CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VS03798
ZPP (1977) člen 421, 421-9.ZNP člen 37.ZDen člen 4, 5, 8, 8/5, 56, 56/1.
upravičenci do denacionalizacije po 5. členu ZDen - sodna pristojnost - izredna pravna sredstva - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Nova dejstva in novi dokazi se namreč v obnovitvenem postopku lahko upoštevajo le tedaj, če so dejstva takšnega značaja, da bi privedla do ugodnejše odločbe za predlagatelja, če bi bila ta dejstva in ti dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku. Iz dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da priča M. V. ni izpovedal prav ničesar o tem, da naj bi premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Nasprotno. Kot sta ugotovili obe nižji sodišči iz njegove izpovedbe celo izhaja (s temi ugotovitvami se tudi revizija strinja), da oče predlagateljev J. Š. ni sklenil prav nobenega pravnega posla, ki bi bil podlaga za prehod njegovega premoženja v državno lastnino. Na podlagi take izpovedbe v obnovitvenem postopku zaslišane priče zato ni bilo mogoče obnoviti sodnega postopka, ki je bil v teku zaradi denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen, saj je po navedeni določbi ZDen obstoj pravnega posla, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, odločilnega pomena.
DRUŽINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS03826
ZZZDR člen 51, 51/2.SZ člen 117, 117/1.ZNP člen 118, 118/3, 130.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - postopek za delitev skupnega premoženja - napotitev na pravdo - posebno premoženje zakonca - privatizacija stanovanj
Čim je bil med (ne)pravdnima strankama spor o obsegu skupnega premoženja, je bila napotitev stranke na pravdo nujna (130. člen v zvezi s tretjim odstavkom 118. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Izbira oblike pravnega varstva (zahtevka) in tožbene podlage pa je ostala na pravdo napoteni stranki.
ZD člen 214, 214/3. ZTLR člen 16, 16/1, 16/4.ZNP člen 122, 123, 126. ZIP člen 20, 20/1, 239.
zahteva za varstvo zakonitosti - postopek za delitev stvari v solastnini - dedni dogovor - fizična delitev stvari - vsebina dednega dogovora - izvršljivost dednega dogovora
Če je zapuščinsko sodišče štelo, da dedni dogovor, kakršen je bil sklenjen, ne more biti podlaga za izvedbo v zemljiški knjigi, in nato tudi odločilo, da se kljub dogovoru vpiše v zemljiško knjigo solastninski delež, potem ni mogoče pozneje doseči drugačnega vpisa, če ni novega dogovora.
Dedni dogovor je lahko sodna poravnava, in če je sodna poravnava, tudi izvršilni naslov. Vendar pa niso vsi dedni dogovori sodna poravnava. To so lahko le, če izpolnjujejo vse pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oz. pravnomočni izvršilni naslov. Kaj je izvršilni naslov pri delitvi stvari oz. pri delitvi solastne nepremičnine, pa določajo predpisi, na katere se Državno tožilstvo pravilno sklicuje. To je predvsem 3. odstavek 214. člena ZD in 118. - 126. člen ZNP. Če pa že gre za izvršilni naslov, so to določbe 239. člena ZIP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZIP ter 1. in 4. odstavek 16. člena ZTLR. Po 3. odstavku 214. člena ZD morajo dediči sporazumno predložiti ne le delitev, ampak tudi način delitve, kar pomeni, da mora biti sporazum dedičev določen, tako da ga lahko sodišče navede v sklepu o dedovanju kot podlago za vknjižbo dogovorjene delitve v zemljiški knjigi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS03584
ZTLR člen 20.ZZZDR člen 51, 51/2.ZNP člen 122, 122/3.
skupno premoženje - zastaranje - delitev skupnega premoženja - solastnina - določitev velikosti deležev - stvarnopravna narava zahtevka za izplačilo deleža solastnika
Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna, čeprav sta jo oprli na zmotno materialnopravno podlago. Ker sta ugotovili, da je šlo med strankami za sporazumno gradnjo, pri kateri so vse tri tudi sodelovale in da so živele v družinski skupnosti, ko je bilo ustvarjeno sporno premoženje, spora iz takega razmerja ni mogoče reševati po pravilih, ki veljajo za neposlovna razmerja (kot sta pravno zmotno ocenili sodišči nižjih stopenj). Sprejema pa revizijsko sodišče nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno premoženje skupno premoženje pravdnih strank (zadnji odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje). Predmetni spor je tako spor o skupnem premoženju in deležih strank na njem. To pomeni, da je spor stvarnopraven. Stvarnopravno podlago pa ima spor tudi v primerih, ko en član skupnosti zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju, hkrati pa uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da mu večinski solastnik(i) izplača(jo)
vrednost njegovega deleža v skladu s pravili tretjega odstavka 122. člena zakona o nepravdnem postopku. Zaradi iztoževanja vrednosti deleža v denarju zahtevek torej ne izgubi stvarnopravne narave (kar pomeni, da spor zaradi navedenega ne postane obligacijskopraven). Stvarnopraven zahtevek pa ne zastara.
