ZKP člen 4, 8. ZP-1 člen 67, 155, 155/1, 155/1 - 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2.
pravica do uporabe lastnega jezika - postopek o prekršku - pravica do tolmača
Pravica do uporabe lastnega jezika v postopku je uzakonjena tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki je sprejela skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v EU pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih ter v postopkih za izvrševanje Evropskega naloga za prijetje, veljati pa je pričela 15. novembra 2010. Iz te Direktive izhaja (člen 2), da države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali pa ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in drugimi sodni organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na kateremkoli potrebnem vmesnem zaslišanju. Države članice tudi zagotovijo, da je, kadar je to potrebno, za zagotovitev pravičnega postopka na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovimi pravnimi svetovalci glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku.
Predmetni postopek je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pokazal, da prvostopno sodišče v predmetnem prekrškovnem postopku ni storilo vsega, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje njegove pravice, da v predmetnem prekrškovnem postopku spremlja postopek v svojem jeziku. Kot pravilno opozarja pritožba, je obdolženec že pred podajo svojega zagovora sodišče seznanil, da slabo razume slovenski jezik, po podanem pravnem pouku, da pa lahko uporablja v postopku svoj jezik in da ima celo pravico do ustnega prevajanja tistega, kar sama navaja, oziroma kar navajajo drugi, pa je v zapisniku o njegovem zaslišanju izostala njegova izjava o tem, ali decidirano zahteva prevajanje samega postopka in prevajanje listin, oziroma drugega ključnega dokaznega gradiva oz. se temu odpoveduje.
ZIZ v 197. členu izrecno našteva, katere terjatve imajo prednost pri poplačilu zneska, dobljenega s prodajo, ter določa vrstni red plačila teh terjatev. Določbe ZIZ se v tem postopku, ko se opravlja poplačilo iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine, upoštevajo kot določbe lex specialis, zato le določbe ZIZ predstavljajo materialno pravo. Po gramatikalni razlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (primerjaj tudi 1. člen in 1. točko 16. člena ZIZ) je med prednostne terjatve (med drugim) šteti terjatev prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, zakonske zamudne obresti od teh pa nimajo narave prednostnega poplačila, saj tega 197. člen ZIZ izrecno ne določa. Glede na posebno ureditev poplačila prednostnih terjatev, ko upniku v izvršilnih postopkih sploh ni treba sodelovati, temveč terjatve prispevkov za socialno zavarovanje lahko zgolj priglasi, in ima že s tem prednost pred terjatvami upnikov iz 198. člena ZIZ, npr. pred terjatvami zastavnih upnikov (primerjaj tudi obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-47/15-8 z dne 24. 9. 2015), je zakonodajalec dal prednost le terjatvam prispevkov za socialno zavarovanje kot osnovam, ne pa tudi zakonskim zamudnim obrestim, kot akcesorni terjatvi (pa čeprav se po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 tudi obresti štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno), zato je določbo 197. člena ZIZ v obravnavanem delu treba upoštevati tako, kot je zapisana, in ne z razlago širiti njenega dometa, kot to stori pritožnica. Na ta način ni zanikana akcesornost zakonskih zamudnih obresti, temveč je le posebej prirejena v izvršilnem postopku. Sklicevanje pritožnice na 93. člen ZDavP-2 je tako v zvezi s prednostjo pri poplačilu po 197. členu ZIZ neutemeljeno. Da se terjatve upnikov obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka (drugi odstavek 208. člena ZIZ), pa tudi še ne pomeni, da se kot prednostne poplačajo tudi obresti (tako sklep VSL II Ip 3041/2015, primerjaj tudi sklepa VSL I Ip 1405/2010 ter II Ip 301/2015).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00019719
ZNIRPJU člen 2, 2/1, 3, 3/2, 3/4. OZ člen 288, 299. ZOFVI člen 81, 81/1. ZZ člen 48, 48/2.
osebe javnega prava - osnovna šola - plača - plače javnih uslužbencev - odprava plačnih nesorazmerij - odprava nesorazmerij v osnovnih plačah - obseg sredstev za izplačilo plač - vračunavanje obresti in stroškov - zamuda dolžnika
26. tožnica je denarni znesek, ki je bil potreben za odpravo plačnih nesorazmerij, pravočasno zahtevala od tožene stranke, namreč 31. 1. 2014. Ker tožena stranka do 1. 3. 2014 potrebnega denarnega zneska ni izplačala, je bila s 1. 3. 2014 sama v zamudi (299. člen OZ).
