nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - kršitev pravil revidiranja - revidiranje računovodskih izkazov - mednarodni standardi revidiranja - odvzem dovoljenja
Zakonsko podlago za izrečeni ukrep predstavlja določba 54. člena ZRev-2, dejansko podlago pa ugotovitev, da so podane kršitve pravil revidiranja ter da je zaradi kršitev poročilo, ki ga je podpisal tožnik, pomanjkljivo oziroma zavajajoče. Več od navedenega se za nepogojni odvzem dovoljenja po zakonu ne zahteva. Posebnih okoliščin, ki bi narekovale pogojni odvzem dovoljenja, tožnik niti ne zatrjuje. Trdi samo, da je ukrep prekomeren in da bi morala tožena stranka uporabiti milejše ukrepe. Nasprotno so prepričljivejši razlogi izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo, v katerih Agencija poudari, da je pri odločanju upoštevala težo kršitve ter dejstvo, da so bile pri tožniku že pred tem ugotovljene kršitve, kar vse tudi po presoji sodišča ne kaže na to, da bi bil s pogojno izrečenim ukrepom dosežen namen ukrepa nadzora, t.j. da bi tožnik v bodoče računovodske izkaze revidiral v skladu s standardi revidiranja in da bi bila s tem podana podlaga za izrek pogojnega odvzema dovoljenja iz 55. člena ZRev-2.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 14, 78. ZDavP-2 člen 130. Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 3351/83 člen 2.
Izjavo dobavitelja v smislu 2. člena Uredbe 1207/2001 ne more nadomestiti izjava proizvajalca novega vozila, ki jo je tožnik predložil v postopku naknadnega preverjanja. Za dokazovanje preferencialnega porekla je treba upoštevati določbe Uredbe 1207/2001. Sklicevanje tožnika na uporabo 16. člena pojasnjevalnih opomb, ki govorijo o dokumentarnih dokazilih za rabljeno blago, in ki med drugim navajajo deklaracijo proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, oznake na blagu, in da ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu, ni materialno pravno pravilno.
ZDavP-2 člen 68, 68/5, 74, 74/3. OZ člen 50. ZDoh-2 člen 16.
odmera davka v posebnih primerih - davčni inšpekcijski nadzor - simuliran (navidezni) pravni posel - povezane osebe
Iz davčnih predpisov ne izhaja opredelitev navideznega pravnega posla, gre pa za institut obligacijskega prava, zaradi česar je za določitev njegove vsebine treba uporabiti razlago, ki se je oblikovala na civilnopravnem področju. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah izhaja, da je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju. To pa pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekti - skladiščenju namenjen šotor
Tožbene navedbe, da je obravnavani objekt šotor za skladiščenje v smislu 1. točke prvega odstavka 11. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči/2003, niso utemeljene. Na enake pritožbene ugovore je tožena stranka v drugostopenjski odločbi tudi po presoji sodišča pravilno odgovorila s tem, ko je navedla, da je sporni objekt iz kovinske konstrukcije, tlorisne površine 708 m2, s čimer so presežene tako dimenzije, kot tudi dovoljen material oziroma elementi objekta po Pravilniku/2003. Navedenim ugotovitvam in presoji tožene stranka tožeča stranka konkretizirano niti ne ugovarja. Zato je nerelevanten tožbeni očitek, da tožeča stranka ni bila pozvana k predložitvi certifikata v smislu 1. točke prvega odstavka 11. člena Pravilnika/2003.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - nadomestna vročitev - preuranjena tožba
Nadomestna vročitev ni bila opravljena, ker je bila stranka v času poskusa vročitve že pokojna. Ker torej izpodbijana odločba stranki v upravnem postopku do sedaj še ni bila vročena, pogoj za vložitev tožbe pa je vročitev upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, je sodišče moralo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot preuranjeno zavreči.
uporabno dovoljenje - izdaja uporabnega dovoljenja - obnova postopka - stranski udeleženec - pravni interes - društvo kot stranka postopka
Zgolj skupina oseb, ki ni pravna oseba, ne more imeti lastnosti stranke, če bi upravni postopek vplival le na posameznike, ki jo sestavljajo, ne pa na skupino kot enoten subjekt postopka.