zahteva za varstvo zakonitosti - delitev stvari v solastnini (etažna hiša) - dodelitev celotne stvari v izključno last enemu od solastnikov le z njegovim soglasjem - revizija - dopustnost revizije v postopku za delitev stvari in skupnega premoženja
V tem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 122. člena ZNP celotno nepremičnino, ki je v naravi etažna hiša, dodelilo v izključno last nasprotnima udeležencema, ki sta solastnika vsak do 1/4, čeprav z dodelitvijo celotne nepremičnine nista soglašala, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo.
Taki odločitvi zahteva za varstvo zakonitosti tudi po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno očita materialnopravno zmotnost.
Odločitvi nižjih sodišč sta materialnopravno zmotni zato, ker nista v skladu z uvodoma navedenimi načeli odločanja o delitvi solastnih stvari, predvsem pa nimata podlage v tretjem odstavku 122. člena ZNP. Namreč solastnik lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če s tem soglaša (kar se utemeljeno zaključuje na podlagi dikcije zakona, ki zahteva izkazani večji interes solastnika do stvari). Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost (kot dobesedno izvaja zahteva za varstvo zakonitosti). Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava (o pridobitvi stvari v last).
revizija - dovoljenost revizije v zemljiškoknjižnem postopku
V 34. členu ZNP je določeno, da revizija v nepravdnem postopku ni dovoljena, razen če zakon ne določa drugače. Načelo ZNP, da v nepravdnem postopku revizija ni dovoljena, v primerih, ki jih ZNP izrecno določa (52. člen, 60. člen, 6. odstavek 77. člena, 103. člen ter 2. odstavek 111. člena), ne velja, vendar pa med temi primeri zemljiškoknjižni postopek ni naveden. Zato za zemljiškoknjižni postopek kot vrsto nepravdnega postopka velja načelna določba ZNP o nedovoljenosti revizije kot izrednega pravnega sredstva. Pri tem revizijsko sodišče še dodaja, da je v novem zakonu o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - ZZK), ki je začel veljati le nekaj dni po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga (veljal pa je že v času odločanja pred sodiščema prve in druge stopnje), določeno, da v zemljiškoknjižnem postopku ni revizije (97. člen ZZK).
OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS03556
ZOR člen 394, 395. ZDP (1991) člen 5.ZNP člen 122, 130.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - posebno premoženje - delitev skupnega premoženja po določilih ZNP - fizična delitev stvari - nečista denarna terjatev - delež v denarju - valuta obveznosti (valutna klavzula) - načelo monetarnega nominalizma
Zmotno je revizijsko stališče, da je glede prisojenega zneska predmet obveznosti vsota denarja, zaradi česar naj bi tožnica morala plačati le tisto število denarnih enot, na katerega se ta obveznost glasi in bi bila drugačna prisoja v nasprotju z načelom monetarnega nominalizma. V obravnavani zadevi je izhodišče dejstvo, da gre za spor iz skupnega premoženja pravdnih strank kot razvezanih zakoncev ter tudi za delno razdelitev v obliki delnega izplačila vrednosti skupnega premoženja že v sami pravdi, na kar je tožnica v postopku pristala.
Predmete skupnega premoženja si lahko pravdni stranki razdelita fizično tako, da vsaka prevzame in postane izključna lastnica določenih posameznih predmetov, kar je glede na določbe 122. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 130. členom istega zakona prednostno pravilo, kadar odloča o delitvi skupnega premoženja sodišče v nepravdnem postopku. Lahko pa sodišče in seveda tudi stranke same uporabijo druge ali dopolnilne kriterije, in sicer plačilo vrednostne razlike, do katere pride pri fizični delitvi stvari, in tudi plačilo vrednosti posameznih stvari do takrat skupnega premoženja. Ob takem pravilnem izhodišču se pokaže zgrešenost revizijskega stališča, da je toženkina obveznost takoimenovana čista denarna obveznost, torej taka, ki je že ob svojem nastanku izražena v denarnih enotah. Dopustnost dogovora o valutni klavzuli zato ne more biti vprašljiva.