obnova postopka - obnova postopka pred višjim sodiščem - predlog za obnovo postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - pravni interes za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog
Toženec nima več pravnega interesa za obnovo postopka pred pritožbenim sodiščem, saj je bila sodba pritožbenega sodišča razveljavljena. To pomeni, da ne obstaja (več) situacija oziroma pogoj v pomenu 394. člena ZPP, da gre za postopek, ki bi bil s sodno odločbo pravnomočno končan. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka kot nedovoljen (drugi odstavek 401. člena v zvezi s prvim odstavkom 346. člena ZPP).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
sodni izvedenec - nagrada in stroški sodnega izvedenca - nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje
Čeprav predlagateljica ni zadovoljna z rezultatom dokazovanja, izvedencu ne more odrekati pravice do plačila za dodatno opravljeno delo. Svojega očitka, da je bilo dopolnilno mnenje potrebno zaradi strokovne napake izvedenca, namreč v pritožbi ni obrazložila. Tudi v podatkih spisa za tak očitek ni podlage.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - podaljšanje roka za opravo procesnih dejanj - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - postopek z obdolžilnim predlogom
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se glede rokov v postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ta pa v VIII. poglavju v členih 89 do 91 uzakonja procesni institut vrnitve v prejšnje stanje, ki obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu ali vzgojnem ukrepu ali pa o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje tako, da bodisi napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v 8-ih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oz. odda pritožbo, o takšnem predlogu pa vselej odloča sodišče, pred katerim teče postopek. Povedano pomeni, da je ta procesni institut namenjen le obdolžencu, ne pa državnemu organu in izključno v primeru zamude glede vložitve napovedi pritožbe oz. pritožbe zoper sodbo in drugih v členu 89 ZKP navedenih primerih, zato je že iz tega razloga pritožbeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka v zvezi z dopolnitvijo obdolžilnega predloga, neupošteven.
Glede na takšno poslovanje prekrškovnega organa, ki prvega sodišča tudi ni obvestil z zapleti v zvezi s pridobivanjem manjkajočih podatkov iz tujine in s tozadevnim podaljšanjem roka, je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je tako nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, kar je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno pojasnilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je takšen sklep prvostopnega sodišča obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), česar pritožba tudi ni ustrezno argumentirala.
Ne glede na sprejeto odločitev prvostopnega sodišča pa je pojasniti, da sme kljub zavrženju obdolžilnega predloga prekrškovni organ vse do zastaranja prekrškovnega pregona vložiti nov obdolžilni predlog, saj za sklep o zavrženju obdolžilnega predloga ne velja ″ne bis in idem″ niti ″res iudicata″, kajti prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom sprejelo le procesno odločitev, ko je nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, ni pa presojalo utemeljenosti tako vloženega obdolžilnega predloga, kar prekrškovnemu organu omogoča ponovno vložitev le-tega.
dediščinska tožba - zakonita in dobroverna posest - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - priposestvovanje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - kolizija pravic - močnejša pravica
Po mnenju pritožbenega sodišča ima v primeru kolizije med utemeljenim dednopravnim zahtevkom in utemeljenim ugovorom priposestvovanja prednost priposestvovanje.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izbris iz evidence brezposelnih
Prav vprašanje, kdo v socialnih sporih o pravici do in iz socialnih zavarovanj trpi stroške postopka, je v ZDSS-1 določeno drugače kot v ZPP. Tako je v 68. členu izrecno določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka (prvi odstavek). Stranka mora nasprotni stranki povrniti stroške le, če jih je povzročila z zavlačevanjem postopka, zavajanjem sodišča ali kako drugače po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (tretji odstavek). Gre za odstop od splošnega pravila o priznavanju stroškov postopka, ki ga določa ZPP, zaradi česar je pri odločanju o stroških postopka, glede na to, da gre v konkretnem primeru za spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, tudi za primer umika tožbe, potrebno uporabiti določbo 68. člena ZDSS-1 in ne določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Torej tudi v primeru, ko gre za umik tožbe tožeča stranka ni dolžna toženi stranki povrniti stroškov postopka, ampak svoje stroške krije zavod oziroma tožena stranka.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 159.. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožnik je verbalno nadlegoval takrat mladoletne priče, pri čemer sta se dve počutili grozno, mati ene od njih je izpovedala, da je bila hči prestrašena in ji je bilo nerodno iz razloga, ker jo je tožnik enkrat "diral" po vratu. Prav tako vprašanja iz osebnega življenja, ali ima priča fanta in podobno, pomenijo nedopusten poseg v osebno integriteto mladoletnih dijakinj. Več ravnanj tožnika predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je moral tožnik zavedati svojih ravnanj in je torej tožnik kršitve storil najmanj iz hude malomarnosti. Tožnikova ravnanja so tudi v nasprotju s 33., 34., 37. členom ZDR-1, saj mora delavec dela opravljati vestno in upoštevati tudi zahteve in navodila delodajalca, v konkretnem primeru pa je to bilo še toliko bolj potrebno, ker gre za institucijo za varovanje oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, kjer je ničelna toleranca do vsakih spolnih nadlegovanj ali podobnih ravnanj še toliko bolj pomembna.
