postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah
Tudi pridržanje v zaprtih oddelkih psihiatričnih in podobnih zdravstvenih organizacijah pomeni poseg v človekovo svobodo. Tak poseg je dopusten samo v primerih, ko so izčrpani drugi načini življenja zdravstveno prizadetega človeka na prostosti. Tako razumevanje je posledica načela tako imenovane sorazmernosti, po katerem je omejitev dopustna le v tistem obsegu, ki je nujno potrebna za dosego namena, zaradi katerega je prostost omejena. To načelo se odraža tako v razmerju nasproti psihično obolelemu kot v razmerju do drugih ljudi, to je zunanjega sveta. Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je namreč skrajni ukrep in je dopusten samo v primerih, ko je to edini način, da se prepreči psihiatričnemu bolniku, da bi ogrožal svoje življenje ali si povzročal hudo škodo ali da bi tako ravnal proti drugim. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) določa v 70. členu materialnopravne pogoje za pridržanje duševnih bolnikov v psihiatričnih zavodih. Po tem določilu je pridržanje dopustno le v primeru, ko zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja bolnik ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi ali pa drugim ljudem. Pridržanje pa se sme izreči le v primerih, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, to je z izven psihiatrične bolnišnice obstoječimi načini.
Po 2. odstavku 56. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91) je zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija. Gre za izjemo od splošnega načela v nepravdnem postopku, da revizija v teh postopkih ni dovoljena (34. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Vendar pa je revizija tudi v denacionalizacijskem postopku dovoljena le zoper odločbe o glavni stvari, odločbe torej, s katerimi sodišče meritorno odloči o denacionalizacijski zadevi. Druge vrste odločb, predvsem procesne narave, čeprav jih sodišče izda v denacionalizacijskem postopku, pa so podvržene prepovedi iz 34. člena ZNP.
Ne glede na to pa revizija zoper sklep o prekinitvi postopka ne bi bila dovoljena, tudi če bi bila izdana v pravdnem postopku, katerega določbe se uporabljajo na podlagi 37. člena ZNP, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Po 1. odstavku 400. člena ZPP je revizija dovoljena le zoper sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča. Prekinitev postopka s sklepom ne pomeni končanja postopka.
Po določilu 34. člena zakona o nepravdnem postopku (naprej ZNP) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva je torej po določbah ZNP izjema in ne pravilo. V drugem odstavku 111. člena ZNP, na katerega se vlagateljica revizije tudi sklicuje, je določeno, da je revizija dovoljena proti odločbi sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. Toda tako zakonito določilo v ZNP pa je bilo sprejeto v času, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je stanovanjsko pravico opredeljeval ne kot čisto premoženjsko pravico ampak kot pravico posebne vrste. Ob taki naravi stanovanjske pravice je zakonodajalec tudi v nepravdnem postopku (111. člen ZNP) dopustil revizijo proti drugostopnim odločbam, s katerimi se je odločalo o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91, naprej SZ), ki je že veljal v času, ko je predlagateljica v tem primeru sprožila obravnavani nepravdni postopek, pa stanovanjske pravice ne pozna več. Pozna le najemna razmerja, ki pa so po svoji pravni naravi premoženjska razmerja. Zato izpodbijana pravnomočna odločba sodišča druge stopnje ni odločba, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja v pomenu drugega odstavka 111. člena ZNP.
Kratko stališče v obeh izpodbijanih sklepih, da brez dokaza z izvedencem geometrom postopka ni mogoče končati, ne pomeni zadostne obrazložitve za odločitev o ustavitvi postopka. Pri taki odločitvi po večletnem postopku s tremi izvedenci bi bilo nujno treba analizirati stanje zadeve in pojasniti, zakaj dosedanja izvedeniška mnenja sodišču ne omogočajo odločitve.
revizija - dovoljenost revizije - poslovna sposobnost
Glede dovoljenosti revizije v postopku odvzema ali vrnitve poslovne sposobnosti ima ZNP posebno določbo. V 52.členu je namreč določeno, da je zoper sklep o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti revizija dovoljena. Z izpodbijanim sklepom sodišča druge stopnje pa poslovna sposobnost ni bila odvzeta, saj je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil predlog za odvzem poslovne sposobnosti kot neutemeljen zavrnjen.