ZNP člen 9, 10, 10/3, 37, 118, 118/3. ZPP (1977) člen 333.
postopek za delitev stvari in skupnega premoženja - predhodno vprašanje - napotitev na pravdo - pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča - pravnomočno razsojena stvar
Iz kronološkega prikaza teka nepravdnega postopka je ugotoviti, da je tožnik kot nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku uveljavljal dejstva, ki so kazala na spornost višine njegovega solastninskega deleža in s tem tudi višine deležev ostalih udeležencev nepravdnega postopka. Po določilu tretjega odstavka 118. člena ZNP pa mora sodišče, če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, napotiti na pravdo prizadetega udeleženca ustrezno določbam 9. in 10. člena ZNP. Če sodišče tako ne postopa in odloči v nepravdnem postopku, pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda (tretji odstavek 10. člena ZNP). Taka procesnopravna situacija, ne da bi se še posebej poudarjalo dejstvo, da je bila tožbena podlaga v tej pravdi stvarnopravna in ne dednopravna, na kateri temelji določitev solastninskih deležev v sklepu o dedovanju (ki je bil podlaga za razdružitev solastnine v nepravdnem postopku), potrjuje pravilnost zaključka, da nepravdni sklep o razdružitvi solastnega premoženja pravdnih strank, ni mogel predstavljati procesne ovire za dopustnost tožbe v tem sporu. Drugačno procesnopravno stališče sodišča druge stopnje tako nima podlage v določbah zakona o pravdnem postopku (člen 333) ali zakona o nepravdnem postopku (tretji odstavek 10. člena ZNP) ter je zato pobijani sklep sodišča druge stopnje nezakonit.
denarne obveznosti - načelo monetarnega nominalizma - valuta obveznosti - postopek za delitev stvari in skupnega premoženja
Tožničino preplačilo je bilo plačano v tedanjih dinarjih in po ugotovitvah sodišča sedaj znaša 294,83 in 31,20 SIT. Ob pravilni uporabi 394. člena ZOR je zato pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki oba navedena zneska z zamudnimi obrestmi in sicer od dneva plačila to je od 20.8.1987 (za znesek 294,83 SIT) oziroma od 10.11.1987 (za znesek 31,20 SIT).
postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah
Tudi pridržanje v zaprtih oddelkih psihiatričnih in podobnih zdravstvenih organizacijah pomeni poseg v človekovo svobodo. Tak poseg je dopusten samo v primerih, ko so izčrpani drugi načini življenja zdravstveno prizadetega človeka na prostosti. Tako razumevanje je posledica načela tako imenovane sorazmernosti, po katerem je omejitev dopustna le v tistem obsegu, ki je nujno potrebna za dosego namena, zaradi katerega je prostost omejena. To načelo se odraža tako v razmerju nasproti psihično obolelemu kot v razmerju do drugih ljudi, to je zunanjega sveta. Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je namreč skrajni ukrep in je dopusten samo v primerih, ko je to edini način, da se prepreči psihiatričnemu bolniku, da bi ogrožal svoje življenje ali si povzročal hudo škodo ali da bi tako ravnal proti drugim. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) določa v 70. členu materialnopravne pogoje za pridržanje duševnih bolnikov v psihiatričnih zavodih. Po tem določilu je pridržanje dopustno le v primeru, ko zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja bolnik ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi ali pa drugim ljudem. Pridržanje pa se sme izreči le v primerih, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, to je z izven psihiatrične bolnišnice obstoječimi načini.
Po 2. odstavku 56. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91) je zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija. Gre za izjemo od splošnega načela v nepravdnem postopku, da revizija v teh postopkih ni dovoljena (34. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Vendar pa je revizija tudi v denacionalizacijskem postopku dovoljena le zoper odločbe o glavni stvari, odločbe torej, s katerimi sodišče meritorno odloči o denacionalizacijski zadevi. Druge vrste odločb, predvsem procesne narave, čeprav jih sodišče izda v denacionalizacijskem postopku, pa so podvržene prepovedi iz 34. člena ZNP.
