ZTP člen 5, 15. Uredba o varovanju tajnih podatkov (2005) člen 9.
izredna odpoved - javni uslužbenci - tajni podatki
V obravnavanem primeru niso bili ugotovljeni vsi (vsebinski in formalni) razlogi za preklic tajnosti spornega dokumenta, ampak zgolj prečrtanje oznak tajnosti z zapisom o preklicu, pa še to je bilo storjeno pomotoma. Ker 23. 10. 2020 do preklica tajnosti ni prišlo, je bil dokument še nadalje tajen. Tožnik je bil z administrativno pomoto seznanjen, vendar je v zvezi z dokumentom vseeno postopal tako, kot da ne bi bil tajen. Predvsem navedeno je odločilno za presojo tožnikovih ravnanj (ki so v zvezi s problematiko varovanja tajnih podatkov), česar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Raje se je oprlo na razlago določb Zakona o tajni podatkih in Uredbe o varovanju tajnih podatkov, a je tudi po tej poti prišlo do napačnega zaključka - da so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da dokument v času očitanih kršitev ni bil več tajen. Nenazadnje ni upoštevalo niti formalno-materialnega koncepta tajnega podatka, ki ga je sicer zastavilo kot izhodišče svoje sodbe, saj je že zgolj iz razloga, ker naj bi bila tajnost formalno preklicana, dokumentu napačno odreklo tajnost tudi po vsebini.
OZ člen 49. ZDR-1 člen 79, 94, 108. ZPP člen 380, 380/1, 380/2.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prevara
A. A. je tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh tožencev, predvsem prvega toženca. Sklenitev sporazuma je bila za prvega toženca najugodnejša možnost, saj se je s tem izognil podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.
predlog za dopustitev revizije - plačilo za poslovno uspešnost - božičnica - zavrnitev predloga
Pravna vprašanja, ki jih izpostavlja predlog, se nanašajo na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sklepu VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024.
predlog za dopustitev revizije - plačilni nalog za plačilo sodne takse - redna brezplačna pravna pomoč - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - razveljavitev plačilnega naloga
Po tretjem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah je stranka oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč. To pomeni, da taksna obveznost zaradi zakonske oprostitve za tožnika ob vložitvi predloga za dopustitev revizije ni nastala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081568
KZ-1 člen 115, 115/1, 116, 116-1. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 6, 6/1.
Vsak odvzem življenja spečemu človeku še ne pomeni nujno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način v smislu 1. točke 116. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 presodilo, da med primere umora na zahrbten način med drugim sodi umor speče žrtve, vendar pa umor spečega človeka ne bo umor na zahrbten način, ko ni odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, na primer če nekdo ubije žrtev, na katero naključno naleti med spanjem v parku, čakalnici železniške postaje ali na drugem javnem kraju.
Opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije, da je obsojenec zlorabil zaupanje oškodovanca. Za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti bi morale biti v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja navedene še druge v postopku ugotovljene okoliščine: na primer, da sta bila obsojenec in oškodovanec prijatelja, da sta prebivala v skupni sobi azilnega doma, da sta se vrsto let poznala in podobno. Povedano drugače: kazensko pravni očitek storilcu, da je vzel oziroma v konkretnem primeru poskusil vzeti življenje na boku spečemu človeku ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zahrbtnosti pri kaznivem dejanju umora po 1. točki 116. člena KZ-1.
