DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00020947
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepazljivost oškodovanca
Tožniku je pri sestopu s komorne ogrevne peči zdrsnilo in si je pri tem poškodoval desno koleno. Delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, to je upravljanje komorne ogrevne peči na višini 70 cm, pri čemer tožnik ni bil izpostavljen vroči površini, na katero bi moral stopiti, ni nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
Tožnik je toženi stranki očital, da mu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, to je delovnih čevljev z ustreznim podplatom, odpornim na visoke temperature, oziroma mu zaščitnih čevljev, kljub izrabljenosti podplatov, na njegov poziv ni zamenjala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli varovalni čevlji, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka, izpolnjene zahteve glede protidrsnosti podplata in so predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo, je pravilno zaključilo, da očitek o neustreznosti obutve ni utemeljen. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožnikov očitek, da mu tožena stranka na njegov poziv ni zamenjala obrabljenih čevljev, saj za zamenjavo, glede na ugotovitev izvedenke o ustreznosti tožnikovih čevljev, ni bilo potrebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ocene sodne izvedenke, da je bil najverjetnejši vzrok zdrsa v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri sestopu z voza komorne ogrevne peči, pri čemer je tudi natančno in prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikovega padca, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovi nepazljivosti pri sestopu, v zvezi s katerim toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti.
državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije - sprememba periodičnega dohodka
Skladno s 15. členom ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika oziroma družine primarno upoštevajo podatki o dohodkih iz preteklega leta, razen kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnih dohodkov, definiranih v 8. točki 3. člena ZUPJS. V takem primeru, torej če je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka se kot izjema, periodični dohodek, ki ga oseba ne prejema več ne upošteva, upošteva pa se novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov (sedmi odstavek 15. člena ZUPJS).
Ob uveljavitvi pravice iz javnih sredstev je bil dohodek družine občutno znižan. Podan je enak dejanski stan, kot da bi oseba prenehala prejemati periodični dohodek in pričela prejemati drugega (sedmi odstavek 15. člena ZUPJS). Torej, da je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka zato, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več v enaki višini, prejema pa nižji periodični dohodek, kot drug dohodek. Za konkretni primer to pomeni, da se periodični dohodek, ki ga tožnikov oče ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se novi periodični dohodek na način, kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot osem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
ZPP člen 3, 3/3, 153, 153/4. ZNP člen 35, 35/1, 37. ZDZdr člen 51, 51/1.
izvedba dokaza po uradni dolžnosti - ponovitev dokaza z izvedencem - predhodno kritje stroškov - odločitev o pravdnih stroških - stroški postopka - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je ob drugi postavitvi izvedenca kliničnega psihologa (po uradni dolžnosti) odločilo, da bodo nagrada in stroški izplačani iz sredstev Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ne gre le za predhodno kritje stroškov, kot teorija razlaga četrti odstavek 153. člena ZPP za primer dokazovanja dejstev v zvezi z uporabo tretjega odstavka 3. člena ZPP ali kot je določeno v prvem odstavku 51. člena ZDZdr, ampak za končno odločitev o tem, kdo krije stroške.
plačilo razlike plače - vabilo na narok - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožnici je bila kršena pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku, s tem, ko je sodišče prve stopnje spornega dne opravilo narok za glavno obravnavo v njeni odsotnosti, čeprav nanj ni bila pravilno oziroma sploh ni bila vabljena. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zgolj iz formalnih razlogov, ker v stanovanjski hiši, v kateri tožnik kot samska oseba živi v stanovanjski enoti, ki si jo je izdelal z lastnimi sredstvi, ne plačuje najemnine in ni delitve tekočih stroškov s posebnimi položnicami, ni mogoče pravilno uporabiti pooblastila iz 31. člena ZSVarPre, niti varstvenega dodatka zakonito znižati za 15 % oskrbe iz naslova bivanja.
vdovska pokojnina - obnova postopka - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - novo dejstvo ali nov dokaz
Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 5. 2013, vložen 14. 4. 2017. Torej po preteku triletnega objektivnega roka iz 4. odstavka 263. člena ZUP-a, ki se je iztekel 5. 6. 2016. Uveljavljano izredno pravno sredstvo je že iz tega razloga zakonito zavrženo.
Sicer pa v predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali predlagan nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a, ki bi obstajal ob smrti zavarovanca leta 1992. Ni bilo zatrjevano niti dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Zdravstvene težave, ki ob izdaji odločbe 15. 5. 2013 niso obstajale, temveč naj bi se pojavile šele po štirih letih, ne predstavljajo novih dejstev, niti medicinski izvidi iz leta 2018 novih dokazov v smislu navedene določbe ZUP. Tovrstna dejstva pravno niso relevantna, saj ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP-a.
