Zgolj enkratna nočitev v stanovanju brez kakršnihkoli osebnih predmetov še ne predstavlja izvajanja posesti, ki mora biti trajna in navzven vidna oblast nad stvarjo.
Upnik je bil v predhodnem izvršilnem postopku vsekakor aktiven, saj je terjatev izterjeval kar devet let. Dolžnik v kasnejšem izvršilnem postopku ne more uspešno nasprotovati pretrganju zastaranja s prvim izvršilnim postopkom, če je bil le-ta neuspešen zaradi okoliščin na strani dolžnika, ker je bila obveznost neizterljiva. Drugačno pravno naziranje bi izenačilo upnika, ki judikatne terjatve predhodno ni izterjeval, z upnikom, ki je obveznost neuspešno izterjeval, kar pa ni pravno vzdržno. Dolžnik neizterljivost neutemeljeno enači z upnikovo opustitvijo nadaljnje izterjave obveznosti smislu tretjega odstavka 34. člena ZIZ, saj upnikovi opustitvi vložitve predloga za dodatno izvršbo ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo iz prvega odstavka 43. člena ZIZ.
Za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL je bistveno, kdo je zemljišče ob njegovi uveljavitvi dejansko uporabljal (saj odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe).
OZ člen 393, 393/2. Odlok o oskrbi z vodo člen 25.
sklepčnost – solidarna obveznost – deljiva obveznost – oskrba z vodo – dobava vode
Ker v konkretnem primeru štirideset uporabnikov vode iz istega priključka ni sklenilo dogovora v smislu 25. člena Odloka o oskrbi z vodo, lahko upravljalec od njih terja plačilo dolgovane obveznosti tako, da jo porazdeli na štirideset enakih delov in od vsakega terja le del obveznosti, ki odpade nanj.
Solidarna obveznost se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v tožbenemu zahtevku in nato tudi v izreku sodbe. Ker ni, je obveznost iz obravnavane tožbe deljiva obveznost.
ničnost pogodbe – sposobnost razsojanja v trenutku sklenitve pogodbe – trajna blodnjava motnja – celovita dokazna ocena – oderuška pogodba – subjektivni in objektivni element oderuške pogodbe
Tožniku v spornem obdobju poslovanja sposobnost formalno ni bila odvzeta, vendar to še ne pomeni, da je bil v konkretnem trenutku sposoben razsojati, to je razumeti pomen svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in v zvezi s tem pravnoveljavno izraziti svojo voljo. Dokazno breme za dokaz resničnosti trditev o nesposobnosti za razsojanje je na tožniku. Tožnik je v predmetni zadevi uveljavljal ničnost (neveljavnost) kupoprodajne pogodbe, ki jo je s tožencem sklenil 30.5.1995, na dveh pravnih podlagah. Najprej je trdil, da v času sklenitve pogodbe zaradi svoje duševne bolezni ni bil sposoben oblikovati in izraziti svoje prave volje, zato pogodba sploh ni mogla nastati.
OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZDDV-1 člen 33, 33/1.
davek na dodano vrednost – tek zakonskih zamudnih obresti – zamuda s plačilom – predpravdni stroški – zmotna uporaba materialnega prava – podjemna pogodba – plačilo za opravljeno delo
Ker v skladu s prvim odstavkom 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri ugotavljanju višine tožencu utemeljeno zaračunane vrednosti po tožniku izvedenih del DDV ni upoštevalo in ga po izvedencu izračunani vrednosti del ni prištelo.
postopek zavarovanja s predhodno odredbo - menica - bianco menica - pooblastilo za izpolnitev - domneva nevarnosti - učinki pravnomočnosti
V okviru materialnopravne presoje, ali listina izpolnjuje pogoje za menico, je treba v primeru bianko menic vendarle izključiti morebitno zlorabo danega pooblastila.
Če pooblastilo za izpolnitev menice ni oblično, se pač preizkuša samo menica. Če pa je pooblastilo za izpolnitev oblično, je treba že v postopku zavarovanja preveriti, ali je menica izpolnjena v skladu s pooblastilom. Preizkus se omeji izključno na medsebojno skladnost zapisanega (v menici in pooblastilu).
ustavitev postopka – izostanek z naroka tožeče stranke – sodba na podlagi stanja spisa – nasprotovanje umiku tožbe
Sodišče v primeru, če se samo tožena stranka udeleži kasnejšega naroka, samoiniciativno ne odloča o tem, ali bo in na kakšen način nadaljevalo s postopkom. Samo, če bi obstajali razlogi za sum, da je tovrstno razpolaganje tožene stranke (opustitev vložitve predloga za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa) v nasprotju z moralnimi pravili, bi sodišče lahko njenega razpolaganja ne priznalo.