Iz besedila 6. člena Direktive je nedvoumno razvidno, da je zahteva po seznanitvi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja namenjena zagotavljanju poštenega postopka, ki izključuje element presenečenja in zagotavlja možnost, da se obdolženec brani zoper spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Enak namen te ureditve - torej preprečevanje sodbe presenečenja in zagotavljanje možnosti obrambi, da se na s strani sodišča spremenjen opis dejanja in pravno opredelitev odzove, je razviden tudi iz sodbe SEU v zadevi BK-C-175/22, v kateri je sodišče poudarilo odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev obdolženca je namreč med drugim bistvena zato, da bo lahko ustrezno organiziral svojo obrambo in po potrebi izpodbijal svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov očitanega mu kaznivega dejanja. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru zgolj pritrdilo tezi vložnika, da iz kazenskopravnega očitka vsebovanega v obtožnici in izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Logična posledica takšne ugotovitve, ki ji zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje, je sprememba pravne opredelitve obsojencu očitanega ravnanja v milejšo obliko poskusa odvzema življenja oškodovancu, torej sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje poskusa uboja. Takšna sprememba pravne opredelitve obsojenca (tudi upoštevaje trditve zahteve za varstvo zakonitosti) ne postavlja v položaj presenečenja in mu ne onemogoča pravice do obrambe.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena obvezna stranska denarna kazen, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
Za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku so poleg določb civilnega materialnega prava relevantne tudi določbe civilnega procesnega prava. To velja zlasti glede določb o procesnih predpostavkah.
Načelo koncentracije iz 227. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insloventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se razteza tudi na adhezijski postopek in kazenskemu sodišču preprečuje vsebinsko (meritorno) odločanje o dajatvenem zahtevku. V obravnavani zadevi je oškodovanka v kazenskem postopku podala premoženjskopravni zahtevek po začetku stečajnega postopka, zato sodišče takšnemu zahtevku ni smelo ugoditi, pač pa bi oškodovanko moralo napotiti na pravdo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081981
KZ-1 člen 308, 308/6. ZKP člen 387, 450č, 450č/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - sporazum o priznanju krivde
Prisotnost orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufivo ravnanje - nastanek premoženjske škode - opis kaznivega dejanja
Z očitkom o sklenitvi prodajne pogodbe, s katero je obsojenec nepremičnino prodal za kupnino, ki zapade v plačilo v štirih letih od podpisa pogodbe in se v tem času ne obrestuje, z namenom, da upnikom družbe prepreči poplačilo iz naslova najemnin, ki bi jo najemniki poslovnih prostorov morali plačevati vsakokratnemu lastniku in so v posledici prodajne pogodbe začeli januarja 2015 najemnino plačevati drugi gospodarski družbi, je ustrezno opisan zakonski znak obsojenčevega goljufivega dejanja, katerega bistvo ni v sami sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo nepremičnine za določeno kupnino, pač pa v sklenitvi prodajne pogodbe v pogojih odloženega in neobrestovanega plačila kupnine, kar je za neposredno posledico imelo spremembo upravičenega prejemnika najemnin. Namen opisanega goljufivega ravnanja je torej bil preusmeritev finančnega toka prihodkov insolventne družbe na drug poslovni subjekt, kar je neposredno povrzočilo veliko premoženjsko škodo njenim navadnim upnikom.
Objekt oškodovanja upnikov predstavlja vse premoženje gospodarske družbe, ki bi postalo del stečajne mase oziroma bi bilo lahko uporabljeno za poplačilo upnikov, vključno s terjatvami in drugimi premoženjskimi pravicami. Velika premoženjska škoda, katere povzročitev se očita obsojencu v obravnavani zadevi, je v opisu kaznivega dejanja določena v konkretnem znesku, ki predstavlja seštevek najemnin, ki bi jih insolventna družba prejela v konkretnem časovnem obdobju, na podlagi veljavnih najemnih pogodb. Tako opredeljen znesek je konkreten, dejansko in formalno izhaja iz veljavnega pravnega posla (obstoječih najemniških razmerij) ter zato predstavlja (in je tudi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe predstavljal) objektivno pričakovano povečanje premoženja gospodarske družbe. Obravnavani del opisa kaznivega dejanja, ki določno opredeljuje nastanek konkretno izkazane premoženjske škode v zamejenem časovnem obdobju, tako predstavlja ustrezno konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode upnikom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081603
KZ-1 člen 38, 38/1, 38/2, 240, 240/1, 240/2. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-8, 95, 144, 144-6, 354, 354/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - konkretizacija zakonskih znakov - identiteta med obtožbo in sodbo - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - umik zahteve - pomoč pri kaznivem dejanju - koristoljubni namen - privolitev oškodovanca - protipravna premoženjska korist - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - vnaprejšnja dokazna ocena - sodba presenečenja - status oškodovanca - odločitev o stroških - beneficium cohaesionis - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - izvedenec finančno ekonomske stroke - dokazna vrednost uradnih zaznamkov
Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava.
Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan.
Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Status oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pravica mora biti prizadeta neposredno s kaznivim dejanjem; to pomeni, da mora biti (fizična ali pravna) oseba neposredni oškodovanec. "Prejemnik protipravne premoženjske koristi" in "oškodovanec" v isti kazenski zadevi ne moreta biti ista oseba.
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave Republike Slovenije (URS), pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.
tožnik v upravnem sporu - status stranskega udeleženca - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca
Okoliščina, da pritožnica v trenutku izdaje izpodbijane upravne odločbe res ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper to odločbo, še ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če pritožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o uvedbi postopka - uvedba postopka razlastitve - začasna omejitev lastninske pravice - prepoved razpolaganja z nepremičnino - poseg v pravni položaj
Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Prav za tak akt, tj. za akt iz 2. člena ZUS-1, gre pri izdaji sklepa o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3). Z zakonom predpisane posledice njegove izdaje namreč posegajo v pravni položaj lastnika nepremičnine, za katero je uveden postopek začasne omejitve lastninske pravice, in sicer prav v njegov lastninskopravni položaj. Gre namreč za prepoved razpolaganja z nepremičnino, ki je ena bistvenih upravičenj lastninske pravice. Zato ni dvoma, da izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin.
ZN člen člen 10a. ZPP člen člen 257, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - vodenje zapisnika - formalna dokazna pravila - zaslišanje le ene stranke - neobrazložena sodba
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče, upoštevaje določbo 10. a člena Zakona o notariatu (ZN) in določbe Pravilnika o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja, pravilno štelo, da je v postopku imenovanja notarja predpisana obveznost vodenja zapisnikov na ustnih razgovorih?
2. Ali je Upravno sodišče kršilo v sodni praksi sprejeto stališče, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna dokaznih pravil, s tem ko je štelo, da bi se dejstvo, da so vsi kandidati prejeli enaka vprašanja, lahko dokazovalo le z zapisniki o razgovorih?
3. Ali je poseglo v pravico do enakega varstva pravic in kršilo 257. člen ZPP s tem, ko je v postopku zaslišalo le tožnico, ne pa tudi predstavnika toženke in stranke z interesom?
4. Ali je zaradi izostanka razlogov zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič sodba obremenjena z bistveno kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
nedovoljena revizija - vložitev predloga za dopustitev revizije - procesne predpostavke za odločanje
Drugi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je revizija nedovoljena, če ni bila dopuščena. Gre za pomanjkljivost, ki se nanaša na fazo postopka pred vložitvijo revizije, v kateri se na predlog stranke ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Opustitev tega predloga pomeni neizpolnitev procesne predpostavke za revizijo, ki se zato zavrže.
Po podatkih spisa je bila pravnomočna sodba pooblaščenki tožnika vročena 12. 2. 2024. Revizijo zoper to sodbo pa je ista pooblaščenka vložila pri Upravnem sodišču 13. 3. 2024, to je v roku 30 dni. Po podatkih vpisnika Vrhovnega sodišča tožnik zoper navedeno pravnomočno sodbo postopka s predlogom za dopustitev revizije ni sprožil. Ob upoštevanju te okoliščine in prej navedenega časovnega okvira (v katerem postopek s predlogom niti ne bi mogel biti končan), je revizija tožnika nedovoljena, ker prej ni bila dopuščena.
Ali je materialnopravno pravilno, da se iz pravnega standarda "zdravstvene dokumentacije", kot je ta opredeljen v prvem odstavku 1. a člena Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPZ), izloči dokumentacija, ki sicer izhaja neposredno iz pregleda oziroma raztelesenja (pokojnega) pacienta in ugotovitve njegovega zdravstvenega stanja, ki ga ta dokumentacija strokovno interpretira in ima (zato) - v tem postopku nesporno - naravo izvedenskega medicinskega (tj. zdravstvenega) mnenja?