Glede na to, da je z drugim odstavkom 96. člena ZGO-1 le investitorju priznana pravna korist za sodelovanje v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja, bi morali tožniki za priznanje statusa stranske udeleženke v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP zatrjevati in izkazati pravno korist, ki temelji na drugem predpisu (ne na ZGO-1), in zaradi varstva katere se želijo udeležiti tega postopka.
koncesija - podelitev koncesij - opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Glede na naravo koncesijskega razmerja le-ta determinira obseg upravno sodne presoje odločbe o izbiri koncesionarja. V delu, ki se nanaša na izpolnjevanje razpisnih pogojev, je le-ta podvržena vsem pravilom in standardom presoje upravnega akta. V primeru, če se je koncedent odločil, da izbere izvajalca javne službe, pri tem pa napačno presodil izpolnjevanje pogojev, ki jih mora koncesionar izpolnjevati, bi namreč nezakonito izključil ostale kandidate iz postopka. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi.
sofinanciranje iz javnih sredstev - raziskovalna dejavnost - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep je bil potrjen s strani Agencijeza raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v postopku preverjanja, pri čemer se Agencija pri tem sklicuje na 15. člen ZRRD. Slednji se nanaša na postopek pri odločitvi Agencije o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna. V obravnavani zadevi pa ne gre za izbiro raziskovalnega programa, saj je bil ta že (predhodno) izbran, pač pa gre (zgolj) za zamenjavo vodje tega (že izbranega) programa (iz razloga tožnikove upokojitve). Iz določb navedenega člena ZRRD in tudi iz drugih določb ZRRD pa ne izhaja, da bi sklep o zamenjavi vodje projekta bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po presoji sodišča tako ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo - prosta presoja dokazov - dokazila k vlogi
Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programa posveta, iz katerega naj bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden in s tem tiste odločilne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata. Tožnica pa programa posveta, ki je potreben za ovrednotenje sodelovanja na navedenih znanstvenih posvetih, ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge. Hkrati tožnica v tožbi tudi sama navaja, da tudi organizator posvetovanja, ministrstvu ni želel predložiti dodatnih listin. S tem pa tožnica potrdi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tudi tožena stranka poskušala pridobiti od organizatorja posveta program posveta oziroma ustrezna dokazila, pa tudi organizator posveta zahtevanih listin ni predložil.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - rok za vložitev davčne napovedi - samoprijava - davčna osnova
Samoprijava je poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge.
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe
Tožnik je pritožbo poslal kot navadno pošiljko prvostopnemu organu. Tako vložena pritožba je vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (240. člen ZUP).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka se je pri ugotovitvi, da je rok za vložitev tožbe že potekel, oprla le na situacijo iz prvega odstavka 10. člena ZPŠOIRSP, ni pa preverila, ali gre v obravnavanem primeru za osebo, ki je imela ob začetku uporabe zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in ali je v tem primeru že minilo tri leta od pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, kajti v teh primerih je rok za vložitev tožbe drugačen kot pa v primerih iz prvega odstavka 10. člena zakona. Iz navedenega razloga je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je tožena stranka preuranjeno sklepala, da je rok za vložitev tožbe že potekel.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 239. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 899.