Res je, da člen 83 SPZ lastniku nepremičnine daje pravico odstraniti veje, kar ne izključuje sodnega varstva, v kolikor za to obstoja utemeljena podlaga. Vendar pa ni na mestu postavitev negatornega zahtevka in naložitev lastniku drevesa, da on odstranjuje veje, saj to ni v skladu s ciljem in smernicami člena 83 SPZ, tudi glede na historični prikaz tovrstne ureditve. Dejstvo je, da do uveljavitve SPZ vprašanje odstranitve vejevja rastočega drevesa na sosednji nepremičnini ni bila urejeno s pozitivnimi predpisi, saj so se uporabljala pravna pravila ODZ, ki so enako dajala lastniku sosednje nepremičnine pravico, da to vejevje odstrani. Sodna praksa pa je v bistvu vpeljala enako ureditev, kot je bila pozneje uzakonjena v SPZ. Izjemoma dovoljena oblika samopomoči v tej smeri je v bistvu težila k cilju čim manjšega poglabljanja konfliktnih odnosov med lastnikoma sosednjih nepremičnin. Zato pa se je tudi uveljavilo stališče, da je treba predvsem težiti k temu, da lastnik nepremičnine sam odstrani veje sosednjega drevesa v njegovem zračnem prostoru, v kolikor na poziv tega ne stori lastnik sosednje nepremičnine, izjemoma pa lahko uveljavlja tudi sodno varstvo, če ga lastnik sosednje nepremičnine pri možnosti odstranitve vej kakorkoli ovira. Vendar pa v tem primeru ne more postaviti že navedenega zahtevka v obliki negatorne tožbe z naložitvijo tovrstne obveznosti lastniku sosednje nepremičnine, ampak lahko toži le na dopustitev, da sam odstrani veje. Tako se tudi ohranja uravnoteženost obeh pravic lastnikov sosednjih nepremičnin, na eni strani zaščita lastninske pravice lastnika nepremičnine, na katerem raste drevo in na drugi zaščita sosednjega lastnika, ki ima pravico do varstva zračnega prostora nad nepremičnino. V primeru potrebe po pravnem varstvu je torej lastniku nepremičnine, ki želi odstraniti veje s sosednjega drevesa v zračnem prostoru nad svojo nepremičnino, pa mu sosed to onemogoča ali otežuje, dana možnost, da s tožbo zahteva nasproti lastniku sosednje nepremičnine, da odstranitev vej dopusti.
ZZK-1 člen 120, 120/2. ZNP člen 37. ZPP člen 362, 365, 365-3.
stranka zemljiškoknjižnega postopka – pravna oseba javnega prava
Razlika med označitvijo vložnika ugovora in vložnika pritožbe, za katero sodišče šteje, da je v njej pritožnica pravilno označena, je le v tem, da je v pritožbi pripis „Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana“ v oklepaju. Zato je v zadevi ključnega pomena, da je na koncu obeh pravnih sredstev kot vložnik navedena Republika Slovenija. Obe pravni sredstvi sta vloženi po Državnem pravobranilstvu, ki zastopa pred sodišči državo in tiste državne organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Davčni urad ni pravna oseba in ni razloga, da bi ga v postopku, če bi res ta bil stranka zemljiškoknjižnega postopka, zastopalo Državno pravobranilstvo.
pobotni ugovor – izostanek odločitve o pobotnem ugovoru – izrek sodbe
O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o pobotnem ugovoru ni odločilo, saj iz izreka sodbe to ne izhaja.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - zamudne obresti - soprispevek - tretji - solidarna odgovornost
Odškodnina za nepremoženjsko škodo (četrti odstavek 154. člena OZ).
URS člen 156. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 47, 103. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7/1.
nagrada upravitelja – maksimiranje nadomestil upravitelja – pravično plačilo – obseg opravljene storitve – cilj stečajnega postopka – zahteva za oceno ustavnosti
Ko zakon določa okvir plačila, mora biti zagotovljeno, da je to plačilo pravično glede na vloženo delo, prav tako pa tudi, da mora biti plačilo v določenem sorazmerju z obsegom opravljene storitve. Ob tem pa ne gre spregledati, da je v stečajnih postopkih primarno potrebno zagotoviti poplačilo upnikov in to v čim večjem deležu, kar pomeni, da so prej našteta izhodišča omejena s cilji stečajnih postopkov. Odmerjeno nadomestilo upravitelja namreč neposredno vpliva na višino stečajne mase, ki bo po izplačilu nadomestila upravitelju ostala za razdelitev upnikom.