revizija - dovoljenost revizije v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti
Revizija je dovoljena samo v primeru, če se komu odvzame poslovna sposobnost. Določba 52.čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki v takem primeru dovoljuje revizijo, ne velja v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti. V tem postopku velja splošna določba 34.čl. zakona o nepravdnem postopku.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02703
ZD člen 25, 163, 214.ZNP člen 1, 1/2, 34. ZPP (1977) člen 382, 382/3, 389, 389/2, 400, 400/2.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - revizija zoper sklep o dedovanju
Z revizijo izpodbijani sklep je sodišče izdalo v zapuščinskem postopku, ko je odločalo o pritožbi proti sklepu o dedovanju in ob tem tudi odločilo o revidentkini zahtevi, da se ji prizna nujni delež. O tem vprašanju se odloča v zapuščinskem postopku (214. člen v zvezi s 25. in naslednjimi členi zakona o dedovanju - ZD). Odločeno je bilo torej ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku.
V obravnavanem primeru gre torej za revizijo, ki je bila vložena proti odločbi v postopku, v katerem ni dovoljena, in zato jo je sodišče zavrglo kot nedovoljeno (392. člen in drugi odstavek 389. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS02702
ZPP (1977) člen 109.ZNP člen 37. ZUS (1977) člen 29, 68.
nepopolna in nerazumljiva vloga - poprava - pravne posledice - vloga v tujem jeziku
Tako ZUS kot tudi ZPP predpisujeta postopek, ki ga je potrebno izvesti v primerih, kadar sodišče prejme vlogo, ki ni razumljiva. Po določbi 29. člena ZUS (na katero se je sodišče prve stopnje res neutemeljeno sklicevalo) zahteva predsednik senata v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, od tožnika, naj v odmerjenem roku odpravi pomanjkljivosti, obenem pa ga pouči, kaj in kako naj napravi, in ga opomni na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi. Če se v odmerjenem roku pomanjkljivosti ne odpravijo, sodišče zavrže vlogo s sklepom kot neprimerno, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Po določbi 1. odstavka 109. člena ZPP pa v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, sodišče lahko vložnika ravno tako pozove, da pomanjkljivosti odpravi, mu določi rok, v katerem mora vlogo znova vložiti, vlogo, ki se vrne nepopravljena pa zavrže.
Ugotovitve, ki so bile potrebne za odločitev o pristojnosti, so pokazale, da predlagateljevo premoženje, ki je predmet pobijanega delnega sklepa, ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla ampak na podlagi nacionalizacije (poslovni prostori) oziroma razlastitve. Na te ugotovitve (na kakšni podlagi je predlagateljevo premoženje prešlo v državno last in ki se presojajo na podlagi materialnih določb to je 5. člena ZDen) je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je prešlo sporno predlagateljevo premoženje v državno last na podlagi odločb o nacionalizaciji oziroma razlastitvi, za obravnavanje zahteve o denacionalizaciji ni pristojno sodišče pač pa upravni organ (52. člen ZDen). Glede na tako procesnopravno stanje je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) procesnopravno pravilna.
ZEMLJIŠKA KNJIGA - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02514
ZZK (1930) paragraf 87, 133. ZPP (1977) člen 348, 348/1, 206.ZNP člen 30, 30/1.ZZK člen 65, 90.
revizija - dovoljenost revizije - kdo lahko vloži revizijo - postopek za vpis v zemljiško knjigo - udeleženec v postopku - pravna sredstva - pritožba
Pravna pravila zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so se v zemljiškoknjižnih postopkih uporabljala do uveljavitve zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS 33/95 - ZZK (tedaj tudi še v času odločanja na drugi stopnji), niso izrecno določala, kdo ima pravico do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Kot pravilno ugotavlja drugostopno sodišče, pa so pravna pravila zakona o zemljiških knjigah v paragrafu 87 in nasl. določala, kdo je v zemljiškoknjižnih zadevah upravičen vlagati prošnje (vsakdo, ki z zemljiškoknjižno listino izkaže svojo pravico, ki more biti predmet vpisa, če pa kdo predlaga vpis v zemljiško knjigo v imenu drugega, pa se mora izkazati s pooblastilom, da je to upravičen), v paragrafu 133 pa, komu mora sodišče vročiti zemljiškoknjižni sklep. Poleg predlagatelja je to vedno še tisti, na čigar lastnini se pridobi zemljiškoknjižna pravica ali čigar zemljiškoknjižna pravica se prenese, obremenjuje, utesnjuje ali razveljavlja in tudi tisti, zoper katerega je bila opravljena zemljiškoknjižna zaznamba, tisti, za katere je na vpisani pravici kaj nadaljnjih vknjižb ali predznamb, če se dovoli popoln ali delni izbris, lastnik nepremičnine o sklepih o vknjižbi in predznambi, s katerimi se zastavljajo ali odstopajo že vpisane pravice tretjih oseb, pooblastitelju, če je izposlovan vpis zoper njega na predlog pooblaščenca, pristojnemu geodetskemu organu, zastavnemu upniku, drugim osebam pa, če tako določa poseben predpis. Ob pravilnem pravnem zaključku drugostopnega sodišča, da revidenta ni mogoče uvrstiti niti med osebe, ki jim je bilo potrebno vročiti zemljiškoknjižni sklep, niti med osebe, ki bi bila upravičena v konkretni zemljiškoknjižni zadevi vlagati prošnje, je pravilen tudi nadaljnji pravni zaključek drugostopnega sodišča, da navedena pravna pravila B. Š. ne zagotavljajo pravice do pritožbe v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi.
Revident je v reviziji mnenja, da drugostopno sodišče pri presoji njegove legitimacije za vložitev pravnega sredstva ne bi smelo upoštevati le pravil zemljiškoknjižnega prava, ampak tudi pravila pravdnega postopka, ki omogočajo vložitev pritožbe vsakomur, ki ima za izpodbijanje sodne odločbe pravni interes. To sklicevanje revidenta na določbe pravdnega postopka pa ni utemeljeno. V pravdnem postopku je namreč uveljavljen čisti (procesni) pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik) in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Po določbah ZPP, lahko pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje vložijo le stranke (1. odstavek 348. člena ZPP). Kdor ima pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pa le v primeru, če stopi v pravdo in se pridruži tej stranki (206. člen in nasl. ZPP). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato ni utemeljeno revidentovo zatrjevanje, da mu v zemljiškoknjižnem postopku zagotavljajo legitimacijo za vložitev pravnega sredstva določbe ZPP.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem (zapuščinskem) postopku - dovoljenost revizije zoper sklep o začasni odredbi
Izpodbijana začasna odredba zapuščinskega postopka ni pravnomočno končala, zaradi česar v prid dovoljenosti revizije tudi zato ni mogoče uporabiti določbe 400. člena ZPP. Ne glede na to pa revident zmotno misli, da je revizija v navedenem obsegu dopustna zato, ker gre za specialni postopek po zakonu o dedovanju. Po eni strani obvelja, da z začasno odredbo o prepovedi sečnje zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan, po drugi strani pa je postopek v zapuščinskih zadevah vendarle vrsta nepravdnega postopka (1. člen zakona o nepravdnem postopku). Zato revizije v zapuščinskem postopku glede na določbo 34. člena zakona o nepravdnem postopku in ker v zakonu o dedovanju ni posebej predvidena, ni. To velja tudi za dedovanje denacionaliziranega premoženja.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - pogoji - dobrovernost - priposestvovalna doba - vštevanje časa - postopek za ureditev mej - sodna poravnava
Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Lastninsko pravico lahko pridobi s priposestvovanjem le dobroverni posestnik. M. V., ki naj bi sporno nepremičnino tožnikoma prodala, to ni bila. Zato se tožnikoma čas, ko je imela sporno nepremičnino v nedobroverni posesti M. V., v njuno priposestvovalno dobo ne more všteti (2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi nižji sodišči, pa tudi tožnika sama, ki naj bi tako po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi po lastnih trditvah posest na sporni nepremičnini pridobila šele v letu 1989 (šele takrat je lahko začela teči njuna priposestvovalna doba - 1. odstavek 30. člena ZTLR), zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (ob upoštevanju že navedenih razlogov za to, da v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 30. člena ZTLR zaradi nedobrovernosti M. V. ni mogoče uporabiti), ne izpolnjujeta, saj je doba, v kateri naj bi imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, bistveno krajša od dobe, ki jo določa zakon (28. člen ZTLR).