Ne glede na to pa revizija zoper sklep o prekinitvi postopka ne bi bila dovoljena, tudi če bi bila izdana v pravdnem postopku, katerega določbe se uporabljajo na podlagi 37. člena ZNP, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Po 1. odstavku 400. člena ZPP je revizija dovoljena le zoper sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča. Prekinitev postopka s sklepom ne pomeni končanja postopka.
Po določilu 34. člena zakona o nepravdnem postopku (naprej ZNP) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva je torej po določbah ZNP izjema in ne pravilo. V drugem odstavku 111. člena ZNP, na katerega se vlagateljica revizije tudi sklicuje, je določeno, da je revizija dovoljena proti odločbi sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. Toda tako zakonito določilo v ZNP pa je bilo sprejeto v času, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je stanovanjsko pravico opredeljeval ne kot čisto premoženjsko pravico ampak kot pravico posebne vrste. Ob taki naravi stanovanjske pravice je zakonodajalec tudi v nepravdnem postopku (111. člen ZNP) dopustil revizijo proti drugostopnim odločbam, s katerimi se je odločalo o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91, naprej SZ), ki je že veljal v času, ko je predlagateljica v tem primeru sprožila obravnavani nepravdni postopek, pa stanovanjske pravice ne pozna več. Pozna le najemna razmerja, ki pa so po svoji pravni naravi premoženjska razmerja. Zato izpodbijana pravnomočna odločba sodišča druge stopnje ni odločba, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja v pomenu drugega odstavka 111. člena ZNP.
Kratko stališče v obeh izpodbijanih sklepih, da brez dokaza z izvedencem geometrom postopka ni mogoče končati, ne pomeni zadostne obrazložitve za odločitev o ustavitvi postopka. Pri taki odločitvi po večletnem postopku s tremi izvedenci bi bilo nujno treba analizirati stanje zadeve in pojasniti, zakaj dosedanja izvedeniška mnenja sodišču ne omogočajo odločitve.
revizija - dovoljenost revizije - poslovna sposobnost
Glede dovoljenosti revizije v postopku odvzema ali vrnitve poslovne sposobnosti ima ZNP posebno določbo. V 52.členu je namreč določeno, da je zoper sklep o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti revizija dovoljena. Z izpodbijanim sklepom sodišča druge stopnje pa poslovna sposobnost ni bila odvzeta, saj je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil predlog za odvzem poslovne sposobnosti kot neutemeljen zavrnjen.
revizija - dovoljenost revizije v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti
Revizija je dovoljena samo v primeru, če se komu odvzame poslovna sposobnost. Določba 52.čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki v takem primeru dovoljuje revizijo, ne velja v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti. V tem postopku velja splošna določba 34.čl. zakona o nepravdnem postopku.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02703
ZD člen 25, 163, 214.ZNP člen 1, 1/2, 34. ZPP (1977) člen 382, 382/3, 389, 389/2, 400, 400/2.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - revizija zoper sklep o dedovanju
Z revizijo izpodbijani sklep je sodišče izdalo v zapuščinskem postopku, ko je odločalo o pritožbi proti sklepu o dedovanju in ob tem tudi odločilo o revidentkini zahtevi, da se ji prizna nujni delež. O tem vprašanju se odloča v zapuščinskem postopku (214. člen v zvezi s 25. in naslednjimi členi zakona o dedovanju - ZD). Odločeno je bilo torej ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku.
V obravnavanem primeru gre torej za revizijo, ki je bila vložena proti odločbi v postopku, v katerem ni dovoljena, in zato jo je sodišče zavrglo kot nedovoljeno (392. člen in drugi odstavek 389. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS02702
ZPP (1977) člen 109.ZNP člen 37. ZUS (1977) člen 29, 68.
nepopolna in nerazumljiva vloga - poprava - pravne posledice - vloga v tujem jeziku
Tako ZUS kot tudi ZPP predpisujeta postopek, ki ga je potrebno izvesti v primerih, kadar sodišče prejme vlogo, ki ni razumljiva. Po določbi 29. člena ZUS (na katero se je sodišče prve stopnje res neutemeljeno sklicevalo) zahteva predsednik senata v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, od tožnika, naj v odmerjenem roku odpravi pomanjkljivosti, obenem pa ga pouči, kaj in kako naj napravi, in ga opomni na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi. Če se v odmerjenem roku pomanjkljivosti ne odpravijo, sodišče zavrže vlogo s sklepom kot neprimerno, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Po določbi 1. odstavka 109. člena ZPP pa v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, sodišče lahko vložnika ravno tako pozove, da pomanjkljivosti odpravi, mu določi rok, v katerem mora vlogo znova vložiti, vlogo, ki se vrne nepopravljena pa zavrže.
