Dejstvo, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek dne 5. 12. 2017, tožnik pa je podal delni umik tožbe dne 15. 6. 2018 ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med tožnikovo seznanitvijo z delno izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila njen zahtevek.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - neto - sodna pristojnost - zavrženje dela tožbe - davki - prispevki - bruto in neto znesek - enostranski odstop
Enostranski odstop od dogovorjenega spoštovanja konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni možen.
Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, je nadzor in pravilnost plačevanja davkov in prispevkov v pristojnosti davčnih organov, zato sodišče v sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Na podlagi navedenega stališča je pritožbeno sodišče zaključilo, da odločanje o davkih in prispevkih v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni več v sodni pristojnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019474
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/1, 358. OZ člen 239, 239/1.
dobava električne energije - stroški porabe električne energije - pogodba o dobavi električne energije - pogodbena obveznost - trditvena podlaga - pomanjkljiva trditvena podlaga - sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage - informativni dokaz z izvedencem - pritožbena obravnava - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Glede na naravo postopka v predmetni zadevi (spor majhne vrednosti), upoštevajoč ugovorne navedbe toženke pred sodiščem prve stopnje, o katerih je mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov ter upoštevaje dejstvo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko ugotovljene kršitve odpravi sámo, brez izvedbe obravnave (prvi odstavek 347. člena in 358. člen ZPP).
V tenorju obtožbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Tožilka šele v pritožbi lažnivost obljube in odsotnost namena plačati račun podkrepi z navedbami, da obtoženkin transakcijski račun ni bil blokiran, da je prejemala nakazila na račun in plačevala druge storitve, tedaj sama odločala, katere stvari bo plačala in katere ne, da so poslovne težave nastopile šele kasneje in da je v zagovoru navajala, da bi oškodovanki plačala z gotovino, če bi bilo nujno. Iz konkretnega opisa dejanja v obtožbi vse te okoliščine niso razvidne, za konkretizacijo lažnivosti obljube pa navedbi, „da nato računa ni plačala“ in „da tega namena tudi ni imela“, ne zadoščata.
OZ-UPB1 člen 83, 837, 848, 848/1. Zakon o nepremičninskem posredovanju člen 13, 13/1, 13/2, 25, 25/1, 26, 26/1.
posredovanje pri prodaji nepremičnine - plačilo provizije za posredovanje - povračilo stroškov posrednika - pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami
Za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju, če ni v ZNPosr drugače določeno (drugi odstavek 13. člena ZNPosr). Nepremičninska družba pridobi pravico do plačila za posredovanje, ko je sklenjena pogodba, pri sklenitvi katere je posredovala (prvi odstavek 25. člena ZNPosr). Če do sklenitve pogodbe ne pride, ima posrednik pravico do povračila stroškov, ki jih je imel pri izpolnjevanju naročila le tedaj, če sta se stranki pogodbe tako dogovorili (prvi odstavek 848. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00020374
ZPP-UPB3 člen 355, 355/2.
sale and lease back - odstop od pogodbe - odškodnina zaradi razveze pogodbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe - solidarno poroštvo
Tožena stranka pa pravilno opozarja, da je nevzdržno, da tožeča stranka obdrži prejeta plačila (kot rečeno v znesku 2.693.823,80 EUR), pridobi pravico zahtevati v zvezi z odstopom zapadle obveznosti in še obdrži v lasti predmet leasinga. V predmetni leasing pogodbi in Splošnih pogojih ni za primer, ko ne pride do prodaje predmeta leasinga, nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k upoštevanju vrednosti predmeta leasinga pri izračunu višine odškodnine (za kar v večjem delu zahtevka gre). Zato je treba uporabiti splošna načela odškodninskega prava. Leasingodajalec zaradi razveze pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega v katerem bi bil, če do razveze ne bi prišlo, odškodnina ne sme presegati škode.
spori iz razmerja med starši in otroki - stiki med starši in otroki - sprememba stikov - spremenjene razmere - otrokova korist - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedensko mnenje
V družinsko pravnih zadevah za odločitev sodišča praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD. Ima namreč bistvene značilnosti in strukturo izvedenskih mnenj in izdelajo ga strokovnjaki, tako da je sorodno izvedenskemu mnenju. Izvedenca zato sodišče angažira le, če glede na okoliščine konkretnega primera oceni, da mu mnenje CSD ne zadostuje za odločitev.
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 149.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - referenčno obdobje - vojska - policija - kompenzacija - višek ur
Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče kompenzirati le ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja. To bi pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki po njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija in plačilo 30 % dodatka za nadurno delo. Kompenzacija opravljenih presežnih ur skupaj s plačilom 30 % dodatka izhaja iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS, pritožbenega sodišča in tudi ni v neskladju z mednarodnimi akti.
Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta le v tem, da za zaposlene v Policiji velja Kolektivna pogodba in Stavkovni sporazum 2013, zato je kompenzacija presežnih ur v Policiji vezana na dogovor oziroma soglasje med javnim uslužbencem in delodajalcem. Za tožnika taka kolektivna pogodba ni veljala ne v času nastajanja nadur niti ne velja, zato ni mogoče za nazaj, za obdobje, ko je imela toženka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da kompenzirane proste ure niso bile izkoriščene na račun opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tožnik je namreč s tem, ko je koristil proste ure, tožena stranka pa mu je plačala tudi 30 % dodatek za nadurno delo, dobil ustrezno odmeno za opravljene nadure.
preplačilo pokojnine - ponovni vstop v zavarovanje
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.
