OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00019790
OZ člen 69, 70, 70/1, 74, 74/2, 427, 427/1, 432, 936, 936/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje - neenako obravnavanje strank v postopku - sklenitev pogodbe po zastopniku - učinki zastopanja - vsebina pooblastila - najem avtomobila - dolžnost plačevanja premije - neplačana premija - prevzem dolga - prevzem izpolnitve
Predmet spora je neplačani del zavarovalne premije, odgovor na vprašanje, kdo je vtoževano terjatev dolžan plačati, pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi, saj iz nje izhaja, kdo je v danem primeru zavarovalec (prvi odstavek 936. člena OZ), tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožena stranka in družba A. d. o. o. kasneje sklenili pogodbo o prevzemu dolga, v katero bi privolila tožeča stranka (prvi odstavek 427. člen OZ) oziroma da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. sklenili pogodbo, s katero bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno terjatev do tožene stranke (432. člen OZ).
Če toženka ni imela namena, da T. P. pooblasti, da zavarovanje sklene v imenu in za račun toženke, bi - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - pooblastilo morala oblikovati drugače.
ZUP člen 260, 260-3, 260-4, 267, 267/3.. ZPIZ-2 člen 183, 194.
obnova postopka - ponovna odmera pokojnine
V odločbi o preplačilu je tožena stranka v obrazložitvi pojasnila, da je do preplačila prišlo zaradi zavarovankine ponovne vključenosti v zavarovanje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Glede na navedeno odprava odločb, ki so navedene v izreku odločbe tako ni odločilna, ker je imela tožena stranka že na podlagi 194. člena ZPIZ-2 tudi, če teh odločb ne bi izdala, že v zakonu ustrezno podlago za uveljavljanje povrnitve preplačila. Obnova postopka tako ne bi pripeljala do drugačne odločbe.
V primeru, da se ugotovi, da pripadniki SV na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti in bi jim bil tako omogočen dan tedenskega počitka, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan.
Res je, da je prišlo v predmetni zadevi do delne izpolnitve tožbenega zahtevka 5. 12. 2017 in je tožnik nato 15. 6. 2018 umaknil tožbo v presežku do vtoževanega zneska v predmetni zadevi, pa ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil prepozno. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji.
ZPP člen 180, 180/3, 324.. ZFPPIPP člen 60, 60/5, 60/5-2, 296.
odpravnina - stečaj - umik tožbe - iura novit curia
V sodni praksi je umik tožbe opredeljen kot jasna, nedvoumna in nepogojna izjava tožnika, da umika zahtevo za pravno varstvo, posledica katere je (če tožena stranka v to privoli, kadar je njena privolitev potrebna) izdaja sklepa o ustavitvi postopka. O delu tožbe, ki ni zajet z delnim umikom, sodišče mora odločati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izjave o umiku tožnik ni podal, zato je bilo v skladu z določbo 324. člena ZPP dolžno odločiti o tožbenem zahtevku.
OZ člen 766. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 452, 453, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - mandatna pogodba - plačilo odvetniškega honorarja - fikcija vročitve - dan vročitve - začetek teka roka - rok za vložitev pripravljalne vloge
Pritožba izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ko navaja, da tožnik odvetniških storitev zanj ni opravil ter zagotavlja, da je bil dogovor med njima drugačen, besedilo elektronskega sporočila pa ne pomeni dobesedno tisto, kar tam piše. S temi trditvami toženec zatrjuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00019461
KZ-1 člen 38, 257, 257/3, 257/5, 261, 261/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - jemanje podkupnine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - vsebina obtožnega akta
Iz ustavnosodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da je v primeru izostanka zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma obtožnega akta opis vselej mogoče ustrezno dopolniti v obrazložitvi.
Konkretni dejanski stan v izreku obtožnice je mogoče dopolniti z njeno obrazložitvijo le v primerih, ko abstraktni dejanski stan sestavljajo pomensko zaprti pojmi ali pojmi take narave, da konkretizacija ni smiselna ali mogoča.