carina - tranzitni postopek - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povračilo ali odpust carinskega dolga - pogoji za odpust obveznosti - malomarnost
Glavni zavezanec se lahko izogne odgovornosti za plačilo carinskega dolga le v posebej določenih primerih, ko je treba skladno z 239. členom Carinskega zakonika povrniti oziroma odpustiti preveč plačan oziroma obračunan carinski dolg. Ob presoji zahtevka za odpust dajatev je potrebno ugotavljati obstoj posebne situacije in obenem odsotnost goljufije oziroma očitne malomarnosti, pri čemer je dokazno breme na strani glavnega zavezanca. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožnik s svojim lastnim, samoiniciativnim ravnanjem povzročil odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, saj ni postopal v sodelovanju oziroma dogovoru s carino. Z nespoštovanjem predpisov je sam omogočil, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, tudi ni dokazal, da je do zapletov prišlo zaradi ravnanja poljskih carinskih uslužbencev. Tožnik kot izkušen gospodarski subjekt bi moral ravnati v smeri namena tranzitnega postopka, ki je v tem, da se zagotovi prevoz blaga pod carinskim nadzorom od enega kraja do drugega, medtem ko je zaradi spremenjenih okoliščin med potekom tranzitnega postopka napotil oziroma usmeril blago izven predpisane tranzitne poti proti drugemu uradu brez sodelovanja oziroma dogovora s carinskim organom.Odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, kar pomeni vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, vedno povzroči nastanek carinskega dolga na podlagi prvega odstavka 203. člena Carinskega zakonika.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - prosta presoja dokazov - dokazila k vlogi
Tožnica tudi po dopolnitvi predloga za napredovanje ni izkazala dodatnih točk za opravljeno strokovno delo, ker za to ni predložila ustreznih dokazil.
Predlagatelj napredovanja je tisti, ki mora navedbe v svoji vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje.
Samoprijava je poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo ni mogoče uporabiti zakonskih določb o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - ničnost poravnave
Sodne poravnave zaradi ničnosti ni dopustno izpodbijati (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 184/2012 z dne 25. 4. 2013). Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo vloži državno tožilstvo. Sodno poravnavo bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo na razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP), vendar pa je tožbo potrebno vložiti v roku 3 mesecev od dneva, ko je stranka zvedela za razloge za razveljavitev, najkasneje pa v roku treh let od dneva, ko je sodna poravnava sklenjena (393. člen ZPP).
Čeprav je tožnik v prošnji določno navedel, za katero procesno dejanje bi potreboval brezplačno pravno pomoč, je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je uporabila pravilno, preverjala tudi druge možnosti razen uveljavljanja ničnosti sodne poravnave, ki jih tožnik sicer ni omenil pred izdajo odločbe, in je šele na tej podlagi zavrnila tožnikovo prošnjo.
URS člen 13, 25, 42. ZJZ člen 6, 6/1, 20, 20/1, 21.
javna prireditev - prepoved javne prireditve - kršitev človekovih pravic - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravica do pritožbe - načelo sorazmernosti
Pravica do pritožbe vsakomur zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva, kar izhaja tudi iz 13. člena EKČP. Poseg v to pravico je zato treba presojati po t.i. strogem testu sorazmernosti, kar pomeni, da je poseg dopusten le v primeru, ko je nujen za varstvo pravic drugih, poseg pa tudi ne sme biti prekomeren.
Iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).
ZDavP-2 člen 10, 74, 77, 141, 141/1. ZGD-1 člen 425, 425/2.
davčni inšpekcijski nadzor - davek od dohodkov pravnih oseb - simuliran (navidezni) pravni posel - zastaranje - dokazovanje - zaslišanje priče
Na pravilnost izpodbijane ugotovitve davčnega organa (kršitev 10. člena ZDavP-2, ki davčnim zavezancem nalaga, da morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka) zaslišanje prič, ki ga sodišču predlaga tožnik, ne more vplivati in je tudi nepotrebno. Nepopolnih, neresničnih in nepravilnih listin, ki jih je v predmetni zadevi davčnemu organu predložil tožnik, ne morejo nadomestiti izjave predlaganih prič. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 pa se predvideva za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.
Na podlagi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Dolžan je dajati pravilne, popolne in resnične podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente ter dajati tudi potrebna pojasnila. Tožnik je tudi imel vse možnosti sodelovanja v postopku, saj je tudi podal pisne pripombe na zapisnik DIN oz. se opredelil do seznanitve.