URS člen 26, 26/1. OZ člen 131, 131/1. Poslovnik Vlade Republike Slovenije (2001) člen 9, 9/2, 9/6, 9/7. EZ člen 64n. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) člen 1. Uredba o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2012 - Ur. l. RS, št. 90/12) člen 3. Uredba o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2012 - Ur. l. RS, št. 43/12) (2012) člen 2.
energetika - podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljenih virov energije - višina podpore - sprememba višine - protipravno ravnanje države - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta - nedopustno ravnanje države - odškodninska odgovornost države - zahtevek za povračilo škode - sprememba podzakonskega predpisa - izključitev javnosti
Pravni temelj za odločitev o odgovornosti tožene stranke je prvi odstavek 26. člena Ustave, ki posebej ureja odgovornost tožene stranke in s tem izključuje uporabo prvega odstavka 131. člena OZ. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je prvi odstavek 26. člena Ustave RS. Ta izrecno določa, da odgovarja Republika Slovenija za protipravno ravnanje. Res je, da prvi odstavek 131. člena OZ izrecno ne navaja protipravnosti ravnanja kot ene od predpostavk za odgovornost tožene stranke. Ker pa prvi odstavek 131. člena OZ ni pravni temelj za odgovornost tožene stranke, mora torej domnevni oškodovanec trditi in dokazati, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Tudi razmerje med nedopustnostjo in protipravnostjo je jasno. Nedopustno je ravnati protipravno. Kdor ravna protipravno, ravna hkrati na nedopusten način. Namen opredelitve protipravnega ravnanja v zakonodaji je pač prav v tem, da se tako določi, katera ravnanja so nedopustna.
EZ in pa Uredba 90/2012, in pred njo, Uredba 43/2012 so določali predpostavke za podelitev podpore za proizvodnjo električne energije. Te predpostavke so bile določene abstraktno in na splošno za vse primere. Če je te predpostavke konkretni proizvajalec električne energije izpolnil, je lahko od Agencije zahteval podporo. Vse do trenutka, ko so bile predpostavke izpolnjene, zahtevek pa postavljen, je bilo še negotovo, ali bo konkretni proizvajalec podporo prejel ali ne. Proizvajalec pa je pridobil pravico (ki ni bila negotova) do podpore šele, ko je izpolnil predpostavke in postavil zahtevek.
Vlada RS ni postopala protipravno pri sprejetju Uredbe št. 90/2012. Protipravnosti ni, četudi javnosti skoraj do sprejetja Uredbe št. 90/2012 (do 28. 11. 2012) ni obvestila o nameravanem sprejetju navedene uredbe.
Rok za vložitev pritožbe je začel teči prvi dan po fiktivni vročitvi, torej 12. 10. 2018 in se je iztekel v petek 26. 10. 2018. Tožnica pa je šele dne 29. 10. 2018 priporočeno oddala poštno pošiljko (pritožbo), ki jo je naslovila na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba, ki je bila priporočeno oddana na pošto 29. 10. 2018, je bila torej vložena po izteku 15-dnevnega roka, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega in drugega odstavka 343. člena ZPP utemeljeno pritožbo kot prepozno vloženo zavrglo.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 193, 287, 288, 312, 312/2, 314, 318.. ZDR-1 člen 131, 132, 164.. ZDR člen 166.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2004) člen 52, 59.
Pravno podlago tega spora predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen OZ. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.
Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti.
Čeprav je ZDR v 166. členu uporabljal izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že zavzelo stališče in takrat veljavni 166. člen ZDR razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega stališča niso relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o neobstoju njene krivde.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka s tem, ko v nasprotju z navodili v Splošnih pogojih in izrecnim obvestilom banke iz računalnika ni odstranila pametne kartice s kvalificiranim digitalnim potrdilom ter kartico nenadzorovano puščala v računalniku, kršila pravila glede varnega elektronskega poslovanja elektronskega bančništva A. spletne banke in ravnala s hudo malomarnostjo. Če bi tožeča stranka pametno kartico iz računalnika odstranila, do nastanka škode ne bi prišlo.
dodatek za nego otroka - sprememba tožbe - pritožbena novota
Ne glede na nastalo situacijo, ko je CSD o dodatku za nego otroka za sporno obdobje z odločbo že odločil, pa tega dokaza, predloženega šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj gre za novoto iz 337. člena ZPP.
vdovska pokojnina - obnova postopka - kasneje nastalo novo dejstvo
V obravnavani zadevi ni podan uveljavljani obnovitveni razlog iz prve točke 260. člena ZUP. Razloga, ki ju je tožnica navedla kot razlog za obnovo postopka, in sicer, da iz opravičenih razlogov ni vložila pritožbe zoper odločbo in da ima pravico do preračuna pokojnine na podlagi 29. in 30. člena Sporazuma med Slovenijo in BIH, ne moreta pomeniti novega dejstva niti novega dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.
