kot tudi ZDavP.
Če tožeča stranka glede izpolnitve zahtevanih pogojev ni bila gotova, potem tudi pogojne davčne oprostitve ne bi smela uveljaviti oziroma bi morala prometni davek plačati. Iz upravnih spisov pa izhaja, da tožeča stranka plačevanja s položnico niti ne zanika, vendar pa skuša s predlaganjem določenih listin (posojilna pogodba, asignacijska pogodba, zapis dogovora med direktorjem kupca in direktorjem tožeče stranke) naknadno prikazati plačila, izvršena s strani fizične osebe v drugačni luči, kot to izhaja iz dokumentov. Takšni argumenti tožeče stranke pa v prometno davčnem postopku pravno niso pomembni. Po mnenju sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka pravilno zaključila, da vse kasneje predložene listine ne morejo ovreči izvršenega plačila s strani fizične osebe po splošnih položnicah, saj iz samih položnic izhaja, da se je fizična oseba, ki je položnico plačala, vedno sklicevala na številko računa in navedla, da plačilo pomeni poravnavo točno določenega računa.
ZPD člen 20, 23, 24, 26. Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku člen 20, 37.
prometni davek
Tehnična dokumentacija ne sodi v opravljanje gradbene dejavnosti glede na to, da gradbene storitve in gradbene dejavnosti določajo določbe ZPD in Pravilnika o izvajanju zakona o prometnem davku, kot tudi Standardna klasifikacija dejavnosti. Osnova za davek od prometa storitev je cena gradbene storitve, zaračunana investitorju (9. točka 1. odstavka 24. člena ZPD). Napačno in zmotno je stališče tožeče stranke, ki je za izračun davka od prometa storitev upoštevala preračunano stopnjo. Sprememba končne cene v pogodbi ne dokazuje, da je bil v ceno dejansko vračunan 3% davek od prometa storitev (ne da bi bilo to razvidno iz same pogodbe oziroma iz pogodbene vrednosti del).
Okoliščina, ki jo tožnik zatrjuje v pritožbi, da je bil zgolj prevoznik (spornega uvoženega sladkorja), ki je bil dolžan ravnati po navodilih naročnika prevoza in špediterja, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je bil na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ/76 tožniku carinski dolg naložen v plačilo kot storilcu prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (in prav storilec prekrška je glede na določbo 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za plačilo, nepošteni posestnik blaga pa subsidiarni), ta okoliščina kot relevantna pa izhaja, kot navaja že prvostopna odločba, iz pravnomočne odločbe o prekršku.
Po ZUN lokacijsko dovoljenje ni potrebno za postavitev takih objektov in naprav oziroma opravljanje takih del, ki ne vplivajo trajno ali pomembno na urbanistično ureditev prostora ali objekta (adaptacije, vzdrževalna dela in začasni objekti), in jih je v tem smislu potrebno tudi obravnavati, investitor pa mora že v priglasitvi izkazati, da takšnih vplivov ne bo.
ZTuj člen 17, 17. URS člen 120, 120/2, 162, 120, 120/2, 162. ZUstS člen 40/2, 1, 1/3, 40, 40/2, 1, 1/3, 40. ZUS člen 65, 65/1.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Iz navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje.
ZUS člen 67, 67/2, 67, 67/2. ZAzil člen 1, 1/3, 23, 1, 1/3, 23. ZUP člen 164, 164/2. MKVCP člen 3.
dokazno pravo - izvedenec
Tožena stranka je na podlagi omenjenih mnenj lahko sklenila dokazni postopek in bi bila zavezana uporabiti neodvisno izvedensko mnenje le, če bi navedena mnenja kazala na dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja določenih bolezenskih motenj ali bolezenskih stanj, za katere bi bilo potrebno posebno zdravljenje (2. odst. 33. člena ZAzil).
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. URS člen 3, 3/2, 125, 3, 3/2, 125, 3, 3/2, 125, 3, 3/2, 125. ZUS člen 59, 59/1. ZAzil člen 42, 42/1-5, 20, 20/4, 39, 42, 42/1-5, 20, 20/4, 39.
ustavitev postopka - azil
Glede na besedilo točke (e) 2. člena Uredbe v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Uredbe bi sicer bolj podroben način zaslišanja prosilca za azil lahko bil podlaga za ugotovitev, da je tožena stranka postala odgovorna v smislu Uredbe, ker obravnavanje prošnje za azil po 2. odstavku 3. člena Uredbe pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za odločanje odgovorne države članice v skladu s to uredbo", kar pomeni, da besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. To ne izhaja samo iz slovenske in angleške različice Uredbe, ampak tudi iz italijanske in francoske različice. Interpretacija pojmovne zveze "obravnavanje prošnje za azil" z vidika Uredbe je pomembna, ker po Uredbi država članica EU lahko določi pravno sredstvo zoper (izpodbijano) odločitev tožene stranke, ki je po odločitvi sodišča lahko tudi suspenzivno (2. odstavek 19. člena Uredbe), kar pomeni, da Uredba ne posega v procesne ustavne standarde držav članic in je povsem v presoji nacionalnega sodišča, ali bo v takih primerih upoštevalo (tudi) določilo 25. člena Ustave. Slovenska upravno-sodna praksa ne potrjuje razlage, da bolj podroben način izvedbe zaslišanja prosilca za azil pomeni prevzem odgovornosti po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Določba 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil je nejasna in zahteva uporabo različnih metod razlage pravnega predpisa. V obravnavanem upravnem sporu je sodišče tožbi zoper izpodbijani sklep o ustavitvi postopka ugodilo, ker iz sklepa z dne 15. 2. 2005 ne izhaja, da ima ta sklep pravni učinek na sklep z dne 28. 1. 2005. To pomeni, da je tožena stranka z dvema različnima upravnima aktoma, ki imata različne učinke, odločila o tožnikovi prošnji za azil, poleg tega, pa tožena stranka z izdajo sklepa z dne 15. 2. 2005 zaradi omenjenega načela delitve oblasti in neodvisnosti sodstva ne more vplivati na potek sodnega postopka.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 39/2, 35, 35/2-2, 39, 39/2, 35, 35/2-2, 39.
azil
Dejstvo, da prosilec ni, čim je bilo mogoče zaprosil za azil, je lahko pomembno pri presoji njegove verodostojnosti, ne sme pa biti edini razlog za zavrženje ali zavrnitev prošnje.
ZFDO člen 7, 7. ZDDO člen 62, 62/3. URS člen 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2, 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2. ZRPJZ člen 29, 29. ZUS člen 72/4, 60/2, 60/3, 72, 18, 60, 60/1-4, 1, 1/1, 1/2. ZSPJS člen 38, 38/1, 53. ZDIJZ člen 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4, 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4. MPDPPDFP člen 19. MKVCP člen 6, 10.
varstvo ustavnih pravic
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na 1. 7. 2004. Ta volja zakonodajalca je za obravnavani spor ključnega pomena, ker ni mogoče šteti, da je glede javnosti plač v javnem sektorju ZDIJZ specialni predpis glede na ZSPJS in da zato po metodi razlage lex specialis derogat legi generalis ZDIJZ jemlje vsakršen pomen določilu 1. odstavka 38. člena v povezavi z določilom 53. člena ZSPJS. V obravnavanem upravnem sporu pa fizične osebe, na katere se nanašajo osebni podatki o plačah in nagradah, po evidenci Upravnega sodišča, niso sprožile sodnega varstva zaradi zaščite osebnih podatkov, do katerega so upravičene po določilu 20. člena ZVOP pred Upravnim sodiščem. Tožeča stranka zato v upravnem sporu zastopa samo interese organizacije, ne pa pravice in interese fizičnih oseb, kar pa ne pomeni, da Direktiva št. 95/46/EC nima nikakršnega pravnega pomena v konkretnem upravnem sporu, kajti Direktiva št. 95/46/EC je naslovljena na države članice (34. člen) in se po stališču ESP uporablja ne glede na to, ali obstoji dejanska in neposredna zveza s svoboščino prostega pretoka med državami članicami (sodba ESP v zadevi C-465/00, odst. 43), njen namen pa je zagotoviti prost pretok oseb tudi glede osebnih podatkov.
odločbo ustavnega sodišča in z njo povezano stališče v zvezi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen je šteti kot pravno razlago zakona in je lahko podlaga za odločanje le v postopkih, ki v času, ko je bilo to stališče sprejeto, še niso bili pravnomočno končani. Zato tako stališče ne more biti podlaga za obnovo postopka, ki je bil že pravnomočno končan.
Tožnik ne more imeti aktivne legitimacije za vložitev tožbe v zvezi z ugovornim postopkom izplačevalca tožnikovih osebnih prejemkov, saj upravni akt, ki ga izpodbija, očitno ne posega v njegove pravice ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Svoje pravice je lahko zavaroval v samostojnem postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in kasnejšo možnostjo vložitve tožbe v zvezi s pritožbenim (ne pa ugovornim) postopkom. Njegovo zatrjevanje v tožbi, da odločba o odmeri dohodnine (ki ni bila predmet tega upravnega postopka) ni pravilna in na zakonu utemeljena, pa mu po presoji sodišča ne daje položaja stranke po 18. členu ZUS.
Zahteva za dopolnitev vloge se je nanašala na dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Ta dejstva in okoliščine pa predstavljajo del dejanskega stanja, na katerega tožnik opira svoj zahtevek. Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka navesti natančno, po resnici in določno (člen 140. ZUP). V primeru, da tega ne stori, niti na poziv organa, organ postopek nadaljuje in v skladu z materialnimi predpisi odloči o stvari. Ne more pa biti neizpolnitev zahteve za predložitev takih dokazov razlog za zavrženje vloge po drugem odstavku 67. člena ZUP.
ZKC člen 9, 9/8, 9, 9/8. ZUP člen 129, 129/4, 129, 129/4.
ukrep tržnega inšpektorja
Prvostopni organ je opravil kontrolo oblikovanja cen komunalnih storitev. V obeh primerih je s sklepom postopek ustavil, ker ni pogojev za nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti(niso bile ugotovljene nepravilnosti). Vendar pa po mnenju sodišča ponoven inšpekcijski pregled dne 3. 3. 2004 in izdaja predmetne prvostopne odločb ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, saj za takšne primere ni mogoče uporabiti določbo 4. točke 2. odstavka 129. člena ZUP.
Z zakonsko dikcijo "sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV" sta po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.