ZIZ člen 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 58, 58/1. ZS člen 3.
stroški odgovora na ugovor - potrebnost stroškov odgovora na ugovor - pravilna uporaba materialnega prava - sodna praksa kot pravni vir
Ker je bila odločitev o ugovoru dolžnika odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava in je sodišče že razpolagalo z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi za presojo (ne)utemeljenosti ugovornih navedb, odgovor na ugovor ni bil potreben. Trditve dolžnika namreč tudi ob izostanku odgovora upniku ne bi prinesle nobenih negativnih posledic in upnik z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje.
ZUP člen 260, 260-3, 260-4, 267, 267/3.. ZPIZ-2 člen 183, 194.
obnova postopka - ponovna odmera pokojnine
V odločbi o preplačilu je tožena stranka v obrazložitvi pojasnila, da je do preplačila prišlo zaradi zavarovankine ponovne vključenosti v zavarovanje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Glede na navedeno odprava odločb, ki so navedene v izreku odločbe tako ni odločilna, ker je imela tožena stranka že na podlagi 194. člena ZPIZ-2 tudi, če teh odločb ne bi izdala, že v zakonu ustrezno podlago za uveljavljanje povrnitve preplačila. Obnova postopka tako ne bi pripeljala do drugačne odločbe.
V primeru, da se ugotovi, da pripadniki SV na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti in bi jim bil tako omogočen dan tedenskega počitka, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan.
OZ-UPB1 člen 197. ZZZDR-UPB1 člen 129. ZZZDR-UPB1 člen 129a.
verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - ugovor pravnomočno razsojene stvari - preživljanje mladoletnega otroka
Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevemu ugovoru pravnomočno razsojene stvari in zaključilo, da je toženec dolžan prispevati polovico izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem mld. K. v letu 2015, to je 2.100,00 EUR
povzročitev splošne nevarnosti - namen storilca - abstraktna nevarnost
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 temelji na posebnem storilčevem namenu izsiljevanja, prisiljenja, maščevanja ali pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega, ki se izrazi v izvedbi nevarnega dejanja, pri katerem je konkretno ogrožena varnost ljudi ali premoženja, zadostuje pa že nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi ali premoženja.
V tenorju obtožbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Tožilka šele v pritožbi lažnivost obljube in odsotnost namena plačati račun podkrepi z navedbami, da obtoženkin transakcijski račun ni bil blokiran, da je prejemala nakazila na račun in plačevala druge storitve, tedaj sama odločala, katere stvari bo plačala in katere ne, da so poslovne težave nastopile šele kasneje in da je v zagovoru navajala, da bi oškodovanki plačala z gotovino, če bi bilo nujno. Iz konkretnega opisa dejanja v obtožbi vse te okoliščine niso razvidne, za konkretizacijo lažnivosti obljube pa navedbi, „da nato računa ni plačala“ in „da tega namena tudi ni imela“, ne zadoščata.
Dejstvo, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek dne 5. 12. 2017, tožnik pa je podal delni umik tožbe dne 15. 6. 2018 ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med tožnikovo seznanitvijo z delno izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila njen zahtevek.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo priznana pravica do starostne pokojnine za čas od 23. 5. 2011 dalje. Tožena stranka pa je nato od avstrijskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobila podatek o zavarovanju tožnice v Republiki Avstriji. V obrazcu E 205/AT z dne 27. 2. 2015 navedeni organ potrjuje, da je bila tožnica kot delavka v Avstriji zavarovana 4 mesece in da ima torej 4 mesece pokojninske dobe (junij 2011, junij 2013, oktober 2013 in junij 2014). V tem primeru gre za javno listino, ki jo je izdal pristojni organ in s katero potrjuje, da ima tožnica v spornem obdobju na podlagi delovnega razmerja priznano zavarovalno oziroma pokojninsko dobo. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da dejstvo vključenosti v pokojninsko zavarovanje v navedenih obdobjih je lahko prepričljivo dokazano le s potrdilom tujega nosilca zavarovanja na obrazcu E 205 AT. Razlogovanje sodišča, da obrazec E 104 AT potrjuje tožbene navedbe, da je avstrijski nosilec zavarovanja plačeval le prispevke za zdravstveno zavarovanje in da z obrazcem E 205 AT potrjeni podatki o pokojninski dobi niso resnični, je zmotno in nepravilno. Koordinacija med državami članicami EU na področju socialne varnosti poteka na podlagi izmenjave podatkov z različno serijo obrazcev. Vsaka serija ima svoj namen in le obrazci serije E 200 služijo izmenjavi informacij za potrebe priznavanja in izplačevanja pokojninskih prejemkov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00019790
OZ člen 69, 70, 70/1, 74, 74/2, 427, 427/1, 432, 936, 936/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje - neenako obravnavanje strank v postopku - sklenitev pogodbe po zastopniku - učinki zastopanja - vsebina pooblastila - najem avtomobila - dolžnost plačevanja premije - neplačana premija - prevzem dolga - prevzem izpolnitve
Predmet spora je neplačani del zavarovalne premije, odgovor na vprašanje, kdo je vtoževano terjatev dolžan plačati, pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi, saj iz nje izhaja, kdo je v danem primeru zavarovalec (prvi odstavek 936. člena OZ), tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožena stranka in družba A. d. o. o. kasneje sklenili pogodbo o prevzemu dolga, v katero bi privolila tožeča stranka (prvi odstavek 427. člen OZ) oziroma da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. sklenili pogodbo, s katero bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno terjatev do tožene stranke (432. člen OZ).