V konkretnem primeru tožnica navaja tudi nova dejstva oziroma nove dokaze, ki v času pred izdajo dokončne odločbe še niso obstajali, in sicer medicinsko dokumentacijo iz leta 2017 in 2018. Gre torej za novo dejstvo in nove dokaze, ki so nastali po dokončni odločbi z dne 20. 6. 2014. To pa pomeni, da ta dejstva oziroma dokazi tudi ne bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, saj takrat še niso obstajali oziroma še niso nastali.
sorazmerni del starostne pokojnine - zavrženje zahteve stranke - pravnomočno razsojena stvar
Pravna podlaga za rešitev obravnavane zadeve je podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi ZUP-a se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, oziroma je bila izdana zavrnilna odločba pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Ker je bila tožnikova zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, ob ponovni zahtevi pa je imel še vedno dopolnjenih le 13 let, 4 mesece in 29 dni zavarovalne dobe, se dejansko stanje zagotovo ni spremenilo. Spremenila se ni niti relevantna pravna podlaga, in sicer 1. odstavek 27. člena ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanec pri starosti 65 let, pridobi pravico do starostne pokojnine, če ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe. Z novo zahtevo je bilo pravilno postopano po 129. členu ZUP-a, zato pritožba zoper zavrnilno sodbo ne more biti uspešna.
ZD člen 132, 221, 221/1. ZIZ člen 24, 24/1. ZPP člen 214, 214/1.
prehod terjatve - prehod terjatve na dediča - univerzalno pravno nasledstvo - izvršilni naslov - javna listina - dejstva, ki jih stranka ne zanika - pravica do enakega varstva pravic - obrazložen odstop od sodne prakse - sklep o dedovanju
Posebna dokazna zahteva iz prvega odstavka 24. člena ZIZ se v primeru univerzalnega nasledstva, kot je dedovanje, nanaša na dokazovanje nastopa tovrstnega nasledstva in ne na prenos posamezne terjatve, kot to velja v primeru singularnega nasledstva. Po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti preide celotna zapuščina (132. člen Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD).
delo s krajšim delovnim časom - obrazložitev sodbe - metodološki napotek - dokazna ocena - izvedensko mnenje
Obravnavana dokazna ocena ni le neskladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, temveč je v celoti izostala. Sodišče prve stopnje je le v celoti povzelo bistveno in nebistveno vsebino vseh izvedenih dokazov, ne da bi se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Sodni izvedenec ne more in ne sme nadomestiti vloge sodišča. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje sprejelo izvedensko mnenje, brez kakršnihkoli zaključkov in dokazne ocene, ne dosega standarda obrazložene sodbe.
Pravda zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke ni potrebna, saj je s citiranima sodbama ugotovljena dedna nevrednost pritožnika tudi iz razloga, ker je ponaredil zapustničino oporoko, dedno nevredna oseba pa ne deduje niti na podlagi zakona niti na podlagi oporoke (126. člen ZD). Ponarejena oporoka pa ne more biti podlaga za dedovanje, ker je neveljavna. Le zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pa imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
bistvena kršitev določb postopka - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - procesna sposobnost
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z določbo 80. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP s tem, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke Ajpes. Po uradni dolžnosti je bilo dolžno preveriti obstoj toženčeve procesne sposobnosti in ali je podana pravna korist tožnika za vloženo tožbo.
S tem, ko je sodišče prve stopnje samo zbralo dokaze o razdaljah med kraji, ki jih je tožnik navajal kot relacijo toženčevega zasledovanja, katerih pa toženec ni prerekal in časovno oddaljenostjo med njimi ter s tem ugotovilo trajanje tožnikovega strahu zaradi toženčevega ravnanja v času deset minut in ne v času petnajst minut, kot je izpovedal tožnik, je ravnalo v toženčevo korist. Toženec se v tem delu pritožuje v lastno škodo, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Napačno je stališče pritožbe, da je razveljavljena določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 za tožničin primer vendarle uporabljiva, ker da je veljala v času (vročanja) sporne odpovedi oziroma vse do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Po 44. členu ZUstS se namreč del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1.
Tožnica je uspela glede dvigovanja in prenašanja bremen. Sodišče je poseglo v obe izpodbijani odločbi in je bila s tem v zvezi tožba tožnice potrebna. Tožnica pa ni uspela v delu, ki se nanaša na časovno razbremenitev, saj je sodišče ugotovilo, da ta razbremenitev zaenkrat še ni potrebna. Vse to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnica uspela v višini 50 % in je posledično tudi pravilno odmerilo stroške postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje.