Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknil 6. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tega dela tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - subjektivni element
Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama zase še ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico, ampak morajo biti podana tudi dejstva, ki dokazujejo, da je storilec v nastanek poškodbe privolil. V kolikor takih dejstev ni, ne more biti podan eventualni naklep, ampak je mogoče govoriti le o milejši obliki krivde (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Dejstev ali okoliščin, ki bi kazale, da je obtoženec v tako posledico privolil, sodišče prve stopnje ni navedlo, saj je v izpodbijani sodbi zapisan le zaključek (trditev): „Ker je v prepovedano posledico privolil, je ravnal z eventualnim naklepom.“ (točka 19 izpodbijane sodbe). To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je obtoženec v prepovedano posledico privolil. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more odgovoriti na pritožbene navedbe v tej smeri, ki bi, glede na zgoraj navedeno (ob dodatni okoliščini, ki naj bi kazala tudi na opitost obtoženca in njenemu prispevku k padcu na tla), lahko bile utemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00019357
ZPP člen 286, 309a. OZ člen 190, 198.
uporabnina in uporaba solastne stvari - souporaba nepremičnine - privolitev v prikrajšanje - očitek pristranskosti pristojnega sodišča - sodna praksa - pravočasnost trditev
Ob upoštevanju, da tožnica torej ni konkretizirano predlagala načina souporabe nepremičnine, hkrati pa je zahtevala neomejen dostop do nepremičnine in izročitev ključev, pri čemer gre za enostnanovanjsko hišo, v kateri živi toženka in njen prijatelj, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da s tem ko toženka tožnici ni izročila ključev od nepremičnine, tožnici ni kršila njene pravice souporabe. Toženka se sicer ni izrecno sklicevala na pravico do zasebnosti, trdila pa je, da glede izročitve ključev tožnici ne vidi potrebe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da toženka tožnici ključev ni bila dolžna izročiti tudi zato, ker je potrebno upoštevati pravico do zasebnosti tako toženke kot njenega prijatelja, ki oba v sporni nepremičnini bivata. S tem sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Iz trditev toženke namreč izhaja, da zgolj ključev tožnici ne želi izročiti, glede zahteve po souporabi pa je že navedeno, da tožnica takšne svoje zahteve ni konkretizirala.
Sodišče prve stopnje je zaradi nerazčiščenih spornih vprašanj, ne da bi odpravilo odstopanja med različnima mnenjema invalidskih komisij, najmanj preuranjeno zaključilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti in posledično na podlagi dejstva, da tožnica še ni dopolnila 65 let starosti, tožbeni zahtevek zavrnilo.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 193, 287, 288, 312, 312/2, 314, 318.. ZDR-1 člen 131, 132, 164.. ZDR člen 166.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2004) člen 52, 59.
Pravno podlago tega spora predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen OZ. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.
Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti.
Čeprav je ZDR v 166. členu uporabljal izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že zavzelo stališče in takrat veljavni 166. člen ZDR razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega stališča niso relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o neobstoju njene krivde.
Za fikcijo vročitve je odločilno puščeno obvestilo, ne kuverta s pisanjem.
Obvestilo naslovniku ima v skladu z drugim odstavkom 12. člena Pravilnika oziroma drugim odstavkom 19. člena Pravilnika na zadnji strani natisnjen pravni pouk: "Če pisma v tem roku ne boste prevzeli, bo sodišče štelo, da je vročitev opravljena po poteku tega roka."
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - vpis in evidentiranje sprememb v katastru stavb ali v zemljiškem katastru - evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - elaborat - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - pojem stavbe in dela stavbe - posamezen del stavbe - spremembe vpisov v katastru stavb
Navedbe o obstoju zastekljene terase in nadkritega balkona, predstavljajo pritožbeno novoto. Do tega, ali gre za dovoljeno pritožbeno novoto, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, glede na to, da gre za nerelevantno pritožbeno navedbo. Predlagateljica namreč z ničemer ne izkaže (ne s trditvami o zastekljeni terasi in nadkritem balkonu in ne s prilogo s fotografijami), da gre za samostojni del stavbe, ki se lahko samostojno pravno ureja (tretji odstavek 71. člena ZEN) in ki bi ga bilo zato potrebno vključiti v elaborat za vpis stavbe. Ob smiselni uporabi določbe 28. člena ZVEtL-1 bi sprememba elaborata prišla v poštev le, če bi se ugotovilo odločilno neskladje med dejanskim stanjem in stanjem opisanim v elaboratu (tudi na primer, da posamezni del stavbe ni vpisan), česar pa pritožnica ni izkazala.