Tožniku pripada pravica do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ne glede na to, ali je zanj zaprosil ali ne.
dejanska razlastitev - gola lastninska pravica - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - zakonske zamudne obresti - višina denarne odškodnine - zamudna sodba
Po ustaljeni sodni praksi, tako ravnanje toženka, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožnik prišel do odškodnine zaradi razlastitve v nepravdnem postopku, predstavlja protipravno ravnanje toženke, ki utemeljuje odgovornost toženke po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po ZOR oziroma kasneje po OZ.
ZPP člen 154, 154/1, 162.. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5.. ZJSRS člen 22.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - socialni spor - jamstveni sklad
Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija).
Pritožba utemeljeno opozarja, da je dedni dogovor sodna poravnava, ki jo je treba presojati po ZPP. Člen 307 ZPP določa, da je sporazum strank o poravnavi sklenjen, ko stranki, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila že prej sklenjena sodna poravnava in če ugotovi, da je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (308. člen ZPP). Sodna poravnava se izpodbija s tožbo in jo lahko izpodbijajo stranke (člen 392 ZPP, ki je veljal v času sklenitve dednega dogovora). Nikakor pa ne more sodišče in to celo brez sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, dednega dogovora, ki ga je samo dovolilo in se je sodnica podpisala na zapisnik, v obrazložitvah nekih kasnejših sklepov razveljaviti oziroma izreči za ničnega.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00020948
OZ člen 147, 147/1, 169, 179, 299, 378.. ZZVZZ člen 40.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda - zakonske zamudne obresti - zamuda - prikrajšanje pri plači - izguba na zaslužku
V tožnico, ki je stala pri miru, je pri hoji trčil sodelavec, zaradi česar je padla in si poškodovala koleno. Na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožena stranka ni dokazala, da je sodelavec tožnice ravnal v danih okoliščinah tako, kot je treba (tj. da je z zadostno pazljivostjo hodil po delavnici, da ne bi v koga trčil), zato se odgovornosti za ravnanje svojega delavca ni razbremenila in je pravilna odločitev, da odgovarja za tožnici povzročeno škodo zaradi tega škodnega dogodka.
Stroškom, ki so tožnici nastali v zvezi s nesrečo pri delu in jih je tožena stranka dolžna kriti (premoženjska škoda), se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem na določbo 40. člena ZZVZZ, ki ureja povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnica je upravičena zahtevati povrnitev stroškov prevoza od tožene stranke, ker gre za pravno priznano škodo.
Tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za potne stroške že od dneva nastanka škode. Tožnica je na tožena stranko naslovila odškodninski zahtevek z dne 27. 11. 2015, v katerem je toženo stranko pozvala, naj zahtevano izpolni v roku 15 dni, torej najkasneje do 12. 12. 2015. Ker je tožena stranka tako prišla v zamudo s plačilom potnih stroškov zdravljenja šele 13. 12. 2015, je šele od tega dne dalje tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti.
Zavzemanje tožene stranke za to, da bi ji tožnik moral povrniti celotne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje zaradi nepravočasnega umika dela tožbe, ki se nanaša na prostovoljno izpolnjeni del tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo delno umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tega dela tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/1.. ZDSS-1 člen 73, 73/1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prevod tujih listin
Tožba ni bila zavržena zaradi ravnanja tožnice v zvezi s prevodom vloge. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato nedopusten, saj tožnica ni zamudila roka za opravo procesnega dejanja predložitve overjenega prepisa prevoda listin v tujem jeziku. Sodišče prve stopnje je zato skladno s prvim odstavkom 120. člena ZPP nedovoljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na prevod listin, utemeljeno zavrglo.
ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi kasneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Tožnica je kot upravičeni razlog navedla le, da dokončne odločbe takrat ni našla, ter da je pričakovala, da bo dokončno odločbo predložila tožena stranka. V tem primeru pa ne gre za opravičljiv razlog. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZDSS-1 je namreč tožeča stranka tista, ki je dolžna predložiti izpodbijani upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Na omenjeno je bila tožnica posebej opozorjena kot tudi na posledice, če ne bo predložila zahtevanega upravnega akta.