V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/3.. ZDR člen 31, 32, 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - rok za podajo odpovedi
Tožnikova kršitev (ko je kot vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke samovoljno in protipravno naročil sanacijo cestišča v ulici, kjer stanuje, čeprav ta sanacija ni bila naročena s strani občinske uprave in za navedeno sanacijo odobril plačilo računa ter toženo stranko oškodoval za sporni znesek, ker je občina račun zavrnila) ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti (prvi odstavek). Po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist.
V tožnikovem primeru je podan izključitveni razlog iz 5. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, saj za pravico do pokojnine v višini 500,00 EUR iz 3. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, oz. sorazmernega dela po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-2C, dodana doba ne more biti upoštevna. Na temelju 81. člena ZDSS-1 je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do starostne pokojnine v višini 500,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delno umaknil tožbo določenega dne. V zvezi s preostalim delom zahtevka pa do umika zahtevka v celoti ni bil niti razpisan oziroma izveden narok za glavno obravnavo in tako niso nastali dodatni stroški. Zato je sodišče pravilno tožniku dosodilo delno povračilo stroškov glede na njegov delni uspeh v pravdi.
ZIZ člen 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 58, 58/1. ZS člen 3.
stroški odgovora na ugovor - potrebnost stroškov odgovora na ugovor - pravilna uporaba materialnega prava - sodna praksa kot pravni vir
Ker je bila odločitev o ugovoru dolžnika odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava in je sodišče že razpolagalo z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi za presojo (ne)utemeljenosti ugovornih navedb, odgovor na ugovor ni bil potreben. Trditve dolžnika namreč tudi ob izostanku odgovora upniku ne bi prinesle nobenih negativnih posledic in upnik z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje.
invalidnost - vzrok nastanka invalidnosti - odmera in uskladitev nadomestila za invalidnost
V konkretnem primeru vzrok nastanka invalidnosti nima nobenega vpliva na odmero nadomestila za invalidnost, saj je nadomestilo za invalidnost enako, če je vzrok nastanka invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen. Odmera invalidske pokojnine oziroma nadomestila za invalidnost je ugodnejša zgolj v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni (47. člen ZPIZ‑2).
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo res umaknil šele 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da ni tožbe umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče bi tako moralo o stroških odločiti na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00019461
KZ-1 člen 38, 257, 257/3, 257/5, 261, 261/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - jemanje podkupnine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - vsebina obtožnega akta
Iz ustavnosodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da je v primeru izostanka zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma obtožnega akta opis vselej mogoče ustrezno dopolniti v obrazložitvi.
Konkretni dejanski stan v izreku obtožnice je mogoče dopolniti z njeno obrazložitvijo le v primerih, ko abstraktni dejanski stan sestavljajo pomensko zaprti pojmi ali pojmi take narave, da konkretizacija ni smiselna ali mogoča.
V opisu dejanja je izostala konkretizacija povezave med ravnanjem domnevnih pomagačev in izrabo uradnega položaja obdolženega D. Bistvo kaznivega dejanja, ki se v tem delu očita obdolženemu D. D., predstavlja nepravilna uporaba pooblastil stečajnega upravitelja, usmerjena v lastno materialno okoriščenje in s tem v oškodovanje zastopanega stečajnega dolžnika; v opisu dejanj pomoči so torej izostala dejstva in okoliščine, ki ravnanja domnevnih pomagačev določajo kot jasno usmerjena v materialno okoriščenje stečajnega upravitelja na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Konkretizacija usmerjenosti ravnanja domnevnih pomagačev, ki bi šele določala kaznivost njihovega prispevka k prenosu lastninske pravice na predmetni nepremičnini od stečajnega dolžnika na F. d.o.o., bi bila smiselna in mogoča ter je zato potrebna v perspektivi zagotavljanja temeljne procesne funkcije obtožnega akta. Na način, kot so dejanja pomoči opisana, predstavljajo le vrednostno nevtralna ravnanja, tipična za gospodarsko poslovanje v perspektivi doseganja razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine.
Z navajanjem, da je obdolženi B. B. posredoval pri podkupovanju, pri tem, ko je D. D. kot uradna oseba zase zahteval obljubo koristi, da bi zlorabil svoj položaj, tako, da je z izvajanjem medsebojne komunikacije skrbel za prenos informacij med D. D. kot stečajnim upraviteljem družbe E. d.d. - v stečaju in Č. Č. kot predsednikom uprave družbe G. d.d. ter A. A. kot direktorjem družbe F. d.o.o., pri čemer je obdolženi D. od njiju zahteval obljubo nagrade zase v zvezi z doseganjem razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine kot dela stečajne mase zato, da bi sam pridobil del dosežene razlike v ceni (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa), niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, ki je očitano obdolženemu B. B., kot to zahteva 2. točka prvega odstavka člena 269 ZKP.
K vsemu povedanemu v predhodnih točkah pritožbeno sodišče še dodaja, da posredovanje pri podkupovanju kot izvršitveno ravnanje predpostavlja takšno aktivnost na strani storilca, ki je vsebinsko in ne le tehnično pomembna za prenos zahteve obdolženega D. D. po obljubi lastnega okoriščenja v prihodnosti v zameno za izrabo pooblastil stečajnega upravitelja, in sicer tistim, ki bi mu obljubo koristi lahko dali. Zatrjevanje izvajanja medsebojne komunikacije oz. skrbi za prenos informacij med vpletenimi, ob izostanku navedbe dejstev in okoliščin, ki bi ravnanje B. določno povezala s formalno in materialno protipravnostjo izvršitvenega ravnanja obdolženega D. D., bi nenazadnje lahko pomenilo le tehnično prenašanje neznane vsebine s strani obdolženega B. B.