V opisu dejanja je izostala konkretizacija povezave med ravnanjem domnevnih pomagačev in izrabo uradnega položaja obdolženega D. Bistvo kaznivega dejanja, ki se v tem delu očita obdolženemu D. D., predstavlja nepravilna uporaba pooblastil stečajnega upravitelja, usmerjena v lastno materialno okoriščenje in s tem v oškodovanje zastopanega stečajnega dolžnika; v opisu dejanj pomoči so torej izostala dejstva in okoliščine, ki ravnanja domnevnih pomagačev določajo kot jasno usmerjena v materialno okoriščenje stečajnega upravitelja na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Konkretizacija usmerjenosti ravnanja domnevnih pomagačev, ki bi šele določala kaznivost njihovega prispevka k prenosu lastninske pravice na predmetni nepremičnini od stečajnega dolžnika na F. d.o.o., bi bila smiselna in mogoča ter je zato potrebna v perspektivi zagotavljanja temeljne procesne funkcije obtožnega akta. Na način, kot so dejanja pomoči opisana, predstavljajo le vrednostno nevtralna ravnanja, tipična za gospodarsko poslovanje v perspektivi doseganja razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine.
Z navajanjem, da je obdolženi B. B. posredoval pri podkupovanju, pri tem, ko je D. D. kot uradna oseba zase zahteval obljubo koristi, da bi zlorabil svoj položaj, tako, da je z izvajanjem medsebojne komunikacije skrbel za prenos informacij med D. D. kot stečajnim upraviteljem družbe E. d.d. - v stečaju in Č. Č. kot predsednikom uprave družbe G. d.d. ter A. A. kot direktorjem družbe F. d.o.o., pri čemer je obdolženi D. od njiju zahteval obljubo nagrade zase v zvezi z doseganjem razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine kot dela stečajne mase zato, da bi sam pridobil del dosežene razlike v ceni (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa), niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, ki je očitano obdolženemu B. B., kot to zahteva 2. točka prvega odstavka člena 269 ZKP.
K vsemu povedanemu v predhodnih točkah pritožbeno sodišče še dodaja, da posredovanje pri podkupovanju kot izvršitveno ravnanje predpostavlja takšno aktivnost na strani storilca, ki je vsebinsko in ne le tehnično pomembna za prenos zahteve obdolženega D. D. po obljubi lastnega okoriščenja v prihodnosti v zameno za izrabo pooblastil stečajnega upravitelja, in sicer tistim, ki bi mu obljubo koristi lahko dali. Zatrjevanje izvajanja medsebojne komunikacije oz. skrbi za prenos informacij med vpletenimi, ob izostanku navedbe dejstev in okoliščin, ki bi ravnanje B. določno povezala s formalno in materialno protipravnostjo izvršitvenega ravnanja obdolženega D. D., bi nenazadnje lahko pomenilo le tehnično prenašanje neznane vsebine s strani obdolženega B. B.
V tožnikovem primeru je podan izključitveni razlog iz 5. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, saj za pravico do pokojnine v višini 500,00 EUR iz 3. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, oz. sorazmernega dela po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-2C, dodana doba ne more biti upoštevna. Na temelju 81. člena ZDSS-1 je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do starostne pokojnine v višini 500,00 EUR.
invalidnost - vzrok nastanka invalidnosti - odmera in uskladitev nadomestila za invalidnost
V konkretnem primeru vzrok nastanka invalidnosti nima nobenega vpliva na odmero nadomestila za invalidnost, saj je nadomestilo za invalidnost enako, če je vzrok nastanka invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen. Odmera invalidske pokojnine oziroma nadomestila za invalidnost je ugodnejša zgolj v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni (47. člen ZPIZ‑2).
OZ člen 45, 45/1, 46, 46/2, 51, 51/2. ZZZDR člen 130a. ZIZ člen 17, 20a, 29a. ZPP člen 8,95, 97, 154, 154/2, 287, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - obličnost dogovora - preživnina za polnoletnega otroka - razpis naroka za glavno obravnavo - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nepotrebni dokazi - prosta ocena dokazov - načelo kontradiktornosti postopka - pravica do izjave - pravica do poštenega sojenja - pisno pooblastilo odvetniku - dokazna ocena - prava in resnična volja - redno šolanje kot pravni standard - zavrnitev dokaznih predlogov
Morebitni ustni dogovor v zvezi s spremembo v izvršilnem naslovu opredeljene višine preživnine, četudi bi obstajal, ne bi imel pravnega učinka (smiselna uporaba 130a. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Učinkovanje načela neposrednosti v izvršilnem postopku je prilagojeno namenu in ciljem tega postopka. Sodišče opravi narok, če tako določa zakon oziroma, če oceni, da je potreben (29.a člen ZIZ). Pravica stranke do izvedbe vseh predlaganih dokazov ni absolutna in zato sodišče v skladu z določbo 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče tako lahko zavrne nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna in tudi ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Dolžnik pa nima pravnega interesa za ugotavljanje prave volje upnika.
preplačilo pokojnine - ponovni vstop v zavarovanje
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.
V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.
obnova postopka - zavrženje predloga - nov dokaz - izvedensko mnenje izdelano v drugem postopku - razsodnost
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem sodnem postopku, ki ni enako izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v obravnavani zadevi, nov dokaz, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti kot obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP. Zlasti pa ne gre za dokaz, ki ga stranka brez svoje krivde ne bi mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.
Tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba potrebna, saj je tožena stranka šele po njeni vložitvi delno izpolnila tožnikov zahtevek.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delno umaknil tožbo določenega dne. V zvezi s preostalim delom zahtevka pa do umika zahtevka v celoti ni bil niti razpisan oziroma izveden narok za glavno obravnavo in tako niso nastali dodatni stroški. Zato je sodišče pravilno tožniku dosodilo delno povračilo stroškov glede na njegov delni uspeh v pravdi.
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - oškodovanje upnika - odtujitev premoženja - izplačilna prepoved z dolžnikovo privolitvijo
V opisu dejanja je ustrezno konkretiziran zakonski znak oškodovanja upnika, saj je navedeno na kakšen način in za koliko je bila upnica oškodovana, prav tako je konkretizirana odtujitev obdolženčevega premoženja, in sicer se obdolžencu očita, da je svoje premoženje odtujil s podajanjem izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi na ZPIZ. Dejstva in okoliščine v zvezi s tem, ali je oškodovanka po opisanem obdolženčevem ravnanju dobila še kaj poplačano ali ne, ali je uveljavljala še katero od drugih zakonsko predvidenih izvršilnih sredstev, ali je to možnost sploh imela in ali je obdolženec takrat imel še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačala, pa so predmet ugotavljanja dejanskega stanja in ne opisa očitanega kaznivega dejanja.
Dejstvo, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek dne 5. 12. 2017, tožnik pa je podal delni umik tožbe dne 15. 6. 2018 ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med tožnikovo seznanitvijo z delno izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila njen zahtevek.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
ZJU člen 33a.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.. ZDD-1 člen 25, 25/2, 27, 31.. URS člen 33, 74.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - poseg v pravico do zasebnosti - detektivska dejavnost - opazovanje
Tožena stranka je lahko prenesla na detektiva le tiste pristojnosti, ki jih je imela sama za kontrolo delavca med bolniškim staležem (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDD-1), kar slikanje in snemanje, dokler prekomerno ne posežeta v delavčevo zasebnost, zagotovo sta, detektiv pa je opravljal svoje naloge skladno z ZDD-1, saj lahko po 31. v zvezi s 27. členom omenjenega zakona (pod predpostavko pooblastila, ki ga je imel) za opravo konkretne naloge opravlja nadzor tudi s tehničnimi sredstvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poseg v tožnikovo zasebnost ni bil pretiran, pravilno pa je tehtalo pravico tožnika do zasebnosti in pravico tožene stranke, da pridobi informacije, ki so v zvezi s tožnikovim delovnim razmerjem. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izplačevala nadomestilo plače v času odsotnosti z dela, je bila nasproti tožnikovi pravici do zasebnosti pravica tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter pravica do proste gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Ukrep opazovanja tožnika s strani detektiva je bil za zaščito navedenih interesov tožene stranke nujen in potreben, saj na noben drug način razen z opazovanjem tožena stranka ne bi mogla pridobiti podatka, da se je tožnik udeležil tekme kot sodnik, in s tem kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja.
neravna tla običajne pohodne površine - padec na stopnicah
Predmetno stopnišče zaradi višinskega odstopanja zadnje stopnice od preostalih stopnic v višini 5,5 cm oziroma več kot 31 % ne izpolnjuje kriterija normalne pohodne površine. Glede na dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je bila zadnja stopnica za 5,5 cm višja od predhodne stopnice, pritožbeno sodišče torej pritrjuje navedbam prve in druge toženke, da bi tožnica stopnice ob zadostni (povprečni) skrbnosti in pozornosti lahko normalno prehodila. Sodišče druge stopnje je zato prepričano, da gre v primeru nekoliko višje zadnje stopnice v zunanjem okolju za predvidljiv, vsakodnevni rizik uporabnika javnih površin, na katere mora le ta ob njihovi uporabi računati ter jih uporabljati z ustrezno skrbnostjo.