denarna odškodnina - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - solidarna odgovornost za škodo - leasing pogodba - hramba
Drži sicer, da do vsega skupaj ne prišlo, če ne bi bilo zatrjevanega protipravnega ravnanja tožencev, vendar vsak vzrok ne pomeni tudi pravno veljavne vzročne zveze. V naši pravni teoriji in pravni praksi se prvenstveno uporablja tako imenovano teorijo adekvatne vzročnosti. Vprašati se je treba, ali neko ravnanje praviloma privede do nastale škode. Pri tem je treba upoštevati konkretne okoliščine primera. Te pa so naslednje: delovni stroji so ostali last tožeče stranke (kljub zatrjevanem ravnanju tožencev), tožeča stranka je z leasingojemalci imela sklenjene veljavne leasing pogodbe. Tožencem v taki situaciji ni mogoče pripisati posledic, kakršne tožeča stranka vtožuje in ki so nastale, ker so leasingojemalci kljub temu, da je tožeča stranka leasing pogodbo po vrnitvi strojev lahko izpolnjevala, od pogodb odstopili, tožeča stranka pa do njih ni uveljavljala zahtevkov, ki izvirajo iz leasing pogodb.
Za presojo, ali je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil, in za presojo vsebine mandatarjevih pojasnilnih obveznosti so pomembni tako naročiteljevi interesi, ki so izraženi neposredno prek ustreznih konkretnih, posamičnih pogodbenih določb, kot tudi tisti, ki niso izraženi na tak način, vendar pa so mandatarju znani, ker mu jih je naročnik ob sklepanju pogodbe (ob posredovanju naročila) oziroma kasneje razkril. Četudi se toženec ni zavezal tožniku, da bo zanj pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje, je za presojo, ali je toženec pravočasno oziroma pravilno izpolnil svojo pogodbeno obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, ključno, ali je toženec vedel, da tožnik potrebuje do 15. 3. 2011 pravnomočno gradbeno dovoljenje, kar je tožnik sicer ves čas zatrjeval. Če je namreč vedel za takšno potrebo oziroma interes tožnika kot naročitelja, bi si moral kot dober strokovnjak prizadevati oziroma storiti vse, kar je bilo v njegovi moči (skrbnost dobrega strokovnjaka), da pridobi gradbeno dovoljenje, kljub spremembi naročila, do takrat, ko je bila še realna možnost, da dovoljenje postane do 15. 3. 2011 tudi pravnomočno, in ne, da ga pridobi do navedenega dne, kar je kot odločilno štelo sodišče prve stopnje.
delna oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - nesklepčen predlog - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - vpogled v uradne evidence - zaprtje računa - blokada transakcijskega računa - nova dejstva v pritožbi
Tožena stranka bi zadostila trditveni podlagi iz abstraktnega zakonskega stanu tretjega odstavka 11. člena ZST-1 le, če bi že v predlogu zatrjevala, da bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - postopek osebnega stečaja - vplačilo varščine - nezavezujoče zbiranje ponudb - neposredna pogajanja - osebni stečaj - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe
Pritožnica svoje terjatve do stečajnega dolžnika (v kolikor je to imela v mislih, glede na vsebino njenega primera izračuna ponujene cene) tudi ne bi mogla pobotati s kupnino, saj je po navedbah upravitelja ločitvena upnica s takšnim vrstnim redom, da glede na ocenjeno kot tudi doseženo prodajno vrednost ne bo pridobila pravice do prednostnega poplačila zavarovane terjatve.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sklepu St 001 z dne 8. 11. 2018 dalo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 1. 10. 2018 za v izreku navedene nepremičnine le v deležu do 1/2, ki je bil v lasti stečajne dolžnice D. T., v izpodbijanem sklepu pa soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 1. 10. 2018 za v izreku navedene nepremičnine do celote, pri čemer je upoštevalo, da sta se prodajala in prodala deleža stečajnih dolžnikov skupaj. Pritožnica si tako zmotno razlaga, da so se nepremičnine prodale za ceno 61.500,00 EUR, saj je iz spisovnih podatkov in poteka postopka prodaje jasno razvidno, da so se prodale za 41.000,00 EUR.
ZPPDID člen 1. ZFPPIPP člen 35, 36, 37, 38, 39, 42, 442, 442/1, 442/1-2, 442/2, 442/3.
prekinitev pravdnega postopka - odškodninska odgovornost poslovodje - odgovornost poslovodje za škodo - odgovornost družbenika izbrisane družbe
Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca kot poslovodje izbrisane družbe, medtem ko je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na zakonsko določbo, ki se nanaša na postopke zoper družbenike izbrisanih družb. Ker gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, pritožnik utemeljeno navaja, da 1. člen ZPPDID ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti prekinitev obravnavanega postopka.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - izvedensko mnenje - spoznavna kriza - odgovornost po enakih delih - voznik neznanega vozila
Določilo tretjega odstavka 154. člena OZ se ne uporablja zgolj v primerih, če za nezgodo ni kriv nobeden od udeležencev, temveč tudi v primerih, če krivde nikomur ni mogoče dokazati.
ZPP člen 5. OZ člen 131, 148, 353, 353/2, 360, 367, 367/2. ZGD-1 člen 8, 263, 263/4, 515, 515/6. ZFPPIPP člen 42, 43, 44, 442, 442/1, 442/1-2.
sodba presenečenja - izvedba predlaganih dokazov - spregled pravne osebnosti - prenos poslovanja družbe - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - splošna odškodninska odgovornost - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - odškodninska terjatev za škodo povzročeno s kaznivim dejanjem - vložitev kazenske ovadbe - vložitev obtožnice - pripoznava dolga - odškodninska odgovornost poslovodje
V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spregled je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu ne odgovarja. Ker ostaja narava obveznosti po spregledu pravne osebnosti nespremenjena, za njen obstoj in zastaranje veljajo pravila kot za obstoj in zastaranje „temeljne“, „osnovne“ obveznosti družbe.
Zastaranje zahtevka zaradi spregleda pravne osebnosti začne teči, ko: 1) terjatev do družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost, da bo izterjava onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost
Po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem gre za subjektivno nevarnost, kjer ogroženost za uveljavitev terjatve izhaja iz dolžnikovega ravnanja z lastnim premoženjem. Zadošča vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ni pa treba, da je takšna posledica tudi dolžnikov namen oziroma cilj.
neobstoj pogodbenega razmerja - neupravičena obogatitev - neverodostojnost priče - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - pisna izjava priče
Sodišče prve stopnje je pravilno razporedilo dokazno breme med pravdni stranki. Pravilno je ugotovilo, da je na tožniku dokazno breme za trditev, da sta s tožencem sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik tožencu posodil 12.000 EUR z datumom vrnitve 15. 1. 2016. Tožnik vsebine zatrjevanega posojilnega razmerja ni izkazal, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje o obstoju posojilne pogodbe odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).
zapadlost terjatve do konca glavne obravnave - prispevki za socialno zavarovanje - sorazmerni del - obvezno zavarovanje v prometu - zapadlost odškodninske terjatve
Določba 311. člena ZPP določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je zapadla do konca glavne obravnave. Če terjatev do konca glavne obravnave ne zapade, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti in takšna presoja pomeni ne le procesno pravno odločitev temveč tudi odločitev po materialnem pravu. Določbo prvega odstavka 18. člena ZOZP, da je z zavarovanjem krit sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev, je razumeti tako, da bo šele s poplačilom odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote zapadla v plačilo zavarovana terjatev tožeče stranke. Drugačna razlaga bi pomenila, da sta poplačilo ostalih oškodovancev in višina zavarovalne vsote, kot pravni dejstvi, ki se morata uresničiti, da bo smela terjati poplačilo tožeča stranka, sami sebi namen. Pa nista, ker ju je potrebno razlagati tako, da je šele z njuno izpolnitvijo, tožeča stranka pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti in šele tedaj začne teči zastaranje njene terjatve.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00019722
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 85, 85a, 85b. ZOZP člen 18. ASVG paragraf 332, 332/1. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 93, 93/1. OZ člen 174.
prometna nesreča - spor z mednarodnim elementom - pravo, ki se uporabi za prehod zahtevkov avstrijskega nosilca zavarovanja - odgovornostna zavarovalnica - zakonita cesija - omejitev višine odškodnine - pravica do tuje nege in pomoči - dodatek za pomoč in postrežbo
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v skladu s 85. členom Uredbe (ES) št. 883/2004 z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, pravo države, ki ji pripada nosilec (tožeča stranka), merodajno tako glede vprašanja zakonske cesije, kot glede vprašanj vrste in obsega zahtevkov nosilca.
Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta (zavarovanke), preide na subrogiranca (nosilca zavarovanja oziroma tožečo stranko) po samem zakonu. ASVG namreč v prvem odstavku paragrafa 332 (Odškodnina in odgovornost, Prehod odškodninskih zahtevkov na nosilce zavarovanja) takšen prehod zahtevkov (brez kakršnihkoli omejitev) izrecno predpisuje, saj določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je le-ta plačila dolžan izvesti.
ZIZ člen 38, 38/5, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 55, 55/1, 57, 58, 58/1, 165, 243. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9.
neobrazložen ugovor - obrazložen ugovor - obrazložen ugovor dolžnika - ugovorni razlog - ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo - plačilo prispevkov - davčni postopek - zavarovanje denarne terjatve
Seznam izvršilnih naslovov je zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih in izvršilno sodišče ne more presojati zakonitosti in pravilnosti posameznega izvršilnega naslova. Na izvršilni naslov je sodišče, zaradi načela stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati, niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi morala dolžnica uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. Če je odgovor na ugovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku.
Kljub temu da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo k podaji odgovora na ugovor, upnik v konkretni zadevi s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru. V ugovoru je namreč dolžnica sklep o zavarovanju le pavšalno izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic, pri čemer ni navedla katere procesne določbe so ji bile kršene oziroma nepravilno uporabljene v tem postopku, medtem ko kršitev ustavnih pravic navaja le posplošeno in jih ne argumentira in še navaja, da jo upnik neupravičeno bremeni za plačilo prispevkov. Takšnih navedb v ugovoru že na prvi pogled ni mogoče šteti za resnične, da bi bila mogoča posledica iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, temveč mora njegovo utemeljenost presoditi sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa (kot je tudi pravilno storilo). Že upnik je v odgovoru na ugovor navedbe dolžnice v ugovoru ocenil kot pavšalne, ugovor pa neobrazložen, medtem ko upnik s svojimi pravnimi naziranji glede posameznih obveznosti iz izvršilnega naslova, ki se nanašajo na prispevke iz socialnega zavarovanja in pravno podlago posameznih obveznosti dolžnice iz posameznih odločb iz seznama izvršilnega naslova, ki predstavlja zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih (na kar je izvršilno sodišče vezano zaradi načela stroge formalne legalitete), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila ta enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - iura novit curia).
neupravičena obogatitev - sponzorska pogodba - pogodba o sponzorstvu
Zgolj zaradi uporabljenega kriterija razdelitve kupnine med glavne člane ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožena stranka kakor koli prikrajšana. Zneske opravnin in licenčnin, ki jih je nesporno plačevala, je prejemala V. E. in ne tožena stranka, za te opravnine in licenčnine je tožeča stranka navsezadnje tudi prejemala od V. E. nasprotno dajatev. Ker na strani tožeče stranke ni bilo prikrajšanja, ni bilo neupravičene obogatitve.