Sodišče se bo postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se pritožnik sklicuje na njeno protiustavnost.
povrnitev škode - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nesreča pri delu - nevarna dejavnost - zdrs na spolzkih tleh - rentni zahtevek - sukcesivno nastajajoča bodoča škoda - zastaranje odškodninske terjatve
Tožnik je rentni zahtevek uveljavljal kot izgubo dohodka zaradi invalidske upokojitve v posledici delovne nezgode. Za presojo zastaranja rente kot oblike sukcesivno nastajajoče škode se uporabljajo določbe OZ, zato uporaba 206. člena ZDR v tem odškodninskem sporu ne pride v poštev.
Tožniku je zdrsnilo na spolzkih tleh pri čiščenju čoka (mesarskega tnala). Čiščenje čoka v mesnici ne predstavlja nevarnega dela, saj nima vplivov, ki bi presegli običajne meje tolerance in bi zaradi tega obstajala neobičajno velika možnost, da pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo in te škode kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče vselej preprečiti. Ker je druga toženka zagotovila varne pogoje dela, ni ne njene krivdne ne objektivne odgovornosti za nastanek nezgode. Poškodba je nastala zaradi izključno tožnikovega lastnega napačnega (neskrbnega) ravnanja, ker je v nasprotju z varnostnimi pravili odstranil protizdrsno pohodno podlago in čistil čok tako, da je stal na ploščicah.
OZ člen 131, 131/1. ZT-1 člen 2. ZVZD člen 5, 6. ZZasV člen 59.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu – trgovinska dejavnost – varovanje
Tožnica (trgovka) od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi telesne poškodbe, ki ji je nastala pri preprečitvi tatvine v trgovini. Pri opravljanju trgovinske dejavnosti tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega in pri njej nevarnosti ne presegajo tistih, ki so jim ljudje izpostavljeni pri običajnih vsakodnevnih opravilih. Delo trgovke in blagajničarke, ki opravlja delo v okviru te dejavnosti ni nevarno delo, zaradi katerega bi bila tožnica izpostavljena večjim nevarnostim od običajnih.
Veljavni predpisi ne dajejo podlage za sklepanje, da bi opravljanje trgovinske dejavnosti, kljub dejstvu, da prodajalke vsakodnevno prihajajo v stik s strankami, med katerimi je tudi nezanemarljiv odstotek tatov, delodajalcu (trgovskemu podjetju) narekovalo posebno varovanje. Zato delodajalcu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti.
odškodninska odgovornost delodajalca – nesreča pri delu – soprispevek – odmera višine odškodnine – pravice in dolžnosti delavcev
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela, ko je z električno palico usmerjal konja v boks, kjer naj bi bil usmrčen, pri čemer ga je le-ta z zadnjo nogo močno brcnil v desno roko in ga poškodoval. Tožnik ni bil seznanjen s pravilnim opravljanjem dela, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika napotila na teoretično in praktično usposabljanje in preizkus usposobljenosti za varno delo, niti ni dokazala, da ga je za konkretno delo kako drugače ustrezno usposobila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da tožnik k škodnemu dogodku ni prispeval.
odškodnina - plačilo razlike v plači – direktor – razveljavitev razpisa za delovno mesto direktorja – napaka pri izbiri – nemožnost izpolnitve za katero stranka odgovarja
Tožnica je bila izbrana na funkcijo direktorice in je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije direktorice. Po pravnomočni sodni odločitvi, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožnica ni izpolnjevala vseh razpisnih pogojev, je tožnica s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec direktorja. V tem sporu zahteva plačilo iz naslova razlike v plači kot odškodnino med plačo, ki jo je prejemala za delovno mesto direktorica in podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec direktorja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnici odškodnina po določilu tretjega odstavka 117. člena OZ ne pripada. Tožena stranka je namreč pokazala vso potrebno skrbnost in ji ni mogoče očitati najmanjše krivde za napako pri izbiri tožnice kot direktorice.
ZGD-1 člen 268. ZGD člen 250. OZ člen 3, 82. ZDR člen 72.
odpravnina - razrešitev člana uprave - imenovanje in odpoklic uprave - prosto urejanje obligacijskih razmerij - uporaba določil in razlaga spornih določil - razlaga pogodb - poslovodna oseba
Ker gre za pogodbeno dogovorjeno pravico do odpravnine člana uprave v pogodbi pa med utemeljenimi razlogi za odpoklic, zaradi katerih članu uprave odpravnina ne pripada, ni naveden tudi poslovno - ekonomski razlog, je tožnik do odpravnine upravičen.