ZUJIK-UPB1 člen 85, 85/1, 85/2, 85/3, 86.. ZUP-UPB2 člen 7, 7/1, 9.. Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12.
samozaposleni v kulturi - prispevki za socialno varnost - dohodkovni cenzus - dohodek iz dejavnosti
Po 1. odstavku 7. člena ZUP morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter skrbeti, da jih ne uveljavljajo v škodo pravic drugih ali ne v nasprotju z javno koristjo. Če so torej podani pogoji za uveljavitev določene pravice, pa je upravičenec ne uveljavlja, ga je treba na to opozoriti in sočasno tudi na pravne posledice opustitve uveljavljanja določene pravice. Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP pa organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Stranki mora torej biti dana možnost seznanitve z rezultatom ugotovitvenega postopka in izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah.
Po stališču pritožbenega sodišča se za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, lahko šteje le dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz 3. odstavka 85. člena ZUJIK. Samozaposleni v kulturi s priznano pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna po ZUJIK pravico v tekočem letu uveljavlja med drugim pod pogojem, da mu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo. Torej, da povprečje dohodkov iz preteklih zadnjih treh let ne presega vsote 12 bruto plač javnih uslužbencev v preteklem koledarskem letu, v obsegu osnovne plače, določene za 35. plačni razred. Po ZUJIK se izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa ugotavlja za vsako tekoče leto, in sicer na podlagi povprečja dohodkov iz preteklih zadnjih treh let. Zakon izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa veže na dohodek upravičenca. Za samozaposlenega v kulturi, ki ima dohodek iz dejavnosti, torej na dohodek iz dejavnosti.
Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni odločilen le datum izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik za to zvedel. Tožnik je po vložitvi navedene vloge tožene stranke, ko je bil torej seznanjen s tem, na kaj se nanaša plačilo tožene stranke, umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka). Kadar pride med pravdo do delne izpolnitve, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
začasna odredba - neznatna škoda - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - načelo sorazmernosti
Kadar se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma o neznatni škodi ni mogoče govoriti, saj gre za poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, mora predlagatelj posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.
premoženjska škoda - pravno priznana škoda - davčna izvršba
Kot izhaja iz prvega odstavka 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala. Kot izhaja iz sodne prakse je pravno priznana tista škoda, ki pomeni zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Tožnik je bil sporni znesek dolžan vrniti toženi stranki ali prostovoljno ali preko davčne izvršbe, kajti v zvezi z navedenim zneskom tudi ni prišlo do odpusta obveznosti v posledici uvedenega stečajnega postopka. V tem primeru pa ni mogoče šteti, da mu je tožena stranka povzročila pravno priznano škodo. Tožnikovo premoženje se z vračilom razlike oziroma rubeža in sredstev na njegovem bančnem računu ni zmanjšalo (saj do spornega zneska ni bil upravičen), kar pomeni, da mu tudi ni mogla nastati pravno priznana škoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00018809
ZZZDR člen 105, 105/1, 106, 106/1. ZPP člen 408, 408, 411.
začasna odredba v družinskih sporih - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna določitev preživnine - nujnost za preživljanje - ureditev stikov otroka s staršem - otrokova korist - vzdrževanje stikov v korist otroka
V družinskih postopkih z regulacijskimi začasnimi odredbami se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Vsebinski kriterij pri določanju preživnine v začasnih odredbah ni ustrezen življenjski standard, temveč nujno preživljanje. Ker sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni moglo s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bilo nujno preživljanje mladoletne hčere pravdnih strank ogroženo, je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na določitev začasne preživnine za mladoletno hčer pravdnih strank, zavrnilo.
Stiki mladoletne hčere pravdnih strank z očetom (tudi v G.) so v njeno korist. Mladoletni deklici so v korist, da vzdržuje kontinuirane stike tudi s tistim od staršev, s katerim ne živi, saj ugoden psihofizični razvoj otroka terja stalno prisotnost obeh staršev v življenju otroka. Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi in njihovega obsega, je glavno merilo največja otrokova korist, kar je sodišče pri določanju stikov upoštevalo, saj je upoštevalo, da z določenimi stiki deklica ne bo iztrgana iz vsakdanjega okolja in se bo po koncu stikov vrnila k materi. Vikend stiki bodo potekali na naslovu v G. enkrat na dva meseca, tako da deklica ne bo preveč obremenjena z vožnjo.