Ugotovitve, ki so bile potrebne za odločitev o pristojnosti, so pokazale, da predlagateljevo premoženje, ki je predmet pobijanega delnega sklepa, ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla ampak na podlagi nacionalizacije (poslovni prostori) oziroma razlastitve. Na te ugotovitve (na kakšni podlagi je predlagateljevo premoženje prešlo v državno last in ki se presojajo na podlagi materialnih določb to je 5. člena ZDen) je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je prešlo sporno predlagateljevo premoženje v državno last na podlagi odločb o nacionalizaciji oziroma razlastitvi, za obravnavanje zahteve o denacionalizaciji ni pristojno sodišče pač pa upravni organ (52. člen ZDen). Glede na tako procesnopravno stanje je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) procesnopravno pravilna.
ZEMLJIŠKA KNJIGA - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02514
ZZK (1930) paragraf 87, 133. ZPP (1977) člen 348, 348/1, 206.ZNP člen 30, 30/1.ZZK člen 65, 90.
revizija - dovoljenost revizije - kdo lahko vloži revizijo - postopek za vpis v zemljiško knjigo - udeleženec v postopku - pravna sredstva - pritožba
Pravna pravila zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so se v zemljiškoknjižnih postopkih uporabljala do uveljavitve zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS 33/95 - ZZK (tedaj tudi še v času odločanja na drugi stopnji), niso izrecno določala, kdo ima pravico do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Kot pravilno ugotavlja drugostopno sodišče, pa so pravna pravila zakona o zemljiških knjigah v paragrafu 87 in nasl. določala, kdo je v zemljiškoknjižnih zadevah upravičen vlagati prošnje (vsakdo, ki z zemljiškoknjižno listino izkaže svojo pravico, ki more biti predmet vpisa, če pa kdo predlaga vpis v zemljiško knjigo v imenu drugega, pa se mora izkazati s pooblastilom, da je to upravičen), v paragrafu 133 pa, komu mora sodišče vročiti zemljiškoknjižni sklep. Poleg predlagatelja je to vedno še tisti, na čigar lastnini se pridobi zemljiškoknjižna pravica ali čigar zemljiškoknjižna pravica se prenese, obremenjuje, utesnjuje ali razveljavlja in tudi tisti, zoper katerega je bila opravljena zemljiškoknjižna zaznamba, tisti, za katere je na vpisani pravici kaj nadaljnjih vknjižb ali predznamb, če se dovoli popoln ali delni izbris, lastnik nepremičnine o sklepih o vknjižbi in predznambi, s katerimi se zastavljajo ali odstopajo že vpisane pravice tretjih oseb, pooblastitelju, če je izposlovan vpis zoper njega na predlog pooblaščenca, pristojnemu geodetskemu organu, zastavnemu upniku, drugim osebam pa, če tako določa poseben predpis. Ob pravilnem pravnem zaključku drugostopnega sodišča, da revidenta ni mogoče uvrstiti niti med osebe, ki jim je bilo potrebno vročiti zemljiškoknjižni sklep, niti med osebe, ki bi bila upravičena v konkretni zemljiškoknjižni zadevi vlagati prošnje, je pravilen tudi nadaljnji pravni zaključek drugostopnega sodišča, da navedena pravna pravila B. Š. ne zagotavljajo pravice do pritožbe v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi.
Revident je v reviziji mnenja, da drugostopno sodišče pri presoji njegove legitimacije za vložitev pravnega sredstva ne bi smelo upoštevati le pravil zemljiškoknjižnega prava, ampak tudi pravila pravdnega postopka, ki omogočajo vložitev pritožbe vsakomur, ki ima za izpodbijanje sodne odločbe pravni interes. To sklicevanje revidenta na določbe pravdnega postopka pa ni utemeljeno. V pravdnem postopku je namreč uveljavljen čisti (procesni) pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik) in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Po določbah ZPP, lahko pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje vložijo le stranke (1. odstavek 348. člena ZPP). Kdor ima pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pa le v primeru, če stopi v pravdo in se pridruži tej stranki (206. člen in nasl. ZPP). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato ni utemeljeno revidentovo zatrjevanje, da mu v zemljiškoknjižnem postopku zagotavljajo legitimacijo za vložitev pravnega sredstva določbe ZPP.