Materialnopravno pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 302/93, sklenjena dne 18.6.1993 sodna poravnava, s katero je bila urejena meja tudi glede nepremičnine, ki je predmet spora v tej pravdni zadevi. V mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, gre namreč v bistvu za spore o lastninski pravici na zemljišču. V nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št.N 302/93 je sedanji toženec kot predlagatelj nepravdnega postopka izrecno zatrjeval, da je lastnik sedaj sporne nepremičnine št. 2729/16, k.o..., sedanja tožeča stranka, ki je v nepravdnem postopku sodelovala kot nasprotni udeleženec, pa je z njim sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo izrecno navedeno, "da se meja med parc. št. 2729/16 k.o.., ki je last M. V. iz...določi...... ". Poleg dejstva, da je v sklenjeni poravnavi izrecno ugotovljeno, da je toženec lastnik sporne nepremičnine, pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave, ki ima moč pravnomočne sodbe, s strani nepravdnega sodnika izrecno opozorjena na pravne posledice sklenitve poravnave s tako vsebino, poleg tega pa je bila v nepravdnem postopku tudi kvalificirano zastopana, saj je ob sklenitvi poravnave sodeloval tudi njen odvetnik. Revizijskih trditev, da sta tožnika sklenila sodno poravnavo le zato, ker se jima nepravdni postopek "ni zdel pomemben in je zanju predstavljal le nepotrebno zapravljanje časa", zato ni mogoče upoštevati.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - postopek za določitev najemnika stanovanja
111. člen ZNP ureja nekdanja stanovanjska razmerja po zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR). Ta razmerja niso bila premoženjska razmerja. Zato je bila po 382. členu ZPP revizija zoper odločitev o stanovanjski pravici dovoljena tudi v pravdnem postopku ne glede na vrednost spornega predmeta.
Po zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP, Uradni list SRS št. 30/86) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen). Pravica do revizije po ZNP je tako izjema in ne pravilo.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02436
ZD člen 128, 128/1, 162, 163, 214, 214/4. ZPP (1977) člen 382, 382/2, 382/3, 389, 389/2, 392, 400, 400/2.ZNP člen 1, 1/2, 34.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - revizija zoper sklep o ugotovitvi obsega zapuščine - omejitev dedovanja - socialna pomoč
Izpodbijani sklep kot del sklepa o dedovanju je sodišče izdalo v zapuščinskem postopku, v katerem se med drugim ugotavlja, katero premoženje sestavlja zapuščina (162. člen ZD) in kar je tudi predmet izpodbijanega sklepa. Dedovanje se lahko omeji do vrednosti prejete socialne ali druge pomoči (prvi odstavek 128. člena ZD), odločitev o tem pa je del sklepa o dedovanju (četrti odstavek 214. člena ZD). Z izpodbijano odločbo je bilo torej odločeno ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku. Potemtakem ne gre za odločitev, ki ne bi sodila v ta postopek.
DENACIONALIZACIJA - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02451
ZDen člen 60, 62, 64.ZNP člen 19. ZPP (1977) člen 192.
stranke v postopku - zahteva in odločba - udeleženec postopka - sprememba tožbe (predloga) - subjektivna sprememba tožbe - razširitev predloga - interes udeležencev
Glede na posebne določbe Zakona o nepravdnem postopku in Zakona o denacionalizaciji v konkretnem postopku ni mogoče smiselno uporabiti določbe 192.čl. Zakona o pravdnem postopku, po kateri je možna razširitev tožbe na novega toženca le z njegovo privolitvijo. Uporaba take določbe v nepravdnem postopku ne bi zagotavljala možnosti, da bi bili vključeni v postopek vsi, katerih interes bi utegnil biti prizadet s sodno odločbo. Za razširitev zahteve za denacionalizacijo na novega nasprotnega udeleženca tudi ni bilo ovire v 64.čl. Zakona o denacionalizaciji, ki določa rok za vložitev zahteve. V konkretnem primeru je bila predlagateljičina zahteva s potrebnimi elementi iz 62.čl. zakona vložena pravočasno in jo je treba kot tako obravnavati proti vsem nasprotnim udeležencem.
postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah - postopek o pridržanju - nadaljevanje zdravljenja - odpust
V postopku za podaljšanje pridržanja se primerno uporabljajo določbe postopka o pridržanju (81. člen ZNP). To pomeni, da mora sodišče v takem postopku ponovno presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o nadaljnjem pridržanju. Tako mora ponovno obiskati pridržano osebo (74. člen), zaslišati zdravnike in druge osebe (prvi odstavek 75. člena) ter odrediti, da pridržano osebo pregleda izvedenec (drugi odstavek 75. člena). V tem primeru je sodišče postopalo zgolj na podlagi določb drugega odstavka 75. člena ZNP (zaslišalo zdravnika specialista, psihiatra iz druge zdravstvene organizacije). Ker ni postopalo tudi po določbah 74. člena in prvega odstavka 75. člena ZNP (zaslišalo pridržano osebo ter lečeče zdravnike in svojce pridržanca), ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava, saj za njegovo uporabo ni ugotovilo vseh potrebnih odločilnih okolnosti, od katerih je odvisna odločitev o tem, ali naj se pridržana oseba še naprej pridrži v psihiatrični zdravstveni organizaciji ali ne.
STANOVANJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02420
ZNP člen 123. ZIP člen 149, 185, 240. ZSR člen 16, 17.
pridobitev stanovanjske pravice ob razvezi zakonske zveze - delitev skupnega premoženja s prodajo stvari - izvršba na nepremičnine - stanovanjska pravica - dolžnikova pravica na prodanem stanovanju - razdelitev stvari - delitev s prodajo
Prejšnja zakonca, ki sta med trajanjem zakonske zveze pridobila stanovanje kot skupno premoženje, sta imela dve možnosti. Lahko sta se dogovorila, kateri med njima bo ostal v stanovanju (po ZSR) in od drugega (praviloma) odkupil njegov delež, lahko pa sta se dogovorila, da bosta skupno stanovanje prodala tretji osebi in si kupnino razdelila (po ZNP).
Če sta se zakonca strinjala s civilno delitvijo stanovanja, nobeden od njiju pa pred tem ni pridobil pravice do uporabe stanovanja, tistega, ki je ostal v stanovanju, ni mogoče obravnavati kot dolžnika po 149. in 185. členu ZIP.
pritožba v nepravdnem postopku - odločitve o pritožbi - vrnitev zaplenjenega premoženja
Po določilu 3. odstavka 33. člena ZNP lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka, določenega v 3. odstavku 31. člena ZNP (ki določa, da je treba vložiti pritožbo v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa), če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno procesnopravno situacijo pravilno uporabilo citirane predpise in utemeljeno zavrglo pritožbo revidenta. Izven dvoma je ugotovitev, da bi poseg v sklep sodišča prve stopnje prizadel pravice predlagatelja, ki je izrečno predlagal, da se pritožbi ne ugodi. Zato niso bile podane procesne predpostavke za to, da bi se upoštevala nepravočasna pritožba revidenta.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - sklep o stvarni pristojnosti
Sklep o pristojnosti je bil izdan v postopku, za katerega se uporabljajo določbe ZNP o določitvi odškodnine (100. do 104. člen). Po 103. členu ZNP je revizija dovoljena samo zoper odločbo sodišča druge stopnje o odškodnini (v tem postopku vrnitvi premoženja) in sicer pod pogoji, ki veljajo za premoženjske spore po ZPP. Obravnavani sklep ni odločba o glavni stvari. Sklep, s katerim sodišče odloči, da je stvarno pristojno za odločanje o zahtevku, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Litispendenca s takšnim sklepom ne preneha. Sodišče odloči le o tem, da je podana ena temeljnih procesnih predpostavk za meritorno odločanje (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zato zoper takšen sklep revizija tudi v nepravdnem postopku ni dovoljena.
revizija - dovoljenost revizije - nepravdni postopek
Glede dopustnosti revizije zakon o dedovanju ne vsebuje posebne določbe. Zato je treba uporabiti pravilo 34. člena zakona o nepravdnem postopku, po katerem revizija ni dovoljena, če zakon ne določa drugače.