Čeprav ni dvoma, da je obsojenka tekom kazenskega postopka spremenila svoje osebno ime, kot tudi stalno bivališče, ter da vseh posredovanih sodnih pisanj ni dvignila osebno, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da vse to kaže na osebnost obsojenke in da zato ni podan prvi posebni pogoj za ugoditev njenemu predlogu, to je vedenje v času odločanja (ki ga sicer sodišče sploh ni presojalo in ne ocenilo), zgolj na tej podlagi pomanjkljiv in vsaj preuranjen, če ne celo zmoten.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.

Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba.

Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014 v predmetni zadevi, v katerem je navedlo, da razveljavitev člena 92 ZDen ne pomeni, da je odločanje o vrnitvi premoženja, zaplenjenega z razveljavljenimi kazenskimi sodbami, v izključni pristojnosti sodišč, temveč da v teh primerih upravičenci (oziroma njihovi pravni nasledniki) lahko izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali zahtevek za vrnitev tako podržavljenega premoženja. Če ga uveljavljalo v upravnem postopku po določbah ZDen tudi po razveljavljeni kazenski sodbi, izrečeni na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, je upravni organ dolžan ta postopek voditi naprej. Če pa želijo pravico do vrnitve premoženja uveljavljati po določbah ZIKS, morajo zahtevo vložiti pri pristojnem okrajnem sodišču, ki o njej odloča v nepravdnem postopku, zahtevo za denacionalizacijo pri upravnem organu pa umakniti. Dodalo je še, da je v teh primerih izbira pravnega temelja za vrnitev premoženja in s tem postopka za odločanje o zahtevi odločitev stranke in ne upravnega organa ali sodišča.

Ker so predlagatelji ves čas zatrjevali, da je bila temelj podržavljenja premoženja njihovega pravnega prednika kazenska sodba vojaškega sodišča, ker je sodišče prve stopnje predlagatelje pozvalo oziroma najavilo poziv na izbiro postopka v času, ko še ni razpolagalo s podatki in dokaznimi listinami, na podlagi katerih je kasneje ugotavljalo temelj podržavljenja premoženja, katerega vračilo predlagatelji zahtevajo v tem nepravdnem postopku po določbah ZIKS, ker po tem, ko je bilo s temi dokaznimi listinami sodišče prve stopnje seznanjeno, predlagateljev ni več pozivalo k izbiri postopka, jih k izbiri postopka ni "priganjalo", le-ti pa so nepravdni postopek izbrali svobodno, neodvisno od predhodnega poziva oziroma najave poziva sodišča prve stopnje na izbiro postopka iz razloga, ker so se v tem postopku že začeli izvajati dokazi (dokaz z izvedencem), ker pri izbiri postopka niso ravnali z ustrezno skrbnostjo, okoliščina poziva (oziroma najave poziva) sodišča prve stopnje predlagateljem na izbiro postopka, okoliščina, da so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo po določbah ZDen sicer pravočasno vložili pri upravnem organu, in okoliščina poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi določil ZDen, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1; zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo, torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa.

Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvirnega sklepa. Takšna ureditev je tudi logična, saj s priznanjem tuja sodba postane del našega pravnega reda, posledično pravni red države izdaje ni več relevanten, ugotovljeno pa je že bilo, da Republika Hrvaška do trenutka pričetka izvrševanja kazni zapora v naši državi ni umaknila potrdila. Zato pritožnik s poudarjanjem sklepa Županijskega sodišča v Dubrovniku z dne 10. 4. 2024 ne more uspeti.