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za revizijo
Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev iz 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče namreč lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.
predaja prosilca odgovorni državi - prošnja za mednarodno zaščito - prosta presoja dokazov
Kot neverodostojno je sodišče prve stopnje ocenilo pritožnikovo pojasnilo, podano na naroku za glavno obravnavo, da je biseksualnost zatrjeval že pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, vendar pa pritožba, ki povzema le splošna izhodišča glede dokazne ocene v postopkih mednarodne zaščite, tem dejanskim ugotovitvam obrazloženo ne nasprotuje. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi sicer ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ob tem napačno uporabilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na način, da bi bodisi uporabilo vezano namesto proste dokazne ocene ali kako drugače kršilo s tem povezane standarde skrbnosti.
dopustnost upravnega spora - predhodni preizkus tožbe - zavrženje tožbe - kontradiktornost postopka - kršitev pravice do izjave
Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožba ni dopustna. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor o vprašanju, ki bi ga upravno sodišče lahko preprečilo oz. odpravilo že samo v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Ko je bila glede obstoja procesne predpostavke vzpostavljena kontradiktornost, pa bi upravno sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnikoma in jima omogočiti, da nanj odgovorita. Ker tega ni storilo, jima je odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredelita do stališča toženke, ki je bilo ključno za odločitev.
razlaga pogodb - razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenih strank - razlagalna pravila
Sodišči nižjih stopenj sta v okviru trditvene podlage, ki sta jo začrtali stranki postopka (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), v konkretnem primeru opravili analizo značilnosti dogovorjenih medsebojnih izpolnitvenih ravnanj in namena, ki sta ga pravdni stranki zasledovali s sklenitvijo Pogodbe, pri čemer sta se oprli na kontekst celotnega pravnega razmerja med pravdnima strankama in pravila logične in sistematične razlage. Pri razlagi spornega določila Pogodbe sta upoštevali tudi druga nesporna pogodbena določila (glej 17. in 18. točko obrazložitve). Z uporabo pravil logične razlage sta sodišči izločili nelogični pomen spornega določila, ki bi toženi stranki podelil pravico, da sama enostransko spremeni dvostransko sklenjeno pogodbo, ki ureja pogodbeno razmerje tudi v položaju, ko do spremembe pogodbe zaradi zmanjšanja pogodbenih določil ne pride tako, da se kupcu zaračunajo negativna odstopanja od dogovorjenih količin. V skladu z interpretacijskimi pravili iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sta sodišči nižjih stopenj sporno določilo presojali v luči temeljnih načel obligacijskega prava. Pojasnili sta, zakaj razlaga po meri revidentke ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja in načelom enakopravnosti strank v obligacijskem razmerju (glej 19. točko obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako razjasnjen dvom o pomenu nejasnega pogodbenega besedila v skladu z interpretacijskimi pravili, ki veljajo za razlago spornih pogodbenih določil.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/5, 407/6.
zahteva za varstvo zakonitosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovira za odpust obveznosti - izbris obsodbe iz kazenske evidence - metode razlage - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
V konkretnem primeru je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje iz nabora kaznivih dejanj, kot je opredeljen v 1. točki drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta obsodba do odločanja sodišča prve stopnje ni bila izbrisana iz kazenske evidence zaradi kasnejše storitve novega kaznivega dejanja izven tega nabora. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni dosledno, da bi bilo ponavljanje katerih koli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu. Ob takšnem stališču podlaga za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo stanje vpisa v kazenski evidenci za stečajnega dolžnika, saj je zavestno prezrlo eno od zakonsko urejenih predpostavk, ki je vplivalo na stanje vpisa.
Takšna (namenska) razlaga izrecno prebija jezikovni pomen zakonskega besedila. Z razlago, ki relativizira jasno opredeljen kriterij (vpis obsodbe v kazenski evidenci) in s tem drugače zamejuje oviro za odpust obveznosti, je sodišče druge stopnje prestopilo meje dopustne razlage zakona. Takšno drugačno omejitev ovire za odpust obveznosti bi lahko v okviru zakonodajne diskrecije uredil le zakonodajalec. V okviru ustavne ureditve ravnovesij med nosilci posameznih vej oblasti to ne spada v pristojnost sodišča kot nosilca sodne veje oblasti