Če toženka ni imela namena, da T. P. pooblasti, da zavarovanje sklene v imenu in za račun toženke, bi - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - pooblastilo morala oblikovati drugače.
predlog za pregon - kazenska ovadba - nedvomno izražena volje za pregon
S podajo predloga za pregon oškodovanec izrazi svojo procesno voljo, da se zoper storilca sproži kazenski postopek. Zakon obličnosti predloga za pregon ne predpisuje, pomembno pa je, da je volja za pregon prepoznavna iz vsebine, tako da je izražena jasno in nedvoumno. Res je, da se skladno z drugim odstavkom 53. člena ZKP kot predlog za kazenski pregon storilca šteje tudi ovadba oškodovanca. Vendar pa je ugotovitev, ali je bil z ovadbo podan tudi predlog za pregon, odvisna od konkretnih okoliščin primera (tč. 11 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 227/09 z dne 10. 9. 2009). Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec.
sodni tolmač - nagrada in stroški sodnega tolmača - povračilo stroškov - stroški za pristop na narok - preklic glavne obravnave - preložitev glavne obravnave - preložitev naroka - vabilo na narok - obvestilo o preklicu naroka
Sodni tolmač je pravilno sklepal, da je po večkratni preložitvi naroka, na katerega je bil povabljen, dolžan pristopiti na narok 10. 5. 2018, ker iz obvestil, ki jih je prejel, ni mogel vedeti, da se je sodišče odločilo za drugačno vodenje glavne obravnave in da njegova navzočnost 10. 5. 2018 na naroku ne bo potrebna. Ker stroškov sodni tolmač ni povzročil po lastni krivdi, je do njih upravičen.
Res je, da je prišlo v predmetni zadevi do delne izpolnitve tožbenega zahtevka 5. 12. 2017 in je tožnik nato 15. 6. 2018 umaknil tožbo v presežku do vtoževanega zneska v predmetni zadevi, pa ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil prepozno. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo roka - zdravstveno stanje pravdne stranke - izpostavljenost nasilnim dejanjem
Konkretno nasilje se je torej nad toženko izvajalo ravno v času, ko je prejela sklep o izdani začasni odredbi, zoper katerega ni reagirala (ugovarjala) v določenem roku. Razlog, ki ga za to navaja, ni očitno neupravičen in presega zgolj zdravstveno stanje, ki bi naj ne bilo nenadno in nepričakovano.
Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine od 16. 3. 2013 dalje in ni bil zavarovan na drugi podlagi. Nadalje je odločilno, da je bil v poslovni register kot solastnik in pa direktor podjetja vpisan od 4. 12. 2013 do 5. 10. 2017. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik ni sam vložil prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti in sicer tako, da je ugotovila lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje pa do 4. 10. 2017, ko je tožniku zaradi stečaja podjetja prenehalo pooblastilo.
preplačilo pokojnine - ponovni vstop v zavarovanje
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.
V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - neto - sodna pristojnost - zavrženje dela tožbe - davki - prispevki - bruto in neto znesek - enostranski odstop
Enostranski odstop od dogovorjenega spoštovanja konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni možen.
Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, je nadzor in pravilnost plačevanja davkov in prispevkov v pristojnosti davčnih organov, zato sodišče v sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Na podlagi navedenega stališča je pritožbeno sodišče zaključilo, da odločanje o davkih in prispevkih v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni več v sodni pristojnosti.
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo res umaknil šele 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da ni tožbe umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče bi tako moralo o stroških odločiti na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP
neravna tla običajne pohodne površine - padec na stopnicah
Predmetno stopnišče zaradi višinskega odstopanja zadnje stopnice od preostalih stopnic v višini 5,5 cm oziroma več kot 31 % ne izpolnjuje kriterija normalne pohodne površine. Glede na dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je bila zadnja stopnica za 5,5 cm višja od predhodne stopnice, pritožbeno sodišče torej pritrjuje navedbam prve in druge toženke, da bi tožnica stopnice ob zadostni (povprečni) skrbnosti in pozornosti lahko normalno prehodila. Sodišče druge stopnje je zato prepričano, da gre v primeru nekoliko višje zadnje stopnice v zunanjem okolju za predvidljiv, vsakodnevni rizik uporabnika javnih površin, na katere mora le ta ob njihovi uporabi računati ter jih uporabljati z ustrezno skrbnostjo.